Bruno Šimleša: Ljubezen se ne more roditi na prvi, lahko pa se na 121. pogled

Njegova dognanja o ljubezni do sebe in bližnjih si lahko preberejo tudi slovenski bralci v prevodih Šola življenja in Ljubeznoslovje.

Kdaj ste ugotovili, da je od vas odvisno oblikovanje vaše osebnosti?

Bruno: Zelo zgodaj, že okoli desetega ali enajstega leta. Takrat mi je uspelo spoznati to, da se moram predvsem opreti in računati nase, ampak nekje po desetih letih sem dosegel to, da sem bolj ali manj v kontinuiteti svoj ter zadovoljen z življenjem.

Morda imam slabe dneve, nimam pa več slabih obdobij, ker sem zadovoljen s tem, kako sem življenje sestavil navznoter in kako je sestavljeno navzven.

Precej ljudi trdi, da so sestavljeni navznoter, ko v svoji sobi meditirajo, ko pa so v pravem svetu s svojimi starši, partnerji, ni ravno tako. Lahko je biti miren in posvečen na 6000 metrih višine z lamami, drugače pa je delovati dosledno, zadovoljno, zadovoljivo in srečno s svojim notranjim svetom ter hkrati delovati v zunanjem svetu.

Menim, da je to ogromen podvig. Še vedno se izpopolnjujem in nimam odgovorov na vsa možna vprašanja, ampak ti odgovori, ki jih imam zdaj, mi omogočajo, da živim življenje, s katerim sem zadovoljen.

Kako to, da ste že tako zgodaj prišli do tovrstnih razmišljanj?

Bruno: To je bila ena od stvari, za katero se nisem sam odločil. Kot otrok, dojenček, sem prebolel smrtonosno bolezen, preskočil razred, vedno bil najmlajši v generaciji in vedno razmišljal o vsem, kar me je ločevalo od drugih.

Ste se počutili drugače od drugih?

Bruno: Ja, in ko si otrok, je najbolj hudo biti drugačen. To je bolelo, težko sem se vklapljal v neko sliko, kar me je na neki način spodbudilo, da se še bolj povlečem vase, se še bolje izprašam, kje sem, in okrepim.

Ste v sebi iskali tisto dobro?

Bruno: Sem. Za številne vrstnike, otroke in najstnike sem takrat bil preveč intenziven. S 14, 15 leti sem se želel pogovarjati o smislu življenja, kar je njim bilo čudno, češ da filozofiram. Vsa ta razmišljanja so obrodila sadove in še naprej ustvarjajo lepe plodove, vesel pa sem, da imam še kako dobro urejeno življenje – navznoter in navzven.

Kdaj ste se začeli zavedati, da želite svoja spoznanja deliti z drugimi?

Bruno: V določenem trenutku sem začel pisati svojo prvo knjigo, čeprav takrat še nisem vedel, da je knjiga. Pisal sem jo bolj zase, da na papir zapišem svoja razmišljan­ja. Šele po petih, šestih mesecih pisanja knjige sem dojel, da bo to knjiga, ki bi jo bilo dobro deliti z drugimi ljudmi.

Takrat sem se obrnil na vse hrvaške založnike, ki so me odbili, ker je bila knjiga preveč filozofska, kot so rekli. Rekli so, da je preveč zahtevna in da ljudje berejo popularno psihologijo, le če je poneumljajoča. Ko po so izvedeli, da imam le 21 let, so me začeli obsojati, da sem plagiator, da tega preprosto ni mogel napisati 'mulc' pri 21 letih, ki še študira.

Na koncu sem knjigo izdal v samozaložbi. Z njo sem dal maksimalno 'jajca na mizo' in knjiga je nekako le našla pot do ljudi. S tem se je pokazalo, da ni treba, da je knjiga maksimalno banalna. Brez prevelike podpore medijev je knjiga počasi začela osvajati ljudi, ki so jo začeli priporočati.

Mislim, da so imeli tudi ljudje poln 'kufer' knjig, ki stvari poenostavljajo in podcenjujejo inteligenco bralcev. Moje knjige od bralca želijo, da se aktivira, vključi, ne podcenjujejo njegove inteligence, niti njegove življenjske ambicije.

Obstaja nevarnost, da se postavite v položaj vsevednega?

Bruno: Niti ne želim, da me poslušajo in spoštujejo, želim, da knjige preberejo, si postavljajo vprašanja, da se z mano prepirajo, diskutirajo s sabo in mojimi idejami ter da vidijo, kaj za njih drži in kaj ne. Želim, da so bralci še kako vključeni. Ta zgodba na Hrvaškem se odvija že 12 let. Zelo me veseli, ker številni ljudje uporabljajo te knjige, da si olepšajo in ustvarijo takšen vsakdan, kot ga želijo.

Ima v vsej zgodbi ljubezen glavno vlogo?

Bruno: Logično je, da je ljubezen vrhovna kategorija. Nekatere stvari sem dojel malo bolj zgodaj in jih poskušal prakticirati, kar je za sabo potegnilo tudi problematične trenutke. Takrat še nisem vedel, kako se lahko sprejmem, ker mi nekatere stvari, povezane z mano, niso bile všeč.

Trudil sem se vzljubiti samega sebe, čeprav mi nekatere stvari niso bile všeč. To bitko sem vodil leta in leta, pozneje pa sem dojel, da ni treba, da mi je na meni vse všeč. Lahko pa so mi všeč tiste stvari, ki so v meni izvrstne, torej vrline, uspehi, ki mi jih je uspelo doseči in jih moram dovolj spoštovati, občutiti dovolj hvaležnosti zanje. Tako da imam za tiste slabe lastnosti in pomanjkljivosti, ki jih zagotovo imam, večjo moč, samozaupanje, voljo in zrelost, da jih sprejmem ter se jih trudim preseči.

V procesu samospoznavanja obstaja nešteto korakov, ampak prva faza mora nujno biti orientirana proti razvijanju hvaležnosti nad tistim, kar v nas deluje. Ljudje se tako divje ukvarjajo s svojimi težavami in pomanjkljivostmi, da bi v ta boj morali iti oboroženi. Oboroženi s samozaupanjem, zahvaljujoč vrlinam in uspehom.

To mora biti osnova, vendar težav nikakor ne smemo ignorirati. Ne gre za rožnato zgodbo, ko razmišljamo le pozitivno, treba pa je le začeti s pozitivnega. Ko gledamo sebe, moramo videti, kaj nam je všeč na našem telesu, in ne tistega, kar nam ni.

Smo tako močnejši?

Bruno: Absolutno, potem smo močnej­ši, da bolje, pametneje in hitreje obvladujemo pomanjkljivosti. Ni poanta v tem, da jih ignoriramo, ampak da gremo v to bitko oboroženi z zdravim samozaupanjem, ki ne rojeva narcisoidnosti in prepotentnosti, temveč zdravo spoštovanje tega, kar smo.

Kakšno vlogo ima pri vsem tem ljubezen?

Bruno: Kot oseba, ki stalno govori o tem in je vedno v kontaktu z ljudmi, ki iščejo sebe, ljubezen in sebe skozi iskanje ljubezni, imam občutek, da je vse več aktivnih ljudi, da je vse več ljudi, ki zdravo in zrelo iščejo odgovore, in ne izgovorov, kar mi je všeč. Ne rečem, da je to enostavno, ker je izjemno komplicirano. Še posebej v današnjem času najti dovolj časa zase in za odkrivanje, kdo si, imeti dovolj časa za vse prijatelje, partnerje, otroke, službo in vse to uskladiti ter si vseeno ostati zvest.

To je izjemno zahtevno, na splošno ne poenostavljam teže tega podviga. Po drugi strani pa, kaj drugega pa bomo delali, čemu drugemu se izplača nameniti svoje življenje. Razumem, da ljudje čutijo naravno nagnjenje k pridobivanju avtomobilov, hiš, kar ima omejeni rok trajanja in enostavno ne zadovoljuje ter izpolnjuje od znotraj.

Ne glede na našo kulturo, ki nam želi vsiliti, da je tisto, kar imamo, stvar vrednosti. Zdi se mi, da ima pravo vrednost tisto, kar znamo doživeti. Bogata oseba je tista, ki zna biti hvaležna, ki zna oprostiti, ki ima prijatelje, ki jih zna spoštovati in oni njo, je oseba, ki se zna imeti zdravo rada. Nikakor ne govorimo o egoizmu, narcisoidnosti, temveč o zdravem cenjenju tistega, kar si. Po mojem so bogati tisti ljudje, ki imajo tisto, kar je v življenju vredno.

Tisto, kar imamo v sebi?

Bruno: Zelo veliko tega imamo, kar pa moramo potrditi v odnosu z drugimi ljudmi. Nekatere stvari se morajo prikazati skozi odnose, posle. Mi pa smo absolutna osnova, na kateri se vse gradi. Oseba, ki ima dobro službo, ampak je izgubila sebe, ne more biti srečna. Ampak če ve, kdo je, če dela stvari, na katere je strastno vezana, če živi svoje strasti s prijatelji, partnerji, otroki, bi rekel, da je to zares uspešna oseba in ima izpolnjeno življenje.

Je težava v tem, da ljudje velikokrat rešitev iščejo zunaj sebe?

Bruno: Bolj enostavno je vleči za rokav starše, partnerje ali svoje otroke, da ti povedo, da si takšen, kot si, dober, da te sprejmejo takšnega, kot si. Dobri strokovnjaki smo, da drug drugega vlečemo za rokav, da nam dajo tisto, kar je naša vloga.

Bilo bi sijajno, ko bi bilo toliko staršev, ki bi zares znali vzgojiti svoje otroke tako, da jih sprejmejo takšne, kot so, ampak v praksi to ne obstaja. Namesto da krivimo njih, moramo sami prevzeti vlogo glede lastne vzgoje in uživati v tem, kar smo dobili od njih, česar nismo dobili, pa poskušati ustvariti sami.

Pri 17 letih je v redu, da jih obsojamo za neke stvari, ampak pri 37 ali 57 letih bi pa nam že moralo postati jasno, da smo mi tisti, ki imamo niti svojega življenja v lastnih rokah in da pokušamo biti čim bolj odgovorni do sebe, čim več sprejemamo sebe in sočustvujemo s sabo.

Iščejo tudi ljubezen zunaj sebe in v sebi?

Bruno: Tako je bolj preprosto. Pogosto si tudi v odnosu lažemo, da je ta oseba takšna, kakršna je. Saj zelo pogosto na začetku odnosa igramo, da smo nekaj, kar nismo, da bi to osebo dobili, pozneje pa nadaljujemo igro, da bi jo obdržali. Na koncu je vprašan­je, kje smo mi. Ali se splača biti v zvezi z osebo, ki nas ne pozna?

Bolj si za cilj postavimo to, da smo v zvezi ali da se poročimo. Če bi nam bil cilj, da smo v zvezi ali zakonu srečni, ne bi toliko igrali in bili 'ziheraški' v nekaterih situacijah, ko je treba tvegati in biti iskren. Za to je potreben pogum, sicer bomo nekatere odnose zagotovo pokopali. Pogosto smo pripravljeni biti z nekom v polodnosu, da bi le bili z nekom.

Veseli me, da opažam pozitiven trend in da je na moje knjige pozitiven odziv, ker mislim, da je precej ljudi motiviranih in navdihnjenih, da poiščejo odgovore, da zase iščejo več, da iščejo tisto, kar vedo, da si zaslužijo. Veseli me, da je tako na Hrvaškem in jih bo vse več tudi v Sloveniji, saj knjiga k temu spodbuja.

Knjiga ne more živeti namesto njih, ne more prinašati odločitev namesto njih, lahko pa jih spodbudi, da si postavijo prava vprašanja, kar je misija mojih knjig.

Katere so po vašem mnenju najpogostejše napake glede ljubezni in odnosov?

Bruno: V knjigi Ljubeznoslovje naštevam 15 najpogostejših zmot, ki jih delamo, čeprav bi lahko napisal celo knjigo o zmotah, ker jih je zelo veliko. Od tega, da hočemo, da nam neka oseba izpolni občutek sigurnosti ali pomanjkljivosti, ki ga imamo o sebi, kar ni vloga našega partnerja. Ali da smo prepričani, da bodo otroci rešili naše težave in jih zato imamo, ker mislimo, da bodo rešili del praznine, ki je med partnerjema.

To se je do zdaj v človeštvu zgodilo neštetokrat. Ne vem, zakaj so ljudje še naprej prepričani, da je to možno. Del praznine se včasih izpolni, ne izpolni pa se del praznine med partnerjema, ker če si nista bila blizu pred tem, pogosto postaneta še bolj oddaljena drug od drugega. V knjigi veliko govorim o razliki med kompromisi in kompromitiranji.

Mislim, da moramo vsi pristati na nekakšen kompromis. Idealne zveze ni, v smislu, da nam vse na partnerju ustreza, in ni nam treba iskati romantične slike, kot jo poznamo iz hollywoodskih filmov, kjer je vse popolno. Vsi moramo pristati na nekakšne kompromise, ampak nikakor ne bi smeli pristati na kompromitiranje sebe. Recimo vemo, da si želimo osebo, ki je poštena, iskrena, odprta. Vsakič, ko pristanemo na nekaj manj, gre za zelo nezdrava in toksična kompromitiranja.

Katerekoli izgovore si prodamo; da so najboljša leta za nami in moramo sprejeti, kar je pred nami, se žrtvujemo zaradi otrok, mislimo, da so vsi dobri zasedeni ... To velja tudi za službo; sprejmemo neko delo, čeprav vemo, da smo sposobni več. Prav tako, ko pristanemo na prijateljstva, za katera vemo, da lahko damo toliko več, kot sprejemamo. Glede tega bi morali biti zelo previdni. Nobena težava se ni ustvarila čez noč in tudi rešiti se ne more tako hitro.

Ne gre za to, da moramo isti trenutek, ko odkrijemo, da se kompromitiramo, vpeljati spremembe, moramo pa začeti razmišljati o njih in se začeti pripravljati nanje. Da spremenimo svoje dojemanje odnosa ali da ta odnos odstranimo iz svojega življenja.

Kakšne so razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo?

Bruno: Pri zaljubljenosti smo lahko le fascinirani nad osebo, za katero mislimo, da je nekdo. Ko čutimo pravo ljubezen, potem imamo zares radi osebo, kakršna je v resnici. Zato mislim, da ne obstaja ljubezen na prvi pogled, obstaja zaljubljenost, fasciniranost, očaranost na prvi pogled, ljubezen pa se izključno rojeva potem, ko osebo spoznamo.

Gre za ljubezen z velikim L, ne za ljubezen iz hollywoodskih filmov. Osebo moramo spoznati zares, da lahko razvijemo spoštovanje, fasciniranost in navdušenje nad osebo, kakršna je, z vrlinami in pomanjkljivostmi.

Resnično mislim, da se ljubezen ne more roditi na prvi, lahko pa se na 121. pogled. Na prvi pogled se lahko rodi le želja po ljubezni, po povezanosti, pripadnosti, po raziskovanju drugega, ne pa tudi sama ljubezen, ki je nujno izdelek resničnega poznavanja resnične osebe, za kar je potreben čas.

Kako pa je z iskrenostjo po vašem?

Bruno: Težko je biti iskren, ker ne želimo prizadeti ne sebe ne drugih ljudi. Zavedamo se, da bomo zaradi iskrenosti včasih poškodovali sebe in druge, pravzaprav pa na dolge proge poškodujemo sebe, če nismo iskreni.

Večina ljudi izbere nekaj, kar je na kratek rok v redu, zato je tudi super plačevati s karticami, kar je po mesecu dni malo bolj problematično. Zato v ljubezenskem življenju pogosto živimo na kredit, ker si bomo malo zadovoljstva raje privoščili zdaj ali si prihranili bolečino in nelagodje.

Problem je, da bo, če ga pometemo pod preprogo, postal precej večji. Zato potrebujemo veliko iskrenosti, truda, znan­ja, poguma, zrelosti, vse to je vse prej kot preprosto. Niti jaz niti kdorkoli drugi nima treh ali petih čarobnih korakov, da se vse to doseže. Lahko pa se korak za korakom, dan za dnem, mesec za mesecem maksimalno angažiramo glede sebe in urejanja svojega življenja.

Vesel sem, da poznam že ogromno ljudi, ki jim je uspelo priti do te točke v življenju, da so zadovoljni ter naprej ustvarjajo, so vse bolj svoji, modrejši, zadovoljnejši in so povsem zadovoljni s sabo od znotraj in od zunaj.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Ne zamudite

Na valentinovo, 14. februarja, bo ob 18. uri v Štihovi dvorani Cankarjevega doma potekala okrogla miza z naslovom Ljubeznoslovje. Pogovor z Brunom Šimlešo, novinarko Niko Vistoropski in psihoterapevtom Zoranom Milivojevićem bo povezovala novinarka Miša Molk.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol