Božidar A. Kolerič o svojih energetskih slikah

Morate, ko slikate, dobro premisliti, kaj boste naslikali, da bi slika služila določenemu namenu?

Nasprotno, ni preračunavanja, ta je v umu, želim ga čim manj vpletati. Se pravi, da je informacija oziroma vibracija, ki jo slika nosi, neobremenjena s sodbo, kaj je dobro, slabo, grdo, lepo, ampak je uglašena na tisto, kar je v človeku, prostoru, poslu, na potencial, kar ni dobro analizirati, ker imamo glede tega subjektivna stališča.

Kako na sliko prenesete naročnikove želje?

Dovolj oziroma največ mi pomeni, da začutim prostor. Če gre za osebo, moram videti fotografijo, da ocenim, ali imava z njo osebno srečanje. Tega se racionalno, z meritvami in kalkulacijami, ne da razložiti, dejansko gre za čutenje ali zaznavo.

Kakšno osnovo imate?

Sicer sem glasbenik. Gre pa pri obeh stvareh za kompozicijo. Če želiš delati glasbo, moraš seveda imeti določeno znanje, orodje, s katerim jo delaš, medtem ko je sama kreacija vedno plod intuicije, plod domišljije in nekih zaznav. Enako je pri sliki, lahko je usmerjena, lahko imata glasba in slika namen, lahko pa gre le za trenutni navdih, ki pristane, kjer pristane.

So vaše slike namenjene tudi zdravljenju?

Lahko rečemo, saj je zdravljenje zelo širok pojem, ne zajema zgolj tistega, kar v glavnem dojemamo kot fizično zdravljenje, kjer gre za zdravljenje simptomov, ki jih zdravimo z zdravili ali drugače. Pri energetskih slikah gre za kamenček v mozaiku holističnega pristopa oziroma celostnega zdravljenja, se pravi, da ni nujno, da gre za zdravljenje nekih bolezni, lahko gre za zdravljenje recimo odnosov, pogleda na različna življenjska področja, za odpravljanje blokad pri komunikaciji, vzgoji, poslu ... Tega je veliko. Ravno zaradi tega je težko opisljivo in ga je težko stlačiti v neko formo.

Kako ste sploh začeli slikati energetske slike?

Najprej je bilo treba narediti premik v sebi, čeprav ga nisem želel narediti. To se je zgodilo, kot se dogaja še marsikomu, ko po starem več ni šlo. Treba je bilo nekaj spremeniti, česar sem se branil, potem pa se je vmešala 'višja sila', pravzaprav zanimiv dogodek na robu smrti.

Ste bili stisnjeni v kot?

Ja, treba je bilo nekaj narediti in počasi se je začelo drugačno zaznavanje, ne tisto kot v izreku: Nase, podse, vase. To je način življenja s kratkotrajnimi, instant rešitvami in začaranimi krogi, v katere je trenutno ujet skoraj ves svet. Ko stopiš iz tega kroga, začneš stvari drugače razumevati, predvsem sebe, ostane ti le tisto, kar si, ne tisto, kar misliš, da si. Po prelomnem obdobju v življenju so se začele pojavljati še druge dimenzije, ne zgolj tisto, kar je otipljivo, tudi globina. Potem so se te izkušnje oziroma spoznanja začela prelivati v glasbo, ki je začela postajati drugačna, ali v slike, ki so kar začele nastajati, kot bi mi nekdo rekel: Vzemi čopič.

Kar tako?

Pojma nisem imel o slikanju, ampak sem začel. Potem so ljudje videli slike in začeli govoriti o doživljanjih ob njih. Najprej sem bil zelo skeptičen, kar sem velikokrat še zdaj. Ljudje so mi začeli poročati o različnih premikih v življenju, kako se jim je življenje spremenilo, odkar so dobili sliko ... In še vedno zaupajo, četudi ne vedo, kakšno sliko bodo dobili, kakor tudi sam ne vem, kakšna bo. Ko pa jo dobijo, jo vedno potrdijo.

Velikokrat so reakcije globoke in začudene v smislu: Kako si to vedel? Tako kot, ko pridejo v galerijo. Nekateri pravijo, da jih kar potegne noter in kar vstopijo, medtem ko se drugi ustavijo na vratih in ne morejo vstopiti, kot bi se nečesa bali, čeprav stojijo zunaj in gledajo. Zadnjič se je neka gospa zjokala pred sliko Zlata vrata zavesti, nekateri pa mi začnejo razlagati svoje življenjske probleme. Ko vidijo te slike, se v ljudeh nekaj premakne, zato so energetske.

Jih v glavnem slikate po naročilu?

V glavnem, razen teh slik, ki so v galeriji, saj so bile narejene za razstave doma in v tujini in so večjih formatov.

Slike visijo le v domovih ljudi?

Ne, moje slike visijo tudi na univerzah, v zdravstvenih domovih, nekaj zdravnikov jih ima v svojih ordinacijah, v galeriji ... Galerija je namenjena temu, da predstavi, kakšne te slike sploh so in kako delujejo, kajti tiste individualne delujejo individualno za vsakega posameznika.

Kako se lotite določene slike?

Ko vidim človeka, dobim osnovno energetske informacije, recimo, da imam sposobnost videti malo več, in to potem prelijem na platno; tisto, kar je znotraj te osebe, njeno esenco. Slika podpira tisto, kar je notri, ne tistega, kar je trenutno zunaj, saj se to lahko spreminja iz sekunde v sekundo, medtem ko na slikah zajamem človekovo bistvo.

Na neki način tisti čas, ko delam sliko za določenega človeka, bodisi za prostor ali družino, ga doživljam in 'živim' njegovo življenje. Zaznavam neke odzive, ki jih ta človek čuti, se vanje vživim, kar je bilo včasih zelo naporno, ker sem čutil tudi fizično bolečino teh ljudi. Sčasoma sem se naučil to balansirati in začel ločiti, kaj je moje in kaj ni.

Ste se, ko ste ugotovili, da imajo vaše slike na ljudi določeno moč, še kaj pozanimali o tem?

V bistvu ne, ker so se drugi začeli zanimati o meni. Sam sem po naravi skeptik in nikoli nisem zapadel v egotrip, morda le za zelo kratek čas. Ne želim si, da bi moje slike bile del instant duhovnosti, nočem, da je to le še ena instant metoda, kako bi ljudje čim hitreje prišli do zdravja, sreče in bogastva ... S tem se ne ukvarjam! Te slike so namenjene delu na sebi, kar pomeni, da lahko vsak trenutek, če se s sliko, ki jo imaš doma, povežeš in zaveš svojega potenciala, svoje prave narave, bistva, izhajaš v življenje od tam.

Ste se pri kakšnih 'energetikih' pozanimali o svojih energijah?

Ne, ker se že vsa ta leta ukvarjam z energijami. Prestal sem tudi nekaj šolanj, vodim tudi meditacije in podobne stvari, ampak glavna stvar je slikanje.

Kaj pa glasba?

Tudi glasba, saj se z njo ukvarjam, odkar pomnim. Bil sem 26 let glasbeni urednik na radiu in tudi stalno delal avtorsko glasbo za druge in zase, v zadnjem času precej meditativne, instrumentalne glasbe. Tudi teksti so začeli iti v smer spoznavanja sebe in podajanja bistva. Pripravljam večji koncert, ker imam ravno 35-letnico glasbenega delovanja in bi eno obdobje rad zaključil ter naredil retrospektivo. Sicer na odru nisem več tako aktiven, kot sem bil včasih, ampak z glasbo se še vedno ukvarjam.

Ste sebi naredili kakšno sliko?

Tudi in sem jo tudi že vrgel stran, ker sem jo prerasel, pravzaprav dve.

Se pravi, da še vedno brskate po sebi?

Absolutno, to je proces, ki se nikoli ne konča.

Več o galeriji BeArtAngel in ustvarjanju Božidara A. Koleriča na spletni strani www.beartangel.si

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord