"Kolikokrat bom še slišala, kako sem pridna, ko bi lahko uporabili tudi besede sposobna, talentirana, zavzeta, uspešna?"

Ste pesnica, performerka in fotografinja, pa tudi prevajalka. Kako prepletate različne zvrsti ustvarjanja?

Ukvarjam se z umetniškimi, jezikoslovnimi in podpornimi dejavnostmi v kulturi. To mi omogoča, da razvijam raznolike talente in ljubezen do jezika in podobe, pa tudi, da ne ostanem v eni vlogi predolgo na istem mestu. Spoznanja iz enega lahko prenašam na druga področja in ustvarjam povezave med njimi, ki bi jih sicer težko, če ne bi imela obeh izkušenj. To je precejšnja redkost, se mi pa zdi, da tako v projektih lažje razumem vloge svojih sodelavcev, jim znam nuditi podporo in jih bolje voditi, pa tudi sama lažje načrtujem aktivnosti in si zamislim končni izdelek.

Izšla je vaša prva pesniška zbirka Drseči svet, v kateri intimno obravnavate vprašanja mladega človeka na pragu odraslosti. Je bilo težko odrasti v današnjem svetu?

Odraščanje je kompleksen proces, sestavljen iz mnogih nians in postojank, ki jih je treba obiskati po poti. Po eni strani je tu čustveno in psihično dozorevanje, etična preobrazba in prerazporejanje vrednot, socialno dozorevanje in zavzemanje nove vloge v širši skupnosti, pa tudi finančno, stanovanjsko in eksistencialno osamosvajanje, postavljanje na lastne noge. Ti prehodi se zdaj ne odvijajo več sočasno, temveč so lahko razporejeni v daljšem, večletnem obdobju.

Moja izkušnja je bila takšna, da je notranje dozorevanje prišlo prej, kot mu je lahko sledilo moje življenje navzven. To me je precej frustriralo, saj sem se počutila ujeto kot odrasla oseba v mladostnem življenjskem stilu, v katerem sem morala biti vsaj v majhnem delu še zmeraj odvisna od staršev. Drugače preprosto ni šlo in hvaležna sem, da sem to možnost lahko izkoristila. Mi je bilo pa po svoje težko, saj sem zelo samostojen človek, ki rad poskrbi zase v vseh ozirih in sem ob tem ves čas delala, bila družbeno aktivna.

S tem merite na težave finančnega, materialnega osamosvajanja?

Da, to je eden od obrazov prekarstva: neredno, slabo plačano delo, ki ti onemogoča načrtovanje življenja v daljšem časovnem obdobju, živiš nekako iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Moja dvajseta je recimo najprej zaznamovala recesija z ekonomsko in etično krizo vrednot, pomanjkanjem priložnosti za delo in slabitvijo delavskih pravic, sploh za mlade, ki smo šele vstopali na trg dela. Nato sem se znašla v osišču gospodarske konjunkture, ko smo zavoljo produktivnosti več let izčrpavali svoje notranje zaloge energije, da bi se dokazali in si zagotovili stalno delovno mesto. Zdaj pa je tu koronakriza z vso svojo negotovostjo in vplivi, še posebej na kulturni sektor, v katerem delujem. To doživljajo mnogi, to pomanjkanje vedenja, kaj bo čez nekaj tednov, velike skrbi ob morebitni izgubi dela. Življenje od prihrankov, odsotnost možnosti načrtovanja prihodnosti in ukvarjanje le s tukaj in zdaj … To je pravzaprav moja temeljna eksistencialna izkušnja med dvajsetim in tridesetim letom. Šele pred nedavnim sem po dolgem času znova začutila, kako je imeti podlago, na katero se lahko osloniš, ko prične svet okoli tebe drseti.

V svojih pesmih se odzivate na različne pritiske sodobne družbe, ki zahtevajo od posameznika, da se ukloni pravilom oziroma živi po vzorcih. Kaj je tisto, kar vas pri tem posebej utesnjuje?

Eden od kalupov, ki so mi v določeni točki postali pretesni, je kalup mladega človeka in v kakšno nenavadno raztrganost nas postavljajo pričakovanja družbe. Po eni strani je malo začetnih delovnih mest in je težko doseči pogodbo za nedoločen čas, ki bi lahko prinesla varnost in stabilnost. Zato je težko dobiti kakršenkoli kredit in tako dolgo časa ne prideš do lastne nepremičnine, če nisi med tistimi srečneži, ki jim je stanovanje takole nekako padlo iz družinske malhe. To pomeni, da kot najemnik leta vlagaš v najem stanovanja, ki ga ne moreš povsem urediti po svoje, in hkrati izgubljaš sredstva, ki bi že lahko predstavljala del kreditne obveznosti. Zato je pogosto najlažja rešitev kar izselitev iz Slovenije, pot, ki so jo izbrali mnogi moji sorodniki in prijatelji, ki jih zdaj pogrešam.

Drug kalup, ki se me pogosto pretesno oklepa, pa je oklep mlade ženske. Pričakovanja segajo vse od tega, kakšen naj bo izgled in s tem povezana časovni ter finančni vložek (koliko časa porabimo vsak teden samo za to, da uredimo vse dlake na svojem telesu!), do tega kakšni stili komuniciranja in vodenja so bolj zaželeni za ženske in posledično uspešnejši. Kolikokrat še bom slišala, kako sem pridna, kadar bi lahko uporabili tudi besede sposobna, talentirana, zavzeta, uspešna? Kolikokrat moramo prijazno pokimati, namesto odločno postaviti mejo in delegirati delo, postaviti roke in pričakovanja?

V eni od pesmi zapišete: Kako sem si zaprisegla, da ne bom več ocenjevala kompozicij svojega telesa … kako ne bom več trepetala pred pokvarljivostjo … Lepotni trendi, kult mladosti, strah pred staranjem … Kako ste se sami s tem spopadali?

V resnici ne dam veliko na modne in lepotne trende in tudi staranje me prav nič ne obremenjuje. Veselim se vsakega novega sivega lasu, z radovednostjo opazujem spreminjanje potreb svojega telesa. Poskušam biti prijaznejša z njim, ker sem ugotovila, da sem dolga leta živela kot ena sama glava: mar mi je bilo samo za intelektualne in kognitivne sposobnosti in telo je bilo le nekakšno vozilo, ki me je premikalo po svetu. Zdaj raje poskušam najti ravnotežje med telesom in glavo, med glavo in srcem, med življenjem navznoter in življenjem navzven. Približevanje tridesetega leta me je obremenjevalo predvsem zato, ker sem bila na velikem razpotju v življenju in sem zaradi tega imela še posebej močen občutek, da nimam trdnih tal pod nogami. Zdaj pa se stvari znova posedajo in lažje plujem naprej.

Zbirka je izšla pri JSKD kot nagrada za naziv uršljanka, ki ste ga dobili kot zmagovalka natečaja Festival mlade literature Urška 2019. Najbrž je mladim avtorjem danes težko priti do prvenca?

Stanje v slovenskem založništvu je takšno, da je težko priti do izdaje avtorskega leposlovja v slovenščini, ne glede na starost, če nisi na seznamu subvencioniranih izdaj založb. Morda je še posebej težko tudi starejšim in uveljavljenim avtorjem, ker je pozornost trga usmerjena v novosti, v prvence, v iskanje novih zgodb. Knjigo sicer lahko izdaš, še posebej hitro gre, če lahko kar sam pokriješ stroške tiska in priprave knjige. A izdaja knjige je veliko več kot to: v tem procesu bi praviloma naj sodelovali tudi usposobljeni lektorji, uredniki, oblikovalci, izkušeni tiskarji in to je šele začetek. Ko pride knjiga iz tiska, pa že prej, jo je treba obuditi v življenje, poskrbeti za promocijo, distribucijo, kako bo dosegla in nagovorila bralce. Zato sem zelo hvaležna, da mi je ob tej lepi nagradi pripadla tudi ta priložnost, saj so bili vsi soustvarjalci knjige zelo profesionalni in osebno angažirani, JSKD pa kot založnik zelo lepo skrbi za svoje izdaje in avtorje. Ob tem gre posebna zahvala vodji literarnih programov pri JSKD, Barbari Rigler, ki je pravzaprav duša in pogon njihovih aktivnosti.

Festival oziroma natečaj mlade literature Urška, ki je namenjen avtorjem med 15 in 30 letom starosti, ni zgolj tekmovanje za najboljšo literaturo, temveč mladim avtorjem omogoča tudi medsebojna srečanja in zlasti skupna branja in delavnice z mentorji oziroma selektorji srečanja. Kako pomembno je tovrstno delo za razvoj mladih literatov?

Če si mlad ustvarjalec, ne glede na umetnost, s katero se ukvarjaš, je zmeraj dobro dobiti odzive od izkušenejših ustvarjalcev in pridobiti povratne informacije o svojem delu, se tako počasi umeščati v ta prostor. Dragoceno je primerjati se s tem, kar ustvarjajo drugi mladi ustvarjalci in dobiti iskren in poglobljen odziv literarnega mentorja. Navsezadnje je pomembno biti selekcioniran na natečaju, kjer selektorji berejo besedila pod šifro in je resnično tvoje delo tisto, ki prepriča komisijo, ne pa tvoje morebitne izkušnje ali ugled, ki si si ga morda predhodno ustvaril v tem polju.

Od naslova uršljanka 2019 do izida prvenke je poteklo približno eno leto. Ste v zbirko uvrstili stare pesmi ali ste pisali nove?

Večji del zbirke je svež, gre za nove pesmi, ki so nastajale med januarjem 2019 in pomladjo 2020. Se pa med njimi najdejo tudi nekatere starejše pesmi, ki so bile prepesnjene v novo obliko, saj se sicer ne bi dobro povezale s preostalo vsebino. Vendar govorijo o temah, ki so se mi zdele pomembne za knjigo, zato sem jih uvrstila zraven.

Zbirka je nastajala pod mentorskim očesom profesorja Andreja Makuca, ki je bil tudi državni selektor Urške. Kaj to pomeni, kako je potekal ta proces oziroma sodelovanje?

Z gospodom Makucem sva zelo tesno sodelovala, saj je večkrat prebral vse pesmi in podal predloge, kako bi jih bilo možno še nadalje izčistiti, narediti določene dele močnejše in učinkovitejše. Na ta način mi je prenesel veliko svojega védenja o pisanju, urejanju leposlovnih besedil, o poetičnih zakonitostih, pa tudi pomembno informacijo o tem, ali in kako pesmi nagovarjajo bralca? Pa knjiga, kako deluje njen ustroj, kako zaživi v branju?

Zakaj naslov Drseči svet? Se vam zdi življenje izmuzljivo?

Ta naslov dobro ponazarja eksistencialno občutenje, ki me je v veliki meri zaznamovalo. Dolgo sem se upirala drsenju in se poskušala prebiti nazaj na kopno; potem pa sem spoznala, da je lažje valovati skupaj z družbenimi tokovi, ki usmerjajo moje življenje, in v njih najti oprijeme ali težišča, ki mi pomagajo obdržati glavo nad gladino. Spoznala sem, da mi pomagajo vzpostaviti ravnotežje: umetnost. Ljubezen do bližnjih. Narava in odnos z živalmi. Igra. Čudenje in radovedno opazovanje sveta okoli mene. Stik s telesom. In kadar mi postane težko ob drsenju sveta, me te stvari rahlo prizemljijo, sprostijo, da lahko včasih tudi uživam v drsenju.

Za Metropolitan napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ