Intervju z violinistom Matijem Krečičem: "Boemska podoba umetnika je malo izkrivljena"

Vsi trije bratje ste glasbeniki. Kako je to videti?

Da smo vsi trije glasbeniki, je bilo očetovo maslo. Vse nas je vpisal v glasbeno šolo in rekel: "Osnovna šola je povsem premalo, morate v glasbeno šolo." Ampak njegov namen ni bil, da bi se z glasbo ukvarjali poklicno.

Pravzaprav je nasprotoval, ko se je Simon odločil za študij glasbe. Tudi obe mlajši sestri hodita v glasbeno šolo. Kar se pa nas treh tiče, gre vsak od nas v svojo smer. Simon je dirigent in pianist, Lenart je džez saksofonist, sam pa veliko delam aranžmaje za Magnifica, skladam in igram violino.

Aranžiranje glasbe za celovečerni film srbskega režiserja Dragana Bjelogrlića Montevideo, vidimo se ni mala stvar.

To štejem za veliko izkušnjo, veliko delo.

Kako vam gre sodelovanje z Magnificom?

Ljudje, ki so aktivni, veliko delajo, so že toliko časa na sceni in se borijo, so posebne osebnosti. Potrebovala sva nekaj časa, da se 'pogruntava', potem pa je steklo. Zelo dobro se razumeva. Po nekem obdobju spoznavanja zdaj natančno ve, kaj bo dobil od mene, jaz pa vem, kaj pričakuje. Tako se nama o nekaterih stvareh ni več treba pogovarjati.

Kako sta sploh prišla skupaj?

Po odhodu kitarista je Magnifico iskal violinista in nekdo me je predlagal, on pa me je poklical. Hitro je videl, da lahko sodelujeva, in je potem še rekel: "Ti tudi pišeš. Veliko dela bova imela."

In ste kar začeli?

Šlo je po korakih. Najprej smo naredili dva komada za snemanje scene v Beogradu. Bilo mi je fascinantno, sploh ko sem aranžiral tista dva komada za gospo Luz Casal. To ni kar nekaj, bilo je doživetje. Prišli smo naravnost v studio, se z njo spoznali in že snemali. Veliko je dala čez, tudi slabih stvari, ampak tega ne razglaša, temveč dela svoje. V Španiji je velika zvezda, tudi svetovna, dobila je že grammyja, pa smo na vsem lepem bili skupaj in snemali.

Kaj vas mika v svetu filmske glasbe?

Čutil sem izziv, predvsem pri aranžerskem delu. Zelo mi ustreza smer glasbe, v katero je z obema filmoma šel Magnifico. Predvsem mi je bilo v izziv delati z živim orkestrom. Veliko smo snemali in imeli koncerte. Danes je v klasični glasbi, v kateri tudi veliko delam, težko priti do izvedb skladb. Kot mlad aranžer ali skladatelj iščeš priložnosti, kjer boš lahko to, kar napišeš, tudi slišal. V tem primeru se je glasba pisala sproti in naslednji hip že izvajala. Včasih sva z Magnificom v hotelu zvečer pisala, naslednji dan pa so to že posneli. Bilo je zelo tempirano.

Niste imeli nobenih predsodkov do tovrstne glasbe, navsezadnje ste le klasični glasbenik?

Zelo hitro si označen v enem ali drugem krogu. Če klasičen glasbenik igra zabavno glasbo, je takoj komercialen.

Se oznak ne bojite?

Označen sem že od 16. ali 17. leta, ko sem začel igrati pri Terrafolku, ampak se nisem nikoli dajal v noben predalček. Rad imam glasbo, ki je širok pojem, ne gre le za eno zvrst. Edino vprašanje je, ali je glasba dobra ali slaba, ne glede na zvrst. Dobil sem priložnost, ki mi jo je dal Bojan Cvetrežnik, ko sem bil zelo mlad, prav tako Magnifico, še preden sva se sploh zares spoznala.

Tega v klasični glasbi ni, pa se že 17, 18 let izobražujem, kar je večji del mojega življenja. Stvar je v tem, da v klasični glasbi prideš do uspeha prek tekmovanj, za katera moraš biti primeren tip človeka. Na dve tekmovanji sem šel, pa uspeh ni bil ravno briljanten, predvsem pa mi je bilo težko tekmovati.

Sploh želite nastopati kot klasični violinist?

Izjemno rad igram klasično glasbo in mi je po eni stran žal, da nisem dobil več priložnosti.

Ste zato ustanovili lastno založbo?

Drži, znotraj založbe Janus Atelier, ki sem jo ustanovil s prijateljem in skladateljskim kolegom Davidom Vebrom, smo začeli izdajati note in ustanovili hišni ansambel Janus Ensemble, v katerem igram skupaj s svojimi kolegi.

Od kod vam ime Janus?

Janus je ime rimskega boga z dvema obrazoma. Na to idejo sem prišel, ko sem spoznal, da se moja klasična glasba naslanja na tradicijo in hkrati raziskuje sodobnejše prijeme. Stvar je v tem, da Janus, po katerem je poimenovan mesec januar, gleda nazaj in naprej, takšna pa je tudi moja glasba.

Želite skladati povsem po svoje?

Seveda, rad imam sveže in nove stvari, ampak spoštujem tradicijo in predvsem nerad pozabljam na poslušalce. Stvari morajo iz nečesa izhajati, skozi vso zgodovino so vsi iz nečesa izhajali. Da bi bil obseden z mislijo, da bom 'pogruntal' nekaj povsem novega, se mi zdi zelo omejujoče. Do nečesa novega lahko prideš s tem, da izhajaš iz tega, kar je. Glede improvizacije pa sem precej 'naturšček' in igram po posluhu. Za improvizacijo je treba obvladati glasbo, po drugi strani pa poznam še in še nepismenih glasbenikov, ki znajo marsikaj improvizirati.

Ste že imeli kakšno srečanje z Romi, ki slovijo ravno po tem?

Po tem, ko smo ves dan snemali v beograjskem studiu, nas je Nenad Ljubotina iz Šukarjev peljal v romsko vas, kamor 'beli' ne morejo vstopiti kar tako. Do nje smo se peljali kar dolgo, bili smo utrujeni, sestradani in sitni. Kar se nam je tam zgodilo, je bilo res neverjetno. Tam so nas že pričakovali, saj smo šli med družinske člane romske skupine Kal.

Skuhali so nam golaž, s tem, da je bil kakšen krožnik umazan, žlica tudi, mi pa sestradani. Ljudje so bili neverjetno dobri in prijazni. Golaž je bil "dober k't svinja" in sem ga pol že pojedel, ko sem opazil, da je notri bolj malo mesa. Izkazalo se je, da je od črev. Pojedli smo še meso z ražnja, pili pivo iz plastenke, nakar je 'čiča' prinesel harmoniko in violino, pa sem moral še igrati. Ko sem zaigral, je Magnifico rekel: "Uf mater, jaz si ne bi upal." Sem bil pač mlad in neumen.

Vaši vrstniki tudi toliko delajo?

Kje pa, glede dela imam srečo. Hitro sem ugotovil, da gredo stvari iz ene v drugo. Dolgo nisem ničesar odklonil, le v zadnjem času malo. Delal bi vse, ampak potem je fokus preveč razpršen. Sicer pa ničesar ne podcenjujem. Tudi če pogledamo 20. stoletje in že prej, so skladatelji delali marsikaj. Mozart je pisal velike opere za dvor, maše za cerkev, pa tudi divertimente, glasbo za ozadje. Vsi skladatelji so pisali tudi komercialne stvari, recimo Brahms je napisal Madžarske plese, za katere je vedel, da bodo hit.

Se je možno kar odločiti in reči: "Zdaj bom napisal hit!"?

Veliko dejavnokov je, predvsem pa je odvisno od konteksta. Nisem pa več prepričan, da mora danes hit biti zares dober. Nekateri od zares velikih hitov, ki jih podpirajo velike multinacionalke, so glasbeno zelo zanič, da ne govorimo o tekstu.

Ko človek sliši en komad desetkrat v enem dnevu, potem reče: "Saj ni tako zanič, v redu je." Nekako se navadiš. Žal danes za hit kvaliteta ni več potrebna. Tudi klasična glasba je imela veliko hitov, Carmina Burana je eden od največjih hitov, medtem ko je danes situacija drugačna. Na žalost se mi zdi, da je klasična glasba v veliko pogledih odmaknjena.

Mislite odtujena od poslušalcev?

Žal v precejšnji meri. Tudi v tem pogledu želim narediti korak naprej in bom na koncertih ansambla Janus večinoma v vlogi povezovalca, da poslušalcem glasbo približam. Glasba, ki jo skladam, je malenkost bolj osredotočena na detajle in morda potrebuje večkratno slišanje. Tako je s precej klasične glasbe, saj nekatere stvari slišiš šele po večkratnem poslušanju.

Za glasbo, ki je malo bolj kompleksna, je potrebno bolj zbrano poslušanje. Nisem pa zagovornik tega, da se glasba posluša s priročniki. Glasba potrebuje zgodbo, idejo, dramaturgijo, ki jo ljudje morajo začutiti in razumeti. Gre le za namig. Poslušal sem ogromno sodobne glasbe in jo še vedno poslušam, ampak imam težavo tam, kjer se nimam na kaj nasloniti, se mi zdi, da je skladba preveč naključna.

Od tega se nekateri umetniki distancirajo in govorijo: "Glasba govori za sebe." V bistvu pa je treba vedeti, da je človek le človek in razume določeno število informacij. Danes je že tako težko pripraviti ljudi, da bi zbrano poslušali glasbo in si vzeli čas za nekaj takega. Rad bi se jim približal in jih prepričal, da pridejo na koncert.

Vaša glasba pripoveduje zgodbe?

Ja. Ljudi bi v glasbo vpeljal le toliko, da se na nekaj naslonijo, ne bi pripovedoval, kaj sem osebno čutil, ko sem skladal, da jo lahko doživljajo po svoje. Ampak pogoj, da to doživijo, je le to, da so odprti: "Sem na koncertu, možno je, da bom kaj doživel."

Približati klasično glasbo ljudem se mi zdi kar ambiciozen cilj. Zanimivo, kako ljudje, ki so zelo dejavni v sodobni klasični glasbi in jo povzdigujejo kot nedosegljivo ljudem, po eni strani govorijo, da se umetniki ne smejo ozirati, kaj bodo ljudje rekli, ker je umetnost nekaj več. Po drugi strani pa se ves čas pritožujejo, da je obiskanost koncertov ves čas majhna.

Klasična glasba ni za vsakogar?

Jasno je, da klasična glasba ni za vsakogar, vsi ljudje niso pripravljeni toliko časa poslušati glasbo. Klasična glasba je za te, ki ji dajo priložnost, ampak tudi ti, ki ji dajo priložnost, velikokrat ne dobijo tistega, kar pričakujejo, in so razočarani. V tem pogledu bi poslušalcem rad prišel bliže. Krog poslušalcev klasične glasbe ni velik, verjamem pa, da je lahko večji, če se stvari malo posodobijo.

Kako rečete svoji glasbi, ki jo skladate?

Pravim ji nova glasba, ker je nastala v zadnjih petih letih. Sicer pa se zabavna in resna glasba lahko ločita po principu poslušanja ali po občutju, ki se na koncertu zgodi. Ob poslušanju resne glasbe se ne moreš pogovarjati in fotografirati s telefonom, kar je na zabavnih koncertih dovoljeno, ker je vzdušje bolj razvedrilno.

Se z bratoma kdaj usedete in pogovarjate o glasbi?

Zelo malo se vidimo. Z Lenartom se vidiva malo večkrat, ker je Simon večinoma v Mariboru, ampak tudi, ko se dobimo, se pogovarjamo o drugih stvareh. Recimo o kuhanju.

Kdo od vas rad kuha?

Simon je kuhar, peče tudi torte, če ima le priložnost.

Teh mu verjetno ne manjka, glede na to, da vas je pet.

Pa tudi po mamini strani je zelo velika žlahta, kar je zelo prijetno, saj to pomeni veliko zgodb. Zelo mi je všeč, da nas je veliko in imam kup bratrancev z njihovimi zgodbami.

Potrebujete prepletanje različnih stvari?

Človek mora s prijatelji na pivo in kdaj na nogometno tekmo, pogledati kakšen film in prebrati kakšno knjigo, se družiti in biti malo na počitnicah, da nič ne dela. Od vsega grem najraje v Belo krajino v gostilno Pod lipo na špricer, ker tam srečaš naravne ljudi. Vse to se ti lahko odraža na glasbi ali umetnosti in imaš kaj za povedati. Če le delaš in ničesar ne doživiš, si prazen.

Kar bi za vas težko rekli, saj so za vami že številna doživetja s skupino Terrafolk, Simboličnim orkestrom, Magnificom ...

S skupino Terrafolk sem navsezadnje videl del sveta, vsa potovanja in vsi nastopi so prepleteni z zgodbami. Pravzaprav se najbolj spomnim krajših zgodb, ki niso toliko povezane z glasbo.

Kakšne izkušnje imate s Simboličnim orkestrom, ko ste igrali na cesti?

Tu sem prav tako dobil označbe: "Kaj pa ti, zdaj igraš kar na cesti? Prosjačiš?" Tudi prijatelji so me spraševali, ali mi je kaj nerodno.

Bi vam moralo biti?

Nekateri menijo, da bi mi moralo biti. V Moskvi moraš imeti potrdilo v smislu, da si dovolj dober, da lahko igraš na podzemni, vsaj bilo je tako. Pri nas je do tega še precej odklonilen odnos. Proti temu se borita Bojan Cvetrežnik in Klemen Bračko. Načeloma se v centru to sme, takoj zunaj centra je spalno naselje, kjer se ne sme igrati.

Vam kdaj rečejo, da s svojo pojavnostjo spomnite na črička, ki igra na violino, medtem ko drugi opravljajo resna dela?

Na odru imam oblečen frak in zadnjič so mi dekleta iz srbskega vojnega orkestra povedale, da mi pravijo čriček.

Očitno ljudi asociiram nanj. Ko smo oblikovali zgoščenko, mi je oblikovalka Evita Lukež poslala ilustracijo črička in rekla, da je tega črička naredila že enkrat prej in se 'poznava' že od takrat. Omenila pa mi je tudi, da je premetanka priimka Krečič čriček. Sicer je pa žal vsesplošen odnos do umetnosti takšen, kot da je neresna. Morda se je videz neresnosti prijemal ravno ljudskih godcev, ki so igrali po gostilnah.

Za zvezde klasične glasbe to ni držalo, oni so bili postavljeni kar na visoko mesto že za časa življenja. Zdaj pa se mi zdi, da se je odnos do ustvarjanja začel izgubljati bolj kot kadarkoli v smislu: "Najdite si nekaj bolj resnega." Pri kulturi in umetnosti ne sme biti vedno vprašanje številk in ekonomije. V umetnost je vedno bilo treba nekaj vlagati, ker se učinka ne da izmeriti s številkami. Številke zagotovo ne bodo 'štimale'. Pravzaprav pa so do neke mere izmerili in dokazali, da so narodi, ki vlagajo v kulturno dediščino, bolj uspešni na ekonomskih in gospodarskih področjih.

Kako oče zdaj gleda na vaš poklic?

To je sprejel. Starše je strah, od česa in kako bodo njihovi otroci živeli. Po mojem ga je skrbelo, ker ni nobene garancije.

Je vas kaj skrbelo?

Ne. Imam srečo, da lahko v tem času delujem kot svoboden umetnik. Veliko mojih kolegov si išče službe, vsaj delne zaposlitve.

Skladate na računalniku?

Ne, s svinčnikom, pozneje pa prepisujem na računalnik. To, da glasbo pišem na roko, se je pokazalo za praktično.

Zakaj je svinčnik v redu za zapisovanje not?

S svinčnikom imaš določeno kontrolo, ne čečkaš kar nekaj.

Vas skomina, da bi napisali simfonijo?

Seveda. Zato je zelo dobro, da imam možnost aranžirati in spoznavati orkester. S temi izkušnjami bom lahko vstopil v simfonično skladanje. Imeti moraš dobro zvočno predstavo vnaprej. Dve plati sta: zgodba in tehnično znanje, ki ga potrebuješ. Na to se malo pozablja, a moraš vedeti, kakšen obseg ima posamični instrument, kaj zmore in kaj ne. Gre za obrtniško znanje, tehnično, do katerega se pride z izkušnjami.

Kako vi preizkušate, kar ste napisali?

S klavirjem, grem pa v smer, ko tudi klavirja ne bom potreboval, kot je delalo večina skladateljev. Šostakovič je znan po tem, da je lahko pisal kjerkoli in karkoli.

Kaže pa, da se vaš svinčnik dobro obnese, saj ste za aranžma Magnificove glasbe ob proslavi osvoboditve Beograda v Sava Centru v obliki glasbeno-filmskega spektakla, ki jo je režiral Dragan Bjelogrlić, ponovno dobili potrditev.

Simfoničnemu orkestru RTV Srbija je dirigiral maestro Bojan Sudjić, izjemen glasbenik. Ko sem prišel na vajo, sem videl, da se je pripravil. To je bila super izkušnja in ostala sva v stiku.

Kako kaže, boste igrali na romskih svatbah ali dobili naročilo za simfonijo iz Srbije?

Mislim, da bom prej dobil naročilo za simfonijo. Stric, s katerim sva skupaj igrala v tistem romskem naselju, mi je rekel: "Dober si, čeprav s tabo ne bi mogel nikoli igrati." Videl je, da sva v različnem 'fazonu'. To je bil zame en večjih komplimentov, ki sem jih dobil.

Kaj je vaša specifika v glasbi?

Pravzaprav to, da je ni, da nisem specificiran za nič, hkrati pa sem doma marsikje, ker sem glasbenik, in nimam ožje označbe, nisem le violinist ali skladatelj.

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord