Film Jureta Breceljnika o zavezanosti Inuitov naravi in tradiciji kmalu na platnih

Le 4500 prebivalcev naseljuje 20.000 kilometrov dolgo obalo Vzhodne Grenlandije. To je eno najredkeje poseljenih območij na planetu, ki ga zaradi skrajno odročne lege ni dosegla kolonizacija. Kljub temu je v surovo naravno okolje, kjer je vzniknila ena najbolj specializiranih lovskih kultur na svetu, vdrl moderni svet. Inuiti, zavezani tradiciji in naravi, so se morali v zadnjem stoletju spopasti z dramatičnimi spremembami - od življenja v popolni osami do učinkov globalizacije.

Sprva zadržani Inuiti z drugačno kulturo in hrano - severni medvedi, kiti, tjulnji, ribe, alge in slabi uvoženi danski izdelki, jezikovne prepreke in spremenljive vremenske razmere v odročnih vzhodnogrenlandskih vasicah je le nekaj okoliščin, katerim so se morali prilagoditi ustvarjalci filma. A največji izziv, kot so povedali po današnji novinarski projekciji, je bil, kako se spopasti z Breceljnikovo smrtjo. Fotograf, režiser in avtor večkrat nagrajenih in dokumentarnih filmov je namreč umrl le nekaj dni po začetku snemanja.

Smrt idejnega očeta projekta jih je pretresla v Bruslju poleti leta 2015. Kot se je spominjal producent in asistent režije Slaviša Majstorovič, najprej niso vedeli, kaj narediti s filmom, nato pa so se odločili, da film uresničijo, pri tem pa čim bolj sledijo Breceljnikovi viziji in se mu na ta način tudi poklonijo. V to jih je spodbudila tudi Breceljnikova življenjska sopotnica in producentka Natalija Gros. Zvesta ekipa produkcijske hiše Film IT je nato iz Bruslja odpotovala na Vzhodno Grenlandijo in film dokončala v dveh snemalnih mesecih - v avgustu 2015 in marcu 2016, da so ujeli oba letna časa.

Direktor fotografije Bregar, ki je nepričakovano prevzel režijo, je povedal, da je Breceljnik nekoč med fotografiranjem na Islandiji slišal za Inuite na vzhodni obali Grenlandije, ki se preživljajo z lovljenjem tjulnjev in kitov. Takrat je začel razmišljati o dokumentarcu, zgodbo pa sta skupaj na tem odročnem delu sveta raziskovala leto pred začetkom snemanja. Veliko sta se pogovarjala z ljudmi. A ker mnogi ne govorijo ne angleško ne dansko, so bile v pomoč kretnje in risbe.

Kako pa so Inuiti, ki so bili kar naenkrat izpostavljeni svetu, sprejeli snemalno ekipo? Miha Avguštin, ki je poleg Wesleyja Johnsona prijel za kamero, je za STA povedal, da so to prijetni, odprti, zelo družinski ljudje, ki pa so potrebovali čas, da so kameri tudi zaupali. Majstorovič pa je dodal: "Soočeni so z zunanjim svetom, tujci in turizmom, zato je bil velik izziv, kako jim dopovedati, da nismo turisti, da nismo tam, da bi kupovali spominke, ampak da jih poskušamo razumeti in povedati njihovo zgodbo." Velika želja ostaja, da bi tudi za to skupnost, ki se večkrat počuti izkoriščana in zapuščena, pripravili veliko projekcijo.

Film, v katerem se glas Inuitov začuti tudi skozi glasbo Mihe Petrica, bodo v Kinodvoru premierno predvajali 14. februarja, nato pa bo v distribuciji Fivia - Vojnik potoval po izbranih kinih Art kino mreže Slovenije. Mogoče si ga bo ogledati tudi v Cankarjevem domu v sklopu Festivala gorniškega filma, ki bo potekal med 26. februarjem in 4. marcem.

V Slovenski kinoteki so se "lovcu podob" s pomočjo produkcijske hiše in Natalije Gros med 6. in 11. februarjem poklonili z retrospektivo filmov. Označili so ga za vsestranskega avtorja, ki se je strastno posvečal iskanju osupljivih podob, ljudi, podvrženih ekstremnim razmeram, ter divje in neukrotljive narave.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord