Klobasarna - kjer je doma prava kranjska klobasa

Na Ciril-Metodovem trgu ste že kar nekaj časa.

Že od leta 1984, ampak kot urar. Najprej sem v gimnaziji pri očetu, ki je urar, opravljal obvezno prakso. Tudi kot študent sem delal pri njem. Potem je nekoga potreboval za stalno in sem začel delati. Po eni strani zato, ker nisem doštudiral, pa tudi zato, ker je nekaj pač bilo treba delati. Z očetom sem se dogovoril, da grem pred tem še na OI v Sarajevo, potem pa začnem delati.

Kaj ste študirali?

Strojništvo, le da nisem dokončal. Bil je ravno čas, ko so prišle baterijske ure, oče pa je potreboval nekoga, ki bi se ukvarjal z njimi. Tako je potem delal vsak svoje, on mehanske, jaz pa te z baterijami. Ko je šel v pokoj, mi je prihajal pomagat.

Si znotraj družine pomagate?

Ja, tudi mama mi je pomagala. V bistvu nas je Klobasarna kot družino še bolj povezala. Dobesedno smo dve leti klobasali, kaj, kako in zakaj, ter kalkulirali.

Je uram odklenkalo?

Ja. Najprej sem mislil, da bi tu kuhal nekaj jedi. Tudi doma kuhamo in imamo vsak večer družinski zbor. Otroci natančno vedo, da je med osmo in deveto večerja, ker čez dan z ženo delava, otroka pa študirata in se vsak hrani po svoje. Rekli smo, da imamo vsaj en skupni obrok, kuha pa tisti, ki prej pride.

Tudi otroci radi kuhajo?

Urban sploh rad kuha. Če sta starša pridna, so potem tudi otroci.

Ste se bali vstopiti v nov posel?

Bal sem se, ker nisem gostinec, nisem vedel, v kaj se spuščam, moral sem se marsikaj na novo naučiti, zlasti pravil. Družina me je podpirala, v bistvu so me na srečo porinili v to. Tako sem letos maja zaprl urarno, da sem med prazniki izpraznil lokal, in že kmalu za tem smo začeli preurejati prostor. Imeli pa smo težave z vlago.

Ste se za kranjske klobase odločili slučajno?

Povsem slučajno. Bilo je obdobje, ko so po televiziji in radiu govorili le še o kranjski klobasi. Če sem odprl časopis, je bil notri članek o kranjski klobasi, še v kakšni reviji kakšen ... Šel sem v informativni center za turiste in odprla se mi je stran, kjer piše, da mora turist v Ljubljani poskusiti kranjsko klobaso. Na začetku smo doma malo filozofirali, nakar sem to predstavil še gospodu Bogataju, ki je rekel: "Odpri, ne čakaj. Ne kompliciraj." Potem sem videl še njegovo knjigo Mojstrovine s kranjsko klobaso. Hoteli smo, da to postane zgodba, da se klobasa reže ročno, se pogovarjaš z ljudmi, ko jo režeš ...

Kaj boste s tistimi, ki ne jedo mesa?

Tudi za vegetarijance bo kaj, ko se utečemo kot družina. Nekoga moramo še poiskati, ki bo delal tukaj, in počakati, da pade temperatura. Potem bomo stregli joto brez mesa, kdor pa bo hotel klobaso, mu jo bomo narezali. Tudi ričet bomo imeli, počasi bomo dodajali še druge jedi. Trenutno delamo le člani družine, tako da letos ne bo dopusta.

Bosta otroka res znala ceniti kruh.

Tako je. Dobro je, da smo kot družina povezani in da vidita, kako je težko zaslužiti kruh ter zakaj z ženo prideva šele ob desetih, enajstih zvečer domov.

Kako pa je družina Logar dorekla, kako in kaj z lokalom?

Večkrat smo se skregali kot pogovarjali, moral bi že povabiti mizarja, da naredi svoje, pa je vsak imel svojo idejo. Šli smo jadrat, ko pa smo se vrnili, smo se lotili projekta z druge stani. Arhitekt pa je bil nekdanji hčerkin fant.

Tudi klobasa, ki visi nad Klobasarno, je takšna, kot se šika.

Naredil jo je gospod, ki je doma nad Vrhniko. Je iz lesa, notri pa je votla. Navdušil me je, ko sem videl njegovo hišo. Pohištvo pa mi je delal mizar, mlad fant. Tudi arhitektu sem rekel, da hočem, da je obema všeč. Da bo prišel s ponosom in rekel, da je to delal on.

Kuhate klobase različnih proizvajalcev?

Ne, le od Arvaja. Mali prostor je in nimam kje imeti zaloge, gledam, da so klobase sveže. Arvaj je bil trikrat nagrajen, pa še družinsko smo ga, ko smo delali test, na slepo izbrali. Arvaja vsi poznajo, pa še slučajno smo se spoznali in šli skupaj jadrat, da sem videl, ali so v redu ljudje. Štiri dni smo jedli le klobase.

Koliko radi pa imate vi kranjske klobase?

Zadišijo mi, čeprav jih stalno režem.

Napisala: Suzana Golubov

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord