Igralec Matej Puc: Rad bi, da bi tudi rudarjem kdaj zaploskali, ko pridejo iz rova, saj si to tudi zaslužijo

Čeprav na odru deluje sproščeno, v njem vre, pojavijo se dvomi. Zaveda se pomena teh nekaj momentov, magičnih trenutkov, ki se zgodijo v gledališču in so tudi redki, pa tudi dolžnosti do gledalcev, ki so kupili vstopnice in morajo od njega dobiti najboljše, kar je, kakor tudi tega, da mu bo, ko enkrat ne bo več igralec, ostala družina, ki je ves čas z njim.

Se spomnite trenutka, ko ste se zavedeli, da zmorete na odru prepričati gledalce?

Matej Puc: Tega trenutka se ne spomnim, niti tega, da sem razmišljal, da sem prepričljiv. Bolj se spomnim trenutka, ko sem odkril, da me vse to zanima.

Je igra bila vaša prva izbira študija?

Matej Puc: Prej nisem niti hodil v gledališče, zanimali so me drugi študiji, kot je recimo fakulteta za družbene vede, geografija … Ampak ko analiziram za nazaj, se mi zdi, da je to vseeno bilo v meni že od malega, glede na način igre, ki sem se ga šel. Se pravi, ko sem se igral, sem se stalno vživel v kakšne vloge. Tudi ko sem igral tenis, sem si v glavi hkrati v ozadju predstavljal, da sem na Wimbledonu, kjer sem pred vsemi ljudmi dobil pokale. Izmislil sem si tudi, da so si samo zaradi mene izmislili še en turnir, ker sem seveda bil nepremagljiv.

Ste zaradi tega bolje igrali tenis?

Matej Puc: Ne vem, ali sem zaradi tega bil kaj boljši, ampak to mi je mogoče bilo celo bolj pomembno kot sam tenis. Predstavljal sem si vse to in tudi, kako sem bil oblečen, detajle … Poleti smo recimo gledali finale v Parizu in nisem zdržal, raje sem šel in sam igral ter imel svoj finale, ker sem imel vse to v glavi. Kaže, da je takrat to bilo že v meni, samo pot se mi je morala očistiti, da sem lahko postavil na prave tirnice nekaj, kar je bilo že zapisanega v meni.

Ste sprejemni izpit na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo opravili iz prve?

Matej Puc: Sem, ja. Ko sem se potem pogovarjal z ljudmi, kaj hočejo, se mi zdi, da je bilo ključno to, da nisem bil obremenjen in nisem še prišel do te faze, da bi razmišljal o tem, da bi res bila nuja ali kaj se bo zgodilo, če ne bom sprejet. V sebi sem imel samo to, da grem. Nisem bil pod pritiskom, da moram nujno nekaj dokazati.

Če se vrnemo k vprašanju, da na odru zmorete prepričati gledalce: ali menite, da to zmorete?

Matej Puc: Očitno nekaj imam, ampak tega, kaj je to, ne bi mogel natančno definirati. So druge stvari, ki so mi bolj pomembne ali zahtevnejše. Res pa je, da je to ena stvar, za katero vem, ko bom šel gor, bom to na nekakšen način zmogel. Vem, da ko bo iskrica, da bo potem tudi ta iskrica prišla do ljudi. Imam to samozavest, da vem, da lahko to naredim, ampak ne kot nekaj, kar se zgodi, kot nekaj samo po sebi umevnega. Se pravi, če sem na pravi poti, bom tam. Imam zavedanje, da če bom nekaj našel, se bo potem to tudi zgodilo. Našel sem namreč teh nekaj momentov, magičnih trenutkov, ki se zgodijo v gledališču in so tudi redki, saj se ne zgodijo v vsaki predstavi. Zanima me tudi, kako se ta stena med nami, ki smo na odru, in občinstvom prebije, ker igralci moramo poseči v občinstvo. Če je predstava sama zase, nas gledalci samo gledajo, kako se na odru nekaj odvija in se jih nič ne dotakne, potem je brez zveze.

Je pred tem še bolj pomembno, da se vloga, ki jo igrate, dotakne vas?

Matej Puc: V vlogi bom že našel nekaj, kar me bo zanimalo, s tem nimam težav, ali bom našel način dela, ki me zanima, ali karkoli drugega, nekaj že. Pravzaprav pa še zdaj odkrivam nekatere stvari, povezane z igro.

Imate tremo pred začetkom predstave?

Matej Puc: Pred vsako vajo in predstavo imam malo treme. Čeprav na odru delujem sproščeno, v meni vre, dogaja se marsikaj, tu so živci, pojavijo se dvomi … Najhujše obdobje je zadnji teden pred premiero. Saj poznam ta občutke in tudi vem, da bodo čez tri dni po premieri minili, ampak se vseeno vsakič znova pojavljajo.

Lahko sebe ločite od tistega Mateja, ki na odru igra drugo osebo?

Matej Puc: Ravno pri delu na predstavi Sen kresne noči se mi je zgodil uvid, da je vprašanje, kaj je zdaj, kdo je to, vseskozi prisotno. Vedno sem jaz in vedno imam to nit s sabo, toda tudi sam sem obsojen na okvirje samega sebe, če pa domišljiji dam prosto pot, je ta zadeva neskončna. Ko namreč poskušam sprožiti določeno emocijo, bi me nekako bolj streniralo, če bi izhajal iz osebne bolečine, kot če si izmislim, kaj osebo, ki jo igram, muči, ker to nima veze z mano. Glede na to, da bom vlogo moral odigrati recimo 25-krat, v mojem vodnjaku, če se bom stalno potapljal vanj po čustva, ne bo vedno prišlo do nekega čustvenega izbruha. Je kot v psihodrami, kjer prideš do nekega preboja in si takrat s tem na nekakšen način opravil in potem več ne produciraš tega čustva tako, kot takrat, ko je prišlo do preboja. Če pa izhajaš iz domišljije, je to nekakšen vir, ki ne usahne in si v tistem trenutku na odru bolj prisoten. Vseeno sem vedno to jaz, ker sem to sproduciral s svojo domišljijo. Gre za to, da je tako lažje, ker ti nikoli ne zmanjka čustev in nisi vpleten v čustva tipa “Ojoj, ponovno sem razmišljal o svojih starših.”

Se kdaj pri raziskovanju in brskanju po sebi zalotite, da pridete do nečesa novega v vezi s sabo?

Matej Puc: Bolj kot to odkrivam nove mehanizme, za katere niti nisem vedel, da so v meni. Najlepše mi je, ko se na vajah zgodijo mali preboji. Ko nekaj sproduciram, kar deluje in je polno, je poseben občutek. Enkrat sem poslušal Jerneja Šugmana, ki je rekel, kot da je v tistem trenutku, ko se nekaj sproži, božji trenutek. To so najlepši trenutki. Ne glede na to, ali sem izvedel nekaj demonskega, lepo mi je lepo, ker je v okviru mojega dela.

Kako pa shajate s ponovitvami in vedno vnovičnem delu novih predstav?

Matej Puc: To je moja služba. Odkril sem, da mi je večja muka, če si za kakšno predstavo rečem, da jo bom samo naredil, takrat se počutim slabše, kot če se res angažiram. Navsezadnje je to moja dolžnost do gledalcev, če so kupili vstopnice, morajo od mene dobiti najboljše. To je povsem etična nota. Če nas je prišlo gledat 300 ljudi, jim moram dati najboljše, tu ni nikakršnega polovičarstva. Kar se tiče novih stvari, je ravno v tem užitek, da pripravljam nekaj novega. Že zdaj se veselim naslednje predstave, pa je za nami ravnokar premiera predstave Sen kresne noči in je še mesec dni do začetka vaj. Ravno zato, ker vem, kako je dobro, ko nekaj prebijem in so potem moje zahteve do samega sebe še večje. Ko imaš za sabo nekaj predstav, pri katerih si čutil, da so na nekakšen način prebile ta zid, ponovno hlepiš po tem oziroma imaš to zahtevo, da bi z vsako predstavo to dosegel. Ampak tega ne moreš, ker mora biti skupek ne vem česa vsega, da se to zgodi. Če bi vsak vedno vedel, kakšen je recept za takšno predstavo, potem bi vsi delali takšne predstave.

Koliko vam je pomembno, da se osebno razvijate in težite k temu, da ste čim boljši človek?

Matej Puc: Pri meni gre to z roko v roki. Nekatere stvari, ki jih spoznam zasebno, recimo opazim, da sem do njih ranljiv, uporabim v igri, saj to moj poklic od mene zahteva. Nekateri nimajo takšnega poklica, da bi vse svoje bogastvo, ki je v njih, dali v svoje delo ali obratno. Mene so okoliščine pripeljale do tega, da se s tem lahko ukvarjam. Vem, da moram včasih zavestno izklopiti, da neham vse skupaj analizirati. Spoznal sem, da si moram kdaj dati mir in nehati. Se pa sprašujem, kakšen bi bil, če bi bil kaj drugega, in kam bi me to pripeljalo. Ali bi sploh čutil, da mi nekaj manjka in kako ter prek česa bi se to kanaliziralo.

Koliko vam pomeni družina oziroma življenje zunaj gledališča?

Matej Puc: To mi je na nekakšen način najpomembnejše, saj se k njej stalno vračam. Ko ne bom več igralec, mi bo ostala družina, ki je ves čas z mano. To me bogati na vseh področjih. Absolutno mi je to največja osnova. Sem spadam. Enkrat bom nehal biti igralec, nikoli pa ne bom nehal biti oče in partner. Hvala bogu sem med vsem tem našel ravnovesje. Zelo rad se izklopim, kar mi celo paše oziroma mi da distanco. Na začetku sem razmišljal, bog ve, kako bom s tem, ko sem na vajah, ali bom malo tam in malo z družino, potem pa sem si rekel: “Ko si z njimi, bodi z njimi, ko si tam, bodi tam.” Nisem eden od teh, ki so lahko ves čas v gledališkem svetu.

Se nam čarobne stvari lahko zgodijo tudi zunaj gledališča?

Matej Puc: Vsekakor, saj sem že od malega sanjač, imam bogat domišljijski svet. Lahko sedim tudi več ur na mestu, znam biti sam s sabo. Sicer ne vedno, ampak tudi, ko si nisem dobra družba, se sprašujem, zakaj, in se iz tega nekaj zgodi. Sicer sem le bolj sramežljiv in se raje umaknem. Ločim svoje delo, kjer se ločim od zasebnega življenja, kjer mi lahko postane tudi nerodno.

Si dovolite biti ranljivi?

Matej Puc: Si, ja, je pa včasih z ranljivostjo težko. Z leti pa odkriješ, da se iz najbolj ranljivega obdobja ali krize vedno nekaj rodi. Tudi ko krizo premostiš, nekaj spoznaš ali vsaj izveš, da ko si v krizi, veš, da bo minila. Moraš pa iti skozi nekaj takšnih situacij. Vse te nekakšne tesnobe so znak, da nekaj ni v redu in da lahko to rešiš ter potem nadaljuješ močnejši. Meni zdaj pomaga spoznanje, da ko je nekaj, vem, da je tako zdaj, da to sprejmem in bom iz tega izplaval. Teh stvari ne dajem pod preprogo, saj menim, da je dobro biti s sabo sproti v dialogu.

Se vam zdi, da je vaš poklic nekaj posebnega v primerjavi z drugimi poklici?

Matej Puc: Razumem, da se ljudem igralski poklic zdi nekaj posebnega, nekateri ljudje ga kdaj poveličujejo. Ker mi je to bilo dano, imam kdaj občutek, kot da se mi ni treba prav dosti boriti za to in sem to moral samo v sebi prepoznati. In to je to. Ampak ko se pogovarjam, mi rečejo: “Ti si tam gori, kako je to, jaz bi umrl, če bi moral nastopati pred toliko ljudmi.” Ja, jaz to nekako naredim, ampak veliko bolj cenim 100 drugih poklicev od tega.

Recimo?

Matej Puc: Zdravnik mi je eden od najbolj zanimivih poklicev, pa tudi drugi poklici, recimo rudar. Nisem povsem nič posebnega zaradi tega, ker nastopam pred občinstvom. Je pa zanimivo, da na naš poklic vsi ljudje tako gledajo. Rad bi, da bi tudi rudarjem kdaj zaploskali, ko pridejo ven iz rova, saj si to tudi zaslužijo.

Govoriva o majhnosti in pomembnosti vsakega posameznika ter medsebojni povezanosti?

Matej Puc: Vsak posameznik se je hitro usmeril v stvari, ki jih obvlada, in s tem prispeval k skupnosti na svoj način. Ravno v tem našem sodelovanju je ključ. Moj delček je ta, da ljudi kdaj sprostim, jih zabavam in jim kdaj povem, kaj je z vsemi narobe. Pokažem jim ogledalo, kot se temu reče. To je moj drobec, prispevek nas igralcev. Če nam ne uspe, nam je to v poduk, da naslednjo predstavo spet stisnemo, saj moramo nekaj narediti.

Kaj ste naredili z vlogo Demetra, ki ga igrate v Senu kresne noči?

Matej Puc: Čutil sem, ker je na začetku takšen idiot, da mora pasti in kaj dobiti.

Ste v življenju dobili kakšne udarce, ki so vas postavili na trda tla?

Matej Puc: Dobil sem udarce, ki so me postavili na trda tla, sicer ne tako ekstremnih, ker ne prehitevam stvari, sem le bolj počasen.

Kako se počutite, preden stopite na oder, o čem razmišljate?

Matej Puc: Odvisno od predstave, kakšna je moja prva naloga. Če moram biti zelo fizičen, bom pet minut prej telovadil in se pumpal, pri Snu pa je naloga, da smo sproščeni, pretočni in se tudi na takšen način pripravljamo. Pred premiero v meni vse brbota in se mi zdi, da se mi glava poveča. Prvih nekaj stavkov se počutim upočasnjenega. Ponovitve so že lažje, ampak še vedno je ta občutek, da gremo na oder pred občinstvo. To velja za uspešne predstave, ko pa veš, da je predstava slabša, potem greš na oder malo težje, ker veš, da boš tam dve uri.

Morate za takšno predstavo imeti jajca, da preživite?

Matej Puc: Tu pa gre za to, da ko to narediš, znotraj tega iščeš nekaj, da vsaj malo nekaj zasije. Seveda govorim o takšnih predstavah, kjer se celota ni povsem sestavila.

Ste dobili kakšno življenjsko lekcijo od oseb, ki ste jih igrali?

Matej Puc: Ne bi rekel, da ravno od vloge oziroma osebe, ki sem jo igral, ampak gre za procese. Ni ene stvari, da bi bila “Aha!” Citati in misli so dobri, so pa stvar teksta, medtem ko so procesi, komunikacija z režiserji, njihovimi svetovi, s soigralci stvari, ki mi ostanejo.

Prenesete kakšno izkušnjo iz gledališča v realno življenje?

Matej Puca: To pa gotovo. Zame je to daj-dam situacija. Nekaj dobim od kolega ali režiserja v tem stiku in druženju. V tem, da se skupaj trudimo za isti cilj, je nekaj zelo lepega in seveda to prenesem domov. V stiku z ljudmi je res neka lepota, v tem, da se nas šest (v predstavi Sen kresne noči), ki smo toliko skupaj, trudi za eno stvar.

Menite, da je v življenju potrebne tudi malo sreče?

Matej Puc: Ko pogledam nazaj, je veliko srečnih naključij, kot nekakšen vzorec, glede na to, koliko jih je bilo. Od tega, da sem šel sem, se odločil za tisto, da sem potem tisto naredil, da sem srečal to osebo, ki mi je potem … To se ne dogaja ves čas, je pa dobro iti po tej poti nazaj. Dobro in tudi zanimivo je iti po teh poteh nazaj ter se vprašati, kako to, da sem prišel do določenih stvari, da vem, kako to gre in za kakšne povezave gre. Vsekakor je nekaj tudi v sreči.

Je kljub vsemu, kot ste že povedali, trema vedno znova pristna?

Matej Puc: Nekaterim je že samo to, da stojim na odru pred 400 ljudi in govorim, nepojmljivo. Je pa res, da vsakič, ko stopim na oder, vem, da bom stopil pred gledalce. Spomnim se, ko smo v Cankarjevem domu imeli vaje za Iliado in smo prišli iz Drame, da sem si rekel “V redu je,” ampak, ko so bili še gledalci, me je stisnilo. Stalno je zavedanje, da sem tu in me ljudje gledajo. Veš pa tudi, da bo to v roku treh minut izpuhtelo, čeprav je vsakič znova isto. Se pa kdaj zgodi, da potrebujem več časa. Kdaj se mi tudi sredi predstave zgodi ta trenutek in se sprašujem, kaj je to. Zadnjič je na predstavi Sen kresne noči bila gospa, ki je po štirih minutah vstala in šla iz dvorane, še pred tem se je obrnila ter zadrla “Fuuuj!”

Že po štirih minutah?

Matej Puc: Kaže, da zaradi angleščine, ker na začetku malo govorimo angleško. Šlo je za 80-letno gospo, ki je v življenju dala že marsikaj skozi. Do mene je prišel takšen val negativnosti, da smo potem potrebovali približno 10 minut, da smo se ponovno vzpostavili, da je predstava šla naprej. Ta izkušnja bo ostala za vse življenje z mano.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord