Intervju s Sanjo Nešković Peršin - umetniško vodjo SNG Opere in baleta Ljubljana

Se zdaj, ko imate novo dolžnost, kaj ozirate nazaj na kariero baletke?

Ne maram pogleda nazaj, zanima me pogled naprej. Že s tem, ko sem morala oddati biografijo, sem padla v zgodbe in spomine. Kakšnih stvari sem se tudi razveselila, ob nekaterih pa me je tudi zelo bolelo.

Če pogledam nazaj, sem bila ves čas nekako vmes med institucijo SNG Opera in balet Ljubljana, kjer sem zaposlena 26 let, plešem pa že 28 let, ker sem pred tem plesala dve leti honorarno, saj sem takrat obiskovala še srednjo šolo, in delom na področju neodvisne produkcije. Že ko sem bila na baletni šoli, sem začela plesati v sodobnih plesnih predstavah in bila prisotna tudi v neodvisni produkciji z različnimi režiserji, koreografi, performerji ... delala sem tudi svoje predstave.

Česa lepega se spomnite?

Zdaj, ko sem gledala nazaj, sem ugotovila, da je premalo veselih, lepih trenutkov, glede na to, koliko let sem pri baletu. Mogoče ljubljanski balet ni bil povsem prava ustanova zame, glede repertoarja. Sem pa vesela, da sem imela veliko možnosti delati v neodvisni produkciji z zanimivimi režiserji in koreografi.

Tudi vaš poklic je toliko specifičen, da morate tudi prek bolečin in se soočati s poškodbami.

Baletni plesalci imamo trajne posledice. Sama imam za sabo operacijo kolena in posledično nimam več skoraj nič hrustanca v kolenu, kar pomeni, da se ruši ravnovesje v telesu. Baletni plesalci s tem živimo.

Kaj je takšnega v samem baletu, da kljub fizičnim bolečinam vztrajate?

Gre za strast in adrenalin, bolečine na odru ne čutiš. Gre za takšno povratno informacijo, ki se je ne da opisati, je tako, kot bi bil malo zadrogiran. Seveda te potem naslednje jutro, ko se zbudiš, vse boli. Navajeni smo, da nas spremlja bolečina.

Ste mazohisti?

Glede telesnosti baletne plesalce lahko obravnavate kot vrhunske športnike. Osebno sem odvisna od svoje fizične moči. Moja samozavest se gradi na tem, da sem fizično v formi, ker se takrat zelo dobro počutim. So tudi težave, ki jih moramo pri sebi premagati, ker čim ti upada fizična moč, ti upada tudi samozavest. O tem je veliko pisal Murakimi v knjigi, kjer junak veliko teče. Vse skupaj pa zahteva, da moraš delati na sebi.

Če zjutraj ne opravim kondicijskega treninga, sem si ves dan brezvezna. Odvisna sem od tega, da sem v dobri fizični kondiciji in fit. Če ne opravim teh vaj, imam težave. Recimo zdaj, ko nimam časa, da se posvetim sebi, ker je toliko tega, je prišlo do upada fizične mase. V bistvu je videti, kot da sem shujšala, v resnici pa mi je upadla mišična masa, ki sem jo vsa ta leta vzdrževala. Ko se zatakne, je odvisno od tebe, ali želiš ostati na mestu ali napredovati. Jaz si želim napredovati. Tako želim tudi svojim plesalcem.

Lahko rečemo, da imate pestro plesno in ustvarjalno preteklost?

Ja, v Operi in baletu nisem imela dovolj manevrskega prostora za kreativnost. Zanimali so me različni pristopi, različni procesi dela, sodelovanje z različnimi umetniki, pravzaprav me zanimajo ljudje. Zanimal me je nov, drugačen pogled. Ustvarjala sem svoje predstave z različnimi umetniki, nisem pa imela želje po svoji skupini.

Jo pa zato imate zdaj, saj boste vodili ljubljanski balet.

To ni kompanija Sanje Nešković, to je nacionalni balet s svojo specifiko. Baletna umetnost potegne za seboj drugačen proces dela, kot ga zasledimo pri sodobnem plesu, pa vendar imata oba pogleda enako karakteristiko, strast, zasvojenost, željo po obvladovanju telesa.

Boste z novo dolžnostjo nehali plesati?

V Operi in baletu zagotovo ne bom več plesala v baletnih predstavah. Dejstvo je, da mi fizična moč upada, v predstavah, v katerih sem plesala na koncu, v Trnuljčici in v Don Kihotu, sem plesala, kar pomeni, da sem plesala do konca.

Lahko rečemo, da ste v glavnem imeli karakterne vloge?

Ne. Imela sem različne vloge. Plesalec se ne sme podrejati le gibu ali koreografu, ki mu podaja gib, zdi se mi, da mora obdržati svojo osebnost.

Ste bili povabljeni k temu, da prevzamete umetniško vodstvo baleta?

Bilo je povabilo. Ravnatelj Peter Sotošek Štular me je povabil na razgovor, poznal je moje delo v preteklosti. Zanimalo ga je, kakšna je moja vizija razvoja baleta. Glede na to, da je vedel, da sem toliko let v baletu, se mu je morda zdelo pomembno, da balet vodi nekdo, ki ve, kako ansambel diha. Tega povabila sem se razveselila in tudi presenetila samo sebe.

V katerem smislu?

Ker o tem nikoli nisem razmišljala. Bližala se mi je upokojitev, se pravi, da bi še kakšne tri leta plesala. Kariere nisem želela zaključiti tako, da bi se na odru zgolj sprehajala. Rekla sem si: "Šla bom v pokoj in ker me veliko stvari zanima, bom končno imela čas, da to realiziram." So se pa časi malo spremenili, pri kolegih, ki delajo v neodvisni produkciji, vidim, da je kriza in ni lahko.

Okej, rečeš si: "Ni vse v denarju." Imela bi pokojnino kot neko štipendijo in s tem pokrito osnovno eksistenco, hkrati pa bi pač delala stvari, ki me zanimajo. Vprašanje, v katero smer bi to šlo. Hvaležna sem, da je prišlo povabilo, ki me je pritegnilo.

Ste zaradi tega na SNG Opera in balet pogledali iz drugega zornega kota?

Zagotovo. Pri tem, kar sem počela, so mi bili všeč procesi, nastajanje predstav. Rada imam proces in tudi novo vlogo tako razumem. Res je, da sem povsem padla noter, ampak govorim si: "Počasi." Ne morem vsega narediti naenkrat, ogromno želja je, idej, ki jih bo treba tudi uskladiti z zmožnostmi, tudi z ansamblom, s katerim bom skupaj kreirala predstave.

Mogoče ansambel za določene stvari še ni pripravljen. Navsezadnje je repertoar v zadnjih letih bil klasičen. Ansambla, ki je bil navajen ustaljenega dela in procesov, ne morem kar čez noč vreči v eksperiment. Seveda verjamem, da bi tudi to bilo zanimivo, ampak delovala bom premišljeno, počasi, s pedagogi in koreografi, ki jih mislim povabiti.

V svoji predstavitvi ste med drugim izpostavili, da želite veliko delati na izobraževanju plesalcev.

V načrtu je vzpostaviti vzporedni program, baletni laboratorij. Namen programa je dodatno povezati ansambel, dati priložnost novim iniciativam in novim baletnim platformam, ki bodo spodbujale neobremenjen, svež pogled na baletno umetnost. Malo pa tudi izhajam iz sebe, kaj sem pogrešala.

Kaj ste pogrešali vsa ta leta?

Na živce mi je šlo etiketiranje. Pogrešala sem, da ljudem niso bile dane priložnosti. Pri nas že dolgo ljudem ne damo priložnosti. Ne vem, od katerega leta v Ljubljani nismo vzgojili recimo koreografa. Še vedno govorimo Pija in Pino Mlakar, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Metod Jeras ... V baletnem svetu pravijo: "Sanja je sodobna." Rada bi, da me pravilno razumejo, kaj zame pomeni sodoben.

Živimo v 21. stoletju, prepričana sem, da sta Pia in Pino Mlakar bila za svoj čas zelo sodobna in tudi, da bi šla s časom naprej. Seveda sodobnost ne pomeni, da bi zanemarili svojo kulturno dediščino. Tudi njej je treba namenjati pozornost, s tem, da se jo postavi v takšen kontekst, da je obenem tudi privlačna za ljudi. Treba si je zamisliti, v kakšen kontekst jo postavimo: v edukativen, čustven, v zgodbo, rekonstrukcijo, ki jo dekonstruiramo ...

Menite, da bo s kolegi lažje sodelovati, ker izhajate iz njihovih vrst?

Ko omenimo balet, je prva asociacija red in disciplina. Ta disciplina mi ustreza, ker je življenje zelo kaotično. Vsak dan sem bila zjutraj ob desetih na kondicijskih treningih. Rada bi vzpostavila disciplino z dobrimi pedagogi, koreografi, raznolikim repertoarjem, ne želim si discipline zaradi discipline.

Pravijo: "Sanja, zdaj boš pa morala vajeti v rokah kar čvrsto držati." Želim, da vsak, tudi tisti, ki misli, da gre že proti koncu kariere, čuti pripadnost, da mu damo tudi priložnost, da drug drugega spoštujemo. Recimo, če mladega plesalca mogoče zanima pedagoško delo, mu moramo dati priložnost ter biti strpni do njega. Najlažje je imeti denar in povabiti hudega pedagoga, ampak ta potem odide. Želim si več odprtosti, potrpežljivosti in strpnosti, saj vsi vemo, da brez nič ni nič in nič ne gre čez noč.

Vsa ta leta ste spremljali tudi druge ustvarjalce v svojem prostoru in nekatere od njih tudi povabili k sodelovanju.

Všeč mi je mreženje, povezovanje umetnikov iz različnih uprizoritvenih praks. Zanima me tovrstno sodelovanje, pretok energij, znanj, da vsak s svojega področja prinese znanje, da obstaja dopolnjevanje, nadgrajevanje. Je pa res, da tako trčita dva sistema; tisti, ki sem ga bila vajena v neodvisni produkciji, kjer smo si za proces ustvarjanja lahko vzeli več časa, in tukajšnji, kjer je inštitucija z določenimi pravili in datumi, do kdaj mora biti kaj končano. To bo treba uskladiti.

Boste odslej plesali le še za relaksacijo?

Ne, ravno se odpravljamo na gostovanja s predstavo Barbare Novakovič Muzej pisem. Še so predstave v neodvisni produkciji, v katerih plešem in še potekajo. V baletu pa bom svoje vloge prepustila drugim plesalcem.

Vam je žal, ker boste 'špičke' obesili na obešalnik?

Vprašanje, mogoče jih bom še obula v kakšnem drugem kontekstu. Morda v vzporednem programu naredimo predstavo za starejše, zrelejše plesalce. Pri nas plesalcih je žal ta fizična omejitev le prisotna.

Kako se vi s tem spopadate?

Hodim na Body - Maind Centering delavnico, ki jo vodi Snježana Premuš in sodelujem tudi pri njenem projektu. Ta metoda mi je osvetlila nove stvari. Naše telo ima veliko več možnosti, kot si mislimo. Odvisno je, kako doživljaš svoje telo, ali ga doživljaš le kot mišico, kar ga plesalci velikokrat, ali si občutljiv do svojega telesa. V Ameriki to metodo že uvajajo v klasični balet. To je zame sodobno.

Želite, da ljubljanski balet diha z 21. stoletjem?

Ampak v 21. stoletju bomo imeli tudi Labodje jezero, ki je bilo postavljeno približno pred 130 leti. Postavitev bo upoštevala čas, v katerem živimo, tudi tehnika plesa je med tem napredovala, plesalci plešejo tehnično bolj zahtevne variacije.

Vseeno bo koreografska postavitev po Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu, vizualno, scensko in dramaturško pa bomo predstavo osvežili. Klasičen balet ni zaprašen, lahko pa je odnos do klasičnega baleta zaprašen. Velikokrat imamo do klasičnega baleta predsodke. Ustvariti moramo pogoje, da bo klasičen balet lahko funkcioniral danes, njegove zgodbe so brezčasne.

V katero smer boste krmarili ljubljanski balet?

Repertoar mora biti raznolik in ker smo nacionalna ustanova, moramo na repertoarju obdržati klasične postavitve, s tem, da jih bomo vizualno, dramaturško oplemenitili, obenem pa bomo na repertoarju imeli tudi sodobne predstave, ki bodo ponujale nove interpretacije, s pogledi, ki bodo zaznavali in diktirale čas, v katerem živimo z različnimi koreografi.

Moja naloga pa je tudi, da odkrijem različne potenciale, kdo in kaj bo jutri 'mainstream'. Na repertoarju bodo ostale tudi klasične predstave, ki jih je postavil Irek Mukhamedov, prejšnji umetniški vodja baleta. Pomembno pa se mi zdi, da delamo kreacije prav za svoj ansambel, ker je pri nas praksa, da se produkcije, ki so bile drugje že uprizorjene, kupi in prestavi na naš ansambel. Zdi pa se mi pomembno, da naredimo tudi mi predstavo za svoj ansambel, ki jo nekdo od zunaj vidi in kupi.

Želite več gostovati v tujini?

Seveda, odpreti se moramo v mednarodni prostor. Ne na silo, rada bi, da postanemo opaženi, ker imamo nekaj svojega, posebnega. Trenutno zelo brskam in gledam, kaj baletne hiše po svetu delajo. Pravzaprav imajo precej podoben repertoar, težko bi izpostavila eno ustanovo in rekla, ta je pa zanimiva. Mogoče komu delam krivico, ampak več ali manj je copy-paste.

Imate kakšen moto, 'vlečnega konja', ki vas bo poganjal naprej?

Povratna informacija bi mi bila, recimo, da bi zdaj ob pripravi Tristana in Izolde proces plesalce zasvojil. Kot rečeno, imam zelo rada procese in dialoge med različnimi umetniki, kar me tudi spodbuja. Zdaj se posvečama programu in zanima me, kako ga bo ansambel sprejel.

Želim si kreativen ansambel, da v plesalcih prepoznam radovednost. Pogrešam radovednost, strast in kreativnost. Želim si tudi sama realizirati kakšen projekt z našim ansamblom, enega sem že – Neverlanding. Še prej si želim vzpostaviti atmosfero, da vidim, v katero smer bom ansambel peljala. Ne maram zakoličiti ciljev, rada puščam odprtost pogleda, da vidim, v katero smer bomo šli.

Imate odprte roke?

Imam, po drugi strani pa ne, delati moram z obstoječim kadrom in finančnimi okvirji. Veselim se bodočih projektov in procesov.

Besedilo: Suzana Golubov