Nana Milčinski: "Če režiser to od mene zahteva, naredim tudi to!"

Pred kratkim ste delali dramaturgijo za romantično opero Leteči Holandec. Kako doživljate romantiko tukaj in zdaj?

Nana: Romantika je za vsakogar nekaj drugega, nekaj intimnega. Za nekoga je zreti v sončni zahod, za nekoga drugega pa spet nekaj popolnoma drugačnega. Zame je to eros, ne glede na to, ob čem ga občutim. Romantičen je lahko občutek, čustvo, trenutek, poln veselja, lahko je v malenkostih, v skodelici za kavo, v trenutku, pogledu, nasmehu, v knjigi, kjerkoli. Romantičen mi je lahko vsak letni čas, vsak del dneva, jutro, popoldne, poldne ... sredina noči, ob kakršnemkoli vremenu. Romantika je v človeku, nekaj intimnega, kar gojiš.

Ste oseba z ogromnimi sposobnostmi, ki ste jih tudi udejanjili skozi različne projekte. Gre za darove, sposobnosti ali kaj drugega?

Nana: Ob rojstvu mi je bila dana samo smer ali usmeritev, da se s svojim delom izražam na področju kulture in umetnosti. Tak zgled sem imela v družini. Od tu dalje pa sem bila za vsako stvar pripravljena zelo veliko narediti in žrtvovati, kar pomeni, da ničesar nisem kar znala. Z izidom plošče Še ena pomlad, ki 'prihaja' v domove ljudi, so me ljudje mogoče bolje spoznali in je morda videti, da sem z ogromno biografije kar naenkrat prišla iz nič.

V resnici pa v gledališču delam že 20 let, vendar se kot  dramaturginja in režiserka nisem toliko izpostavljala. Tudi na splošno nisem imela te potrebe, zdaj pa vem, da ko ljudem prideš tako blizu z glasbo, te želijo spoznati, pravzaprav to spada zraven. Verjetno s tem lahko nekomu daš inspiracijo, idejo, smer, podobno razmišljanje ...

Diplomirali ste iz dramaturgije. Drži, da se lotevate precej različnih stvari?

Nana: Drži, diplomirala sem iz dramaturgije, ampak tudi režiram, nastopam v predstavah, pojem, prevajam ...

Kaj dramaturg pravzaprav počne?

Nana: Zelo je odvisno od režiserja, kaj od tebe potrebuje ali pričakuje ... Sem tiste vrste dramaturg, ki zelo rad dela koncepte, kar pomeni, da sem v ustvarjalnem delu rada zelo prisotna. Zdi se mi, da sem razvila občutek za določene učinke. Ni namreč nujno, da dosežeš učinek, kakršnega si si zamislil, ko si nekaj naredil. Z izkušnjami pa dobiš občutek za to in v tem smislu sem lahko zelo dobra podpora tudi režiserju, če je treba. Po klasični konvenciji velja, da dramaturg pripravi razčlembo in razloži besedilo po vseh segmentih, razčleni like, da različne ideje, razširi možne poglede na besedilo. Pogleda tudi ozadja, recimo zgodovinsko, časovno ...

Če režiser to od mene zahteva, naredim tudi to, načeloma pa zelo rada pripravim dramatizacijo teksta. To pomeni, da iz romana, kot je recimo bil Portret neke gospe, naredim adaptacijo za oder, ga priredim za gledališki medij. Pripravim dialoge, določeno dramsko strukturo ... Sicer pa je vsak vpad v tekst že interpretacija. Všeč mi je, da lahko podam svoje stališče, tako da naredim izbor in adaptacijo in skozi to prikažem svoj pogled.

Ko gre besedilo enkrat na oder, me zanimajo nerealistične in nepsihološke oblike gledališča. Tako je ena dimenzija odvzeta in ostaja kot prostor za gledalca. Rada imam, da gledalci sami naredijo svoje zaključke. Ko ima gledalec lastno interpretacijo, je bolj aktiven v svojem dojemanju predstave, hkrati pa tudi igralec ni več predmet občudovanja, v smislu, kako dobro igra, dobro joka ali se smeji, temveč postane za gledalca medij, da se ta začne bolj ukvarjati s sabo kot s tistim, kaj dela igralec.

To je tudi način dela, ki ustreza Matjažu Bergerju, s katerim precej sodelujeta.

Nana: Tudi on ima takšen pogled na sodobno gledališče.

Se vaše dejavnosti kdaj 'tepejo' med sabo?

Nana: V bistvu gre za eno stvar – za izražanje sebe in podajanje stališč. Je pa res, da gre za različne medije in da vsaka od mojih dejavnosti potrebuje drugačno navzočnost, koncentracijo, drug nastavek in je včasih težko preklapljati. Če recimo delam tekst, kar poteka na strogo mentalni ravni za računalnikom, je priti na oder in biti odprt nekaj povsem drugega. Mi pa tako ustreza. Že od nekdaj sem zelo težko vztrajala le pri eni stvari. Včasih se mi zdi, da lahko delam ves dan ravno zato, ker preklapljam in si z neko dejavnostjo odpočijem od druge.

Ste pa tudi segli v dediščino in zapeli ter posneli dedkove pesmi.

Nana: To sem si želela že dolgo in zelo vesela sem, da mi je to uspelo narediti.

Kako se je družiti z Ježkom?

Nana: Meni je lepo in blizu, ker sem s tem rasla, s temi besedami. Tudi doma smo se z besedami, ki so v njegovi poeziji, pogovarjali. Če bi znala pisati pesmi, bi tudi sama tako napisala, tako pa sem jih izbrala in se mi zdijo moje.

Ste imeli tremo, strahospoštovanje do dedkovega dela?

Nana: Imela sem strahospoštovanje, ki ga imam še vedno. Veliko ljudi pozna Ježka in tistega, kar imaš rad, nočeš narediti slabo. Morda je tako še težje, kot če ga ne bi poznala. Drži pa tudi, da vedno, ko delaš znanega avtorja, naletiš na določena pričakovanja. Potem lahko to 'fiksno idejo' zadostiš ali pa razočaraš, saj ne greš pred ljudi kot nepopisan list, ampak se boriš z njihovimi pričakovanji. Tako moraš v enem trenutku vstopiti s svojo sodobnostjo in si upati izpostaviti, ne glede na to, kaj si kdo misli, potem pa seveda za tem stati. Pri ljudeh je dostikrat treba premakniti konvencijo v nekaj drugega.

Vas je že od nekdaj zanimalo toliko različnih stvari, dejavnosti?

Nana: Od nekdaj sem imela veliko zanimanj, morda preveč, zato imam vedno premalo časa. Ko imam poleti 14 dni prosto, se mi ne zgodi, da ne bi vedela, kaj bi sama s sabo, temveč ne vem, kako bom izpeljala vse, kar bi rada. Kot otrok sem obiskovala precej različnih dejavnosti, ker sem sama tako hotela.

Usedla sem se na avtobus in šla. V drugem razredu sem se iz Šiške z avtobusom peljala v mesto na italijanščino, pozneje do spodnje Šiške na trening košarke, domov pa sem prišla zvečer ob devetih. Meni je bilo tako v redu, bilo mi je všeč. Želim si, da bi imela v enem dnevu več časa. Dan je prekratek, zmanjka mi časa, da bi lahko šla recimo na košarko. Drži pa tudi, da moram, glede na to, da sem na svobodi, narediti toliko in toliko tega, da sploh lahko preživim. Da sem recimo lahko posnela ploščo, ki sem jo v veliki večini financirala sama.

Vas vaše različne dejavnosti silijo v nadaljnje, nove dejavnosti?

Nana: Mogoče prihajam v leta, ko bi si želela imeti varnost, ki ti jo v finančnem smislu ponuja služba. Če bi obstajala služba zame, bi z veseljem poprijela in mogoče imela več časa za stvari, ki ne spadajo v moje delo, recimo za košarko.

Pogrešate šport?

Nana: Saj 'športam', moram telovaditi, bi pa rada športala še več.

Se znate ustaviti, ko je vsega preveč?

Nana: Tega se učim, zdi se mi tudi, da mi gre že bolje, saj sem dvakrat skoraj pregorela. To se zgodi, ker sem na svobodi in so projekti na različnih koncih. Nikoli si ne naložim toliko, da ne bi zmogla, ampak lahko se kakšen projekt zavleče ali kakšen zamakne in ga moram vzeti, narediti in potem pride vse naenkrat. Z veseljem bi imela vikende vse leto proste, ampak pride tudi obdobje, ko jih pač nimam.

Bi se radi zaposlili kot dramaturginja?

Nana: V tem trenutku to ni služba zame, ker ne bi rada delala samo tega. Ko bom starejša, verjetno ja, ker si ne bom več želela toliko tekati naokoli. Nekaj časa sem imela nekaj podobnega službi na 'Stotki', v studiu 100, kjer sem bila hišni režiser. Delali smo reklame za televizijo in radio, risanke, kar je bilo super. Sicer se v postprodukciji nisem mogla kaj preveč izražati, ker so stvari bile že precej definirane in tudi prodajna logika interpretacije te kaj hitro nasiči. Bila pa je taka 'služba', ki sem jo kar dolgo rada 'počela', žal pa je z recesijo prva odpadla kakovost, se pravi režiser. Tako tehnik in spiker delata sama.

Kako to, da se ne želite zaposliti kot dramaturginja? Niste tega študirali, da bi to delali?

Nana: Pri 18 letih nisem imela pojma, kaj bi rada, niti slučajno. Prav tako ne morem reči, da sem na faksu uživala. Ta izobrazba mi dopušča, da lahko delam različne stvari. Na akademiji je bil trenutek, ko so me tudi profesorji spodbujali, da bi šla na igro, pa nisem hotela še enkrat v prvi letnik. Bila sem v takem obdobju, da sem želela čim prej končati študij in delati to, kar me res zanima, ter nikoli več prebrati knjige, ki me po treh straneh ne zanima.

Vam je bilo težko dokončati študij?

Nana: Ne, ker me je moja diplomska naloga zelo zanimala. Pisala sem o tem, kar smo delali z Bojanom Jablanovcem za Vio Negativo – bilo je na meji s performansom. Po akademiji sem tudi v Antwerpnu delala specializacijo za performans. Delo je bilo zelo zanimivo, tudi sami smo predavali, kar je bila zelo dobra izkušnja.

Med delom na predstavah se intenzivno družite. Kakšen občutek je, ko začenjate in se srečate novi ljudje?

Nana: Je izjemno lepo, a so tudi konci vedno težki. Na začetku je vsakič vznemirljivo. Posadiš neko seme, ki ga ne vidiš, in ne veš, v kaj bo zraslo. Vedno te zanima, kakšna rožica bo zrasla. Gledališki projekti trajajo od dva do tri mesece, in ko greš narazen, je hudo. Po vsaki premieri je občutek, kot bi padel v luknjo, v praznino, tudi pogrešaš te ljudi, ker smo bili kot velika družina. Seveda, če ti je bilo dobro, se z njimi ponovno srečaš.

Kako greste naprej?

Nana: O tem ne razmišljam, moraš naprej in greš.

Kako ste se znašli v vseh različnih projektih?

Nana: Sprejemala sem nove izzive. Vedno, ko sem se lotevala česa novega, me je bilo strah, da ne bi razočarala. Ko se nečesa lotim, menim, da o tem ne vem dovolj. O Wagnerju sem prebrala vse, kar mi je prišlo pod roke, ker si drugače ne bi upala. Treba je premagati strah, si zaupati, da nekaj veš in znaš, ter si upati skozi to izraziti. Gre za neko posebno vrsto poguma. Treba je odmisliti vse pomisleke, kaj bo kdo rekel, in iti naprej. Tudi če te kaj podre in pride neuspeh. Vsak dan se lahko zgodi en neuspeh, recimo slab nastop, slaba kritika. Če bi se ob vsakem neuspehu ustavila, ne bi nikamor prišla. Vsi ljudje doživljajo neuspehe, še otroci v vrtcu so vsak dan razočarani.

Gre za boj za svoj jaz?

Nana: To je moč in pogum, hkrati pa subtilnost, prilagajanje in tudi mehkoba. Obstaja Ezopova basen, v kateri vetrni bratje izzovejo sonce, kdo bo popotniku slekel plašč. Bolj vetrni bratje pihajo, bolj se popotnik zavija v plašč. Sonce pa ga le malo pogreje in popotnik sam odvrže plašč. Se mi zdi, da moraš dostikrat, če delaš z ljudmi, pristopiti mehko, nežno. Tudi sama moram trenirati potrpežljivost. Ljudje so zame dostikrat prepočasni, se pa zgodi tudi obratno. Tudi sama sem kdaj za koga prepočasna, kadar vstopam v nekaj novega in bi rada vse preverila, razmislila, prespala.

Se vam zdi, da znanja ni nikoli dovolj?

Nana: Vsakič je nova situacija. Kdor misli, da vse ve, je precej naiven. Stalno se učimo. Nobena od stvari ni samoumevna.

Razen da ste imeli dedka Ježka. Ste s časom le dojeli, kdo je?

Nana: Bila sem stara deset let, ko je umrl. Njegovo osebnost najbolj izražajo njegovi šansoni, bil je zelo občutljiv. Žalostni klovn. Humor je trdo delo, po mojem ga je težje delati kot tragedijo, ker gre za posebno dramaturgijo, načine, posebno časovno razporeditev ... Vse mora biti ob pravem času. Potreben je talent, nekaj pa štejejo tudi izkušnje in znanje.

Je za to, da nam nekaj uspe, potrebna tudi sreča?

Nana: Bolj gre za to, da je splet okoliščin pravi, da sta okolje in energija, ki nekaj podpirata ... ali pa zatirata.

Greste kdaj z glavo skozi zid?

Nana: Včasih se je mogoče treba le obrniti okrog, na drugo stran, ali stopiti tri korake nazaj, da lahko narediš enega naprej. Tudi tega se moraš naučiti. O tem govori metafora o vzponu na visoko goro. Viki Grošelj je velikokrat rekel: Ko prideš na Mont Everest, moraš še dol. Iti dol je bolj nevarno, ker ti popusti koncentracija, in veliko žrtev je bilo ob sestopanju.

Brechtova metafora vzpona na visoko goro opisuje, kako ljudje gledajo človeka, ki gre na goro in se odloči, da bo nekoliko sestopil in ubral drugo smer. Ko ga vidijo, da sestopa, ga kritizirajo. V bistvu pa je naredil pametno, ker je dojel, da mora nazaj, da bo lahko šel gor po drugi poti. Zelo lahko je reči, da nekaj ni dobro, ampak nekaj narediti, da ima res učinek, je povsem drugače.

Kakšen je občutek, ko po vzpenjanju, delu nastopi premiera?

Nana: To je zelo lepo, je neke vrste rojstvo. Ne verjamem v premiero, vsaka predstava je novo rojstvo, tako mora biti. Ne sme biti tako, da se na premieri potrudimo maksimalno, potem pa spimo. Všeč mi je, da predstavo spremljam, da se razvija naprej, če ne umre.

Treba se je veliko odločati. Imate težave z odločanjem?

Nana: V gledališču in ko vem, kaj delam, se odločam malo glede na izkušnje, malo pa poslušam srca. Verjamem, da se moraš odločiti iz sebe, potem je vse v redu. Za kakšne stvari se zelo hitro odločim, kadar pa se ne znam, bi raje, da se namesto mene odloči kdo drug. Včasih bi se kdo drug zame veliko bolje odločil, kot bi se sama. To je takrat, ko se odločam narobe, zato ker preveč hočem.

Napisala: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord