James Cameron: Titanik sem posnel zato, ker sem se hotel potapljati med ladijskimi razbitinam

Za filmskega scenarista, producenta in režiserja Jamesa Camerona je bil 21. avgust 2009 velik dan. Randevu z njim je bil glasno oglaševan, neskromno kot dan Avatarja. Ljubitelji znanstvene fantastike po vsem svetu oziroma vsaj tam, kjer premorejo IMAX-ove predvajalnike, so si lahko ogledali 16-minutni predfilm Cameronove zadnje stvaritve – 200-milijonskega znanstvenofantastičnega spektakla o bitki med človeškimi zavojevalci in prebivalci oddaljenega planeta. Mnogi ga že zdaj razglašajo za nov mejnik v razvoju fotorealistične tridimenzionalne računalniške grafike, pravilno dozirane, da pritegne občinstvo.

Zaradi skrivnostnosti, ki je obdajala Avatar, ni občinstvo pričakovalo nič manj kot vnovično filmsko vstajenje. V časopisih smo brali hvalnice režiserjev, kot sta Steven Spielberg in Steven Soderbergh (slednji je o filmu dejal, da gre za »najbolj noro sranje vseh časov«). Sonyjev šef ga je opisal kot film, ki bo »spremenil vaš pogled na zabavo«. Odzivi največjih oboževalcev na izdelek, s katerim je režiser filmov, popkulturnih mejnikov, kot so bili Terminator, Osmi potnik in Titanik, prekinil svoj 12-letni post, so bili neposrednejši: ta film naj bi nam »sfukal očesna zrkla«.

In tako je občinstvo približno štiri mesece pred premiernim prikazovanjem filma – v kinodvorane naj bi prišel 18. decembra – dobilo priložnost videti izsek iz filma in ga samo oceniti. In ga je: z nasprotujočimi si mnenji na Twitterju, Facebooku in na drugih medmrežnih portalih. Nekateri so omenjali polpraz­ne kinodvorane. Mnogi so bili zbegani in bi radi videli več. A največ je bilo tistih, katerih odziv je bil mlačen in njihova očesna zrkla nepoškodovana.

Cameron, fit pri svojih petinpetdesetih in neznansko bogat, se je navadil na nenehne dvome, podcenjevanja, ki spremljajo njegovo delo. Bolj malo jih je bilo, vsaj v Hollywoodu, ki bi ­veliko pričakovali od nekdanjega pekov­skega vajenca, čigar oče je bil elektroinženir, mati pa bolniška sestra in umetnica. Leta 1971 se je družina iz Kanade preselila v kalifornijski Fullerton, kjer je Cameron diplomiral iz fizike na bližnji California State University. Razpet med svojo ljubeznijo do filma, znanstvene fantastike in znanosti se je preživljal tudi kot voznik tovornjaka, medtem pa s prijatelji snemal kratke amaterske akcijske in znanstvenofantastične filme. Leta 1980 se je pridružil cvetoči filmski sceni okoli Rogerja Cormana, ki se je ukvarjala z nizkoproračunskimi filmi.

Stvari so se začele premikati leta 1984, ko je Cameron napisal scenarij in režiral futuristični akcijski triler, v katerega ni verjelo prav veliko ljudi – Terminator. Dosegel je ogromen uspeh, rodil nepričakovano zvezdo, Arnolda Schwarzeneggerja, in učvrstil Cameronovo zvezo s soscenaristko in producentko Gale Anne Hurd, ki je leta 1985 postala njegova druga žena (ločila sta se čez štiri leta). Po Terminatorju je Cameron nadaljeval s presenečanjem in je režiral nekatere najuspešnejše filme osemdesetih in devetdesetih, kot so Osmi potnik, Resnične laži, Terminator II, Sodni dan in Brezno. Leta 1997 so mu napovedali propad zaradi uničujoče drage in zahtevne produkcije ­Titanika, pa je film postal fenomen, osvojil 11 oskarjev (tudi za režijo), Leonardo DiCaprio pa je z njim postal filmski idol. Zaradi Cameronove izjave ob podelitvi režiserskega oskarja – »Jaz sem kralj sveta!« – so mnogi ­dvignili veke, toda kaj drugega so pa pričakovali od največjega hollywoodskega moneymakerja?

Cameron slovi po perfekcionizmu, po tem, da od svoje ekipe in igralcev ogromno zahteva, da prav manično obdeluje detajle in da tudi od drugih zahteva popolnost. Številni znani igralci naj bi se tako zakleli, da nikoli več ne bodo delali z njim. Na to se preprosto ne ozira. Požvižgal se je na ponudbe, s katerimi ga je zasul Hollywood, in se odločil sofinancirati podjetje za posebne filmske učinke, Digital Domain, ter leta 2002 predstavil niz podvodnih dokumentarnih filmov (Cameron je tudi sam predan potap­ljač), kot so Odprava Bismarck in ­Duhovi iz brezna, ki so prikazovali legendarne potopljene ladje. Playboyev novinar Stephen Rebello se je s petkrat poročenim režiserjem pogovarjal v njegovi vili v Malibuju.

Tehnične novosti, ki jih prinaša vaš novi film Avatar, narejen s stereoskopsko 3D-tehniko in računalniško ustvarjeno sliko, so mnogi v filmski industriji primerjali s tistimi ob prihodu zvočnega in barvnega filma. Filmu so napovedali tudi to, da bo postal kulturni fenomen. Vas kaj skrbijo komentarji na medmrežju ob prikazovanju predfilma?

Tisti, ki so bili do filma najbolj kritični, bodo ob premieri v dvorani, vam kar obljubim. Najbolj me skrbijo oni, ki še niso slišali za film. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je 95 odstotkov ljudi navdušenih nad doslej videnim. Največji delež med tistimi petimi negativnimi odstotki pa so fanatični fani, ki so si že pred ogledom v svoji glavi zgradili predstavo o filmu in težko sprejmejo, da to ni njihov, ampak moj film.

Ali vas to kaj spomni na leto 1997, ko so številni napovedovali 'potop' vašega Titanika, ker je trajalo tako dolgo, da ste ga posneli, ker ste pri snemanju presegli proračun in ker v njem ni nastopila nobena velika zvezda?

Ljudje vedo, da je bil Avatar drag, pa kaj potem. Moji filmi vedno stanejo veliko denarja, ljudem so vedno všeč in si želijo, da bi jih še snemal.

Kako pa se boste odzvali na ­morebitne slabe kritike?

Avatar je zelo namerno narejen za ljubitelje filma. Če bo všeč tudi kritikom, krasno. Ne bom rekel, da ne bom bral njihovih ocen, ker se temu mogoče ne bom mogel upreti. Preživel sem nekaj desetletij v muhastem svetu filmskih kritikov, ki ne poznajo ne filmskih globin ne njegove zgodovine in s katerimi se ne bi hotel pogovarjati – z redkimi izjemami. Zakaj bi si želel njihovih ocen?

Ljubitelji filma so bili že pred Avatarjem navdušeni nad računalniškimi liki, kot je Gollum v Gospodarju prstanov. Bodo vaša modrokožna zunajzemeljska bitja in velikanske pošasti zadovoljili razvajeno občinstvo?

Občinstvo pravzaprav en drek briga, kako je narejen kakšen film. Ko si bodo ljudje ogledali ta film, bodo gledali zgodbo o planetu Pandora, bitjih, ki tam živijo, likih, kot je nekdanji mornar in invalid, ki ga igra Sam Worthington, ter o velikem konfliktu med ljudmi in prebivalci Pandore. Kako se razplete? Kako čustven je? Prekleto čustven in dramatičen je! In če to rečem, potem že mislim, da nam je celo uspelo preseči naša pričakovanja, želje, da bi bili ti liki prepričljivi.

Že mogoče, da občinstvo en drek briga, kako je film narejen, ampak ste pa morali čakati celo desetletje na ­razvoj tehnologije, ki je lahko poustvarila to, kar ste si zamislili v svoji glavi.

Ko sem začel razmišljati o Avatarju, sem bil že izvršni direktor ene največjih družb, ki se je ukvarjala z digitalnimi učinki, Lightstorm. Ustanovljena je bila, da bi ustvarjala domišljijske računalniško ustvarjene like, a tega ni počela. In sem rekel, da bom napisal scenarij, ki bo neizvedljiv za tehnologijo, kakršno smo takrat poznali, posneli ga bomo in tako prisiljeni postati vodilno svetovno podjet­je za posebne učinke. Vsi, ki so vedeli, kaj se mi plete po glavi, so rekli, da sem nor.

Ampak Titanik me je naučil, kako lahko kakšen projekt zavije s poti. Postal sem previdnejši in odrinil Avatarja na stran, ker takrat še nihče ni znal posnemati človeške mimike, ki smo jo potrebovali, dokler ni Peter Jackson prebil led z Gollumom in King Kongom. Industrial ­Light & Magic je te reči počel čisto drugače v Piratih s Karibov. Pri Avatarju ni tako hudo, če liki niso popolni. Kdo pa ve, ­kakšna so videti zunajzemeljska bitja?

Kako filmska tehnologija vpliva na naše dojemanje resničnosti?

S sprejemanjem tehnologije, s spoprijemanjem z njo se človeška družba in človeška zavest razvijata pred našimi očmi na še nikoli viden, zgodovinski način. Navadno ljudje ne vedo, kdaj se piše zgodovina, toda tokrat pa to vemo. Prav zdaj, pa naj gre na bolje ali na slabše.

Ste tehnološki navdušenec. Ali vas kakšna moderna igračka ­pušča hladnega?

JC: Twitter, kjer lahko pogovor vsebuje največ – koliko – 25 besed? (Največ 140 znakov, op. p.) Ne zanima me pogovor, ki ga lahko povzamemo v 25 besedah ali manj. Facebook ali Twitter me zato prav nič ne zanimata. Tukaj sem pa dinozaver.

Z Ellen Ripley v Alienu, ki jo igra Sigourney Weaver, ste ustvarili močan seks simbol, kar vam je v Avatarju morebiti uspelo s komaj oblečeno modrokožo tri metre visoko bojevnico, ki zagrizeno brani sebe in bitja svojega planeta. Zoe Saldana, katere glas in stas so uporabili računalniški mojstri, tudi brez najsodobnejših posebnih učinkov deluje seksi.

Bodiva natančnejša. Obstaja nekaj, čemur pravimo seksi, in potem obstaja izjemno seksi. Ona je izjemno seksi.

Ste se pri njenem liku zgledovali po kakšni najstniški erotični ikoni?

Kot zelo mlad fant sem videl Raquel Welch v tisti oprijemajoči se beli obleki v filmu Fantastično potovanje. Tudi Vampirella je bila zelo seksi in sem kupil vsak njen strip, če sem le mogel. To, da ne obstaja, me ni motilo, ker nosimo moški te značilne ženske podobe v glavi, in ko gre za moške glave, so te podobe zelo popačene. Ko nekaj pritisne na tvojo podzavest, si ne moreš pomagati.

Je bil torej Saldanin lik narejen prav za to, da vpliva na moško podzavest?

Da, in ne bodo si mogli pomagati. Začutili bodo dejansko potrebo po ­osebi, sestavljeni iz pikslov, iz enic in ­ničel. Nikoli je ne boste srečali, in tudi če bi jo, je ona visoka tri metre in bi vam zlomila hrbtenico. Ampak 99,9 odstotka ljudi nikoli ne bo srečalo nobene filmske zvezdnice, v katero so se zaljubili. Pa je čisto vseeno, ali gre za Neytiri ali Michelle Pfeiffer.

Moški, kot kaže, potrebujemo fantazijske ikone, kot je Lara Croft, tudi če se te igrajo z našimi glavami?

Večina moških težav z ženskami je verjetno povezana s spoznanjem, da so ženske resnične in da večina med njimi ne zgleda tako kot Vampirella. S tem se je težko sprijazniti in obstaja določen del populacije, geekov, ki bi se mnogo raje družil z izmišljenimi kot pa z resničnimi ženskami. Priznajmo si: resnične ženske so zapletene. Lahko se trudiš vse življenje, pa jih ne boš razumel.

Kolikšen je vaš prispevek k privlačnosti glavne junakinje?

Takoj na začetku sem rekel: »Imeti mora joške.« Čeprav to nima smisla, ker njeno ljudstvo Na'vi ne sodi med sesalce. Njeno obleko sem povzel po taparrabiju, predpasniku, ki so ga uporabljali Maji. Ker se film dogaja na drugem planetu, ne bi imelo smisla, če bi glavna junakinja naokrog tekala v brazilkah ali v krznenem bikiniju, kot je to počela Raquel Welch v filmu Milijon let pred Kristusom.

Si bomo lahko ogledali njene dojke?

Izmislil sem si to prostolebdečo opravo iz peres, ki spominja na levjo grivo. Strateško smo jo razporedili tako, da njene prsi ne bi izstopale, so pa tam. Animacija je zasnovana na programu, ki upošteva gravitacijo, gibanje zraka, padanje las, valovanje njene majice.

Imeli smo posnetek, v katerem Neytiri pade v poseben položaj, pri katerem ji oranžna svetloba požara osvetli bradavički. To je bilo dobro, edina težava je, da startamo na gledalce, starejše od 13 let, pa smo morali to popraviti. Bomo pa ta kader pustili na DVD-ju, v posebni izdaji za zbiralce. Mogoče ne bi bilo slabo objaviti centerfolda (tristranske fotografije, op. p.) Neytiri v Playboyu.

Prvič po Osmem potniku, posnetem pred 20 leti, ste združili moči s Sigourney Weaver. Zakaj ste potrebovali toliko časa?

Zdela se mi je najvarnejša izbira za vlogo botanistke in prav zato je nisem ­hotel zaposliti. Dokler se nekega dne ­nisem zbudil in si rekel: »Ne bodi tak ­bebec, odlična bo.« Sig je vredna vsega spoštovanja, je pa tudi zabavna, globoko predana igri, vražje pametna in zelo ljubka. Tokrat njen lik ne skače okoli z brzostrelkami, kot je Ripley v Osmem potniku. Namesto tega imamo žensko s študentsko, hipijevsko malomarnostjo, ki kot da ne bi sodila v našo civilizacijo. Rahlo spominja na Dian Fossey v filmu Gorile v ­megli, kar je zanimivo, ker sem prav jaz nagovoril Sig, da je sprejela vlogo Fossey­jeve v tem filmu. Sam sem se iz ­tistega projekta umaknil, ona je pa ostala. Zelo sem zadovoljen z izbiro igralcev. Zelo smo se izpostavili za Sama Worthingtona, pa se je pokazal za pravega. Prav tako Zoe. Kar se pa Sigourney tiče, moram reči, da se zelo ujemava, ker mi do nje ni treba biti prav nič zahteven. Je že sama dovolj, do sebe in do mene.

Slovite po tem, da od svojih sodelavcev veliko zahtevate. Govori se, da naj bi vas Ed Harris udaril pri snemanju Brezna (1989), rekel pa naj bi tudi, da so zaradi pritiska pri snemanju tega filma igralci tako ponoreli, da so metali zofe skozi okna in se zaletavali v stene. Kate Winslet je povedala, da je ob snemanju Titanika pomislila: »Bog, daj, da umrem!« In da se je skoraj utopila.

Lahko vam ponudim racionalno razlago, ki se glasi takole: ali ni namen izpostavljenosti kakšni atraktivni zadevi, izzivu – recimo spustu po divjih vodah – prav to, da lahko po opravljenem spustu vsem govorite, da ste skoraj utonili? To ne pomeni, da ste res skoraj utonili. Kate smo preprosto pustili v prepričanju, da je bila zelo blizu utopitve. Malo pljuvanja in kašljanja še ni utopitev, to pa že vem, ker sem se sam nekajkrat res skoraj utopil in vem, kako se človek pri tem počuti. Prositi Boga, naj vas pusti umreti? Približ­no takrat sem tudi sam razmišljal podobno. Produkcija Titanika se je spreminjala v katastrofo, vsak dan bolj. Na Kate sem najbrž prenesel nekaj dodatnega nepotrebnega stresa, toda 99 odstotkov si ga je povzročila sama in je bil normalen del igralskega procesa.

Trdite torej, da je pretiravala?

Pravo vprašanje se glasi: ali bi spet snemala z menoj? Prepričan sem, da bi moral imeti pravi material in vse to, toda verjamem, da bi. Sam bi gotovo spet delal z njo. Je namreč zelo nadarjena igralka. Medtem ko lahko Leo DiCaprio vklopi svoje igranje tako, kot bi pritisnil na gumb, je njen igralski proces drugačen. Kate mora vse reči ponotranjiti, da jih lahko uporabi. Vso breme tiste ogromne produkcije je nosila na svojih ramenih. Svojih igralcev morda res nisem dovolj razvajal, pri tem človeškem stiku res nisem bil najboljši, čeprav sem se precej popravil. Ljudem včasih nisem dal dovolj vedeti, da jih cenim. Priznam, da sam ne bi mogel delati pod takšnim vodstvom, kakršnega sem zganjal takrat. Ponos mi tega ne bi dopuščal.

Ste na snemanju kdaj koga udarili? Je kdaj kdo udaril vas?

Absolutno ne. To mi je popolnoma tuje. Toda ne bom se lotil filma, ki mi ne bi pomenil preizkušnje in ki ne bo naporen tako zame kot za osebje, za igralce. Vsak, ki podpiše pogodbo, bo na preizkušnji. Seveda so izzivi, ki jih nekateri napačno pripisujejo neodgovornosti ljudi, ki skrbijo za produkcijo filma. V resnici si jih sami želijo.

Vas je sodelovanje z raziskovalci podvodnih globin, in ne s filmskimi ekipami, v preteklih letih kaj spremenilo?

Ljudje, ki so že pred tem delali z menoj, mislijo, da sem še vedno prav tako nor, kot sem bil, sam pa menim, da sem se vrnil k snemanju filmov z drugačnimi izhodišči. Pri vseh filmih pred Avatarjem je bil film edini bog, ki mu je bilo treba služiti. Ko pa sem se zapletel z Naso in mnogimi vesoljskimi projekti in ko sem se lotil podvodnih raziskovanj, sem pa spoznal ne samo različne ljudi, ampak tudi različne kulture razmišljanja. Zelo streznitveno je bilo videti, da to, kar počnemo v Hollywoodu, njim ne pomeni skoraj nič. Ko pogledaš po hollywoodski sceni, opaziš ljudi, ki ne morejo ali nočejo živeti zunaj tega mehurja. Nočem biti eden od teh. Snemanje filmov je zdaj zame služba.

Kaj vas je pravzaprav pripravilo do tega, da ste zlezli v podmornico in začeli snemati dokumentarne filme, v katerih so glavno vlogo igrale potop­ljene ladje, namesto da bi ­snemali filme, v katerih bi kraljeval ­Leonardo DiCaprio?

Titanik sem posnel zato, ker sem se hotel potapljati med ladijskimi razbitinami, ne pa, ker bi si posebej želel posneti ta film. Titanik je Mount Everest ladijskih razbitin in kot potapljač sem se hotel tega pravilno lotiti. Ko sem izvedel, da se nameravajo potopiti do Titanika, da bi posneli film v IMAX-ovi tehniki, sem si rekel: »Napravil bom hollywoodski film, ki bo pokril stroške odprave in bom na tak način storil isto.« Rad imam občutek, da sem prvi in zmeraj si želim več.

Se pravi, da je bil Titanik zgolj sredstvo?

Pri Titaniku je šlo za 'klinc gleda' denar. Snemanje je sovpadlo z obdobjem mojega življenja, ko sem si rekel: »Filme lahko snemam tudi pri osemdesetih, ne morem se pa pri teh letih ukvarjati z odpravarstvom.« Moj oče je bil inženir. Tudi sam sem študiral za inženirja in sem posedoval ta miselni nemir živeti življenje, ki pa sem se mu odrekel, ko sem se odločil in zamenjal študij tehnike za umetnost.

S potapljanjem se ukvarjate že precej let. Ali pri teh zahtevnih potopih kdaj pomislite na otroke in ženo?

Kadarkoli se hvalimo s katerim od naših dokumentarnih filmov, pravzaprav pretiravamo z nevarnostmi, ki prežijo na raziskovalce neznanega sveta, na tiste, ki počnejo nekaj, kar ni še nihče pred njimi. Resničnost je precej varnejša. Seveda pa je lahko zelo razburljivo, ko gre kaj narobe. Na Nasinih seminarjih in simpozijih sem predaval o naravi tveganja, ker pač snemam akcijske filme in ker sem vodil sedem odprav v velike globine brez kakršnihkoli žrtev ali resnih poškodb. Tudi vsi moji filmi so minili brez hujših poškodb, vsekakor pa zelo pod panožnim povpreč­jem. Varnost jemljemo zelo resno.

Se držite kakšnih ritualov, preden zlezete v podmornico?

Nič kaj dosti ne dam na to. Tam smo zato, da opravimo delo, in zato moramo ostati zbrani, osredotočeni. Toda vsakič, preden zaprem pokrov za seboj, rečem vsakemu, ki si je prišel ogledat izplutje: »Se vidimo na soncu.« Ker tam spodaj seveda ni nobenega sonca, to pomeni, da se vidimo, ko se bomo spet prikazali na površju. Ampak z večine potopov se vrnemo šele ponoči, ker se tako zavlečejo. Edini ljudje, ki nas pričakajo, so zdolgočaseni pristaniški delavci. Vsi drugi, vsi tisti, ki so nam mahali pred 16 urami, že spijo ali pa pijani ležijo v svojih kabinah.

Kot ste rekli, je bil vaš oče elektroinženir, mati pa umetnica in bolniška sestra. Ali kaj spominjate nanju?

Sem kar vzorčni primerek zlitja njunih DNK, uspešen Mendelejev poskus. Je pa to ustvarilo precej napetosti, ker je bil moj oče zelo ukazovalen in pragmatičen, moja mama je imela pa glavo za bolj romantične reči, za raziskovanje. Tudi vzgajala me je v tem duhu, ko me je peljala v Kraljevi muzej v Ontariu, kjer sem risal. Če bi bilo po moje, bi vsak vikend risal, se potepal ali kaj gradil, recimo srednjeveški oblegovalni stroj.

Odraščali ste v poznih šestdesetih, zgodnjih sedemdesetih. Kako so vaši starši gledali na seksualno revolucijo, mamila in protivojna gibanja?

Mislim, da so bili kar proti vsemu. Ne spomnim se, da bi oče kaj odobraval razen hokeja. Včasih je metal moje stripe in znanstvenofantastične knjige v smeti, ker jih je imel za mentalne odpadke. ­Pobral sem jih, obrisal madeže od kave in jih očistil špagetov ter jih potem ponoči prebiral pod rjuhami. Do znanstvene fantastike se je vedel, kot bi bila pornografija. Mislim, da pornografije sploh nisem imel, če pa se je kdaj pri meni pojavil kak Playboy, sem ga skrbno skrival.

Prvih 17 let ste preživeli v Kanadi. Se imate za Kanadčana?

V Kanado sem se vrnil na podelitev častne diplome na Canadian University. Vsi so stali in prepevali nacionalno him­no, jaz sem pa stal tam na odru pred tisočimi Kanadčani in samo premikal ustnice, ker sem pozabil besedilo. Nikoli ­nisem bil posebej zagret za take reči. V srednji šoli si nikoli nisem ogledal kak­šne tekme v ameriškem nogometu, pa tako niti nisem imel priložnosti, da bi jo pel.

Niste bili dober dijak?

Na majhni, bolj šaljivi šoli sem bil predsednik znanstvenega krožka, v katerem je bilo ob meni še nekaj laboratorijskih podgan in neko češkoslovaško ­dekle, ki je komaj govorilo angleško. V osnovni šoli sem dvakrat preskočil raz­red, pa sem bil tako dve leti mlajši od vseh in majhen. Družil sem se s pametnimi sošolci, ki so nosili lase do polovice hrbta, ki jih je prevladujoča kultura zavrnila. Sam nisem jemal nobenih drog in sem bil videti kot računovodja. Šaljivci so si me večkrat privoščili, tudi udarili brez razloga.

Ste jih še kdaj srečali?

Da, in če se boste kdaj odpravili na 25. obletnico mature, poskrbite za to, da boste dva meseca pred tem posneli največji filmski hit vseh časov, osvojili 11 oskarjev in postali močnejši od vseh teh fantov, ki so vas nekoč pretepali. Sprehodil sem se do vsakega izmed njih in mu rekel: »A veš, prav zdaj bi ti lahko izprašil rit, in čeprav me to zelo mika, tega ne bom naredil.« Pravzaprav so bili vsi čisto prijetni fantje razen enega, ki je bil še vedno zelo velik in zloben. Njega sem pustil pri miru.

Je kaj v vašem otroštvu napeljevalo na vašo sedanjo kariero?

Vedno sem lahko nagovoril otroke v svoji ulici, da so se zbrali okoli mene in kakšne moje nepremišljene ideje. Recimo: »Hej, kaj ko bi izdelali letalo?« Ni se jim posvetilo, da ne moreš kar tako izdelati letala, pa smo ga in je kratek čas celo letelo, dokler se niso strgale vrvice. Srednješolski učitelj biologije nas je opogumil, da smo se z majhno skupino dijakov lotili dramskega krožka in ga skušali umestiti nekam med nogometne in košarkarske tekme. Oblikoval sem sceno, postavil luči in nekaj malega napisal in režiral. Hecno, ampak tega nisem takoj povezoval s kakšno obliko kariere.

Kako se je spremenilo vaše življenje, ko je oče pri vaših sedemnajstih preselil družino v Fullerton v Kaliforniji?

Na splošno je v Kanadi do Amerike vladala zamera. Živeli smo v obmejnem mestu, kjer smo še toliko bolj občutili Ameriko kot velik kulturni generator, ki nas je vztrajno obseval. Odseliti se v Los Angeles je bilo kot skočiti v gobec te pošasti. Na začetku sem mislil, da se vsa njihova kultura vrti okoli avtomobilov. Vrstniki so se mi zdeli tako plitki. Najraje bi jih stresel in rekel: »Ali ne vidite, kako uničujete Zemljo s svojimi materialističnimi vrednotami?« Šest mesecev po našem prihodu sem začel hoditi v srednjo šolo in se seveda takoj naučil šofirati. Če v ZDA nimaš avtomobila ali vsaj vozniškega dovoljenja zanj in avtomobila svojega očeta, se ne boš dal dol.

To zadnje bi lahko skoraj zapisali v drobnem tisku na vsakem vozniškem dovoljenju. Torej ste se dali dol?

Jep, in se čez sedem let z njo poročil. V srednji šoli je bila moje dekle, pa še po njej. Zelo sva se zabavala. Bila je natakarica pri Bob's Big Boy, jaz pa sem delal v trgovini s stroji. Bila sva delavska otroka, ki sva šla ven na posladek in se imela fino, divjala z avtomobilom in bila brez skrbi. Z mene se je luščila vsa moja prejšnja zadržanost – prej nisem kadil trave, nisem vozil hitro. Dobro je, da sem preživel. To je vse, kar lahko rečem. Sem pač živel v prestolnici južne Kalifornije, ko govorimo o uličnem dirkanju.

Ste tudi sami dirkali?

Uh, ja! Vsi moji novi prijatelji so imeli predelane avtomobile in bi me nekajkrat skoraj ubili, ko so po nesreči zgrmeli z avtoceste, ker so mislili, da so tako dob­ri vozniki. Po letu dni prestajanja tega ­terorja belih členkov na volanu sem si nabavil mustanga iz leta 1969, model mach 1, in ga predelal, da je postal zelo hiter. Razdrl sem motor, znižal podvozje, zamenjal blažilnike, prestavil akumulator v prtljažnik zaradi boljše porazdelitve teže. Snel sem z njega vse, kar se je dalo, in sam izdelal plastični pokrov ­motorja ter spojler. Vse to lahko danes preprosto kupiš.

Kako dobri ste bili pri tem ­dirkanju?

Dober sem postal tako, da sem prav tiste prijatelje, ki so me spravili v težave, sistematično jemal na svoje karmične vožnje. Nikoli več niso sedli v moj avto. Ob treh ali štirih zjutraj sem šel sam
na cesto in se učil voziti res hitro, v deževnih nočeh sem cele ure drvel skozi ovinke, da bi se naučil drseti. Takrat za to sploh ni bilo imena, danes mu pravimo driftanje.

Se vam danes še kdaj strga za volanom?

Kot družinski mož in oče petih otrok, še posebno dveh najstnikov, moram biti za zgled. Če bi se spustil v neumno dirkanje, bi jima poslal napačno sporočilo. Pa še nekaj je, kar je takšnemu dirkanju vzelo vso zabavnost, in sicer da ni nobene ceste več, po kateri bi se dalo peljati hitro.

Katera so bila vaša prva dela, ki ste jih opravljali?

Delati sem začel s petnajstimi, in sicer kot pomočnik norega šefa dunajske slaščičarne v velikanski restavraciji, ki je postregla 1500 večerij vsak dan pri Niagarskih slapovih, v bližini mojega doma. Ob srednji šoli v Kaliforniji sem delal še kot strojnik, avtobusni mehanik, v tovarni, ki je izdelovala precizna orodja, kot srednješolski hišnik, karkoli sem lahko našel. Sem kar delavski. Med snemanjem se že potim kot delavec.

Kako vam je uspelo presedlati med filmske delavce?

Rad sem pisal, risal in slikal, prav tako pa sem imel rad tudi fiziko in astronomijo. Ne poznam nobene kariere, ki bi združevala ta področja razen znanstvene fantastike. Moja najboljša prijatelja iz Fullertona sta se zanimala za snemanje filmov, toda tam ni bilo programa za ta študij.

Osnovali smo neumno združenje, ki smo ga sestavljali štirje, in vsak teden je kateri od nas posnel svoj mali film, v katerem so drugi trije morali igrati, nastopiti kot kaskaderji, se tudi zažgati, če je bilo treba. Nekaj pozneje smo napisali scenarij in ga odnesli skupini poslovnežev, ki se je hotela nekako izogniti plačevanju davkov, in so jo v glavnem sestav­ljali zdravniki in poslovneži, ki so sanjali o snemanju svoje Vojne zvezd. Dali so nam 20 tisoč dolarjev, sposodili smo si kamero, vredno 200 tisoč dolarjev, ki smo jo povsem razstavili, ker nismo imeli pojma, kako ravnati z njo, in posneli film, čeprav smo bili opice, ki niso vedele, kaj sploh počnejo.

Kakšen vpliv sta imela na vas ­Vojna zvezd in George Lucas?

Za svoj prihod v Hollywood se lahko zahvalim prav Vojni zvezd, ker je George Lucas z njo dokazal, da znanstvena fantastika lahko prinaša denar, in jo je rešil getoizacije znotraj B-filma. Večino ljudi je Vojna zvezd šokirala kot nekaj novega. Mene ni. Če me že je šokirala, me je kot priznanje, kot bi kdo vzel moje sanje in jih prenesel na filmsko platno. Šel sem skozi enak razvoj kot George: pisanje, risanje in prenos teh hiperkinetičnih borb iz druge svetovne vojne v vesolje. Še dobro, da nisem paranoičen, kak tak, ki verjame, da nam Cia bere misli in da mora zato zaviti svojo glavo v staniol. Vojno zvezd sem razumel kot znamenje, da tisto, kar lahko ponudim, zanima mnogo ljudi.

Zaradi amaterskih filmov ste dobili priložnost v podjetju Rogerja Cormana, ki se je ukvarjalo z nizkoproračunskimi filmi. Zanj ste izdelovali miniaturne modele in načrtovali prizorišča snemanja za filma Rock 'n' Roll High School in Battle Beyond the Stars.

Pri Cormanu je vsak zrasel do svoje ravni – po svoje prav nasprotno od Pet­rovega načela. Pri tem nisi mislil na kariero. Razmišljal si, kakšna je tvoja nasled­nja priložnost. Če si dobil priložnost režirati, se nisi spraševal, ali je film, ki so ti ga ponudili, dober ali ne. Ron Howard se ni spraševal o tem, ko je dobil Grand Theft Auto, Francis Ford Coppola se ni spraševal, ko so mu ponudili Dementio 13. Gre za nizkoproračunsko sranje, ampak zanimal nas je proces, učenje. Tam sem srečal pisca, producentko Gale Anne Hurd, s katero sva oba takoj vedela, da bova sijajna sodelavca. Samo leto ali dve sva potrebovala, da sva skupaj posnela film.

S filmom, ki sta ga posnela leta 1984, s Terminatorjem, ste dobili svojo prvo veliko priložnost kot režiser, z vlogo v tem filmu pa je Arnold Schwarzenegger postal zvezda. Vas je presenetil njegov vzpon v Hollywoodu in poz­neje v politiki?

Če ga le bežno spoznate, vas bodo njegovi dosežki nehali presenečati. Rad je govoril: »Ne programiraš se za ne­uspeh, programiraš se za uspeh.« Mačistično sranje, sem sprva mislil. Toda po tem sem velikokrat sprejel odločitve, ki so temeljile na tem načelu, še posebno v zadnjih letih. Odločitev, da pokažem občinstvu 16 minut Avatarja v okviru posebnega dne, posvečenega temu filmu, je bila zasnovana na načelu programiranja samega sebe za uspeh.

Niagarski slapovi, kjer ste preživ­ljali otroštvo, so zelo priljubljen kraj za poroke. Ste bili zaradi tega kaj ­pozornejši nanje?

Ne vem, sem se pa petkrat poročil. Sem perfekcionist, pa sem poskušal, ­dokler nisem našel prave, in sem vesel, da lahko to sporočim. Suzy Amis je tista, s katero bom ostal. Tudi druge so bile krasne ženske, ampak so takšne, ki jih najprej ljubiš, potem pa nič več, ali pa gre za to, da so ritmi in energije med obema preveč različni, da bi lahko delovala kot partnerja. Spoznal sem – in to je bilo veliko spoznanje –, da moraš delati na tem. Prej sem imel do partnerstva tak odnos: šlo bo, dokler bo pač šlo, potem se pa razideva. Če tako razmišljate, ne boste nikoli ostali poročeni.

Zakaj ste spremenili svoje ­mišljenje?

Terapevt mi je to svetoval. Ne verjamem v psihiatre in tudi niso del mojega živ­ljenja, toda v tem posebnem primeru sem pristal nanj, ker sem verjel, da mi lahko pomaga. Dal mi je nasvet, ki se me drži kot filozofija. Rekel je: »Tega ne delate zaradi nje, ampak zaradi sebe, zato da se bodo stvari vam zdele smiselne.« Vežete se, izrečete nekaj obljub in morate zato živeti po določenih pravilih, vrednotah, in to zaradi sebe, ne zato, da bi ustregli drugi osebi. Vaša beseda je vaša obveza. Ne šteje, za koliko denarja gre ali kako se položaj sčasoma spremeni. Dovolj pametni morate biti, da se zavedate, kakšne nevarnosti prežijo na vas, ko se podajate v to, in živeti morate z dogovori, ki ste jih sprejeli.

Tri od vaših štirih nekdanjih žena – Gale Hurd, Linda Hamilton in Kathryn Bigelow – so pomembne osebe v filmskem svetu. Če bi vas režiserka ­Bigelowova vprašala za mnenje o filmu The Hurt Locker, bi lahko pošteno odgovorili, ne da bi pri tem odpirali stare rane?

S Kathryn sva si še vedno zelo blizu in bova kmalu sodelovala pri snemanju filma. To se da, če si pošten, a obziren, konstruktiven, in ne destruktiven. Zanimalo jo je moje mnenje o filmu The Hurt Locker in povedal sem ji v glavnem to: »Odlično si opravila svoje delo in sam ne bi spremenil niti prizora.« Kar je bilo res. Sama je videla Avatarja v različnih stop­njah in se o njem izrazila pohvalno. Njen sedanji partner, Mark Boal, ki je napisal scenarij za The Hurt Locker, mi je tudi podal opazke. Je zelo kolegialen. Nimam prav veliko takih razmerij in jih zato toliko bolj cenim.

Ko sta se lansko poletje v kinematografih pomerila filma Terminator: Odrešitev režiserja McG-ja in Transformerji: Maščevanje padlih Michaela Baya, je McG dejal: »Michael Bay ima velikega tiča, toda verjamem, da je moj še večji. Če je za to, si ju lahko pomeriva na Spartakovih ­stop­nicah v Universalovih studiih in opraviva s tem vprašanjem.« Kot ­soscenarist in režiser dveh Terminatorjev bi bili pripravljeni sodelovati v tej tekmi?

Ne. To, da je nekdo dober režiser, nima nič opraviti z velikostjo njegovega penisa, palca na nogi ali na roki ali z velikostjo česarkoli drugega. Česa tako bedastega še nisem slišal. Čudi me, da ni še mene izzval.

Kako stari se zdite sami sebi?

Približno 14 let in sem kar zadovoljen s tem. Po svoje sem celo mlajši, saj nočem izgubiti intelektualne radovednosti – vedno hočem izvedeti, kako stvari delujejo, in jih sestaviti z lastnimi rokami. Prav zlahka se primerjam s šestletnim sinom, ki kar naprej nekaj sestavlja. Če bi ga pustil, bi odšel v gozd in se ne bi vrnil domov vse do noči, čisto tako, kot sem sam počel kot otrok.

Že razmišljate o tem, ali bi posneli nadaljevanje Avatarja?

Nisem se še odločil. Rad rečem, da ženske med rojevanjem ne smeš nikoli spraševati, ali bi imela še enega otroka. Film smo komaj končali. 

Besedilo: Stephen Rebello

Foto: Art Streiber & Mizuno

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ