Luna Jurančič Šribar: Ko pišem, vse okrog sebe gledam s pisateljskim očesom

Ta se teoretično zelo povezuje z njenim prvencem, romanom Starinarnica, deluje tudi v uredništvu cestnega časopisa Kralji ulice oziroma Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Rada bi čim več pisala, ker ji je pisanje ena od pomembnejših stvari v življenju. Zanima jo leposlovje, pa tudi filmska umetnost in gledališče.

Imate v svojem življenju svetilnik, kot je marsikomu v vaši knjigi Starinarnica gospod Sensa, eden od glavnih junakov?

Dr. Luna J. Šribar: Tudi njegovo ime Sensa izhaja iz besede za občutljivost, vsekakor je takšen lik. V določenem trenutku se sicer tudi njemu zalomi, to je glavni zaplet, a se potem obrne v srečen konec. Sicer pa ne iščem toliko nekih zunanjih svetilnikov, bolj si želim, da bi bila sposobna svetiti sama sebi, vsaj proti temu grem z minevanjem let. Zdi se mi, da sem se včasih izgubila, saj me je kot radovednega človeka zapeljalo tudi v bolj razburkane vode. Tudi družim se s takšnimi ljudmi, ki niso ravno konvencionalni. Pravzaprav sem alergična na konvencionalnost, kar pikice dobim, kadar pridem v kakšno takšno družbo. Dejansko sem se še v mlajših letih – zdaj sem to malo omilila – začela skoraj tresti, če sem se znašla v kakšni zelo konservativni družini, ki je bila zelo 'popedenčkana'. Malo je tudi povezano s tem, da sem odraščala z mamo samohranilko in nisva bili klasična družina, tako sem se tudi pozneje, ko sem imela kakšne fante ali prijateljice, počutila zelo tesnobno, ko sem bila povabljena na družinska kosila.

Kako ste se znebili tega občutka?

Dr. Luna J. Šribar: Zaradi tega sem nekaj časa 'psihirala', potem pa sem se navadila, da sem to jaz, saj ko se skozi življenje sprejemaš, si pustiš.

Smo le rojeni, da živimo svoje življenje?

Dr. Luna J. Šribar: Ja, zato smo rojeni, včasih to uspeva, včasih pa tudi ne. Zdi se mi, da smo zdaj v takšnih časih, da se razmere zaostrujejo tako na čustveni kot družbeni ravni. Saj to je tako ali tako povezano. Znotraj nas potekajo pravi boji, s katerimi nekatere stvari odpadajo, stvari, ki niso resnične, resnične pa ostajajo.

Mar niso vedno takšni časi, da so nekaterim bolj pisani na kožo in nekaterim manj?

Dr. Luna J. Šribar: Zdi se mi, da gremo bolj v notranje razmisleke, se obračamo k sebi v odnosih in se ukvarjamo s tem, kaj za vraga počnemo v življenju.

Ste tudi s knjigo zavili v to smer?

Dr. Luna J. Šribar: Nisem ravno analitična, sem bolj intuitiven človek, s tem, da zadnje čase premišljujem o tem, na kakšne načine sem zatirala sebe in bila zatrta v čustvenem smislu, glede na to, da naša družba deluje predvsem racionalno.

Ker ste si dovolili, da greste v to smer?

Dr. Luna J. Šribar: Ja, ker sem dovolila, da se me zatre. Zdi se mi, da spopadanje s tem terja neki pogum, blago, in ne rušilno moč. Zato tudi ne verjamem v knjige o samopomoči, ki vse po vrsti prodajajo isto: da z voljo vsi zmoremo vse. To se mi zdi zgrešeno, ker je tok življenja veliko bolj kompleksen. Sicer se nekateri uspešni ljudje hvalijo, da so vse dosegli s svojo voljo, vprašanje pa je, koliko so pri tem ravnali na silo, kolikokrat pohodili sebe in druge.

Menite, da se to na dolgo progo ne obnese?

Dr. Luna J. Šribar: To na dolge proge velikokrat poči. Veliko bolj primerna se mi zdi mehka, intuitivna moč.

Ženska energija, če svet delimo na žensko in moško energijo?

Dr. Luna J. Šribar: Ja, če ga tako delimo, ampak upam, da si tudi moški vedno bolj pustijo biti ranljivi.

Kaj pa menite o trpljenju, ki ga v vaši knjigi kar precej zaznamo?

Dr. Luna J. Šribar: Trpljenje mora biti, da ga potem razrešiš, tako je vsaj v moji knjigi. Nekaj sem pobirala okoli sebe, precej pa iz sebe, a sem potem dograjevala. Ne rečejo zaman, da je fikcija bolj resnična od resničnosti.

Živite med pisanjem dve vzporedni življenji, realnost in fikcijo?

Dr. Luna J. Šribar: V bistvu se mi fikcija potem začne prepletati z realnim življenjem. Ko pišem, vse okoli sebe gledam s pisateljskim očesom v smislu 'tole bi lahko bila huda zgodba'. To je ena stvar, druga pa, da se začne tudi življenje drugače odvijati. Mogoče začnem stvari opazovati bolj na simbolni ravni, v smislu, kaj bi določene stvari lahko pomenile. Včasih se recimo ukvarjam tudi s sanjami. Zelo rada analiziram sanjske simbole. Obstaja tudi ljudstvo, ki sanjski svet jemlje enakovredno budnemu stanju. Bolj se s tem ukvarjam, bolj se mi odpirajo takšne plasti v življenju, ki so povezane z mano, celoto.

Se vaša celota bori?

Dr. Luna J. Šribar: Se, ampak zdaj se učim dosegati cilje na drugačen način. Ravno zadnje čase premišljujem: “Ali bi si lahko naredila tako, da ni vse tako zajebano?” Zdaj se učim s sabo in drugimi delati na bolj mehek način. Ljudje se tako ali tako ves čas spreminjamo. Nekatere stvari začneš jemati bolj lahkotno, potem lažje stečejo. Sicer pa je borbenost najbrž povezana z družino, glede na to, da nisem odraščala v najbolj konvencionalni družini.

Je k temu precej prispevala tudi babica?

Dr. Luna J. Šribar: Je. Babice je precej v knjigi, edina od junakinj, ki sem jo skoraj povsem povzela.

Ste se skozi boj zase začeli zavzemati tudi za šibke, brezdomne?

Dr. Luna J. Šribar: Sem, čeprav pri tem ne bi nujno govorila o šibkosti. Kaj sploh je šibkost v tej družbi?

Si nekateri od brezdomnih želijo živeti takšno življenje?

Dr. Luna J. Šribar: Ne! Za brezdomne ljudi nikoli ne rečem, da bi si želeli tako živeti.

Ne?

Dr. Luna J. Šribar: Tako rečejo, da ohranijo svoje dostojanstvo v smislu, da je to njihova lastna izbira. Ali res verjamete, da bi nekdo pozimi pri 0 stopinjah rad bil zunaj ali ne bi imel nikamor dati svojih stvari. Vsi brezdomni ljudje, ki jih poznam, izhajajo iz težkih družinskih razmerij. To so ranjeni ljudje, ki se borijo, naš sistem pa ni takšen, da bi bil prijazen do njih. Naš sistem takšne ljudi zametuje, glavo obrača proč. Si pa ljudje velikokrat tudi sami ustvarjajo težke situacije, ker imajo v sebi travmo. Če si rojen v družini, kjer je stalno travma, si nanjo navajen in imaš v življenju vzorec, ki ga kar naprej ponavljaš.

Glede na vaše darove ste aktivni na precej področij, kaj pravzaprav počnete?

Dr. Luna J. Šribar: Med drugim delujem v zadrugi Stara roba, nova raba, ki je namenjena zaposlovanju brezdomnih ljudi.

Stara roba, nova raba podobno posluje kot starinar, gospod Sensa?

Dr. Luna J. Šribar: V knjigi sem izpustila ta finančni vidik, ker gospod Sensa starine menjuje. Ljudje me sprašujejo, kako gospod Sensa živi. Pravim, da me ne zanima, ker gre za fikcijo in se nam s tem ni treba ukvarjati. Pri literaturi je dobro, ker si lahko dam prosto pot.

Kako vam gre prodaja starin?

Dr. Luna J. Šribar: Na Poljanski imamo trgovino, v Studencu butik in skladišče. Sicer imajo nekateri ljudje predsodek pred starimi stvarmi, ker stare stvari s sabo nosijo energijo prejšnjih lastnikov. Saj to je ta ekonomija daru, ki sem jo razdeljevala v knjigi. Polinezijska ljudstva verjamejo v duh stvari, ki se prenaša. Tako tudi poteka ta krogotok, da stvari krožijo. Ideja je, da se na koncu vedno vrnejo do svojega darovalca. Vse temelji na dati – prejeti – vrniti. To se seveda lahko razume tudi na neki ravni človeškega delovanja.

Kako?

Dr. Luna J. Šribar: V tem trenutku se mi predvsem zdi pomembno, kako odreagirati na druge načine, ker je v svetu veliko agresije, preveč strahu. Ukvarjam se s tem, kako reagirati v vsakodnevnih odnosih, če mi kdo naredi nekaj slabega, da v tem primeru ne reagiram na prvo žogo, se ne odzovem s sovraštvom; kako se v sebi umiriti, da ne soustvarjam tega kroga negativnih dejanj. Gre za težko umetnost in disciplino, ki jo najbrž vadiš vse življenje. Ravno sem brala knjigo Brené Brown, ki piše, kar je zelo uporabno tudi za delo z ljudmi, s katerimi delam, kako svojo ranljivost in zlorabe obrniti na način, da ti ranljivost da pogum, da začne delati zate, se pravi, kako dobivati moč iz ranljivosti.

Mar ranljivi ljudje niso tudi bolj sočustvujoči, empatični, in to tudi pokažejo?

Dr. Luna J. Šribar: To drži, s tem pa se pogojuje tudi postavljanje mej, ker če ne postaviš mej, narediš tudi drugemu škodo, ko gre čez tvoje meje.

Ste nekatere svoje bolečine delno reševali s pisanjem knjige?

Dr. Luna J. Šribar: Sem, to je vsekakor kreativen način reševanja in obenem pozitiven, ker nisem preveč travmirala, temveč napisala knjigo. Knjige nisem pisala z namenom, da se bom 'terapevtala', ampak ko sem se lotila pisanja, so stvari, ki so bile močno v meni, enostavno prišle ven. Ni mi bilo sicer do tega, da bi neposredno pisala svoje zgodbe, sem pa vpletla nekatere stvari. Recimo smrti je bilo zadnje čase dosti v mojem življenju in se to v knjigi najbrž pozna. Smrti je precej tudi pri delu, ki ga opravljam pri Kraljih. Zelo veliko ljudi umre, sploh spomladi in poleti.

Kako pa ravnate z darovi, ki jih imate?

Dr. Luna J. Šribar: Težko. Pri zadrugi sem polovično zaposlena, polovično pa imam s. p. za umetniško ustvarjanje. Rada bi se čim bolj preusmerila v pisanje, ker mi je postalo ena od pomembnejših stvari v življenju. Pa ne samo v pisanje romanov, enkrat bi rada pisala scenarije za filme, drame za gledališče.

Ste nori na zgodbe?

Dr. Luna J. Šribar: Predvsem mi zelo dobro dela domišljija. Lahko slišim en stavek ali misel in iz tega zelo veliko napletem.

Kaj pa občutek pripadnosti, ali radi kam pripadate?

Dr. Luna J. Šribar: Pomembno je, da pripadam sebi. Po svoje pripadam veliko stvarem, ljudem, idejam, a se pri tem trudim ohranjati svoje vrednote. Ljudje imamo v sebi zelo močno potrebo po pripadnosti. Mogoče z leti postaneš bolj pozoren na to, koga spustiš v svojo bližino, ne sprejemaš več tako vsepovprek kot, recimo, v najstniških letih. Prav tako se precej navežem na ljudi in težko zapustim kakšen odnos, tudi če vidim, da me izčrpava. Drugače imam veliko raje manj ljudi okrog sebe, ampak takšne, ob katerih se res počutim jaz. Sem tudi precej samotarska.

So bile ženske tiste, ki so vas zaznamovale?

Dr. Luna J. Šribar: Mama je ena od teh žensk, ki so imele velik vpliv name. Glede na to, da sva obe močna karakterja, sva imeli tudi kar buren odnos. Tudi zato, ker sva zelo različni, starši pa ti po navadi med odraščanjem ponujajo svoje vedenje in videnje sveta. Tako sem si pač morala izboriti, da sem, kdor sem. Seveda pa so bile okrog mene še druge pomembne ženske. Obe babici, recimo. Očetova mama je bila zelo samosvoja, sicer je imela 'raztur' v življenju in jo je okolica zelo obsojala.

Je bila babica zadovoljna s takšnim življenjem?

Dr. Luna J. Šribar: Ne, bila je kraljica drame. To sicer ni model, po katerem bi rada živela, mi je pa vzor v smislu širine in sprejemanja.

Sebi dopuščate, da greste čez nekatere stvari?

Dr. Luna J. Šribar: Ja, ker je v življenju nevarno, če se 'uokvirčkaš'.

Kako dojemate izobrazbo?

Dr. Luna J. Šribar: Znanost mi ni nikoli bila tako pomemben del življenja, da bi se recimo osredotočila samo na akademsko kariero. Sicer veliko berem tudi teoretična dela, vendar mi je razmišljanje s svojo glavo na prvem mestu. Antropologija mi je dala določen način razmišljanja, spodbujala je mojo radovednost pa tudi terensko delo mi je zelo blizu. Je pa lepo, ko imaš včasih kakšen preblisk in potem naletiš na avtorja, ki ta preblisk še teoretično utemelji. Tako da do večine stvari pridemo intuitivno, vedno najprej dela intuicija, znanost pa za tem caplja. Po moje velik del naše družbe – politični in poslovni svet – temelji na zelo omejenem principu, saj se zanaša samo na neko kvazi racionalnost in predalčkanje ter s tem negira velik del človeškega delovanja. Sicer se ne družim veliko z ljudmi s teh področij, v romanu pa imam tudi take like. Recimo Oskar, ki je doživel spremembo, tudi posledično prek predmetov iz starinarnice, za Ilijo pa ni rešitve.

Ga frizerka Mila ne more spreobrniti?

Dr. Luna J. Šribar: Bolj je mišljeno, da bo še naprej delal 'štalo', da je odprt konec. Ampak tako ali tako lahko vsak bralec razume po svoje.

Kaj ste še potegnili iz dela z brezdomnimi?

Dr. Luna J. Šribar: Ne gre samo za to, da nimajo strehe nad glavo, dom je še marsikaj drugega. Dom je predvsem varnost, mir v tebi. Zunanja varnost in dobrine so sicer osnova, v bistvu pa gre za druge stvari. Mi imamo recimo nastanitveni program in tu lahko vidiš, koliko časa človek potrebuje, da se sploh za silo umiri, stabilizira, ko pride s ceste.

Imate najeta stanovanja za brezdomne?

Dr. Luna J. Šribar: Najetih imamo več stanovanj, v katerih živijo posamezniki in družine. Program traja leto in pol.

Brezdomnim tudi kaj svetujete, jim stojite ob strani?

Dr. Luna J. Šribar: V nastanitvenem programu ima vsak svojo socialno delavko, ključno osebo, s katero imajo vsak teden sestanke in individualno podporo. Dela se za to, da postanejo avtonomni. Dobre prakse smo si ogledali tudi na Norveškem in naredili nadgradnjo, ki se ji reče nastanitvena podpora. So pa te spremembe zelo počasne, saj so najbrž pri vseh, ampak pri takih, ki imajo hude travme, še toliko bolj. Je kar izziv.

Vam empatija in simpatija do ljudi, ki niso del sistema, pomagata pri delu z njimi?

Dr. Luna J. Šribar: Seveda, čeprav je bila moja empatija občasno tudi bolj nezdrave sorte, saj sem bila do ljudi preveč odprta, in potem gredo hitro čez moje meje ali pa me njihovi problemi preveč posrkajo. Ampak to je moja šola in zdaj se še vedno učim ljudem postavljati zdrave meje, tako v zasebnem življenju kot v službi. Ne bom sicer gradila visokih zidov, ampak včasih moraš tudi v ekstrem, da se potem izravna. Ljudje sicer zelo debelo pogledajo, ker sem spremenila vzorec, saj veljam za zelo popustljivo. Sicer pa zdaj v zadrugi manj delam z ljudmi in bolj s papirji. Moje mesto je prevzela sodelavka, ki je tudi starejša, z dolgoletno kilometrino v socialnovarstvenih programih, in ji gre v tem smislu bolje od rok. Obenem imam v sebi tudi to, da ljudi rada spodbujam, da prevzemajo iniciativo, avtonomijo, odgovornost. Odraslih ne maram obravnavati kot otrok, čeprav imajo nekateri zelo močno potrebo po tem, da imajo šefa, da jim nekdo govori, kaj naj naredijo.

Fotografija: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord