Intervju Feri Lainšček: "Bolj ko postajam moški, bolj pišem kot ženska"

Med pisanjem romana Strah za metulje v nevihti ste napisano sproti delili z bralci na Facebooku. Kako gledate na to izkušnjo?

Na tem družabnem omrežju sem med pisanjem sproti objavil 31 poglavij, ob knjižnem natisu pa bom v nadaljevanjih objavil še zadnjo tretjino romana. Eno od mojih bistvenih pisateljskih izkušenj je namreč spoznanje, da ti na koncu tako ali drugače ostanejo le bralci in da so prav ti najpomembnejši.

Dobival sem mnogo dobrih odzivov, kritik, priznanj, nagrad ... Skratka, nič mi ni manjkalo in mi še danes ne manjka, ampak naposled vendarle vidim, da moja dejanska pisateljska izkušnja, se pravi to, kar mi pri ustvarjanju resnično pomaga, ne izhaja iz tega. Veliko let sem potreboval do spoznanja, da prav od bralcev praviloma dobim bistvene povratne informacije. V njih je čutiti pričakovanje, hvaležnost in pa tisto pristno vznemirjenje, ki je res nalezljivo in navdihuje.

Precejšnji del zgodbe se dogaja med služenjem vojaškega roka v takratni Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), del zajema tudi slovensko vojno, zgodba pa je ljubezenska.

Očitno mi je edino skozi ljubezensko zgodbo dano zares poglobljeno spregovoriti o medčloveških odnosih in tistih bistvenih obče človeških zadevah. V romanu Strah za metulje v nevihti gre verjetno za nekaj, čemur lahko mirno rečemo brezpogojna ljubezen, saj se glavna junakinja žrtvuje, da bi fantu rešila življenje. Če bi se fant ustrezno odzval na njena čustva, bi se ta zgodba lahko končala tudi srečno. Ampak če bi se ta zgodba končala srečno, potem ne bi bila literarno zanimiva. Tisto, kar je presežno in omogoča arhetipsko izrekanje, se pri meni očitno rojeva iz medprostorov tragičnega.

Sta junaka imela smolo?

Ta fant je ujetnik svojega časa. Nujno je moral preživeti pekel, da je prišel do spoznanja in očiščenja. Njegova usoda je na neki način arhetipska, saj je eden od številnih, ki se jim je zgodilo nekaj podobnega. To, kar se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije, je rojevalo veliko takih zgodb. Vzorci so si navsezadnje enaki, ali podoživljamo slovensko vojno, ki je trajala le deset dni, ali jugoslovansko vojno, ki je trajala nekaj let.

Tako je tudi, če se zdaj ozremo na vojno v Ukrajini, Arabiji ali kjerkoli na svetu. Vse to so situacije, ko zmaguje zlo. Zato mi je bilo na koncu tokratnega pisateljskega potovanja najbolj ljubo, da je nekako mimo načrta nastalo delo z izrazito protivojno noto. Napisal sem roman, ki z vsem svojim bistvom govori proti vojni, in ugotovil, da se je tako vanj nezavedno odtisnil tudi čas, ki ga živimo.

Kako to, da sta junaka potrebovala 19 let, da dorečeta svoj odnos?

Potrebovala sta sinovo smrt. To, da se junaka lahko zares pogovorita šele ob sinovem grobu, je verjetno tista tragična razsežnost, ki sem jo omenjal na začetku. Tu se začenja simbolna in metaforična razsežnost, ki je vgrajena že v samo romaneskno zgodbo. Vojne se končujejo z žrtvami, mir pa se sklepa na grobovih. Tudi Slovenci, Hrvati, Srbi, Bošnjaki in drugi se šele zdaj znova želimo razumeti. Ni nam razvidno, zakaj se nismo mogli sporazumeti brez vojne. Toda nismo se mogli, ni šlo brez trupel. In to ni absurd, temveč očitna nujnost v večnem spopadu dobrega in zla.

Zakaj mora priti do grobov, žrtev, da se kaj razreši?

Zlo zmeraj najde možnost, dobro pa praviloma dobi priložnost šele potem, ko poskušajo bogovi spraviti to večno tehtnico, na kateri vsi skupaj stojimo, spet v ravnotežje.

So nedolžne žrtve, kot je v romanu sin glavnih junakov, potrebne?

Gre za v nebo vpijočo smrt, vsekakor. Tega se zavedam, ne vem pa, ali ta krik tudi drugi slišijo. Toda mnogoterih nedolžnih žrtev, ki so obmolknile tudi v teh novodobnih balkanskih vojnah, ni mogoče preprosto skriti pod predpražnik zgodovine.

Mar ni tragično, da oče izve za sina naključno, šele takrat, ko je ta mrtev?

To so res tragični momenti, ampak saj brez njih pravzaprav ni mitov. Potrebna je usodnost, da arhetipi sploh lahko spregovorijo. Pa tudi pri romanopisju je tako. Če se te nekaj ne dotakne, ti tudi ničesar ne pove. Česar nisi sposoben podoživeti, tudi ne moreš zares razumeti. Ne rečem pa, seveda, da bo to nujno seglo do vseh bralcev. Nekateri bodo to delo brali zgolj kot roman o vojaščini v JLA in slovenski vojni, kar seveda tudi ni narobe.

Vam je deljenje napisanega na Facebooku prineslo spoznanja, kako bralci roman dojemajo?

Pot klasične knjige med bralce je vsekakor zelo drugačna. Od njenega nastanka pa do trenutka, ko pride do bralcev, preteče običajno kar precej več časa. Čez kako leto dni, ko me kak bralec pokliče, mi napiše pismo ali pride kaj povprašat na literarni večer, sam seveda že razmišljam o drugem romanu.

Na Facebooku pa je šlo za svojevrstno interakcijo med avtorjem in bralcem še v času nastajanja dela. Doživel sem kar nekaj zelo impulzivnih odzivov. Občutek, da mi bralci ne dihajo le za vrat, ampak da pravzaprav dihajo z mano, je nova in dobra izkušnja. Vsekakor sem se ob pisanju tega romana bralcev zavedal bolj, kot bi se jih verjetno sicer.

Vam bralci kdaj rečejo, da imajo občutek, da je roman napisan, kot bi ga pisala ženska?

Seveda mi rečejo, in to mi še zmeraj laska. Bolj ko postajam moški, bolj pišem kot ženska, si včasih mislim. Verjetno je zato tudi moje bralstvo pretežno žensko. Zadnje čase se na literarnih večerih zelo razveselim, ko pogledam v dvorano in vidim kakšnega moškega.

To pomeni, da si dovolite biti ranljivi?

Ranljivi smo verjetno vsi. Bolj gre za to, da se ob taki feminilni odprtosti iz ran ne rojevajo cinizem, sarkazem in v tem času tako hvaljena ironična distanca. Dovolim torej, da v mojem življenju in v mojih delih lahko spregovorijo pristna čustva.

Od kod metafora v naslovu Strah za metulje v nevihti, ki se sliši poetično?

Metafora se zdi na prvi pogled morda tudi naivna. Ampak v tej romaneskni situaciji je z njo pravzaprav opisano junakovo temeljno nerazumevanje vsega tistega, kar mu želi dekle z njo pravzaprav povedati. Medtem ko ona s pomočjo te metafore v bistvu govori o sebi, on razmišlja o kvaliteti metafore.

Ali morda še bolj banalno – o tem, ali mokri metulji v naravi res ne morejo leteti. Skratka, če bi junak razumel njeno tako izrečeno sporočilo, bi se ta roman gotovo razpletel drugače. Po drugi plati pa se morda da skozi to nedolžno metaforo tudi razumeti, da je bilo v teh jugoslovanskih vojnah pravzaprav veliko takih metuljev.

Otroci, stari 18, 19 let, so se marsikje spopadali s prekaljenimi nasprotniki, starimi 40, 50 let. Na neki način so tako očetje v bistvu pobijali sinove. Ampak saj v tem je spet skrita le še ena večna zakonitost ali pač tragična razsežnost sleherne vojne, namreč, da v vsaki vojni očetje v svojih sporih žrtvujejo svoje nedolžne sinove.

Ste želeli srečni konec?

Seveda, vedno pišem z željo po srečnem koncu. Toda moj pisateljski postopek je dokaj specifičen. Na poti, ki jo prehodim s svojimi junaki skozi roman, se potem zmeraj zgodi kaj takega, na kar, preprosto, ne morem več vplivati. Takrat mi je žal, da nisem avtor, ki bi se znal povzdigniti v boga, ampak sem navaden delavec v metafizičnem rudniku. V tem romanu sem bil nekaj časa celo pešak.

Potovanje se torej nadaljuje.

Potovanje k srečnemu koncu, vsekakor. Postaja mi že obsesija. To je bil moj 21. roman, ki mu lahko mirno rečem tudi 21. stopnica na poti k srečnemu koncu.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord