Intervju s solistko SNG Opere in baleta Tjašo Kmetec

Ste kdaj razočarani nad svojim poklicem?

Ta poklic je zelo težak in so obdobja, ko mi je zelo težko, ko si mislim, da bi mogoče odnehala. Potem pa ponovno pride kakšna vloga, kot je recimo Trnuljčica, in mi je zelo lepo plesati. Takrat sem vesela, da sem nadaljevala in da sem še vedno v tem poklicu.

Želite povedati, da je pred nastopom na odru ogromno dela?

Vsak dan vadimo po nekaj ur. Preden se predstave začnejo, imamo veliko vaj.

Kaj vam je pri plesu najbolj všeč?

Najbolj mi je vešč izražati se s telesom, tudi vloge so super, ker lahko razviješ neki značaj in je vsaka vloga drugačna.

Ste se preizkusili tudi v drugih zvrsteh plesa ali le v klasičnem baletu?

Tudi v naši hiši plešemo čisto klasiko, neoklasiko, moderen balet, vse zvrsti. Všeč so mi vse zvrsti, ker je vsaka zvrst drugačna in je drugačen izziv, saj so gibi drugačni. Trnuljčica je recimo čista klasika, vloge ne more plesati vsak po svoje, natančno je določeno, kako morajo biti izvedeni koraki, in v tem je prav tako izziv.

Kaj vam je v Trnuljčici najbolj zanimivo?

Zanimiva je celotna predstava, ker se Trnuljčica skozi predstavo spreminja. V prvem dejanju je še igriv otrok, v drugem dejanju, v prinčevih sanjah, prividu, ki ga ima, še preden ga spozna, je umirjena, v tretjem dejanju, ko se poroči, pa je odrasla in vesela. Je vloga, v kateri moraš izražati tri različna čustva.

Kaj pa vam je najbolj všeč?

Sama zgodba o ljubezni. Zame je to lepa pravljica s srečnim koncem, kjer dobro premaga zlo. S pravljicami se lažje živi. Bilo bi super, če bi se tudi v resničnem življenju dalo kakšno težko situacijo prespati in bi, ko se zbudiš, vse bilo v redu – kot v Trnuljčici.

Se kdaj gledate na posnetkih?

Dobro se je pogledati, ampak mi je težko, ker vidim le napake. Je pa seveda dobro, ker se iz tega, ko se gledamo, prav tako učimo. Nekdo ti lahko stokrat pove isto stvar, pa jo dojameš šele, ko se vidiš. Saj imamo v dvorani ogledala, a se med vajami ni priporočljivo stalno gledati. Dobro se je kdaj videti na posnetku, ker se na njem vidiš povsem drugače.

Se vam zdi, da se vam življenje vrti le okoli plesa?

Ni le ples, treba je izvesti gibe, a je zraven še ogromno drugega, tudi igra, potrebuješ tudi igralsko žilico. Zgolj sami gibi in izvedena koreografija ni to, kar opazijo tudi gledalci. Včasih celo izpade bolje, če tehnično ni ravno perfektno izvedeno, ampak so zraven tudi čustva. Navsezadnje gledalec ne ve za vsak korak, običajno spremlja zgodbo.

Kako vidite ljubljansko baletno hišo v primerjavi z drugimi baletnimi hišami?

Smo kar v redu. Običajno pogledam posnetke najboljših gledališč, s katerimi se je težko primerjati. Nismo ravno tam. Res pa je, da me to vedno malo spodbudi, da se poskušam še izboljšati.

Kako se lahko zboljšate?

Treba je vsak dan delati, imeti tako zelo dobrega pedagoga, kot je Maša Muhamedov, ki je zelo delavna in se zelo trudi, da na nas prenese svoje znanje. Dobro jo je poslušati in delati.

Kako preživljate obdobje pred premiero, zmanjšate vsakodnevne obveznosti?

Pred premiero imamo čedalje več vaj, delamo dopoldne in popoldne, po cele dneve. Ko sem prosta, se poskušam pa spočiti, da nisem preveč utrujena. Vsaj 14 dni pred premiero se osredotočim le na predstavo, druge stvari pa pustim in si rečem: Jih bom že pozneje opravila.

Kako veste, da je predstava uspela?

Po občutku, glede na to, kako se počutim, tudi po odzivu občinstva in vseh, ki sodelujejo v predstavi, ter tistih, ki so nas pripravljali. Zase vem, ali sem naredila dobro ali ne. Seveda je vedno kaj, kar bi lahko naredila boljše, ampak na splošno moram imeti dober občutek, da je predstava uspela.

Imate kdaj občutek, da se zaradi baleta čemu odrekate?

Ne, ker se pred premiero osredotočim le na ples, ko pa nimam veliko dela, vedno počnem še kaj drugega. Sicer uživam v tem, kar delam.

Kaj pa domači? So vas hoteli odvrniti od baleta?

Zelo so me podpirali in me še zdaj. Če kaj potrebujem, mi takoj priskočijo na pomoč. Tudi njim je zelo všeč, da sem v tem poslu.

Kako pa je s poškodbami?

Te so vedno, le da imamo v baletu na srečo od prejšnje sezone fizioterapevtko, kar se precej pozna. Treba je delati tudi kakšne vaje za preventivno. Vsako poškodbo je treba takoj sanirati.

Z bolečino je težko plesati.

Zdi se mi, da se nekako naučiš in bolečine več ne čutiš tako kot drugi ljudje.

Imate po premieri, ko imate več časa, težave, ker se 'vrnete' v realno življenje?

Ne. Po vsaki predstavi se ta predstava odvija še v meni, še nekaj časa razmišljam o tem, kaj sem na odru delala. Sicer sem med samo predstavo skoncentrirana, ampak zdi se mi, da mi kakšne stvari uidejo, se jih pa zato spomnim potem. Vem, da vedno noč po premieri ne morem spati, ker se mi predstava odvija pred očmi, pred premiero pa ne morem spati zaradi živčnosti.

Je kar naporno, ker ni le to, da prideš in odplešeš, ampak se dogaja že prej in tudi potem. Pri ponovitvah hočeš še kaj zboljšati, zato je vsaka predstava v kakšni stvari malo drugačna. Druga zasedba – alternacija – vedno naredi malo drugače, zato je zanimivo pogledati izvedbo z obema zasedbama. Vsak plesalec ima drugačen karakter in isto vlogo naredi malo drugače.

Ste sodelovali z mariborsko baletno hišo?

Tudi, že dvakrat; enkrat s Clugom in pri Bajaderi. Sodelovanje bi lahko ponovili, zdi se mi v redu. Če sodelujemo, lahko naredimo kakšno večjo predstavo, saj smo za velike predstave premajhen ansambel. Pri nas ena oseba pleše pri eni predstavi tudi po več manjših vlog. Tudi sama se pripravljam še za druge vloge v predstavi Trnuljčica, sem alternacija za druge, ker se nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo. Je pa zato treba toliko več vaditi.

Ima manjši ansambel prednosti ali slabosti?

V manjšem ansamblu lahko kot mlad plesalec prej dobiš priložnost. Po drugi strani je veliko dela, kar tudi ni tako slabo.

Vam je ob baletu sploh še do kakšnega športa?

Ne! Čez poletje sem razmišljala, da bi kaj tekla, pa se mi ni dalo. Dovolj imam gibanja čez leto, potrebujem malo dopusta. Sploh, ko imamo intenzivne priprave, niti ne pomislim na nič drugega.

O baletni klasiki Trnjulčice

Balet Trnuljčica še danes velja za najčistejše delo klasičnega baletnega repertoarja in je pomembno tudi zaradi zgodovinskega srečanja dveh najpomembnejših in največjih umetnikov: Čajkovskega in Petipaja.

Prvi je po neuspehu danes morda najbolj znanega baleta Labodje jezero za dalj časa odstopil od pisanja baletne glasbe, drugi pa je svoji nagnjenosti k zahodni baletni tradiciji, sloneči predvsem na francoski šoli in njenem slogu, dodal še elemente domače ruske baletne šole ter v 19. stoletju razvito italijansko šolo in tako izdelal lasten slog, ki je takoj zaslovel kot eleganten, aristokratski in briljanten, hkrati pa tekoč in ruski.

Prvič sta se mojstra srečala, ko je bila glasba za balet že napisana, in ker se je Petipa v veliki meri zgledoval po že uveljavljenem klasičnem slogu baletne predstave, za katero sta do tedaj pisala glasbo v glavnem le Cesare Pugni in Ludwig Minkus, je od skladatelja zahteval precejšnje predelave v partituri. Čajkovski mu je potrpežljivo sledil in Trnuljčica je za vedno obveljala kot najmočnejše in najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo, v katerem se je koreograf oprijel dolgega, težkega in trdovratnega iskanja povezave med simfonično sintezo in koreografijo.

Rečemo lahko, da je dosegel v 19. stoletju višek umetnosti koreografiranja, ki je odprla pot renesansi klasičnega baleta v 20. stoletju. Vsebina baleta se tesno navezuje na zgodbo Charlesa Perraulta La Belle au bois dormant (Trnuljčica), ki jo danes vsi poznamo po številnih filmskih, odrskih in drugih priredbah in je tudi v baletu zastavljena s pridihom pravljičnosti in romantike, kar je Petipaju uspelo ohraniti v neverjetnih podrobnostih. Dodal je še več pravljičnih figur in vse skupaj povezal v virtuozen klasični balet s številnimi pas de deuxi, variacijami in romantičnimi ansambelskimi prizori, med katerimi so, denimo, znameniti adagio vrtnic, dramatični carabosse in lirično sanjski prizor v drugem dejanju grand pas de deux ...

Več o Trnuljčici in terminih predstav po premieri, ki je 17. oktobra v SNG Opera in balet Ljubljana, na spletni strani: www.opera.si/

Napisala: Suzana Golubov, foto: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord