Intevju z izdelovalcem violin Vilimom Demšarjem

Imate kar nenavadno ime, od kod ime Vilim?

Mama je imela tri fante in nas poimenovala Vilko, Cvetko in Stanko. Rojen sem bil v Sarajevu in tamkajšnji duhovnik ni hotel v krstni list napisati Vilko. Celo mama ni vedela, da je duhovnik tako zapisal moje ime. Pri njih je Vilko Vilim, tako sem tudi prevzel to ime, kar mi sorodniki celo malo zamerijo.

Končali ste glasbeno akademijo, kako ste se izobraževali za goslarstvo?

Za izdelavo gosli sem končal triletno vajensko šolo.

Morajo imeti goslarji končano tudi glasbeno akademijo?

V goslarski šoli v Cremoni, kamor sem poslal tri vajence, zahtevajo, da imaš en do dva razreda nižje glasbene šole.

Ste tudi poučevali violino?

Poučeval sem na nižji glasbeni šoli, in sicer kar 20 let. V orkestru Camerata Medica pa drgnem violo in čelo bolj za svojo dušo. Tudi kontrabas igram.

To pomeni, da lahko igraš vsa godala, če se naučiš igrati eno od njih?

Praktično je vse isto. Le da nekateri preveč pritiskajo na strune z lokom in je potem zanič ton.

Zakaj tako pritiskajo?

Mislijo, da morajo igrati glasno, da so violine kot trobente. Zdi se jim, da je treba z lokom močno pritisniti. Tudi profesorji, učenci in študentje želijo imeti močan ton, kar se pri violini ne da. Tudi trobenta ima močan ton, kolikor ga ima, s tem, da je pri trobenti že pianissimo zelo glasen, pri violini pa je pianissimo prav tako možen, ampak mora peti.

Če znaš z lokom potegniti po strunah, je zvok bolj poln, česar ne zmore vsak inštrument. Violinistova naloga je, da odkrije, kako bo zaigral, da dobi ta polni zvok. Profesor mu pri tem ne more pomagati, pomagati si mora sam. Če mu profesor to pripoveduje, to ne velja, ker ga z besedo ne more prepričati, študent mora slišati samega sebe, kar je prav tako problem.

Zakaj?

Ker ne moremo sedeti v dvorani in hkrati igrati violine. Dobro je, da se violinist posname in posluša, že s tem je veliko narejenega, saj šele potem lahko sliši, kako igra.

Je za izdelovanje violin potreben dober posluh?

Ne, povsem navaden, ki ga ima vsak. Posluh imamo povsem vsi. Če ne Japonci ne bi mogli igrati pri nas in mi na Japonskem ne ali kjerkoli drugje. Vsak na svetu ima posluh, ker imamo 'vzidano' intonacijo, ki je zelo relativna. Kadar igra pianist, mora igranje biti dobesedno razglašeno, da je prav, saj se grozno sliši, ko zaigra pravilno.

Če zapojemo pravilno, je tudi za poslušalce prav, ko pa zaigrate pravilno, za poslušalce ni prav. Vsak sliši, da nekaj ni prav, sliši se, da je nekaj narobe. Ne znaš pojasniti, kaj, čutiš pa, da je nekaj narobe. Vsak, ki igra, mora igrati za poslušalce, in ne zase, to je osnova. Zato šolanje za instrumentaliste, da so dobri, res špica, traja 14 let, s tem, da mora vaditi vsak dan povprečno tri ure.

Kaj pa talent, ga ne potrebuje?

Talent je nekaj drugega, je tisto, ko nekdo hitro prime, in to prav. Nekateri se učijo, drgnejo in stokrat poskusijo, pa je še vedno zanič. Ravno talent mora vaditi, to ima smisel, ker bo potem nekaj naredil desetkrat prej kot ta, ki ni talentiran. Netalentirani vadijo po deset ur na dan, pa nič ne uspe.

Profesorji jih ne znajo poučiti, zakaj gre. Sama glasba pa je že nekaj tretjega. Je navadna kavbojka, če je dobro narejena. Pri kavbojki se ve, da morajo biti konjički, kavboji, uvod, potem še kakšna punca in fant, nakar se malo zaplete in se malo postreljajo, kar je višek napetosti, na koncu pa je vedno srečen konec. Če je glasba takšna, je dobra. Če ni napetosti in popuščanja teh napetosti v skladbi, imate zanič muziko, popevko, ki ves čas nabija enako in nič drugega. Take glasbe ne moreš poslušati eno uro.

Kakšne spretnosti in veščine so potrebne za izdelavo violin?

Potrebnih je ogromno informacij o materialih, igri, kot za samo izdelavo. Uporabljam celo skupino orodij, ki nikoli ne presahnejo. Niso računalnik, ki crkne, pa moraš nehati. Po drugi strani pa tudi sam uporabljam računalnik, ker sem ugotovil, da določene elemente, ki jih merimo s številkami – recimo za izračun specifične teže materiala, ki je nobeden ne upošteva lahko izračunam z računalnikom.

Včasih so pravili, da je les težek ali lahek, to so vedeli, niso pa poznali cifer, kar danes ni noben problem izračunati. S kubičnimi milimetri meriš gostoto, težo pa z grami. Ko to izračunaš, je to to. Potem izračunaš še razmerja. Do tega sem prišel na podlagi razmišljanja, kako dobiti enako intonacijo, če tolčem s prsti po celi violini.

Pod violine je vedno iz javorja, smreka pa je vedno na vrhu. Tako je že 500 let, vsi povsod tako delajo, in da dobim enako intonacijo, moram narediti temu primerno razmerje.

Spomnil sem se, da gre za specifično težo – gostoto, kar je napaka, ker imamo gostoto letnic, ne pa lesa. Tako imamo gostoto letnic in specifično težo materiala. Imam pa zelo dober spomin za zvok violine. Pri 14 sva z očetom nesla v Filharmonijo violine, prišel je še dr. Kunc, ki je prinesel italijansko violino. Sprobali smo jih, kako zvenijo. Še danes vem, kako zveni tista violina, ki mi je bila najbolj všeč. To je talent, nekaj, za kar ne moreš nič narediti. Te tone, ki si jih zapomnim, lahko primerjam z drugimi. Nekdo, ki zvoka ne obdrži v spominu, tega ne more. Zvok ima svoje karakteristike, frekvence, ki jih ne morem opisati, zapomnim pa si jih, kar je za moj poklic idealno.

Se skozi stoletja izdelava violin ni nič spremenila?

Ne. Pred 30 leti sem šel na razstavo violin Nicola Amatija v Cremono, kjer sem pogledal, kakšne violine so. Razstavljenih je bilo sedem njegovih inštrumentov. Rojen je bil leta 1596. Ugotovil sem, da violini ni nihče nikoli ničesar dodal, niti odvzel, ne Stradivari 150 let pozneje, ne Guarneri, nihče.

Violino je naredil takšno, kot jo imamo še danes, nobene razlike ni. Edina sprememba, ki so jo naredili, je pri vratu, ki je bolj tehnološkega značaja. Tako kot pri kolesih in mehaničnem pisalnem stroju niso pri violini ničesar spreminjali. Toda zelo malo violin je takšnih, ki imajo dober ton. V enciklopediji je zapisanih 18 tisoč goslarjev, znani pa so trije, štirje. Samo v Ameriki danes dela približno tri tisoč goslarjev.

Kaj pa v Sloveniji?

Tu nas je približno ducat. Šole za goslarje so nastale povsod, nam najbližji sta v Cremoni v Italiji in v Nemčiji v Mittenwaldu.

Kje ste se vi učili?

Učil sem se pri očetu, ampak uradno kot lesar. Problem je ta, da če imaš vse knjige tega sveta v kateremkoli jeziku, v njih ne piše, kako se naredi ton. Se pravi, da si je to treba izmisliti. Imel sem srečo, da je že moj oče, ki me je učil, poskušal vse, kar se je spomnil, tudi če je bilo še tako neumno. Tako je prišel na idejo, ki je nisem nikjer zasledil, se pravi, da je akustika mehanično gibanje.

Pravijo, da se trese, pa še nekaj, ampak besedo se trese strokovnjaki za akustiko ne poznajo, ker rečejo vibracija, tresenje pa je za njih neznana beseda, čeprav je to natančno to. Pri violini moramo preprosto doseči, da se deska trese hitro ali polčasi. Deska mora delati sama od sebe, goslarjeva naloga je omogočiti deski tresenje, pod pogojem, da je zvok povsod enak. Tako od spredaj kot od zadaj.

Videl sem okoli petdeset stradivark in tudi precej igral na njih, in ko sem po njih trkal, je bil ton, kot bi tolkel po enem in istem mestu. Ne vem, zakaj, a modernejši goslarji pravijo, da je trkanje brezvezno. Mogoče. Izhajam iz tega, da škatla oddaja povsod enak zvok. Fiziki pa predvsem govorijo, da ton prihaja iz škatle, kar sploh ni res. Gre s površine in direktno v zrak.

To pomeni, da je kakovost lesa zelo pomembna?

Ne, temveč obravnava lesa, kako mu od znotraj in zunaj daš obliko, razporediš obline, kar je precej zapleteno.

Zadošča znanje ali je potreben tudi občutek?

Znanje je dovolj, z občutkom pa je tako, da te spreleti, ko nekaj razmišljaš in poskušaš to narediti. Če je dobro, to vzidaš v sistem. Tudi pri laku je treba biti previden, ker če gre direktno na površino lesa, ga ta popije in se zaradi tega spremeni, sprememba pa lahko inštrumentu doprinese, da ja boljši ali slabši.

Stari izdelovalci po mojih izkušnjah in glede na raziskave, ki sem jih bral, niso nanašali laka, ki ga je les popil v globino lesa. Odkril sem način, kako lak ostane na površju. Zanimivo, da gre za preprosto stvar – vzameš jajce, narediš sneg in počakaš, da nekaj odteče, in to je potem jajčna vodica, ki služi za lak.

Violine lakirate z jajčno vodico?

Seveda, zadnjih deset let.

Se raziskovanje, kako narediti čim boljšo violino, sploh kdaj preneha?

Nikoli. Težim k temu, da ima celotna površina škatle isti ton, lep ton. Lepota tona pa je kot pri likovnikih, v krogu, ki je najpolnejša oblika. Če narediš obliko, ki je zelo blizu krogu ali pravi krog, je razdelitev višjih harmonskih tonov takšna, da nam je všeč, prav tako tudi živalim.

Les je treba prilagoditi tako, da bo temu primeren zvok. Vedno za vsak kos lesa, ki ga uporabim za violino, posebej izračunam, pripravim in planiram, kaj bo iz njega. Naredil sem tudi računalniški program za izračun, ker sem prej vse račune pisal v zvezke in računal s kalkulatorjem, za vsako desko je bilo po 140 številk.

To se ne sliši prav nič romantično.

Kje pa, potrebnega je veliko razmišljanja, romantično je potem, ko se ukvarjaš s tem, kako narediti glasbo užitno. Če ni pravilnih izračunov, je potem vse skupaj brez veze, nisem naredil nič.

Imate svoje stalne stranke?

Imam. Goslači so različni, razlikujejo se tudi glede na obdobja, v katerih ustvarjajo. Nekdo, ki se ni nikoli navadil na lep ton, je navajen tistega presvetlega in čudnega tona, ki ga hoče vse življenje. Ko sem poučeval, sem ugotovil, da je za otroka, ki se rodi med grmovjem in skalovjem, to zanj njegov dom in se bo vedno vračal nazaj. Ne bo hotel iti od tam, ker mu je tam všeč, tako je tudi s tonom. Zato delam violine tudi za otroke. Če igranje postane užitek, potem ostane za stalno. Tudi profesorji so različni, eni so navajeni grmovja, drugi pa asfalta, posledično tudi različno poučujejo.

Zakaj se violin znamke Stradivari drži takšen sloves?

Ker je Stradivari znal, naučil se je in izumil stvari, do katerih je moral priti sam, ker ga o tem ni mogel nihče poučiti. Prvi, ki je začel izdelovati violine, je to moral izumiti, ker ga ni mogel nihče poučiti. Violine Amatija Andreje je cerkev celo prepovedala in so jih uničevali, tako se jih je ohranilo vsega skupaj le 20.

Uničevali so jih, ker je cvililo. Na srečo je imel ženo plemenitega kraljevskega rodu in je delal violine za španski in francoski dvor, kjer so se te tudi ohranile. Stradivarke pa so bile takoj drage, še za življenja izdelovalca je ena stala po 200 dukatov, dukat pa tehta približno pet gramov. Sosed Gvarneri pa jih je prodajal za 300 lir. Glede na to, da je takrat hiša stala približno 3000 lir, je naredil 10 violin in imel hišo. V resnici je tudi on dobro zaslužil.

Zakaj je Stradivari tako drag?

Ker so bili takrat lastniki orkestrov predstojnik opatije, cesar, kralj, oni so plačali, niso pa igrali, so le poslušali. Kvaliteto so našli od daleč. Kadar moderen študent izbira violino, če ima karkoli na razpolagi, bo izbral slabo violino po tonu. Pravzaprav bi mu nekdo moral violino priporočiti. Problem je, da bi ta, ki violino izbira, moral sedeti in poslušati, kako violina zveni, pa ne igrati. Pravzaprav bi violino morala kupovati dva.

Z leti čedalje bolj uživate pri izdelavi violin?

Vsekakor, ampak tudi vem, zakaj delam. Vem, da bo ostalo nekaj za naslednje rodove, kar ima smisel. Pri tem poslu ni 'penziona'. Ni vzroka, da bi nehal delati violine.

Še niste naredili violine, da zveni, kot bi vi radi?

To pa ne. Ravno te dni je k meni prišel Miran Kolbl, koncertni mojster, po svojo violino, ki sem jo naredil že leta 1983. Dobil jo je za nagrado na tekmovanju. Violina je krasen solističen inštrument tudi po 30 letih. Razlika je, da goslarji ne znajo narediti tona, ki je ob trkanju po lesu povsod enak, in čakajo petdeset let, da se stvar utrdi, uleže.

Pa res violina lahko po 50 letih postane boljša?

Pri meni je že nova violina takoj za na oder. Pri teh violinah se sicer po 50 letih še kaj malega spremeni, medtem ko pri meni ne. Zdaj vem, da so Stradivarke tako zvenele, kot zvenijo še danes. Je pa seveda pogoj, da poznaš vse elemente, da veš zanje in jih primerno urediš. Tudi okrogline so povezane s pritiskom strun. Vsi štejejo pritisk strun, ker so napete navzdol in tudi en del tišči dol kar za okoli deset kilogramov. Če je violina prave oblike, tega pritiska ni več, enako kot pri mostu. Gre za izračune. To je eno od spoznanj, do katerega sem prišel zaradi napake pri delu.

Očitno napake niso tako napak.

Morajo biti, brez napak sploh ne moreš naprej. Pri našem delu ne moreš jokati zaradi napake, desko vržeš stran in narediš drugo. Toliko in tolikokrat je bilo treba kaj podreti in narediti drugače. Trajalo je leto, dve, da sem to naredil drugače, ampak je to edini način. Na žalost je pri izdelavi violine vedno tako, da mine vsaj leto dni, preden uresničiš idejo. Začeto moraš dokončati, in ko je nova ideja čez leto dni dodelana, potem potrebuješ vsaj leto ali dve, da se to umiri. Tako šele čez tri leta izveš, kaj si si zamislil, kar je hudo. Učimo pa se tudi od drugih.

Koliko časa vam vzame izdelava violine?

Vsaj sto petdeset ur.

Je specifika vaših violin ta, da imajo vedno enak zvok?

Stalno.

Cene vaših violin so zelo različne, od nekaj tisoč evrov do 36 tisoč, kar je tudi najvišja cena za vašo violino. Kako to, da so takšne razlike v cenah?

Najdražjo violino sem naredil po violini Andreja Amatija, čeprav nisem vedel, kako bo, sem pa vse izračunal. Tako ceno pa sem postavil, ker ljudje ne cenijo, če ni drago. Nobene stvari, karkoli.

Mercedes je zato tako drag, ker je mercedes, za fiča ne moreš dati 30 ali 20 tisoč evrov, za mercedes pa lahko, tudi če ni tako dober. Plačujemo znamko. Lani je bila ena Stradivarijeva violina bila prodana za 16 milijonov evrov zasebniku, ki jo je kupil za ženo, čeprav ni nič posebnega kot violinistka.

Računali smo, da je 200, 300 tisoč evrov realna cena za violino Stradivari. Povrh vsega je še druga kazen za te, ki dobijo violino Stradivari, saj imajo hude probleme, kako jo igrati. Testirali so violiniste, ki so imeli najmanj 15 let prakse in jim dali različne violine, med njimi tri stare, take za sedem milijonov evrov. Njihova naloga je bila, da izberejo, katero violino bi odnesli domov. Nobeden ni hotel Stradivarija.

Napisala: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec