Dr. Aleksander Šinigoj: Spremenimo misli, spremenimo življenje

Za seboj ima nastope pred večtisočglavimi množicami v 19 državah na štirih celinah, izbran je bil v skupino asistentov dr. Richarda Bandlerja, soustanovitelja nevroling­vističnega programiranja. Več let se je kot član ekipe prostovoljcev učil od Anthonyja Robbinsa, enega naj­bolj priznanih motivatorjev na svetu, med učitelje pa šteje tudi sira Richarda Bransona, Briana Tracyja in Boba Proctorja, če omenimo samo tiste bolj znane tudi pri nas. Je avtor okrog 400 knjig, zadnja, ki je izšla nedavno, ima naslov Odloči se za srečo.

Ravno ko sem se začela pripravljati na tale intervju, sem od tvoje Master­mind akademije prejela sporočilo, v katerem ljudi nagovarjaš, naj napi­šejo knjigo. Je res tako enostavno – ne samo jo napisati, ampak tudi prodati?

Verjamem, da ja. Vsak ima zgodbo v sebi, sporočilo, ki bi ga morali drugi slišati. Morda težko situacijo, ki mu jo je uspelo premagati in bi ta zgodba lahko komu pomagala. Bom dal primer. Ko predavam po svetu, se vedno najde skupina ljudi, ki želi nekaj slišati točno od mene. Moja predavanja obiščejo večkrat in na različnih lokacijah, spremljajo me po internetu, sledijo mi po socialnih omrežjih. Zanimiv primer se mi je zgodil recimo v Turčiji, kjer sem prvič predaval leta 2011. Ko sem se tja vrnil leta 2015, je k meni pristopil pod­jet­nik in povedal, da me nenehno spremlja in z Googlovim prevajalnikom prevaja, kar objavljam v slovenščini.

Ko sem imel dve identični delavnici v Egiptu in Kuvajtu, so ju obiskali isti ljudje. Iz Brazilije še danes dobivam prošnje, da bi bil mentor. Isto opažam pri mojih mentorjih – kjerkoli na svetu predavajo, se tam znajde skupina Špancev, skupina Rusov, Kitajcev ... ki jih spremljajo, kamorkoli gredo. Zato z gotovostjo trdim, da obstaja na vsem planetu Zemlja določena skupina ljudi, ki mora slišati nekaj inspirativnega od točno določene, konkretne osebe. Da imamo sami svoje sledilce ali sorodne duše, ki so enakomerno razdeljene po Zemlji. Zato verjamem, da zagotovo obstaja za vsakogar, ki bere tale intervju in čuti v sebi neko sporočilo, ki bi ga rad predal naprej, na vsem svetu četica ljudi, ki bi rada slišala prav to, njegovo sporočilo. Izvedela, kako je ta oseba premagala neki izziv, si to osebo vzela za vzgled. Zato spodbujam ljudi, naj napišejo knjigo, ker vem, da bo imela bralce. Vem, da bo nekomu pomagala spremeniti življenje.

Ti si jih izdal zelo veliko. Kako je to mogoče, kdaj najdeš čas?

Trenutno je v svetu izdanih več kot 1220 mojih knjig, ki so objavljene pod različnimi psevdonimi, večinoma na Amazonu. Če odštejemo, da so prevodi ene knjige v španskem, kitajskem, ruskem in ukrajinskem jeziku, je mojih knjig nekaj čez 400.

Mogoče pa je številka tako impresivna tudi zato, ker vse tvoje knjige nimajo besedila? Gre za šalo, ki se dobro prodaja, tudi na Amazonu? Od kod ti tako nore ideje?

Vse skupaj se je začelo kot šala in izziv. Želel sem postaviti nov svetovni rekord in se zapisati kot avtor, ki bi napisal in objavil več kot 1000 knjig v enem vikendu, 48 urah. Naj se sliši še tako neverjet­no, a sem našel rešitev. Z oblikovalcem sva bila dogovorjena, kako bova to izved­la, vendar so mi pri Guinnessu moj podvig zavrnili, zato sem ga poskusil narediti zase. Ugotovil sem, da mi tako ali tako ne bi uspelo, ker sem v eni uri napisal in objavil 'samo' 27 knjig. Nekatere knjige so prazne knjige, ki jih kupijo ljudje za šalo nekomu za rojstni dan (na primer Sex after 43 ali Sex After Our 35th Anniversary). Potem so knjige, ki imajo posebna inspirativna sporočila, ki nosijo spet drugačen psevdonim, teh je skoraj 60. Ter knjige, ki jih objavljam pod svojim pravim imenom. V angleščini sem pod svojim pravim imenom izdal dve knjigi, v slovenščini pa trenutno eno, z naslovom Odloči se za srečo. Edina stvar, nad katero sem morda presenečen, je ta, da se od vseh knjig najbolje prodajajo praz­ne knjige o seksu. No, in knjiga Od­loči se za srečo je toliko ljudi navdahnila, da vem, da bo tudi po moji smrti pomagala ljudem, da se bodo odločali za srečo.

Sliši se, kot da se v življenju pretežno zabavaš.

Imel sem neverjetno srečo, da sem po spletu okoliščin našel nekaj, kar res počnem s srcem in kar me neverjetno izpopolnjuje in navdihuje. To, da lahko pomagam ljudem po vsem svetu, da so bolj pozitivni, motivirani, v resnici pomaga tudi meni. To, kar delam, bi počel tudi, če bi imel ves denar na svetu. Svoje delo jemljem kot hobi in kot moje osebno poslanstvo, zato mi tudi takrat, ko je dela res veliko, ni težko stopiti pred publiko in jim podariti delčka moje energije.

Si pa imel tudi ti težke trenutke, ki so te pravzaprav pripeljali na sedanjo pot.

Ja. Sicer sem že kot najstnik veliko bral, užival sem v inspirativnih knjigah Anthonyja de Mella in Normana Vincenta Peala. Knjižnice in knjigarne so bile moj zelo priljubljeni kotiček. V knjižnici sem si sposodil knjigo Z idejo do bogastva Napoleona Hilla, a sem potem na to za nekaj časa pozabil. Potem je pa prišlo obdobje, star sem bil okoli 28 let in sem sam potreboval pomoč. Bil sem fizično pretežak, imel sem 104 kilograme, tudi moji odnosi z ljudmi niso bili najboljši, v podjetju sem ravno začel in nismo imeli veliko dela. Že dolgo pred tem sem slišal nekakšen glas, ki me je opozarjal, naj nekaj spremenim. A ga nisem poslušal. Dokler ni bil nenadoma tako močan, da sem moral ukrepati.

Končal sem v bolnišnici. Začel sem si postavljati cilje, se drugače prehranjevati, teči, brati, izobraževati, začel sem si pomagati in izboljšal sem si življenje. Da sem to dosegel, sem po­rabil veliko časa, energije, tudi denarja, in bilo je nekako naravno, saj sem imel zdaj o tem veliko znanja, da sem tudi sam najprej pomagal nekaj ljudem. Potem še par drugim ... in zdaj pomagam mnogim. Na deset tisoče ljudi pride na delavnice vsako leto. To je bil naraven proces. Saj takrat, ko sem sam iskal pomoč, ni bilo nikogar, ki bi pomagal meni. Ta moja sprememba življenja, mišljenja, funkci­oniranja je bila tako fascinantna, da sem imel občutek, kot bi se znova rodil. In to bi še danes rad dal tudi drugim, to mož­nost, da začutijo enako, da začnejo znova. Ni pa bila ta moja pot linearna, ravna, od težave do rešitve, bila je polna vzponov in padcev. Še danes je tako. Vendar je moj najslabši dan danes, v tem novem življenju, kot ga imenujem po preobrazbi, bistveno lepši, kot je bil moj najboljši dan v prejšnjem, starem življenju.

Zakaj bi ljudje radi začeli znova, katere težave nas najpogosteje bremenijo?

Veliko je razlogov, ampak najpogostejši so razni strahovi, nerazčiščene stvari iz preteklosti, pomanjkanje motivacije, discipline, pa razne razvade – kajenje, prenajedanje, odlašanje, izgovori. To so stvari, ki ljudem onemogočajo, da bi bili nadzorniki svojega življenja. Velikokrat ljudje živimo svoje živ­ljenje, kot bi bili na avtopilotu. Vstanemo, gremo v službo, pridemo domov, gremo v službo. In velikokrat gre za to, da se ljudje zaradi enakih vzorcev razmišljanja vrtimo v istem krogu. Ko opazujem ljudi na svojih delavnicah, vidim v njih toliko potenciala, toliko možnosti, da naredijo nekaj lepega sami zase in za svet. Vendar se ljudje žal velikokrat odločajo, da ostajajo v tej coni udobja, da ostajajo tam, kjer so.

Z reševanjem teh težav se ukvarja tudi psihoterapija, ti pa se poslužuješ drugačnih tehnik, predvsem nevrolingvističnega programiranja in tehnik hip­noze. Kaj je nevrolingvistično programiranje, znano pod kratico NLP?

AŠ: NLP je znanost, veda oziroma tehnika, ki je stara okoli 45 let, uveljavila pa sta jo dr. Richard Bandler – on je tudi moj mentor, pri njem delam kot asistent že sedmo leto – in John Grinder. Začelo se je tako, da sta obiskala in modelirala uspešne terapevte, ki so v tistem obdobju dosegali dobre rezultate. Eden takih je bil znani hipnotizer Milton Erickson, ki je ljudem uspešno pomagal pri odpravi strahov. Šla sta do njega, ga posnela in potem ugotavljala, kaj je tisto, kar on počne drugače od drugih. Nista se ukvarjala le z vsebino, ampak tudi s strukturo jezika, kdaj kaj pove, s kakšnim tonom, kakšne jezikovne vzorce uporablja. Njegove hipnotične tehnike sta matematično analizirala in jih predstavila kot Milltonov model jezika, ki je zdaj eno od NLP-orodij. NLP je zaživel in se razvija, tehnike, ki jih učimo danes, so zelo drugačne od tistih pred de­setimi leti. V primerjavi s psihoterapijo se NLP ne ukvarja toliko z vsebino oziroma s preteklostjo, temveč s sedanjostjo in prihodnostjo. Ideja je, da oseba danes boljše razmišlja, kot je včeraj, in da bo seveda jutri bolje razmišljala, kot razmišlja danes.

NLP-tehnike se uporabljajo v športu, v zdravstvu, šolstvu, politiki ... Recimo, tudi Obamovi jezikovni vzorci kažejo na uporabo nekaterih NLP-tehnik, zanimiv je odlomek iz enega njegovih govorov, ki gre takole: »All of you would not be here, unless you, LIKE ME, were convinced ...« Besedna zveza like me ima dva pomena, v tem kontekstu sicer pomeni 'tako vi kot jaz', a lahko pomeni tudi 'vi me imate radi'. In če nekdo večkrat uporabi to tehniko, torej ponovi ta stavek, ljudem na sofisti­ciran in prikrit način sugerira, da ga imajo radi. NLP-tehnike so med politiki zelo priljubljene, Clintonov mentor za NLP je bil recimo Tony Robbins, pri katerem sem bil tudi sam prostovoljec štiri leta.

Druga tehnika, ki jo učiš in uporabljaš, je hipnoza. Lahko jo razumemo kot nekaj negativnega, kot manipula­cijo, ti jo uporabljaš oziroma učiš kot močno pozitivno orodje. Za kaj gre?

Dobra komunikacija je podobna ost­remu nožu. Z nožem lahko režemo kruh, pripravimo kosilo, nekomu pomagamo, da preživi, ali pa nekoga ranimo. Kot vsako orodje je tudi hipnoza zelo močno orodje, zato ga moramo uporabljati etično in z dob­rim namenom. Ko učim tehnike hip­noze in samohipnoze, vedno poudarjam, da mora biti hipnotizer dober komunikator. Mi vsi smo neke vrste komunikatorji, in to še posebej velja za bolj sofisticirano komunikacijo, kot sta hipnoza ali samohipnoza. Trener NLP-ja mora pogosto poslušati klienta, medtem ko pri hipnozi skupaj s klientom definirava problem, potem pa večino časa govori hipnotizer, ki spravi klienta v pozitivno stanje. Verjamem, da smo vsi hipnotizerji.

Pred časom sem na neki delavnici NLP-ja poslal slušatelje v center Ljubljane, da so modelirali brezdomce. Skušali so spoznati njihov nezavedni svet, ki jih je pripeljal na ulico. Ugotovili smo, da večina krivdo za svoje stanje pripisuje nekomu drugemu zunaj sebe. Krivi so starši, država, alkohol, vedno nekdo drug. Danes vemo, da ima oseba, ki se veliko izgovarja, ki odgovornost za svoje stanje prelaga na zunanje okoliščine, dobro izhodišče, da konča tako kot ti brezdomci ali pa da ne dosega ciljev in želja, ki bi jih rada. S tem se lahko naučimo, katera so omejujoča prepričanja, kaj so konfliktne vrednote, kakšne so strategije razmišljanja, ki jih imajo ljudje, ki recimo končajo na cesti; v enem primeru smo celo dobili primer negativne hipnoze: neki brezdomec nam je povedal, da mu je oče še kot otroku večkrat za motivacijo govoril, da če se ne bo pridno učil, bo postal klošar. To mu je tolikokrat ponovil, da se je ta hipnotična sugestija, ki mu jo je oče takrat sicer predajal povsem dobronamerno, uresničila. Poudariti želim, da moramo biti pozorni na to, kaj in kako govorimo, kako komuniciramo.

Med najpogostejšimi razlogi za obisk tvojih delavnic je odprava raznih strahov. Bi se strahu pred letenjem lotil s tehniko NLP ali s hipnozo?

S kombinacijo obojega.

Lahko opišeš, kako bi v tem primeru uporabil NLP?

Najprej naj še enkrat poudarim, da pri NLP-ju preteklost ni pomembna. Danes vemo, da tudi če človek natančno ve, kdaj in zakaj je strah dobil, mu to še čisto nič ne pomaga pri njegovi odpravi. Zato se ne ukvarjamo z raziskovanjem preteklosti, ampak se osredotočimo na to, kako osebi pomagati, da bolj optimalno deluje zdaj. To pa tako, da jo vprašamo, kaj konkretno naredi v mislih, da jo je strah. Mi mislimo zelo hitro, nezavedno, zato se ne zavedamo, kako povzročamo strahove, ki jih imamo. Ko razumemo proces, ga začnemo spreminjati. Če gre za strah pred letenjem, nam oseba recimo pove – opisujem resničen primer – , da si predstavlja, kako mizice, ki so pritrjene na naslonjala sedežev, letijo po letalu in ji prerežejo vrat. Naša naloga je, da torej pripravimo osebo do tega, da ko pomisli na letenje, ne vidi več letečih mizic, ampak letalo, ki varno in srečno pristane. Ko se notranji svet spremeni, se spremeni tudi reakcija navzven. Strahovi so zelo pogosto nekakšna sidra ali pogojni refleksi. Nekateri strahovi so koristni, saj če se oseba boji višine in si ne želi hoditi po robu strehe nebotičnika, je takšen strah lahko zelo koristen, saj pomaga osebi, da ne ogroža svojega življenja.

Neželene strahove je torej mogoče odsidrati?

Ja. Ljudje se lahko zelo hitro nečesa naučimo – recimo, če otrok pade v vodo, in tudi če je bil rešen v nekaj sekundah, je že lahko pridobil dolgotrajen strah pred vodo. NLP deluje na predpostavki, da če se lahko nečesa hitro naučimo, se lahko prav enako hitro tega tudi odučimo. Zato na NLP ne gledamo kot na terapijo, ampak ga imenujemo optimizacija delovanja uma. Uporabljamo različne tehnike, recimo tehniko z vprašanji. Naj dam pogost primer, ko ženska reče: »Nikjer ni nobenega normalnega samskega moškega moje starosti – ali so vsi zasedeni ali pa niso normalni.« Včasih je dovolj, da samo vprašamo nazaj – »Ga niiii?« – ali pa ponovimo vprašanje na smešen in ironičen način – »Ahaaaa, a prav niti enega ni?« – in se oseba že zamisli. Kajti pogosto se nam naše misli navznoter zdijo zelo resnične, ko pa jih povemo na glas ali jih slišimo iz ust nekoga drugega, ki še malo pretirava ali spremeni ton, se nam naenkrat zazdijo smešne. Saj je dejstvo, da je oseba do takšnega sklepa prišla na osnovi zelo majhnega vzorca ljudi, ni pa vzela v obzir, da obstaja na svetu tri milijarde petsto milijonov moških, od katerih so številni samski, normalni in v pravi starostni skupini. Gre torej za vzorec oziroma miselni proces posploševanja.

Ki sicer ni vedno napačen ...

Ki je večinoma celo koristen, ne pa vedno. Ko nam starši pokažejo stol, in ko enkrat razumemo, da stol služi sedenju, medtem ko miza ne služi sedenju, se potem, ko pridemo kam na obisk, ne usedemo na mizo, ampak na izdelek, ki je podoben stolu. Takrat smo torej posplošili, da če vidimo izdelek, ki ima štiri noge in površino, na katero bi se bolj ali manj prilegala naša zadnjica, ta izdelek služi sedenju. Tako posploševanje je koristno. Posploševanje, kot sem ga omenil prej, pa je dostikrat omejujoče. Kajti ko hodimo po svetu, ne iščemo izjem, ampak potrditve za naša prepričanja. Pogosto jih celo sami izzovemo.

Stvari počnemo rutinirano.

Ja, po rutini se vedemo, po rutini tudi razmišljamo, zato tudi probleme ves čas rešujemo na enak ali vsaj zelo podoben način. Zato prihaja do podobnih izsledkov oziroma rešitev. Če bi se postavili v preteklost in poskusili razmisliti, kdaj smo to rutino dobili, recimo, kako se zavežejo vezalke ali pa katero hlačnico si najprej oblečemo, ugotovimo, da smo se morali cel kup stvari, ki jih danes počnemo avtomatizirano, nekoč naučiti. Banaliziram, ker želim pojasniti, da nam je bilo nekaj, kar danes počnemo avtomatizirano, nekoč popolna neznanka. Potem smo se pa tega naučili in zdaj gibe samo ponavljamo v neskončnost. Enako je z vzorci. Nekoč smo se naučili, da se prestrašimo, recimo letenja, in potem zdaj vsakič, ko pomislimo na letenje, začutimo ta isti strah. Statistično je večja verjetnost, da se nam nekaj zgodbi v prometni kot pa v letalski nesreči, kljub vsemu pa se oseba boji vožnje z letalom, in ne z avtomobilom. Vemo sicer, da ta strah ni realen, saj danes na milijone ljudi leti, pa jih ni strah, po drugi strani pa si v mislih vseeno začnemo proizvajati določene slike – to se dogaja v mikrostotinkah sekunde – , ki se jih po navadi niti ne zavedamo, in kar naenkrat začutimo strah. Na NLP-delavnicah ozavestimo te notranje svetove in jih začnemo sprejemati. Naučimo se povezati recimo letenje ali pa javno nastopanje, ki je tudi zelo pogost strah, z nekim dobrim ali pa vsaj nevtralnim občutkom.

V kakšnem mentalnem stanju pa mora biti človek, ki si želi odpraviti določen strah?

Fajn je, da postane človek malo jezen na svoje razmišljanje. Lahko ta strah prestavimo v prihodnost, da človek pomisli – ojoj, še 20 let letenja v strahu – in se razjezi na te svoje misli ali jih ima dovolj. Kajti vemo, da je verjetnost, da bo imela oseba nesrečo v letalu, res zelo majhna. Pomaga tudi, če se začne človek tej svoji težavi smejati. Zelo pogoste so težave v partnerskih odnosih, zato rad dam primer, ko se nekdo zaljubi v Justina Bieberja. In trdi, da je lahko srečen samo v zvezi z njim in z nikomer drugim. Oseba ima v svojih mislih mentalno sliko, kjer je sreča povezana z Justinom Bieberjem. Že če se zave, da je to samo mentalna slika, ki ni povezana z resničnostjo, se lahko osvobodi. Nekateri so prav obsedeni z določeno osebo in 'trdijo', da brez te osebe ne morejo biti srečni. To je zelo trdna formula, zelo huda in treba jo je malo poenostaviti. Nikjer ni univerzalno zapisano, da smo lahko srečni samo z eno določeno osebo.

Napako delamo ravno s tem, da se fokusiramo, da je naša sreča odvisna od točno določenega človeka ali od vedenja določenega človeka ali celo od tega, kako se ta človek počuti. Starši velikokrat čutimo odgovornost za svoje otroke, zavedati pa se moramo, da smo odgovorni lahko samo sami zase. Samo na svoj notranji svet lahko v celoti vplivamo. Mogoče je moje poslanstvo ravno v tem, da ljudi spominjam, da začnejo svoje notranje formule nekoliko rahljati, poenostavljati. Da smo lahko srečni že, ko vidimo sončni vzhod ali zahod, ko popijemo kozarec vode, ko dihamo, da sploh lahko dihamo ... In potem poskušam klientom dopovedati, da je to, da vidijo Justina Bieberja kot edinega pravega, zgolj nji­hova mentalna slika, da to ni resničnost. In če torej sami ustvarjamo mentalne slike, jih lahko v kateremkoli trenutku tudi zamenjamo, umaknemo in na njihovo mesto postavimo druge. Mi smo tisti, ki postavljamo omejitve, ki povzročamo trpljenje, od katerega bi se tako radi osvobodili. Prav to zavedanje, da se borimo proti nečemu, kar sami ustvarjamo v svojem umu, je lahko neverjetno osvobajajoče. Vse, po čemer hrepenimo, od česar bežimo, je samo misel, mentalni konstrukt, iluzija. Rešitev ne tiči v tem, da spremenimo nekaj navzven, ampak navznoter. S tem ko se osvobodimo lastnih misli, osvobodimo sebe.

Zaljubljeni ljudje si težko predstavljajo, da bi lahko bili enako srečni s kom drugim.

Naši modeli sveta in naše razmišljanje so izredno zanimivi. Bom povedal primer, vprašanje, ki ga pogosto zastavim ljudem na mojih delavnicah: če bi bili samski in bi spoznali svojo sanjsko osebo, a bi hkrati izvedeli, da bo ta oseba čez pol leta umrla, tega pol leta pa bosta skupaj neskončno srečna – ali bi se odločili vstopiti v romantičen odnos s tem človekom? Večina ljudi, kakšnih 80, 90 odstotkov, dvigne roke, da bi. Potem pa postavim drugo vprašanje, in tukaj se vidi, kako so zanimivi naši modeli sveta in naše razmišljanje, ki se glasi enako kot prvo, torej ali bi v primeru, če bi bili samski, šli v odnos z osebo, v primeru da nas ta čez pol leta zapusti – a s to razliko, da zdaj ne umre, ampak si takoj zatem najde drugega partnerja/partnerko, s katerim je spet zelo srečen. Na vprašanje, ali bi se v tem primeru spustili v romantično zvezo s tem človekom, pa večina ljudi ne dvigne roke. Kar v bistvu pomeni, da raje vidimo, da ljubljena oseba umre, kot da je srečna z drugim. Ne zavedamo se, da naše dojemanje sveta ni toliko od­visno od sveta samega, ampak od tega, kako je sprogramirana naša notranjost.

Kar ni najlaže, če nas, kot praviš v knjigi Odloči se za srečo, v negativo usmerjajo že v rani mladosti: »Če opazujete in berete naše pisatelje in pesnike, lahko opazite, da je večina pisala v žalosti in obupu. Koliko depresivnih in žalostnih zgodb smo se morali naučiti že v osnovni šoli. Nekatere celo na pamet, da smo jih vedno znova ponavljali in začutili to negativno in žalostno energijo.«

Prepričan sem, da je imel Cankar tudi veliko lepih in ljubečih trenutkov s svojo mamo, trenutkov, o katerih bi tudi veljalo kaj slišati, pa nismo. Bil je zelo subjektiven, prikazal nam je samo eno stran zgodbe. Mi pa se skozi te zgodbe učimo, še toliko bolj v mladih letih. In problem je v tem, da skozi takšne zgodbe dobivamo vzorce razmišljanja. Krivdo, žalost, nesamozavest, jezo. Moje povabilo torej je, da bi se otroci vsaj v enaki meri ali pa po možnosti v veliko večji učili tudi iz navdihujočih zgodb, ki jih prav tako imamo. Poglejmo samo Pavčka, ki nas navdihuje, da ko hodimo, gremo vedno do konca, ali pa, da smo na svetu zato, da smo sami sonce.

Poznam primer družine iz Avstralije, ki se je preselila v ZDA s štirimi otroki. V dveh letih so ti otroci v novem šolskem sistemu postali samostojni, samozavestni in so verjeli, da lahko uresničijo sanje, ki jih imajo skrite globoko v sebi. Šola jim je dala nekaj neprecenljivega, vero vase in v svoje sanje. Želim, da bi čim več slovenskih avtorjev ljudi inspiriralo, jim dajalo upanje, vero, hvalež­nost, te dobre in pozitivne občutke. Želim si, da bi tudi naši učitelji spodbujali pri naših otrocih samozavest, vero vase, pozitivno mentalno naravnanost. Ne vem, morda sem bil jaz kot otrok negativen, ampak res se ne spomnim prav veliko veselih, navdihujočih zgodb. Na ta svet smo pa prišli, da smo v dobrem občutku, takrat smo tudi bolj zdravi, privlačimo dobre stvari, svet je lepši. Če počnemo nekaj, pa pri tem nismo srečni, tega ne počnemo na pravi način. Tega se moramo ves čas zavedati in si za srečo prizadevati.

Tudi v današnjih medijih pozitivnih zgodb ni veliko. V knjigi praviš, da so v neki angleški raziskavi ugotovili, da mediji povprečno pokažejo 17 negativnih novic na eno pozitivno.

Vse je breaking news, vse so samo krize in tragedije. Če si kamela v Afriki zlomi nogo, potem bomo to videli kot glavno novico dneva. Takšne zgodbe vsebujejo dovolj adrenalina, da nam prsti na roki zmrznejo, da ne prestavimo z novic na drugi kanal. Ne pomislimo pa na to, da bi lahko mediji pokazali tudi cel kup lepih, pozitivnih in inspirativnih zgodb, polnih ljubezni, pohval. Tudi zato je moj nasvet, da ko preberemo slabo novico, da namensko poiščemo še eno dobro. Kajti takšen je ta svet – medtem ko nekdo umre, se nekdo rodi, medtem ko se nekdo skrega, se nekdo pobota, medtem ko nekdo trpi, se nekdo veseli. Spomnim se predavanja v Pakistanu in kako gostoljubni in topli so bili domačini, odprti, željni znanja. Čez mesec dni, ko sem bil že doma, so talibani vdrli v šolo na severu države in pobili 150 otrok. Šele takrat sem res dojel, kako se ne zavedamo, v kakšnem čarobnem svetu živimo, kako smo varni, kako je naš najslabši dan še vedno bistveno boljši od njihovega najboljšega. Večkrat bi se bilo treba zahvaliti za to, kar imamo, kako živimo.

Se preveč ukvarjamo sami s sabo in svojim težavami?

Ja, in ravno v tem je problem. Milton Erickson, znani hipnotizer, o katerem sem že govoril, je depresivne ljudi zdravil med drugim tudi tako, da jim je za nalogo dajal opazovanje njihove okolice. Ena od nalog je bila, da opazujejo skupino ljudi in napovejo, kdo se bo prvi premaknil, kdo bo prvi spregovoril, kdo bo prvi odšel iz skupine. Opazovati so morali svet zunaj sebe in takrat niso imeli časa biti depresivni, saj so se ukvarjali z drugimi, in ne s sabo. Niso bili več toliko v svojih glavah. Ljudje, ki so ves dan močno zasedeni z raznimi opra­vili, po navadi nimajo časa biti depresivni. Zvečer, ko pridejo domov in se umi­rijo, so še vedno lahko malo depresivni, ampak niso pa depresivni 24 ur na dan. Ljudem pomaga, da so aktivni in da skrbijo za druge. Vedno pravim ljudem, ki iščejo poslanstvo, naj bo to usmerjeno v last­no srečo ter tudi v služenje drugim.

Ampak po navadi najdemo tisoč izgovorov, zakaj ravno mi ne moremo nečesa narediti ali spremeniti, zakaj je ravno naš primer drugačen.

Izgovori so največja odvisnost sodobnega časa in imam jih tudi jaz. Je pa res, da se je ob poznavanju vseh teh tehnik število mojih negativnih misli precej zmanjšalo, predvsem se pa znam zelo hitro premakniti naprej. Ljudje se pa pogosto izgovarjajo, da nečesa ne potrebujejo, da s tem opravičijo, da nečesa nimajo. Vedno je nekdo drugi kriv za njihovo stanje, država, šef, politika, starši, partner, ekonomija, obdobje življenja, v katerem živijo, sosed in še bi lahko našteval.

Človeški um je neverjetno kreativen, kar se tiče izgovorov. Pred časom sem imel motivacijsko predavanje v nekem manjšem podjetju. Ko je direktor stopil ven in sem med odmorom ostal sam, je do mene stopil eden od zaposlenih in rekel, da ima veliko več potenciala v sebi, a da ga ne pokaže, ker v tem podjetju ni cenjeno. Jaz pa ljudem vedno povem, naj vsak dan dajo vse od sebe. Čisto vsak dan delajo zase, ne za šefa, ne za druge. In če bodo pridno delali, vadili, potem bo potenciala vedno več. Če ga ne bodo opazili v tem podjetju, ga bo nekdo drug. Izgovori, da se mora zgoditi nekaj zunaj vas, da boste srečni, da boste dali vse od sebe, da boste obogateli, so točno to – izgovori. Zgodba, ki jo ponavljate vedno znova in ste ji morda začeli celo verjeti. Nehajte se izgovarjati, govorim vsem tečajnikom vedno znova. S tem se boste osvobodili in laže korakali proti ciljem. Poskusite se naslednji teden izogniti čisto vsem izgovorom, takim navznoter in navzven. Obljubim vam, da bo vaše življenje lepše. Nimamo vpliva na življenje, imamo pa vpliv na odziv na življenje. Izgovarjati se nehamo, ko nam resnično ni pomembno, kaj si drugi mislijo o nas, ko bi res radi nekaj uresničili in imamo za to veliko motivacije. Ko vemo, zakaj bi radi nekaj uresničili. Najdimo 'zakaj' in otresli se bomo izgovorov. Večinoma je to v primerih, ko gre za nekaj večjega od nas samih.

Kaj bi pa ti rad uresničil – brez izgovorov in večjega od tebe?

[smeh] Trinajstega oktobra 2081, takrat bom star 107 let, bi rad navdihnil, osvestil, osrečil, nasmehnil, predaval eni milijardi, 111 milijonom, 111 tisoč 111 ljudem. Vedno, ko razmišljam o sebi, raz­mišljam tudi o ciljih po mojem življenju, recimo, kaj bo leta 2500, kaj bo takrat ostalo za mano. In verjamem, da so knjige, avdio-, videoposnetki stvari, ki jih puščamo za seboj naslednjim rodovom. Mogoče bodo takrat naši otroci v šolah brali Cankarja in kot protiutež jim bo učiteljica dala za domače branje še mojo knjigo Odloči se za srečo. Kaj pa vem, mogoče bo iz tega nastala nova religija, religija ljudi, ki bodo zase rekli »mi smo ljudje, ki se odločamo za srečo«. Rad bi, da bi za mano ostalo to zavedanje, da so ljudje sami kreatorji svoje sreče, ne glede na to, kakšne so njihove okoliščine, ne glede na to, v kakšnih razmerah so zrasli, ne glede na to, kaj so težkega doživeli. Vse to je za njimi, v tem trenutku lahko začnejo znova. Kajti svoboda ne prihaja od zunaj, prihaja od znotraj. Nelson Mandela, ki je bil ogromno let zaprt po nedolžnem, se je v svoji notranjosti odločil, da je svoboden in da bo tisti trenutek, ko bo stopil na prostost, zaživel svobodno. Odpustil je tem ljudem, ni več razmišljal o krivici, zato nam daje neverjeten vzgled, kako se je treba nehati ukvarjati s preteklostjo, temveč živeti sedanjost in prihodnost.

Vsebina ene od tvojih najbolj pri­ljub­ljenih delavnic je Secret – zakon privlačnosti. Pred nekaj leti je ideja, da s svojimi mislimi ustvarjamo resničnost, v filmu in knjigi kot nekakšna sodobna mantra preplavila svet in tudi Slovenijo. Vendar pa ta misel ni nova, o njej lahko beremo že v Vedah in drugih besedilih razvitih starodavnih kultur, zadnjih sto let pa se raziskovanju kvantnega polja posvečajo tudi številni priznani znanstveniki. Za kaj gre?

Glavna ideja je, da se vse začne z mislijo, da to, kar mislimo in čutimo, privlačimo v svoje življenje. Najprej pride misel, nekaj si zaželimo, in vesolje nam odgovori s priložnostjo. Mi pa moramo to priložnost zagrabiti. Eni pravijo, da mora misel trajati 72 sekund, drugi pet minut, jaz pa pravim, da če oseba nima glede določenega vprašanja kakšnih omejujočih prepričanj, je za to, da se nekaj uresniči, dovolj že ena sama misel, ena sama sekunda misli. Pomislimo – želim vodo – in v naslednjem trenutku vstanemo in gremo v kuhinjo po kozarec vode. Nič nam ne stoji na poti k uresničitvi te misli. Težava nastopi, če se vedemo takole – bom karikiral s primerom naročila pice na dom: najprej pokličemo in naročimo pico; čez minuto pokličemo še enkrat in spremenimo naročilo; čez dve minuti ponovno pokličemo in naročilu pice dodamo še gobice; potem čez minuto pokličemo ponovno in preverimo, kako daleč je naša pica. In čez minuto spet pokličemo, kje za vraga je pica. Človek na drugi strani pa se sploh še ni lotil pice, saj mora kar naprej odgovarjati na naše klice. V prenesenem pomenu se tako obnašamo v življenju, tako komuniciramo z vesoljem: hočem denar, hočem zdravje, hočem partnerja, vse hočemo takoj, zdaj. In ker smo nepotrpežljivi, smo v negativnem čustvenem stanju. Težava in razlog, zakaj se nam želje tudi potem, ko smo prebrali knjigo Zakon privlačnosti, ne uresničujejo, je prav v tem, da te svoje želje ves čas pogrevamo. Ljudje si pišejo listke, jih lepijo po hladilnikih, delajo afirmacije. Kar je isto, kot da bi tega ubogega picopeka ves čas gnjavili. Vesolje se pa ne pusti gnjaviti.

Kaj pa bi bila prava pot?

Vsak človek mora najti svojo lastno pravo pot. Predvsem si naše misli med seboj ne smejo nasprotovati. Velikokrat govorimo o omejujočih prepričanjih, lahko pa celo o omejujočih vrednotah. Omejujoča vrednota je recimo ta, da nam je pomem­bnejše udobje oziroma užitek hranjenja kot teža. V primeru odnosov je pogost primer ta, da nam je pomembnejša varnost sedanjega poznanega odnosa, čeprav ta ni optimalen, kot da se odpremo in smo ranljivi v iskanju nečesa novega. V karieri je za veliko ljudi pomembnejša varnost kot pa to, da bi iskali podjetniško pot. Zelo pogosto se znajdemo v internih konfliktih, ko delamo korak naprej, korak nazaj, korak naprej, korak nazaj. Kot bi vesolje nagovarjali takole – rad bi tole, ampak ... rad bi nekaj drugega, ampak ... Tako je vesolje zmedeno in ne ve, kaj bi nam dalo. Veliko ljudi ne razume, da smo v resnici narejeni iz iste materije, kot je narejeno vesolje, da nismo del vesolja, ampak vesolje samo.

Kakšen je torej tvoj nasvet za hitro manifestacijo naših želja?

Če pogledamo ljudi, ki so hitri v svojih manifestacijah, ki znajo hitro pritegniti stvari v svoje življenje, ugotovimo, da so to ljudje, ki niso veliko v svojih glavah. Če so v odnosu, ne razmišljajo cele dneve o tem, ali jih ima partner rad ali ne, ali bo ostal z njimi ali ne, kako bo kaj naredil, ampak se prepustijo in samo uživajo v odnosu. Dajejo sami sebi in partnerju – ljubezen, hvaležnost, veselje. Če pogledamo na področje kariere, oseba ne razmišlja, ali bo uspešna ali ne, ampak samo ukrepa in nekaj opravi. Se nenehno uči, izpopolnjuje, daje vrednost. S tem se, če nič drugega, nekaj novega naučimo, kar nam koristi v prihodnosti. Kar pogrešam v knjigi in filmu Skrivnost, je napotek, kako manifestiramo skozi akcijo.

Vsekakor pa zagovarjam zgolj akcijo v dobrem čustvenem stanju, kajti v dobrem stanju sprejemamo dobre odločitve, v slabem čustvenem stanju pa slabe. Ne verjamem v akcijo iz pohlepa, iz jeze, iz slabe volje. Tudi v moji knjigi Odloči se za srečo trdim, da ko se oseba odloči za srečo, začne v svoje življenje privlačiti dobre, srečne stvari. Če imamo otroke, zanje želimo predvsem srečo. Če bi se lahko odločili, ali bi imeli raje bogatega in nesrečnega otroka ali pa srečnega in z manj denarja, mislim, da bi se večina staršev odločila za srečo. Kajti če je nekdo srečen, bo v svoje življenje pritegnil tudi ostale dobre stvari, tudi več denarja, zdravja in ostalega, česar si želi. Velikokrat rečem samskim ljudem, ki si želijo partnerja, da ni pomembno, kaj si bodo oblekli, ali bodo shujšali za kilogram ali ne, temveč je pomembno, da naredijo nekaj na sebi, da bodo zadovoljni, srečni, dobre volje, kajti potem bo okoli njih naenkrat cel kup ljudi, ki si bodo želeli njihove družbe. Predvsem pa verjamem, da če hočemo spremembo, potrebujemo drugačne misli in drugačne aktivnosti. Pretekle aktivnosti so nas pripeljale na mesto, kjer smo zdaj. Sedanje, nove, drugačne aktivnosti nas bodo pripeljale v prihodnost.

Verjameš v zakon privlačnosti?

Verjamem, da če nekaj pomislimo, se to lahko tudi zgodi. To se dogaja vsak dan. Pomislimo na osebo, pa nas ta pokliče. Vizualiziramo parkirišče, in ga dobimo. Razmišljamo o nekem dogodku, dogodek se nam uresniči. Vendar po navadi to zmoremo za male stvari, v uresničitev večjih pa kar težko verjamemo. Ta filmski odnos do zakona privlačnosti je odprl novo poglavje razmišljanja, problem pa je v tem, da ljudem ne ponudi ravno veliko strategij, znanja, vedenja, kako vse skupaj uresničiti. Zato tudi verjamem, da sta hipnoza in NLP odlični orodji, ki pomagata uporabiti načela zakona privlačnosti.

Mogoče bi v uresničitev večjih stvari laže verjeli tudi tedaj, če bi nam jih potrdila kakšna avtoriteta. Zato imamo religije, zato verjamemo zdravnikom.

Točno, in tudi tukaj se zaplete. Zdravniki, ki pacientom rečejo imate še dva meseca, pripravite se, za moje pojme komunicirajo neprimerno. Gre za hipno- zo, ki je lahko za pacienta zelo nevarna. Pomembno je, kdo sugestije daje, kajti avtoritetam zaupamo. Oseba bo takšno sugestijo sprejela. V resnici pa vemo, da tudi zdravniki ne vedo vsega. Zdravnikov pravilni odgovor bi torej bil, da on s svojim razmišljanjem in znanjem medicine v danem trenutku ter z dejanskimi lastnimi spoznanji medicine v danem trenutku tega ne zna pozdraviti – kar pa seveda nikakor ne pomeni, da ozdravitev ni možna. Vsi vemo, da medicina napreduje iz dneva v dan. Morda pa obstaja kdo drug, drug zdravnik uradne medicine, ki zna kje drugje, doma ali v svetu, to konkretno bolezen pozdraviti.

Poznamo tudi alternativne možnosti, slišali smo za razne nepojasn­jene, čudežne ozdravitve. Moji tečajnici, ki je zaradi napake pri operacij ostala na vozičku, so rekli, da je 99-odstotna verjetnost, da nikoli več ne bo hodila. In na svojo srečo se je odločila, da bo izbrala tisti en odstotek, in danes hodi. Ne čuti sicer nog v celoti, vendar hodi. Če ne bi bila vztrajna, če bi verjela negativni hipnozi, bi bila danes še vedno na vozičku. Okoli nas je ogromno ljudi, ki nam ves čas dokazujejo, da je vse mogoče. Kajti v vesolju, v katerem živimo, je neomejeno različnih možnosti, stvari, ki so možne in potencialno mogoče. Naša največja rast ni v tem, za kar vemo, da ne vemo. Naša rast, na katero moramo biti pozorni v prihodnosti, se skriva v vsem tem, za kar sploh še ne vemo, da ne vemo. In tega, za kar sploh še ne vemo, da ne vemo, je na področju potenciala uma in našega razvoja res ogromno.

Tekst: Jakica Jesih

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord