V SNG Drama Ljubljana so na oder postavili komedijo Carla Goldonija Letoviška trilogija v režiji Diega de Bree. Niz treh komedij uprizarja družbo beneških meščanov 18. stoletja, katerih želje in zmote delujejo nenavadno sodobno in prepoznavno. Besedilo so po priredbi Erika Vossa v prevodu Mojce Kranjc pripravili ustvarjalci uprizoritve.
Letoviška trilogija je niz treh komedij najpomembnejšega italijanskega komediografa, ki jih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto. Kot je na novinarski konferenci povedala ravnateljica Drame Ivane Djilas, je celota kompaktna in deluje, kot da bi šlo za tri dejanje ene zgodbe. Goldoni je sicer predvsem zabaval ljudi, se pa skozi zabavo v igri skriva tudi kritika družbe. Od Goldonijevega časa do danes se je po njenih besedah spremenilo le malo, kako so nekatere stvari, denimo odnos do žensk in poroke, zakoreninjene. Kako počasi se kot družba premikamo, pa je po njenih besedah zastrašujoče.
Po besedah dramaturginje Diane Koloini trilogija uprizarja družbo na različne načine povezanih meščanov, ki se odpravljajo v letovišče. Že na začetku se izkaže, da letovanje zanje ni čas sprostitve, počitka in užitka, ampak v prvi vrsti prostor za družbeno samopromocijo, ki se ji posvečajo z vso intenzivnostjo. Ker je razkošje tisto, ki po vrednotah njihovega sveta posamezniku dviguje vrednost, se neizmerno zadolžujejo, kar jih vodi v neizbežen propad. V ta proces pa ni vključeno samo samo razkazovanje razkošja, ampak tudi njihovi medsebojni odnosi, vključno z ljubeznijo, ki je vpeta v ta okvir družbenega konformizma in s tem tudi poražena.
Diego De Bree je povedal, da je zgodba strahotno plitka in trivialna ter odpira problem potujitve človeka v neskončni borbi po družbeni vlogi. Ljudje se v tej plitkosti ukvarjajo samo še z lastno podobo ter da ne bodo zavrnjeni. To je glavna težava in tu so vzporednice z današnjim časom. Goldonijevo besedilo prežema tesnobni konformizem, ki od človeka zahteva veliko tekmovalnosti in prilagajanja, iz tega toka pa je tudi težko izstopiti. Sam besedilo zato režiser vidi kot tragedijo in ne toliko kot komedijo.
Kot je še povedal, si želi, da predstave prinese sporočilo, da gre za današnjega človeka in ne za kontekst konca 18. in začetka 19. stoletja, ko Goldoni v svojem delu opisuje propad plemstva, ki še vedno vztraja pri starem načinu življenja.
Nika Šoštarič, ki je za gledališki list prispevala besedilo z naslovom Medtem ko svet gori ..., se je dotaknila fenomena počitnic kot iluzije na socialnih omrežjih, ki so "iluzija nekega življenja, ki pravzaprav sploh ne obstaja". Kot je povedala, lahko sicer po eni strani rečemo, da gre za bolj novodobno stvar, a je v bistvu precej univerzalna. Mehanizmi so v bili v 18. stoletju sicer nekoliko drugačni, a narava človekovega pretvarjanja ostaja ista.
Igralec Saša Tabaković je Goldonijevo besedilo opisal kot režijsko in igralsko zelo zahtevno. V uprizoritvi plehki ljudje izrekajo plehke replike in izziv je bil, kako jih "olupiti", da se bo iz te plehkosti pokazala vsebina, ki bo zazvenela v psihologiji, ki jo željo prikazati. Človek namreč, ne glede na to, kako je plehek, nekaj čuti in razmišlja.
V uprizoritvi igrajo še člani in članice igralskega ansambla Drame Branko Šturbej, Saša Pavlin Stošić, Mina Švajger, Jure Henigman, Eva Jesenovec, Boris Mihalj, Valter Dragan in gosta Jure Šimonka ter Maks Dakskobler.
Lektor je Arko, De Brea je tudi scenograf, kostumograf je Blagoj Micevski, avtor glasbe Jože Šalej, oblikovalec videa in zvočne podobe Igor Potočnik, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, oblikovalka maske Julija Gongina.
Premiera na Velikem odru bo v soboto, 17. oktobra, ob 20. uri.
