Graverka Anica Trunk je ponosna na svoje delo!

Nemalokrat jo lahko tudi srečamo, kako na licu mesta v ljubljanski in koprski trgovini na željo kupcev gravira, ni pa ji niti tuje graviranje na javnih dogodkih, kot je Zlata lisica.

Kako ste prišli do poklica graverke steklobrusilke?

Anica Trunk: Leta 1981 sem šla v steklarsko šolo in končala triletno šolanje ter ostala v steklarni. Takrat je bila praksa, da so na osnovne šole hodili predstavljat steklarske poklice, obenem se je takrat v Kozjem odprla brusilnica, ki zdaj več ne dela. Med predstavitvijo me je poklic graverke steklobrusilke pritegnil, bil mi je všeč, povrhu pa še blizu.

Imate mirno roko in dobre živce?

Anica Trunk: Res je, imam mirno roko, za naš poklic pa je potrebno tudi potrpljenje, ogromno potrpljenja. Na našem oddelku graviramo in delamo vzorce za proizvodnjo. Dobimo zrisano skico od kupca ali od naših oblikovalcev z merami, koti, z debelino brusa, širino brusa … Mi pa moramo natančno po skici zbrusiti vzorec. Ta vzorec gre do kupca, on pa ga potrdi ali zavrne, mogoče zaradi debeline stekla ali ker mu nekaj ni všeč. Ko pa je vzorec potrjen, gre v proizvodnjo, kjer proizvodnja brusi po naših vzorcih. Ne sme pa biti odstopanja od skice. Na našem oddelku nas je osem, štiri punce in štirje fantje. Oni včasih dobijo takšen kos stekla, iz katerega izdelajo; odbrusijo, prebrusijo, določene plakete ali skulpture.

Kakšen se vam zdi poklic po 33 letih delovne dobe?

Anica Trunk: Meni je moje delo všeč. Tudi če bi šla še enkrat v šolo, bi se enako odločila, sicer so danes drugačne razmere. Mi smo prej iskali hitro zaposlitev, tudi štipendija je bila. Ker je šolanje triletno, smo hitro prišli do poklica. Nimam problemov, opravljam ga z veseljem. Za zdaj nimam nikakršnih težav, razen tega, da moram pri delu imeti očala.

Nimate težav s svedri?

Anica Trunk: Te menjujem, recimo za to, kar sem prej delala, sem potrebovala povsem tenek sveder, za napise, ki jih graviramo, je drugačna oblika svedra, za cvetje je ponovno drugačen sveder. Moraš vedeti, kaj s čim delati.

Kako pa vam gre graviranje v živo, pred občinstvom?

Anica Trunk: Lani smo izdelovali plakete za oddajo Žarometi (podelitev medijskih nagrad). Ker dobitniki niso bili znani vnaprej, je bilo treba med prireditvijo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ko so bili dobitniki znani, na mizi s pomočjo prenosnega strojčka gravirati kategorijo, v kateri je dobil priznanje, in njegovo ime. Bila sem tudi na Zlati lisici na Pohorju. Imamo prehodni pokal, ki ga vsako leto dobi zmagovalka, na licu mesta pa se vpišeta ime in priimek zmagovalke. Na terenu je zelo zanimivo, navsezadnje graviram ime in priimek na izdelek naše steklarne. Kot sem že prej omenila, za Žaromete naši fantje izdelajo plakete iz celega kosa, spodnjega in zgornjega dela, ki ju zlepijo skupaj, vmes še izbrusijo žaromete, stekloslikarji potem to še pozlatijo, da delujejo kot žarki.

Kaj pa rečete na to, da se vaši izdelki najdejo skoraj v vsem svetu?

Anica Trunk: Zagotovo, da mi je to zelo všeč, komu pa ne bi bilo. Na svoje delo sem ponosna in navsezadnje na to, da nismo samo delavci, temveč tudi ustvarjalci.

Kaj pa če si stranka zaželi, da za njo na izdelek vgravirate nekaj posebnega?

Anica Trunk: V Ljubljani in Kopru imamo trgovini, v kateri grem občasno in graviram na željo strank. Februarja bom vsak petek v ljubljanski trgovini in gravirala, sicer pa prihajam dva- do trikrat na mesec v Ljubljano in enkrat do dvakrat na mesec v Koper. Graviram na vse naše izdelke, seveda na željo kupcev.

Kaj vam pomeni to, da s svojim delom negujete večstoletno tradicijo steklarstva?

Anica Trunk: Seveda jo hranimo, kar je dober občutek, sploh če vemo, da bo nekdo za nami to nadaljeval. Ko sem hodila na šolo, smo imeli ravno usmerjeno izobraževanje in smo v prvem letniku imeli prakso le med počitnicami, nič v okviru pouka. V drugem letniku nekaj malega, v tretjem pa štiri ure prakse vsak dan in smo v proizvodnjo prišli zverzirani ter začel delati normalno, kot tisti, ki so delali že deset let.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec