Faruk Šehić: Umetniki se ukvarjamo z najtežjimi temami in s tem pomagamo

 Razen tega, da je književnost lepa, je po njegovem na nekakšen način tudi zdravilna, saj pomaga ljudem s tem, da jim olajša njihovo usodo.

Med branjem vaših del je čutiti jezo na tiste, ki se sprenevedajo. To drži?

Faruk: Eno je tekst, drugo pa resnični človek, ki ga piše. Ni nujno, da sem jezen. Ko pišem kolumne, najlažje pišem, če me nekaj živcira. Ukvarjam se s kritiko družbe, recimo sarajevske, kjer živim. Boljše je, da te nekaj živcira, ker če te nič ne živcira, nisi živ človek.

Kako se počutite po priznanjih EU in domače strokovne javnosti?

Faruk: Občutek ni slab. Res pa je, da je potreben čas, da prideš do kakšnega priznanja, ker je književnost počasna disciplina. Če pišeš zato, da bi dobil nagrade in priznanja, je bolje, da ne pišeš. Nagrade in priznanja pridejo kot posledica dolgotrajnega potrpežljivega in napornega dela. Imaš vzpone in padce in vmes si nekatere stvari odvrgel, je pozneje lahko tudi koristno.

Kako to, da ste Knjigo o Uni za novo izdajo popravljali?

Faruk: Za vsako izdajo sem kaj popravljal. Našel sem kakšne napake, nekatere stvari pa sem napisal na novo, recimo dve, tri poglavja. Je pač take vrste knjiga, ki ni nikoli končana.

Kako vas je zaznamovala vojna v BiH?

Faruk: Vojna je ekstremna človeška izkušnja, ki je številni ljudje na srečo nikoli ne doživijo. Sem eden od tistih srečnih ljudi, ki vedo, kaj naj s to izkušnjo, saj večina ljudi ne ve, kaj naj z njo. O njej sem pisal v poeziji, kratkih zgodbah ter romanu Knjiga o Uni, čeprav ni vojni roman.

Ta knjiga nima namena, da te fascinira z grozotami vojne, v njej so izpostavljene druge stvari, recimo narava, precej fantastičnih epizod, izmišljenih bitij. Prepolna je fantastike in trdega realizma, odraščanja, življenja ob reki. Hiša, ki zgori, in jo glavna oseba, pripovedovalec, želi obnoviti, da bi si vrnil pravico na spomin in lahko rekel, da ima preteklost. Piše knjigo, da bi si olajšal življenje.

Razen tega, da je književnost lepa, je na nekakšen način tudi zdravilna. Mora pomagati ljudem, da jim olajša njihovo usodo, da ta, ki bere, vidi, da ni sam. Ko ljudje delijo skupno usodo, jim je lažje, ko pa nekdo to napiše, je kot katarza. Književnost mora ponujati neke vrste tolažbo, zlasti v današnjih časih.

Drži, da je vaše pisanje neposredno?

Faruk: Tako občutim svet. Nekaterim ljudem to ni všeč, ker je preveč močno, neposredno. Moja književnost kakor tudi književnost drugih pisateljev, je moja izkušnja, ni pa vedno avtobiografska. Po drugi strani pa je težko povedati, kaj je v knjigi avtobiografsko in kaj ni, ker pisatelj vklopi domišljijo, kot sem jaz v Knjigi o Uni vklopil fantastična bitja, ki imajo svoj namen.

Je ena od vaših posebnosti tudi to, da ste za svojo izobrazbo poskrbeli sami?

Faruk: Pred vojno leta 1992 sem študiral veterino, po vojni sem s študijem nadaljeval, ga pustil ter vpisal književnost, ki je še nisem končal. Začel sem pisati, objavljati, služiti denar in se naprej izobraževal sam. Argentinski pisatelj Borges je končal le gimnazijo, pa je eden od najbolj izobraženih ljudi, erudit s častnimi doktorati. Sam se je učil in je tako imenovani avtodidakt. Kako boš napredoval, če nimaš novih spoznanj in znanj?

Mar tudi proces pisanja ne zahteva, da marsikaj preberete, preverite, raziščete?

Faruk: Ni nujno, da se učiš le iz knjig, lahko se učiš tudi od drugih ljudi. Za pisatelja je bistvena intuicija, domišljija, možnost, da veš, da si predstavljaš, kaj si človek ob tebi misli. Pisatelj mora imeti empatijo z realnostjo, ljudmi, trpljenjem, vsaj pisatelj, kot sem jaz. Če ne doživiš grdih stvari, ki se dogajajo, potem lahko pišeš o tretjih stvareh, osebno precej pišem o socialni resničnosti. Ne pišem le o vojni, precej objavljenih knjig poezije imam, v katerih pišem o življenju v Sarajevu po vojni. O tem, kako ti ljudje živijo, sem pisal tudi kolumne, v glavnem gre za revne ljudi.

Ste v vojno šli prostovoljno?

Faruk: Šel sem, ker sem moral. Bil sem napaden, pregnan iz svojega stanovanja. Moral sem se boriti, hotel sem povrniti pravico na svoje dostojanstvo, življenje in vse ostalo. Nisem želel, da nekdo drug odloča v mojem imenu, temveč jaz. Moja odločitev je bila pravilna, nikoli se nisem pokesal. Bili smo obkoljeni z vseh strani kot velik otok, nismo imeli druge možnosti.

Kakšne posledice je na vas pustila vojna?

Faruk: V glavnem imajo skoraj vsi ljudje, ki so bili v vojni, posttravmatski sindrom. V Knjigi o Uni se ukvarjam s tem, kako nadaljevati normalno življenje po vsem, kar se je zgodilo.

Povedali ste, da se težave s koncem vojne šele začnejo. Kaj ste s tem želeli povedati?

Faruk: Ljudje, ki so v vojni, pričakujejo svobodo, mir, živijo v pričakovanju utopije, vsega, česar nimajo, takrat ne razmišljajo dolgoročno, temveč trenutno. Ko pride do faze, da vse to lahko užiješ, to enostavno izgubi smisel. Precej ljudi začne piti.

Potem vidiš, da ne moreš tako preživeti življenja in se vrneš v normalno rutino. Takrat pa nastopijo problemi, ker je pred tem telo bilo v krču, pod pritiskom in šele, ko se telo začne sproščati, se pojavi, vsaj pri meni je bilo tako, strah pred smrtjo. V vojni v glavnem strah izgubiš, naučiš se živeti z njim, kontroliraš ga in obvladaš. Telo pa si travmo zapomni in ima še po vojni nekakšne reakcije. Srce mi je tolklo, ker sem se bal, da bom umrl, pritisk se mi je povišal. Takoj sem šel na urgenco.

Podobno je pri paničnemu napadu, naenkrat se počutiš brezupno, čudno, ni ti dobro mentalno, potem se začneš počutiti še fizično slabo in telo na to reagira, čeprav si popolnoma zdrav. Srce ti tolče, potiš se, duši te, na urgenci ti dajo nekaj za pomiritev, greš k nevropsihiatru, psihologu. S tem se moraš boriti.

Kako, da se vaš junak, ki je v vojni, počuti tudi svobodnega?

Faruk: Glavni junak ima večerni ritual, ko ni na dolžnosti, da se sprehaja po zapuščenih hišah in ulicah, čeprav nekje v bližini padajo granate in obstaja možnost, da umre. To mu je bil največji občutek svobode. Takrat je sam, nad njim pa nebo in zvezde. Igral se je z usodo, malo pa se je tudi počuti neuničljivega. Največjo možnost, da preživijo, v miru in vojni, imajo tisti, ki verjamejo, da bodo preživeli. Tisti, ki ne verjamejo, zagotovo ne bodo.

Je tudi vas bilo kaj strah med vojno?

Faruk: Bil sem oficir, moral sem voditi vojake in biti najbolj pogumen od vseh. Seveda je tudi mene bilo kdaj strah, ampak bolj kot za strah gre za to, ali ga lahko obvladuješ. Tisti, ki ga ni strah, je idiot, ni ravno normalno človeško bitje. Vsa živa bitja je strah. Kot vodja pa moraš biti racionalen in zelo hitro odločati, ampak da se razumemo, v knjigi ne pišem o sebi. Kot rečeno, Knjiga o Uni ni herojska proza, temveč antivojna.

S svojim pisanjem prispevate k soočanju s travmo?

Faruk: V Bosni imamo paradoks, da organi oblasti, ki bi se morali ukvarjati z zdravljenjem travme, tega ne počnejo. Pri nas to delamo umetniki, kot sem jaz, filmski ustvarjalci, glasbeniki ... Umetniki se ukvarjamo z najtežjimi temami in s tem pomagamo. Seveda največ delajo psihologi, ki so heroji, a se jih ne vidi. Ljudi, ki delajo v zdravstvu in se ukvarjajo s psihičnimi težavami, je treba spoštovati. Delajo težko delo, a niso zvezde.

Tekst Suzana Golubov. Foto Primož Predalič.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord