Čedahuči: "V skupini se nismo več počutili dobro"

Prepoznavni akterji radijskih postaj, ki so v zadnjih petih letih izdali EP Čedahuči ter albuma Severnica in Svetilnik, na svojih koncertih postrežejo z bogatim zvočnim prepletom glasbil – od trobente, violine, kitare do kontrabasa, klavirske harmonike in še kaj bi se našlo v njihovi zbirki, ki je do nedavnega štela sedem članov, a se je, kot sami pravijo, njihova glasbena ameba nenehno krčila in širila. Včasih jih je bilo na odru tudi dvanajst ali več.

Nazadnje se je skrčila na toliko, da je sama sebe že skoraj pojedla in tako je prišel trenutek, ko se je bilo treba ustaviti in razmisliti kako naprej. Če sploh. O koncu in začetku ter vsem vmes sem se pogovarjala z gonilno Čedahučijevo silo, Blažem Učakarjem, kitaristom, pevcem in avtorjem skladb, ki je za kraj pogovora izbral sončno ploščad ob jezeru, tako da je tudi intervju nastal v slogu skupine – povezan z naravo, v svetu, odmaknjenem od hektičnega vsakdana, v svetu, kjer izginejo besede in se zbudijo čustva, oblečena v glasbo.

"Čeprav imam rad besede, včasih jih ne rabim. Ker obstajajo Ljudje in te tišine ne pozabim."

Ljudje so vas imeli radi, nizali ste uspeh za uspehom, potem pa ste kmalu po izidu tretjega albuma, brez velikega medijskega pompa, nenadoma izginili v glasbeni tišini. Kaj se je zgodilo?

Preprosto se v skupini nismo več počutili dobro. Potrebovali smo spremembo, a nismo vedeli, kaj točno naj bi spremenili. Odločili smo se, da za nekaj časa odložimo instrumente, zapremo spletno stran in družabna omrežja. Ne bi rekel, da smo se odločili, da je to odmor, saj dejansko nismo vedeli, kaj to za nas pomeni, ali bomo sploh še igrali skupaj ali ne.

In sedaj je prišla sprememba. Kdo je bil pobudnik?

Ključen trenutek je bil, ko sem si zastavil vprašanje, kakšen odnos imam sam do projekta. Ugotovil sem, da znam bolje. Takoj zatem sem se lotil nove spletne strani Čedahuči in sprva sem si želel narediti lep spletni dokument, v katerem bi bila lepo predstavljena glasba, videi, reportaže s koncertov. Lepa predstavitev projekta pač.

Ko sem pregledoval materiale od fotografij do posnetkov koncertov, se je v meni prebudila nekakšna nostalgija, kot bi odprl svoj dnevnik. Premor mi je dal distanco, nova očala, da sem na projekt pogledal kot nek zunanji opazovalec in me je navdušil. Spet sem lahko videl, da je svet lepši s Čedahučiji in potem je bilo samo še vprašanje, kako in takoj sem začel ponovno sestavljati ekipo.

Kako izbirate nove člane, kakšna kemija se mora zgoditi med vami, da nekomu rečete da?

Prva stvar, ki nam je dosti pomembna, je ta, da je človek dober, prijeten, da se z njim dobro razumemo, kako je izkušen v glasbi, se pa tudi hitro pokaže. Če je med nami ujemanje ali ga ni, ponavadi vidimo že po prvih dveh vajah. Naša skupina je postala dovolj zrela, da novih ljudi ne skušamo spraviti v neko obstoječo šablono, temveč si želimo, da nas navdušijo s svojo drugačnostjo, da nam odprejo nove poglede, da iz njih zasije, kar imajo lepega za dati.

Meni se zdi precej podobno, kot če bi izbirala partnerja. Sploh skupine, ki so skupaj po dvajset, trideset in več let. (smeh)

Ja, saj v resnici je res kar podobno. Enkrat mi je znanec, glasbenik, rekel, da je včasih v bendu bolj pomembno, kako nekdo pometa, kot pa kako igra. Ker s tem vidiš, kakšen odnos ima. Do prostora, do ljudi, do umetnosti kot take. Odnos je tisti, ki skupino drži skupaj, zato spoštujem vse glasbene in druge tvorbe, ki imajo daljšo skupno zgodovino.

Boste ustvarjali povsem na novo ali imate še kaj prihranjenega materiala, ki čaka, da ugleda luč sveta?

Za naš zadnji album Svetilnik smo imeli pripravljenih petnajst komadov, na albumu jih je deset. (smeh) Tako da smo že v plusu in komaj čakam nadaljevanje Svetilnika!

Svetilnik I je bil posnet na uglašenosti 432 hz. Kaj konkretno to pomeni za poslušalca? Boste tako nadaljevali tudi v bodoče?

Eno obdobje sem precej raziskoval frekvence, kako uglašenost vpliva na človeka, in o tem, kaj pomeni 432 hz za človeka, je veliko teorij. Če izhajamo iz znanstvenih teorij, da je vse vibracija, potem tudi glasba potuje skozi človeka, ta frekvenca pa naj bi bila usklajena s srčnim utripom, z utripom narave. Med bolj senzibilnimi ljudmi je frekvenca 432 nekaj posebnega. Snemanje v tej uglašenosti je bilo za nas veliko bolj zahtevno, saj so inštrumenti večinoma prilagojeni za današnji standard A=440Hz, tako da še nisem prepričan, kako bomo nadaljevali.

Avtor večine besedil ste vi. Gre za samorefleksijo, raziskovanje intimnega notranjega sveta, ali vas pri ustvarjanju vodi kaj drugega?

Bo kar držalo prvo. Sedaj, ko pogledam nazaj, lahko rečem, da je bil album Severnica moje osebno čiščenje. Prek teh besed sem odpuščal, prek teh besed sem spuščal, spomnijo me na stanje, v katerem sem bil, a sedaj lahko na ta čas pogledam z nasmeškom. 

Neke vrste osvoboditev torej. Ste imeli kaj pomislekov pred tem, da se na takšen način razgalite pred občinstvom? V besedilih je namreč več kot očitno, da gre za »zdravljenje srca«, kar je precej intimno.

Oh, seveda. Zdaj sem se že navadil, da ko se počutim tako razgaljenega, da bi se najraje kot Adam in Eva skril za grmovje, takrat nastaja nekaj, kar je vredno življenja. Z vsako iskreno pesmijo odpadajo maske in postajaš vedno bolj gol. In goli smo tudi prišli na ta svet. Zares osvobajajoče pa mi je bilo spoznanje, da vsak poslušalec da v pesem sebe in ko se skozi umetnost razgaljamo, damo poslušalcu samo možnost, da tudi sam/a odvrže kakšen nepotreben kos oblačila. Podobno, kot če ti priznam, da sem naredil napako. Takoj bo pogovor bolj sproščen in tudi ti boš pripravljena spustiti svoj ščit. In tako je tudi s koncerti, če se lahko skupaj smejimo, jokamo, plešemo ali pa samo smo, potem se imamo lepo.

19. novembra se boste v prav posebni zasedbi predstavili v oddaji Izštekani, ki že sama po sebi slovi po tem, da glasbeniki tam iz sebe naredijo »novo verzijo sebe«. Kakšna bo vaša nova verzija Čedahuči 2.0, kot ste jo poimenovali? 

Čedahuči 2.0 je nov operacijski sistem in kot vsaka nadgradnja seveda boljši, bolj zmogljiv, ima boljši zvok. (smeh) Bistvena razlika je v tem, da imamo lepši odnos do projekta, boljši odnos drug do drugega in da smo končno sprejeli svojo vlogo v družbi kot glasbeniki, zato se lahko tega lotevamo bolj zavestno.

Na Izštekane prihajamo s precej razširjeno zasedbo in skupaj z gosti nas bo več kot dvajset. Z nami bo godalni kvartet, pa družinski pevski kvartet iz Sel. Najlepše pri vsem tem je, da smo hkrati “feni” naših gostov in da lahko z njimi tudi igramo in pojemo. Pridejo Rudi Bučar, Jure Mihevc iz skupine Fed Horses, pianist Jean Markič in tudi bivši člani skupine Čedahuči. Odigrali bomo skladbe iz vseh obdobij, manjkala pa ne bo niti kakšna nova. 

Kaj pa lahko pričakujemo v novi, prevetreni Čedahučijevi zgodbi v bodoče?

V prihodnosti bomo šli v dve smeri. Ena bo še bolj intimna, organska in akustična. Druga pa bodo še večji koncerti z razširjeno zasedbo in gosti. Saj nas poznate, ne moremo si pomagati, še vedno tekmujemo s Chuckom Norrisom, kdo bo imel večji bend (smeh).

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord