Darjo Hrib | 8. 3. 2019, 12:00 | Vir: Playboy

Z intenzivnim umivanjem rok do novega albuma skupine Dan D

Dan D

Marko Alpner Photography

Na uredništvo je prispel nenavaden paket. V zaščiteni ovojnici je bilo nekaj trdnega, majhnega, na otip neznačilnega za karkoli, kar bi nam lahko poslala glasbena založba. Po odprtju ovojnice nismo bili nič manj začudeni. V rokah se nam je znašlo – milo. Žajfa. Prijetno dišeča, ovita v tanek papir in povezana s papirnatim trakom, na katerem je pisalo: Dan D – Milo za drago.

V rokah smo držali esencialni pripomoček za osebno nego, a bistvo se je skrivalo v notranjosti. Sredi prozornega mila je bil namreč majhen srebrn USB-ključek, na njem pa tisto, kar zdaj že kar lep čas odmeva v naših delovnih ekosistemih: nov album skupine, ki nikoli ne razočara.

Zasidrani nekje na križišču elektronskega in tršega roka so Dan D, novomeški nasledniki legendarnega ansambla Mercedes Band, danes nepogrešljiv del domače glasbene scene. Impresivno dinamičen vokal Tomislava Jovanoviča vse od leta 1997, ko so eksplodirali s prvencem Igra, utrjuje živopisno ustvarjalno pot bendu, ki se te dni proslavlja s šestim studijskim albumom. Ta pa ne bo na voljo le na USB-ključku, skritem v milu, ampak bo kmalu tudi v bolj klasičnih zapisih, na zgoščenki in vinilki, da ga boste lahko primerno umestili v svojo domačo zbirko.

In če ste količkaj predani zvoku, ki pri Dan D doživlja metamorfoze v skladu z njihovimi iskanji, potem tega albuma nočete zamuditi. Medtem ko so s prejšnjim projektom drzno plavali v eksperimentalnih vodah, je glasbena zgodba na albumu Milo za drago precej bolj prvinska, zanje značilna in zato zveni zelo domače. Kot odrasli Dan D, ki pa še vedno segajo prek vsakršnih kalupov. Fantje vendarle ustvarjajo glasbo, v kateri uživajo. Glasbo, ki je najprej skovana zanje same. Pravijo, da je potem zgolj sreča, da v tej glasbi uživa tudi publika. Sreča? Glede na to, da so najboljše stvari tiste, ki so ustvarjene z dušo, predanostjo in strastjo, to čutimo v vsaki novi skladbi.

Album Milo za drago so Dan D snemali v prostoru, kjer imajo sicer vaje. Tam, kjer jim je najudobneje in kjer dozorijo vse njihove ideje. Ker so snemali v živo, v slogu koncertnih posnetkov, je bilo to udobje skorajda nujno. Le tako se lahko končni odmev posluša kot popolnoma usklajen, organski preplet vseh elementov, ki tvorijo nove skladbe. Te so, presenetljivo ali pa morda niti ne, obogatene z elementi elektronike, ki pa v tokrat bolj umirjeni, celo zasanjani zvočni pripovedi ne izstopajo kot utrinki pospeška, ampak krojijo tekoče, ritmične melodije, ki včasih spomnijo na stare dobre Dan D, včasih pa celo na kakšne U2.

Album je dovršen, producentsko izklesan do popolnosti in kar kliče po večkratnem poslušanju. Ob prvem snidenju je seveda treba slediti besedilom – ta so poetična, a obenem lucidna, zgovorna in polna sladke simbolike. Pri naslednjih poslušanjih pa lahko mirno dopustimo, da se prijetne skladbe stopijo z ozadjem in postanejo mehka kulisa naše realnosti. Medtem ko je celoten album miren in speven, so komadi med seboj dovolj raznoliki, dovolj izraziti, da se ves čas izkazuje širok razpon njihove glasbene domišljije in ustvarjalnosti. Ne zgodi se redko, da ob uživanju v enem komadu že komaj čakaš, da se bo začel naslednji – a preskočiti nočeš nobenega.

»Vsi koncerti, ki ste jih eno leto obiskovali v našem placu, so po nekaj mesecih dodatnih snemanj in obdelave dobili pravo obliko,« so ob zaključku in uspešni degustaciji novega albuma Dan D zapisali na svoji Facebook strani in dodali: »A preden pridete do muzike, si bo treba dobro umiti roke in se oprati vseh grehov.« Album torej, ki ga začnemo doživljati, še preden ga dejansko poslušamo. V tej najbolj unikatni obliki ga dobite na njihovih koncertih ali pa si ga naročite kar s pisemcem na e-naslov info@dan-d.net. Čas je, da si dobro umijete roke.

FOTO Marko Alpner Photography

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord