Edvina Novak - ustanoviteljica založbe Vale-Novak

Živeli ste marsikje v tujini, prav tako ste veliko doživeli. Kako vam ustreza življenje na relaciji Dekani–Ljubljana?

Edvina: Moja najljubša relacija na svetu je Dekani–Ljubljana–Dekani.  Ogromno smo živeli v tujini, vsega skupaj 12 let, ker je bil mož dopisnik, jaz pa sem najprej delala na daljavo, potem pa veliko prevajala. Oba z možem sva bila jezikoslovca in nama je življenje v tujini bilo dragoceno. Za stalno pa ne bi živela nikjer v tujini. Živeli smo v Parizu, Rimu, Strasbourgu, potovali po različnih deželah ... zlasti Pariz mi je všeč.

Ko smo živeli v teh mestih, sem jih želela spoznati do obisti, da mi niso tuja. Ampak vedno mi je bil cilj priti domov, saj sem zelo navezana na Slovenijo in bi imela domotožje. Res mi je najlepše v Sloveniji, drži pa, da si zunaj lahko spoznal vse – navade, kulturo in ljudi ... Prevečkrat mislimo, kako so recimo Francozi krasni, pa so kot drugje, dobri in slabi. Sploh Parižani znajo biti vzvišeni zaradi svoje zgodovine in kraljev.

Ne glede na to, kje ste živeli, ste ostali zvesti literaturi.

Edvina: Že iz tega nagnjena sem šla študirat jezike, bolj zaradi literature, toda potem me je prevzel tudi jezik. Nisem bila v profesuri, temveč v uredništvu, kar mi je koristilo. V moževi družini so bili sami jezikoslovci, vseh pet otrok je študiralo jezike, štirje pa so bili v novinarstvu. Všeč mi je bilo delati s knjigami, čeprav sem začela v Domusu, kjer sem bila urednica.

Izdajali smo bolj praktične knjige: za zdravje, kuharstvo, vrt, zdravstvene leksikone. Tam sem 'padla' v drugo smer, ki mi je postala zelo blizu. Ni bila literatura, morala sem se ukvarjati s kuhanjem in spoznati recept, ali je dober ali ni, ker smo izdajali ogromno kuharskih knjig. To mi je postalo všeč, in ko sem ustanovila svojo založbo, smo začeli izdajati bolj priročniške knjige, šele potem smo šli bolj na široko in začeli izdajati tudi literaturo.

Ste vi s tem imeli zagotovljeno službo?

Veronika: Šla sem študirat zgodovino, kar sem si vedno želela, zraven pa še angleščino, ker sem vedela, da bom delala v založbi. To me je tudi veselilo, saj sem začela prodajati v naši knjigarni na Wolfovi, kar mi je bilo najbolj všeč. Od nekdaj so mi bile všeč prav knjigarne, kjer mi je užitek prelistati knjige.

Edvina: Knjigarna ima poseben šarm. Ko smo bili založniki in potem imeli tudi knjigarno, smo uživali pri postavljanju knjig, to smo delali skupaj. Zdaj nam je kar težko, ko gremo mimo Wolfove.

Veronika: V knjigarno, ki je v City Parku, več ne grem, ker sem jo skupaj z delavci delala, zdaj pa so jo povsem spremenili, zato mi je težko. Na Wolfovi še vstopim, tam pa ne morem.

Se je zgodba založbe Vale-Novak in pozneje knjigarn začela iz nič?

Edvina: Ko gledam nazaj, se zavedam, da sem po moževi smrti ostala brez vsega, z dvema otrokoma, ker bi po njem imela minimalno pokojnino, sama pa še nisem bila za v pokoj. Da sem preživela, sem se vrgla v založništvo. Vse to sem delala z veseljem in smo lepo živeli, še druge smo zaposlili. Nisem pa imela časa za nič drugega kakor za delo, kar mi je dajalo voljo. Pomenilo pa je veliko tveganje, ker lahko ne bi uspelo, ampak druge ni bilo. Nadaljevala sem, kar znam, potem se je pridružil še Luka, nato še Veronika. Bili smo močna založba, ampak vse se konča, tako sem šla v pokoj, medtem ko je Veronika ostala brez službe.

Mar se po drugi strani ne začne kaj novega, ko se nekaj konča?

Edvina: Stvari se spreminjajo, nisi več isti človek. Če le obžaluješ in se obračaš nazaj, ne greš več naprej, hudo pa mi je le, ko grem mimo knjigarne. Gre za več kot 20 let, Veronika je v tem zrasla. Bog ne daj, da v življenju le obžaluješ. Sem kar precej jezna, da nekateri kar naprej jamrajo, ker je kriza. Vsem nam je težko. Veronika je ostala brez službe, nekaj mora delati.

Veronika: Za knjige ima ona nos, sama sem delala s financami in v knjigarni.

Kaj je 'nos za knjige'?

Edvina: Moraš se zanesti nase, čeprav ne moreš stoodstotno vedeti, marsikatera knjiga se ti zdi super, pa potem ni.

Kaj če postane uspešnica čez nekaj let?

Edvina: Takrat je že prepozno, knjigo si že naredil in je na zalogi, kar je za založnika zguba, ker je potem ne moreš rehabilitirati. Mi smo dostikrat bili prehitri. Sicer se pa moraš pri izbiri knjig zanesti nase. Nihče ti ne bo povedal, katero knjigo tiskaj. Ko berem knjigo, preberem vsaj petdeset strani, šele potem vidim, ali ni nič. Pravijo, da sta v založništvu dve teoriji.

Ali verjameš realnosti, se pravi, kar je všeč trgu, ali moraš verjeti tistemu, kar je tebi všeč. Zanesem se na to, kar je meni všeč, se pravi, da mi knjiga mora biti všeč. Res pa je, da ko smo imeli sodobne francoske avtorje, ki so v Franciji in Ameriki bili velike uspešnice, pri nas niso bili tako sprejeti.

Veronika: Mogoče nam njihov stil ni blizu, mislim, da so nam Angleži bolj. Mami je veliko bolj drzna, pogumna in si upa veliko več, sama pa sem bolj realna, dolgočasna, na tleh in bolj resna.

Se pravi, da 'nos za knjige' ni vedno pravi pokazatelj?

Edvina: Ni nujno, da je nekaj, kar je tebi všeč, všeč tudi drugim. Pri nas je še ta problem, da gredo ljudje po knjigo v knjižnico.

Veronika: Imamo blazno veliko izposojo v knjižnicah, recimo v tujini sploh ne vedo za knjižnice, razen med študijem, ko hodijo v knjižnico po strokovno literaturo.

So knjige pri nas predrage?

Edvina: Imajo dostopne cene. Tudi mi smo imeli enako ceno kot Francozi ali Angleži, ampak ljudje so vedno govorili: Draga je. Knjige so po 14, 15 evrov, kar je primerljivo s cenami zunaj, le da pri nas še vedno velja miselnost, da za knjigo ne bi dali denarja. Raje gredo v knjižnico, kar je tudi lepo, ker pomeni, da beremo.

Za vas pa ni najbolje?

Edvina: Ni za narod, ker nimamo knjig. Država jih ne more financirati. Od česa?

Tako ne moreš izdajati knjig na široko, temveč zelo premišljeno, korak za korakom, le tiste, ki bi šle. Še pred nekaj leti je za Skandinavce veljalo, da si na leto kupijo 12 knjig, izposodijo tri ali nekaj podobnega, medtem ko Slovenci kupijo tri, štiri, izposodijo pa si jih 12, kar je obratno kot pri Skandinavcih. Lepo je, da beremo, za založnike pa to ni ravno najbolje.

Kje je potem 'računica' za založnike?

Veronika: S knjigo je težko, ker moraš prodati določeno količino knjig, da sploh pokriješ stroške. Zaslužka pri knjigi večinoma ni, če se jih recimo tiska tisoč in toliko proda, potem ravno pokriješ stroške, ni pa nobenega zaslužka.

Edvina: Mi smo morali zapreti založbo, ker se je preprosto premalo prodalo. Veronika poskuša zelo postopno, tako da knjige subvencionira sama, v upanju, da bo šlo, ni pa tu kakšnih velikih računov.

Od kdaj imate svojo založbo?

Veronika: Zdaj je dve leti, odkar sem odprla založbo Gral VE.

Edvina: Treba se je bilo hitro obrniti, ker smo staro založbo zaprli in si je z Luko ter Valentino razdelila zaloge, moraš pa imeti podjetje, da zaloge lahko prodaš.

So elektronski mediji grožnja založnikom tiskanih knjig?

Veronika: Tudi sama imam kindle, ampak berem tudi tiskane knjige. V določenem trenutku mi prav paše, da berem tiskano knjigo. Knjige ne bodo izginile, ni nevarnosti, bo pa se porazdelilo, manj jih bo. Veliko raje imam knjigo, sploh zvečer v postelji.

Mogoče bodo časopisi prej izginili kot knjige, čeprav rada kupim tudi časopis in revijo, da jo listam. Trdno verjamem, da knjiga ne bo izginila.

Edvina: Še vedno je le listanje knjige tisto. V knjigah si rada tudi podčrtujem. Nekateri mi rečejo: Kaj delaš s knjigo! Saj je knjiga moja in jo lahko tudi podčrtam. Starih Prešernovih poezij že ne bom podčrtavala, priročne knjige pa.

Kje vidite možnost za založništvo tiskanih knjig?

Veronika: S pravilno izbiro knjig, da ljudem ponudimo knjige, za katere čutijo, da jih potrebujejo. Tudi s knjigami, ki jih večkrat vzameš v roko, ki niso kot roman, ki ga enkrat prebereš in ni nujno, da še kdajt. Se pravi z dobro izbiro.

Edvina: Po izkustvih iz knjigarne vem, da so tudi ljudje, ki kupujejo knjige. Nekateri so med počitnicami kupovali velike kupe knjig za dopust. Spraševali smo jih, ali bodo vse to prebrali, pa so pritrdili. Šlo je za elito, bolj premožne intelektualce, ki so kupovali po 20 knjig hkrati. Ampak taki so redki. Dandanes je težko, razumljivo, da boš knjigo prej opustil, saj greš lahko v knjižnico.

Bi pri prodaji knjig pomagalo, če bi v knjigarnah drugače zastavili?

Edvina: Poskušali smo z bolj sproščenim pristopom, s kavo in da je knjigarna bolj družaben prostor, pa je na koncu vseeno bila kriza. Seveda bi se dalo še kako reševati, bilo bi treba odpuščati delavce, kar je pri nas bilo nemogoče. Bilo pa bi pametno, ker bi ostala majhna skupina, ki bi preživela, ko pa bi kriza minila, bi lahko spet zaposlovali.

Tako pa ne moreš, ne smeš, kar je slabo za preživetje gospodarstva. Če smo mi velika sociala, naj ostane vse sociala, a je daleč od tega.

Vaša založba ponuja knjige iz preostalih zalog, pred kratkim pa ste izdali knjigo. Katero?

Edvina: Knjigo Dr. Wayna W. Dyera Izpolnjene želje, ki ti da pogum, da se ti lahko izpolnijo želje, da življenje ni le golo preživetje, ampak da znaš tudi sam reagirati. Knjiga opozori, da je v nas duh, ki večni in nam lahko pomaga iti lažje skozi. Precejkrat sem jo prebrala, vsakič mi da nov elan in si rečem: Tudi v meni je nekaj, iz česar lahko kaj potegnem in si uresničim kakšno željo.

Veronika: To zdaj iščemo.

Kar že imamo v sebi?

Edvina: V nas je večna iskrica, nismo le telo.

So tudi kuharice založniške uspešnice?

Veronika: Morajo biti dobre, ne gredo vse.

Edvina: Ljudje imajo tipala, da zatipajo, katera kuharica je za njih prava. Luka in Valentina sta šla v to smer s svojimi knjigami, ker pa sta prisotna še na televiziji, so te kar opažene. Če se o kuharici ne govori, ni uspešna.

Kako vidite svojo borbo za kruh v založništvu?

Veronika: Težki časi so, ni super. Vsakdan ni tako lahek, da bi rekla: Založništvo je najlepši poklic, kot rada reče mama. Meni vsak dan ni tako lahko sprejeti, da je to najbolj fini poklic, ker vidim, kako je. Fin je že, ampak od finega se ne da živeti. Je pa res, da za zdaj nosa za knjige še nimam in mi pri izbiri knjig pomaga mama. Pravi, da se bom tega naučila. Ne vem, ali se tega naučiš.

Edvina: Malo moraš biti nadarjen, malo pa si moraš tudi zaupati. Če si ne zaupaš, nič ne narediš.

Veronika: Mogoče si premalo verjamem. Verjamem v založništvo, za zdaj pa je še tako, da zraven še prevajam, tudi za druge. Treba se je obrniti, ni tako, da bi trenutno preživela le od založništva.

Se je treba obrniti naokoli?

Edvina: Seveda, kdo nam bo pa dal. Sem kar jezna na televizijske novinarje, ki nas dol žveplajo, kot rečemo v Dekanih, s komentarji tipa, da država ne da denarja za kulturo. Država smo mi, kar imamo, damo, tudi za kulturo. Bog pomagaj, ni toliko denarja. Kultura bo že preživela, smo kulturen narod, ampak da bi ti kdo dal denar, ga ni. Malo se je treba obrniti in delati, denar pride z delom.

Moraš delati tisto, kar znaš in vsak nekaj zna. Bog ne daj, da čakamo, da nam bo dala država. Res pa je, da je v svetu tudi moralna kriza, ne le gospodarska, temveč etična. Če bomo le kritizirali, ne pridemo nikamor. Če se bomo vezali le na negativno, ne bo v redu.

V Sloveniji smo že tako globoko, toliko je jamranja in strahu, da je preveč. Malo optimizma je potrebnega. Moramo videti tudi, kaj drugi delajo, če ne se zabubiš v svoje težave in le še te vidiš, kar te še bolj blokira. Če greš brat knjigo, boš v njej že našel kakšno točko, ki se je lahko oprimeš in te bo potegnila. Ni pa lahko, ne moreš biti stalno pozitivno nastrojen. Moraš pa imeti optimizem, ga najti v sebi, da greš naprej.

Veronika: Ravno v omenjeni knjigi Izpolnjene želje avtor govori, da nas ne sme biti strah in ne smemo misliti negativno, da moramo te misli odgnati in stalno razmišljati pozitivno, kar zelo verjamem, da je res. Je pa včasih težko.

Računate, da se bo knjiga obnesla?

Edvina: V Ameriki je uspešnica, napisana je preprosto, nosi pa globoko filozofijo.

Američani slovijo po preprostosti, včasih jih zaradi nje celo podcenjujemo.

Veronika: Preprostost jim je zelo koristila in so zdaj najbolj uspešni. Bolj so odprti.

Edvina: Ta knjiga bi morala biti zanimiva, vsebuje preprosto zapisane filozofije različnih ljudi, tudi Kristusa in Bude, napisana je povsem preprosto. Knjigo zlahka prebereš in še dotakne se te ter te navda z optimizmom.

Se vama zdi, da človek sploh lahko neha brati?

Edvina: Ko smo imeli založbo in sem bila glavna urednica, sem brala tudi z mislijo, da berem za službo, za stroko, in potem, ko smo zaprli, se mi je zgodilo, da sem začela brati povsem drugo. Šla sem na mladinsko literaturo, kot da mi je manjkalo malo fantazije, sproščenosti, neusmerjenega branja.

Vsak v knjigi lahko najde nišo, ki ga bo zelo zadovoljila, vedno lahko odkriješ kaj drugega. Vnukom sem ponujala kakšne knjige še prezgodaj, skupaj smo jih brali in si jih tudi izmenjevali. Tako sem šla nazaj v pravljice. Čez čas me je to minilo, sem pa najprej imela željo prav po tistem, česar takrat nisem brala.

Veronika: Rada berem tudi politične knjige, drugače pa zelo rada berem tako imenovano 'kokošjo literaturo', knjige, kot je Bridget Jones. Tako prebereš in vidiš, da nimaš samo ti določenih težav, ampak so vsepovsod ženske s podobnimi težavami.

Knjige živijo, če niso doumete?

Edvina: Potem nič ni narejeno. Knjige lahko pomagajo v življenju in izboljšajo človeka, da postane boljši. Moraš pa imeti izkušnje, živeti, marsikaj doživeti in prebrano prenesti v življenje, in to ravno v situaciji, ko bi najraje odnehal.

Vam ne manjka ne življenjskih izkušenj ne prebranih knjig.

Edvina: Včasih te življenje klofuta zato, da se izpiliš. Mož je bil psihično in fizično močan, vsi smo se naslanjali nanj. Potem sem morala nadaljevati sama. Preden je umrl, me je vprašal: Kaj bi naredila z založništvom? Povedala sem mu, kako in kaj. Rekel je, da znam in da naj tudi tako naredim, si zaupam. Tega sem se morala naučiti ter ne razmišljati v smislu, da nisem sposobna in da tega ne znam. Najprej moraš zaupati sebi, šele potem lahko greš naprej.

Veronika: Ker smo pred očetovo smrtjo bili v Franciji, kjer mi je bilo super in sem se tam ravno navadila, sem potem sredi leta prišla nazaj v Slovenijo in imela toliko dela, da sem se navadila na šolo, sem njegovo smrt lažje prebolevala.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel