Darja Groznik želi prispevati k temu, da bo naša družba boljša

Letošnja tema otroškega parlamenta je odraščanje. Mar ni ravno Zveza prijateljev mladine (ZPM) tista, ki se želi na različne načine 'vpletati'v odraščanje otrok?

Darja: ZPM je tista organizacija, ki skrbi za dobrobit otroka, in sicer od njegovega rojstva do 18. leta starosti. Po konvenciji otrokovih pravic je otrokova starost opredeljena od 0 do 18 let. Odraščanje vsakega posameznika je ključnega pomena za našo družbo. Temo parlamenta pa otroci vedno predlagajo sami. Lani je bila tema Junaki našega časa. Ključno plenarno zasedanje je potekalo v veliki stavbi našega parlamenta, kjer sicer sedijo poslanci, enkrat na leto pa sedijo otroci, ki med drugim tudi izberejo temo za prihodnje leto.

Trenutno poteka intenzivna priprava na otroške parlamente. Usposabljamo mentorje in koordinatorje po vsej Sloveniji. To so učitelji in pedagoški delavci, ki znotraj šole organizirajo šolske parlamente, iz katerih se oblikujejo regijski parlamenti. Ta piramida ima vrh v zadnjem zaključnem plenarnem zasedanju, ki poteka v pravem parlamentu. Zadnjič sva z varuhinjo človekovih pravic govorili, da je bistvena zadeva otroškega parlamenta to, da imajo otroci priložnost in možnost, da se zavedajo pomena in vpliva svojih razmišljanj in izjav.

To je ena bistvenih zadev v življenju, zapisana tudi v konvenciji, ki pa je osnova za kakršnokoli delovanje na področju otrokovih pravic. ZPM je tista, ki skrbi za to, da se te pravice dejansko tudi udejanjijo, da otroci povedo, kako razmišljajo o svojem odraščanju in s kakšnimi težavami se ukvarjajo, katere so svetle in katere temne plati njihovega odraščanja. Vsaka generacija ima drugačen pogled na odraščanje, navsezadnje so časi, v katerih sem odraščala, bili drugačni, časi, v katerih odrašča moja hčerka, pa so popolnoma drugačni. Odraščanje je večna tema, ki zaživi konkretno v skladu z utripom časa.

Je poudarek na tem, da je otrok polnovredno soudeležen pri kreiranju zadev, ki se dotikajo njegovega življenja?

Darja: Mi smo poslanici ob tednu otroka, namenoma dokaj ostro napisani, navedli ravno to, da se oglašamo v imenu otrok in mladih parlamentarcev, ki vsako leto opozarjajo in zahtevajo enake možnosti za vse otroke. Ampak ker otroci niso del glasne javnosti, ker niso socialni partnerji v pogajanjih, nimajo glasu, se njihove besede ne sliši. Hkrati se vsako leto v parlamentu borimo s tem, da bi poslanci poslušali tudi mlade parlamentarce in prisluhnili njihovim besedam. Žal zasedanje poteka ob odsotnosti odraslih parlamentarcev ali se nam pridruži le kakšen.

Kako lahko ZPM pripomore k temu, da sta otroštvo in odraščanje lepša ter bogatejša?

Darja: ZPM bo letos praznovala 60-letnico obstoja. Pogovarjam se s starejšimi kolegicami in kolegi, s tistimi, ki se spominjajo časa nastanka ZPM in vedo veliko o zgodovini. ZPM je bila ključna organizacija, ki je imela odločujoč vpliv na področju svetovanja, ki ga takrat še ni bilo. Ampak takrat tudi otroških dispanzerjev še ni bilo in ravno ZPM je tista, ki jih je zahtevala, kakor tudi kakovostno predšolsko varstvo. Petdeset let po tem se soočamo s tem, da moramo opozoriti, da je družba zatajila pri zagotavljanju otrokovih osnovnih pravic.

Družba se razslojuje, od socialne države je ostala le država. Se sploh zavedamo, da vsak otrok odrašča enkrat v življenju, in če takrat nima možnosti, če takrat starši nimajo denarja za malico, kaj šele za različne prostočasne dejavnosti, ki jih je danes treba plačati, če ne morejo otroka poslati na morje, kakšen razvoj bo imel ta otrok? Potisnjen bo na rob družbe. Šestdeset let pozneje se bo ZPM morala ukvarjati z osnovnimi otrokovimi pravicami, ker smo v zelo neugodnem trenutku razvoja države. To nas boli. S tem se soočamo praktično vsak dan. Na moj naslov prihajajo pisma, v katerih se ljudje podpišejo s polnim imenom, naslovom, v pismu pa piše: Sem mama samohranilka, otrok ima astmo, ne morem ga peljati na morje.

Pomagajte mi, prosim. Takih zgodb na ZPM-ju slišimo preveč. Velikokrat me novinarji vprašajo: Koliko je otrok, ki živi v revščini? Lahko kdo kvantificira, opiše to številko? Ne! ZPM nima konkretnih podatkov, že eden je preveč. Je pa podatek za leto 2011 s statističnega urada, ki pravi, da je pod pragom revščine živelo 14 odstotkov državljanov in državljank, oseb, če pa v dohodek ne bi šteli socialnih transferjev, bi se ta številka podvojila in bi stopnja tveganja revščine bila 24 odstotkov. Če pa je le en sam otrok izločen iz socialnega okolja, ker ne more s sošolci na poučni izlet ali na letovanje, ki ga organizira šola, je to problem. Oprostite, tu je država pogrnila na celi črti.

To pomeni, da je ZPM tista, ki naj bi vseskozi opozarja tudi na temo vrednot in osnovnih pravic vsakega otroka?

Darja: To poskušamo početi glasno, ampak tudi naš glas se redko sliši. Hvaležna sem medijem za vsako pozornost, ampak je je čedalje manj. Pri ZPM sem že dolgo, bila sem predsednica Tom telefona in v teh desetih letih, odkar sem zraven, mediji želijo senzacionalistično obravnavo in se na nas obračajo s prošnjo, da bi radi predstavili kakšno hudo zgodbo revnega otroka, ki bi v kamero jokal. Kdo pa želi biti reven?

Ne poznam otroka, ki bi rekel in se izpostavil, da je reven. Saj tudi noben otrok ne bo priznal sošolcem, da ne bo šel na izlet, ker doma nimajo denarja. Izjemoma bo prišla mama v šolo in prosila, ali se to lahko krije iz šolskega sklada. In tudi prav je, da se ne izpostavlja. Je pa tako, da so humanitarne organizacije pri nas kar dejavne in jih imamo ogromno, pa tudi ogromno naredijo. Konec koncev smo peljali 2300 otrok popolnoma brezplačno na deset- ali 14-dnevno letovanje. Vseeno pa so težave, ki jih mora urediti država. S tem, ko so ukinili malice za otroke, so naredili veliko škodo. Država ima mehanizme in bi morala prepoznati, da so otroci naša prihodnost, čeprav se to sliši še tako zlajnano. Pa ni, to je resnica. Te razmere se žal poslabšujejo, upam, da bo prevladal zdrav razum in bomo prepoznali ta 'moment'.

Pravzaprav varujete otroke pred družbo?

Darja: Opozarjamo na problematiko in smo slaba vest družbe oziroma vsakokratni vladajoči politiki trkamo na vest, če kaj pozabijo. Upam, da bo prihodnje leto, ko se bomo marca sešli v parlamentu, tudi veliko odraslih parlamentarcev.

Koliko se upoštevajo nevladne in prostovoljne organizacije, kakšno moč imajo?

Darja: Odkar sem predsednica ZPM, sem sodelovala le na internem srečanju s predsednikom države, ki tovrstna srečanja dela sukcesivno. Imeli smo prosto debato. Sodelovali smo predstavniki največjih humanitarnih organizacij in se pogovarjali o problemih naše države ter tudi o pravni regulativi, ki bi morala slediti našim opažanjem. Na ministra za zdravje Tomaža Gantarja smo povsem konkretno naslovili poziv k interventni spremembi zdravstvenega zakona. Gre za zadevo, na katero je že opozorilo Združenje za pravice bolnih otrok, pa se ni nič bistvenega premaknilo.

Poudarjamo, da noben otrok ne sme ostati brez zdravstvenega zavarovanja in predlagamo, da so otroci samostojni nosilci pravice zdravstvenega obveznega zavarovanja, kar pomeni, da je vsak otrok sam po sebi obvezno zdravstveno zavarovan, kar je logično. Opažamo pa, da je to problem, na katerega nas je opozorilo tudi nekaj zdravnikov. Sicer so zdravniki toliko ozaveščeni, pa tako naše zdravstvo še ni toliko na psu, da ne bi vsem pomagali. Toda številni otroci ostanejo brez zdravstvenega zavarovanja, ker so starši brez. Tukaj bomo zadevo gnali, če bo treba, na vsako poslansko skupino in na vsako stranko, na ministra. Minister nam za zdaj še ni odgovoril, želimo pa mu predstaviti to pobudo. To je eden od naših načinov, kako poskušamo vplivati na spremembe zakonodaje v dobro otrok.

Kako to, da ste ob redni zaposlitvi prevzeli še dodatno obveznost, prostovoljno funkcijo, ki ni kar tako?

Darja: Razlog je povsem preprost: želim delati nekaj koristnega za našo družbo, poleg službe, in to prostovoljno, brez plačila. Imam prosti čas, voljo, energijo in želim prispevati k temu, da bi bila naša družba boljša. To je moj motiv, po izobrazbi sem tudi psiholog, zato me te zadeve zanimajo. Imam otroka, ki odrašča pred mojimi očmi, ki ga poskušam vzgajati v pravem duhu in mu privzgojiti prave vrednote. Skratka, dovzetna sem za stvari okoli sebe in na ta svet gledam z odrtimi očmi. Zanima me, kako živijo tudi drugi otroci, ali imajo vsi enake možnosti. Najbrž nimajo vsi toliko možnosti, kot moj otrok, ki mu zagotavljam kar nekaj plačljivih dejavnosti. Želim pa, da imajo vsi otroci možnosti, da razvijejo svoje potenciale.

Ali vaše dejavnosti zajemajo tudi otroke, ki imajo dovolj možnosti?

Darja: Posebno pozornost namenjamo enakopravni obravnavi vseh otrok, zagotavljanju osnovnih otrokovih pravic, želimo pa tudi povedati, da je življenje še vse kaj več. Mogoče tudi tisti otroci, katerih starši so premožni, ne razvijajo vseh svojih potencialov in tudi njim lahko ponudimo marsikaj skozi različne projekte, ki so zasnovani vsebinsko.

Skrbite tudi za ozaveščanje otrok?

Darja: Ali gre za slovensko melanholično slovansko dušo, ki zna potrpeti in se stisniti, na tem je nekaj. Moram pa se spomniti na eno raziskavo in ugotovitev, ko so delali primerjavo med ameriškimi in našimi osnovnošolci. Primerjava govori o tem, da naši otroci niso nič maj izobraženi, mogoče imajo več vedenja ali so izobraženi vsaj toliko kot ameriški otroci. Ampak kje je velika razlika? Naši učenci so manj komunikativni, manj si upajo vprašati, manj posegajo v interakcijo z učitelji, kar se potem pozna tudi naprej v srednji šoli, na faksu, medtem ko so ameriški otroci usmerjeni k interakciji in jih ni strah vprašati.

Otroke opogumljamo, da se izpostavijo, da so aktivni, da vprašajo, komunicirajo, ne le da ždijo v enem kotu in razmišljajo. Tako postanejo samostojni, suvereni, kar lahko ogromno pripomore k njihovemu razvoju, da se upajo izpostaviti se, na koncu koncev, da si upajo sprejeti tudi kakšen poraz, ker porazi vodijo do končne zmage in do končnega rezultata. Da si upajo in so odprti. S svojimi dejavnostmi prebujamo in vzbujamo inter­aktivno sodelovanje. Imamo različne projekte, pri katerih so otroci aktivni udeleženci. Ne gre za to, da bi le nekaj delali pod mentorji, ampak so akterji. Otroški parlamentarci so akterji, niso tisti, ki bodo poslušali druge, oni morajo povedati. Vloga ZPM je tudi, da spodbuja h kreativnosti, odprtosti, interaktivnosti.

Kaj pa tisti, ki so zaprti, sramežljivi ali celo žrtve nasilja?

Darja: Tom telefon je eden od naših projektov, programov, ki živi že 22 let in bo živel še naprej, ker bodo vedno otroci, ki bodo imeli vprašanja. Je edini tovrstni telefon za otroke v Sloveniji, ni pa le krizni telefon, je telefon za otroke in mladostnike, kjer se otroku ni treba predstaviti in se lahko odpre svetovalcu, ki je za to usposobljen in pogovori pa so zastonj. Otrok si bo upal vprašati stvari, ki se jih sicer ne upa vprašati ali povedati. Lani smo zabeležili več kot 160 klicev, pri katerih jih je svetovalec takoj napotil na policijo.

To pomeni, da se je za temi klici skrivala resna stiska. Tem otrokom se je zgodilo nekaj hudega, da jih je naš svetovalec napotil na policijo. Pri takem klicu delamo v tej smeri, da otroka opogumimo, da poišče pomoč, da se odpre. Ne rešujemo zadeve namesto njega, k temu mora pristopiti sam, aktivno. Ne moremo reševati težav namesto otrok, nismo servis, lahko pa vodimo pogovor tako, da otroku dopovemo: Ti pa vendarle v tem primeru lahko narediš to in to, in to znaš, zmoreš. Če je družina v stiski, mora vendarle biti aktivna, ne more le čakati na pomoč, da nekaj pade na mizo. Lahko jih usmerjamo, jim pokažemo možne poti, vseeno pa mora biti vsak sam odgovoren zase in aktivno pristopiti k reševanju problemov in stisk. Prejmemo pa tudi veliko klicev otrok, da jim je dolgčas, ker je mami ves dan v službi, oči tudi, ko pa prideta domov, sta živčna in gredo spat. Vprašajmo se: Se znamo preprosto pogovarjati med sabo, z otroki, znamo skupaj preživeti čas aktivno, zna to družina v teh norih časih?

Kakšen naboj imate aktivisti in zaposleni pri ZPM?

Darja: Ne poznam vseh do obisti in vseh lokalnih društev, ampak je to organizacija, ki ima toliko dobro mislečih ljudi, združuje pa nas ravno potreba, da moramo skrbeti za otroke, da jim moramo dati možnosti. Nekaj je tudi profesionalcev, ker tako raz­vejana organizacija ne more delovati brez njih. Tako imamo predvsem v Mariboru in Ljubljani močno profesionalno zaledje. Že zdaj sem srečala in spoznala toliko ljudi na ZPM, pedagoge, upokojene učiteljice in mlade prostovoljce. Rada pa bi še povedala, da je glede na krizne čase težko dobiti sponzorje, donatorje, ki jih krvavo potrebujemo. Z nekaterimi smo že spletli močne vezi, z drugimi še poskušamo, je pa v tem času teh možnosti čedalje manj. So pa prispevki posameznih ljudi, ki donirajo prek oddaje Tednik, v katerem predstavljamo te primere. Ti zneski so lahko le pet, deset, 20 evrov, ampak je ljudi, ki prispevajo, čedalje več.

Kaj pravi hčerka na vaše udejstvovanje?

Darja: Doma me zelo podpirajo, hčerka spremlja, kaj delam, in me zelo podpira. Razume, da včasih nimam časa, ker imam sestanke, kakšne dejavnosti, pri katerih moram biti. Tudi jaz podpiram njo, saj je lansko leto stopila v mini projekt prostovoljstva. Na OŠ Prežihovega Voranca v Ljubljani imajo projekt Starejši za mlajše in bo pomagala učenki ali učencu, nekomu v tretjem razredu, ona pa je v sedmem. To se mi zdi zelo pozitivno, saj se je za to odločila sama. Vedela sem, da se pripravlja ta projekt, bila sem s tem seznanjena, ker sem v svetu šole, ampak za to se je samostojno odločila, brez mojega prigovarjanja, česar sem zelo vesela.

Kaj večjega načrtujete v prihodnosti na ZPM-ju?

Darja: Pripravljamo praznovanje 60-letnice, veliko prireditev, ki jo bomo delali skupaj z Mariem Galuničem in Televizijo Slovenija. Prireditev bo odsevala mladostno energijo naše organizacije, bo pa obarvana tudi humanitarno. O možnem sodelovanju se pogovarjamo tudi s Trkajem, v smislu, da bi izbirali naj raperje po osnovnih šolah. S tem želimo sbujati kreativnost, prinesti pozitivizem.

Napisala: Suzana Golubov