Botanični vrt: Med misijami tudi varovanje rastlinskih vrst v obliki semenske banke

Ta najstarejša kulturno-znanstvena in izobraževana ustanova z neprekinjenim delovanjem pri nas je na evropskem kongresu botaničnih vrtov EUROGARD VIII izmed 3.500 botaničnih vrtov na svetu dosegla zahtevno akreditacijo za botanične vrtove Svetovne organizacije botaničnih vrtov (BGCI).

Delovanje enega izmed prvih sedmih botaničnih vrtov, ki je dobil uradno akreditacijo, sta nam predstavila vodja Botaničnega vrta dr. Jože Bavcon in raziskovalka mag. Blanka Ravnjak.

Sta dobro uigrani tandem?

mag. Blanka Ravnjak: Dr. Jože Bavcon je dober mentor. Končujem doktorat in je moj somentor, lahko pa rečem, da sem se, tudi ko sem prišla v službo, od njega naučila veliko stvari. Delo v Botaničnem vrtu je bila moja prva služba, za biologa nisem mogla dobiti boljše službe, padla mi je sekira v med. Z vidika stroke sem imela zelo veliko srečo.

Je delo v Botaničnem vrtu Univerze Ljubljana za vas življenjska misija?

dr. Jože Bavcon: Vrtovi so mi bili od majhnega všeč, vedno sem imel vrt, kamorkoli sem prišel, tudi ko sem prišel v Ljubljano, še ko sem bil v vojski, sem imel rastline. Vrt sem imel, še preden sem šel v šolo, skratka rastline so mi bile zanimive od majhnega, zdaj samo nadaljujem. Vsak vrt je premajhen, zato je potem narava tista, ki je najlepša.

Se ne motimo, ko menimo, da ljubljanski Botanični vrt ni kar en vrt?

dr. Jože Bavcon: Res je, ni kar en vrt, ker je bil ustanovljen leta 1810 kot Vrt domovinske flore, ki je deloval v okviru visokih šol z značajem univerze. Se pravi, da je to edina ustanova, ki je še iz časa Ilirskih provinc bila in ostala na univerzitetni ravni.

Smo lahko hvaležni ustanovitelju, da se je tako zavzemal za ta vrt?

dr. Jože Bavcon: Zasnoval ga je Franc Hladnik, ki je bil tudi njegov prvi ravnatelj ter hkrati še predavatelj za naravoslovje in botaniko. Zavzemal se je za vrt, čeprav je tudi on takrat obupoval, saj razmere nikoli niso bile idealne. Vrt je vedno nedokončano delo, Sizifovo delo, vsako leto moraš začeti znova, če ga zapustiš za nekaj let, ga ni več. Težava je bila v tem, da so, ko so Francozi odšli, Avstrijci vse ukinili, edina ustanova, ki je ostala iz časa Francozov, je Botanični vrt. Ostal je zaradi tega, ker je Hladnik imel poznanstva na Dunaju. Vrt je vsa ta leta, tudi ko ni bil pod univerzo, ohranil univerzitetno raven, ker je bil vedno povezan z univerzitetnimi vrtovi. Franc Hladnik je bil prepoznaven v evropskem prostoru kot botanik in tudi sam vrt je bil prepoznaven. Tradicijo je ohranjal naprej ter leta 1919 prišel nazaj pod univerzo in bil spet najbolj urejena ustanova na Univerzi. Tradicijo Vrta domovinske flore še vedno ohranja, ker se še vedno ukvarjamo z avtohtonimi rastlinami. Seveda imamo vse, tudi tropske rastline, ki morajo biti, ker gre za univerzitetni vrt, ne nazadnje morajo študentje poznati tudi tropske rastline. Lahko se pohvalimo, da imamo 206 družin cvetnic z vsega sveta, s tem, da je vseh družin cvetnic 412, se pravi cvetočih rastlin, imamo pa več kot 5.000 rastlinskih vrst na treh hektarjih.

Je to veliko za takšno površino?

dr. Jože Bavcon: To je zelo veliko, ker imajo takšni vrtovi tam do 3.000 vrst rastlin, bistveno večji vrtovi imajo manj rastlin. Ta vrt je vedno slovel po tem, da je imel zelo raznoliko floro.

Je imel srečo s 'skrbniki'?

dr. Jože Bavcon: Bilo je tako, da so se vsi, ki so bili tu, trudili, da nadaljujejo to tradicijo.

So se zavedali, da ne gre zgolj za gojenje rastlin?

dr. Jože Bavcon: Rastline so včasih pomenile še bistveno več. Vrt je tudi bil ustanovljen, ker so morali študentje medicine in farmacije ostati v stiku z rastlinami, da so zdravili, saj včasih ni bilo tablet in kemije. Že Hladnik je imel predavanja o zdravilnosti rastlin za širšo javnost, prav tako kot pozneje Andrej Fleischmann. Zanimivo je, da je sem hodil naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec, pomembni ljudje so prihajali poslušat ta predavanja. Erjavec je imel precej tega v svojih delih, celo izraz podcvitanje je uvedel – ki označuje rastlino, ki recimo cveti zdaj in ponovno jeseni, ko več ne pričakuješ, da bo rastlina še cvetela, kar pomeni, da podcvita.

Nam lahko kaj poveste o cvetenju in podcvitanju vašega vrta?

mag. Blanka Ravnjak: V svetu je na neki način inflacija vrtov in botaničnih vrtov. Prav je, da se skrbi za rastline, da se ljudje želijo ukvarjati s hortikulturo. Število vrtov narašča, vendar niso vsi vrtovi botanični vrtovi. Eno je, da ima nekdo zbirko, lep vrt ali urejen park, drugo pa botanični vrt. Stvar je takšna, da krovna organizacija Svetovne organizacije botaničnih vrtov (Botanic Garden Conservation International – BGCI) v Londonu bdi nad botaničnimi vrtovi, oni so tisti, ki dajo vrtovom usmeritve, cilje. Skupaj v konzorciju teh botaničnih vrtov pripravljamo strategijo, ki naj bi se je potem botanični vrtovi tudi držali. Kar dosti je vrtov, ki bi se tudi radi deklarirali za botanični vrt, pa ne sledijo zastavljenim ciljem in se je organizacija odločila, da bo treba narediti sistem, ki bo jasno ločil botanične vrtove kot znanstveno-raziskovalne in izobraževalne institucije od preostalih vrtov. Tako je lani prišla pobuda od BGCI, natančneje od njihovega vodilnega, če bi bili pripravljeni testno sodelovati za akreditacijo. Izbrali so 10 vrtov z vsega sveta izmed 3.500 vrtov, kot prve, ki bodo izpolnili test za akreditacijo.

Kaj konkretno je to pomenilo za vas?

mag. Blanka Ravnjak: Da je treba izpolnjevati pogoje z dokazi. Bilo je recimo vprašanje, ali imamo evidentirano rastlinsko bazo, se pravi datoteko, ni pa zadoščalo, da smo odkljukali, da jo imamo, temveč so zahtevali, da jo naložimo na njihovo stran. In smo jo. Potem so vprašali, ali imamo delovne liste za izobraževanje skupin, prav tako ni bilo dovolj, da potrdimo, da jih imamo, ampak smo priložili še delovne liste, da vidijo, kakšni so.
Nalogi Botaničnega vrta sta namreč izobraževanje in znanost. Pri znanstveni nalogi so nas vprašali, ali opravljamo kakšne raziskave in morali smo dokazati, kakšne. Vse to je bilo treba naložiti. Vsega tega ne moreš narediti v enem tednu, če vrt tega nima. Precej časa sva samo zbirala, da sva vse zahtevano naložila. Na začetku letošnjega leta pa je prišla objava, da nam čestitajo, ker smo med prvimi dobili akreditacijo.
dr. Jože Bavcon: Teh 10 vrtov so izbrani z razlogom, bili so tudi različno veliki z različnih kontinentov: iz Afrike, Amerike, Anglije … in od 10 vrtov je sedem vrtov dobilo akreditacijo.

Se pravi, da ni dovolj imeti lepe rastline, urejen in velik vrt?

dr. Jože Bavcon: Ne ni, treba je pokriti vse, kar se tiče rastlin. Nam je veliko prineslo tudi dejstvo, ker sodelujemo z mestom in nekaj naredimo za širšo javnost. Recimo sodelovali smo, ko je Ljubljana bila leta 2016 Zelena prestolnica Evrope.
mag. Blanka Ravnjak: Ne gre za to, da smo se držali le hortikulture, ampak da smo se prek rastlin povezali tudi širše. Sodelujemo s fakultetami za arhitekturo, z likovno akademijo, te sicer nimajo direktne zveze z rastlinami, smo pa recimo z arhitekti sodelovali pri čebelnjaku, ki so naredili prototip čebelnjaka za naš Botanični vrt.
dr. Jože Bavcon: Sodelovali smo tudi pri zasaditvi Slovenske ceste, ko smo bili zaprošeni za vizijo, ob ureditvi Šmartinskega parka smo tudi sodelovali od začetka. Našli smo zelo poceni rešitev, saj smo s sprejem samo označili drevesa, ki so bila dobra, in tam še danes rastejo drevesa, ki so že rasla na vrtovih, tudi sadna drevesa smo pustili. Tako je park nastajal iz nič, potem je še dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka, oblikovala park.

Kakšen pomen ima za vrt akreditacija, ki ste jo dobili?

mag. Blanka Ravnjak: Ta loči botanične vrtove med sabo po kakovosti od preostalih, ki akreditacije nimajo. V svetu to lahko pomeni zelo veliko pri sodelovanjih z drugimi pomembnimi institucijami. Lahko uporabljamo ta znak, ki sam po sebi pomeni, da zadoščamo zahtevanim kriterijem. Neka tuja institucija, ki išče partnerja za sodelovanje, na podlagi akreditacije ve, da smo zanesljivi, ker imamo določene stvari in se na podlagi tega lahko odloči za določen vrt. Ta akreditacija že sama po sebi pomeni prepoznavnost.

Vam odpira določena vrata?

dr. Jože Bavcon: Ja, odpira. Lani so nas našli za sodelovanje iz pekinškega botaničnega vrta, ki je ogromen. Letos smo s pomočjo ameriškega veleposlaništva v Sloveniji v Botaničnem vrtu postavili informativne table, ki so delo Jamesa Gagliardija iz Smitsonijevih vrtov iz Washingtona, ki je zasnoval vrt opraševalcev v Smitsonian Gardens, ki je del največje inštitucije v ZDA. Zahvaljujoč temu imamo zdaj nove velike izobraževalne table o opraševalcih in rastlinah po njihovi predlogi z našimi rastlinami in opraševalci.
mag. Blanka Ravnjak: Ameriška ambasada pa je to financirala.

Je poslanstvo vašega vrta tudi, da skrbi za rastline, ki izginjajo?

mag. Blanka Ravnjak: Gre za tako imenovano varovanje rastlinskih vrst na rastišču ali na nadomestnem rastišču, kot je primer s Fleischmannovim rebrincem, ki smo ga povsem uspešno naselili nazaj na ljubljanski grad in pri nas, saj ga v naravi ni bilo več. Ena glavnih misij botaničnih vrtov ni zgolj skrb za zbirko, ampak tudi za varovanje rastlinskih vrst, tudi v obliki semenske banke. Imamo pa eno največjih semenskih bank avtohtonih rastlinskih vrst pri nas.
dr. Jože Bavcon: Lahko se tudi pohvalimo, da smo eni izmed redkih vrtov na svetu, ki imamo tako dolgo tradicijo tega, saj skoraj 200 let hranimo izginjajoče vrste rastlin.

Pridejo do vas tudi turisti?

dr. Jože Bavcon: Pridejo tudi tujci s kolesom v čajnico, prihajajo šole, skupine …
Enkrat smo imeli frizerke in jih ni prav nič zanimalo, potem sem jim začel razlagati, katere rastline so primerne za nego, in so začele poslušati.
Vodili pa smo tudi tujce, člane najstarejšega hortikulturnega Rotarijskega združenja iz XIV. stoletja, ki so prišli iz Anglije in so nas iz Bohinja prosili, da jih vodimo.
mag. Blanka Ravnjak: Rekli so, da si ne upajo, saj so takšne specifične skupine lahko problem za običajnega vodnika.

Se morate kar znajti in obrniti?

dr. Jože Bavcon: Tukaj nas je premalo, če se ne obrnemo, ne preživimo. Finančno smo premalo podprti in ni druge rešitve. Nas kriza ni povsem nič prizadela, ker smo od nekdaj v krizi, od leta 1995, ko sem prišel sem, ni bilo dovolj denarja in smo se vedno morali znajti.

Omenjali ste Tajvan, kaj je bilo z njim?

mag. Blanka Ravnjak: Imela sem srečo, da sem na enem kongresu spoznala profesorja iz Tajvana, ki je nekoč iz čistega miru rekel, da bi priletel za en dan v Slovenijo, ker je bil v Evropi. Potem je prišel, in ker moj drugi mentor ni imel časa, sva rekla, da bova zanj poskrbela midva. Vprašala sva ga, ali želi videti Ljubljano ali želi kam zunaj Ljubljane, odločil se je za naravo. Peljala sva ga na Nanos, bil pa je že november, malo je pršilo, nič ni cvetelo, ampak je s tistim dnevom bil zadovoljen. Teden dni pozneje sem dobila njegovo elektronsko pošto, v kateri me je spraševal, ali bi bili pripravljeni organizirati enotedensko poletno šolo za njegove študente, ki bi prišli iz Tajvana in bi nam vse plačali. Zdaj pridejo že tretjič. Z njimi gremo za en teden po Sloveniji, popeljemo jih po naravi, predstavljamo jim rastline, živali, vse, da spoznajo našo deželo.
dr. Jože Bavcon: Profesor je v Podnanosu videl kmeta, ki je kosil in mu ni ravno najbolje šlo, prosil sem ga, da mi da koso, kar je profesorju bilo najbolj zanimivo. Tudi ko sem imel obisk iz Washingtona, sem mu pokazal koso in je dal na YouTube, kako doma na vrtu kosim.

Tujci želijo doživeti nekaj pristnega, spoznati nekaj našega?

mag. Blanka Ravnjak: Ni treba prodajati stvari, ki jih imata Italija in Avstrija, saj imamo svoje. Vedno, kadar imamo goste, gledamo, da jih peljemo na domačo hrano, da jim predstavimo nekaj našega, tudi nekaj iz življenja. Žalostna sem, ko kdo Slovenijo predstavi, da je blizu do Dunaja in Benetk.

Poveste še kaj o semenski banki, ki je dragocena tako za nas kot tudi širše?

dr. Jože Bavcon: Svetovna organizacija zahteva, da bi do leta 2020 imeli 20 odstotkov flore, ne samo v vrtu, ampak tudi v semenski banki. S tem so rastline posajene na vrtu in shranjene v semenski banki, se pravi dvakrat zavarovane, kar smo pri nas dosegli že leta 2016.
mag. Blanka Ravnjak: To bi po uredbah morala imeti vsaka država. Leta 2013 smo nabirali semena za Milenijsko semensko banko, pod okriljem Royal Kew Gardens, največje semenske banke naravnih vrst, ki je v Angliji. Gre za najbolj varno zadnje zaledje, če karkoli pride, da so semena vseh rastlinskih vrst shranjena tam. Do leta 2020 želijo imeti v banki 20 odstotkov svetovne flore. Pridružili smo se projektu in nabrali 80 različnih avtohtonih rastlinskih vrst. Dali smo tudi svoje endemite, rastline, ki so na seznamu ogroženih rastlinskih vrst.

Vaše delovanje bolj opazijo in cenijo tujci?

dr. Jože Bavcon: Skorajda drži, tudi leta 207 smo prišli v knjigo, ki je bila izdana v Londonu, v kateri je bilo predstavljenih 278 vrtov z vsega sveta. Da do tega prideš, moraš biti aktiven.

Kaj nam lahko poveste o tropskem rastlinjaku v Botaničnem vrtu?

mag. Blanka Ravnjak: Tukaj so tropske in subtropske rastline, ki potrebujejo čez vse leto konstantne pogoje: visoko zračno vlažnost, visoko temperaturo, zaradi česa so ves čas notri. V končni fazi vsi ne bodo obiskali tropov in je to idealna priložnost, da lahko vidijo, kako so določene stvari videti, tudi za otroke je zelo zanimivo. Ko smo izbirali rastlinske vrste za notri, smo izbirali ravno takšne, ki imajo kakšno zgodbo, da otroci lahko vidijo, da se iz njih lahko kaj naredi in vidijo rastlino, iz katere je recimo narejena vrv.
dr. Jože Bavcon: To je dodana vrednost za meščane, za vse, ki pridejo takrat, ko je mrzlo in ne nazadnje, še preden gredo v tujino, lahko vidijo nekatere rastline tukaj ali spoznajo rastlino, ki jo jedo …

Se trudite, da vse obrnete v dobro smer?

dr. Jože Bavcon: Seveda, ne nazadnje smo s povsem banalno rastlino, ki raste povsod, zvončkom prodrli v svet. En zvonček smo prodali za 513 evrov. Iz Nizozemske pridejo in kupijo zvončke za nekaj tisoč evrov, prav tako iz Nemčije. Leta 2007 so Angleži, ko smo jim poslali svoje rastline in jim rekli, da imamo tudi zbirko navadnih zvončkov, kot simbol našega vrta, dali navadne zvončke. Povabili so nas tudi na predavanje. Prišlo je tudi naročilo iz Avstralije za knjigo o ciklamah. Ni stvari, ki v svetu ni zanimiva, če je od tod.
mag. Blanka Ravnjak: Najbolj narobe je, če mislimo “Eh, koga bo pa to zanimalo.” Če imaš dobro zgodbo, jo znaš predstaviti, nekdo tega, kar imaš ti, nima. Četudi se nam zdi stvar povsem običajna, nekomu z drugega konca sveta to ni običajno. Tako se mi navdušujemo za drugimi stvarmi, ki so za nas eksotične. Tudi če predstaviš to tujcem, moraš skoraj enako predstaviti tudi domačinom, da se potem zavedajo, da naj to, kar imajo, ohranjajo, saj bodo to potem ljudje prišli občudovat. Gotovo ne bodo prišli občudovat angleške trave.

Foto: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord