Marko Radmilovič je novinar, scenarist, režiser in od nedavnega tudi pisatelj, večina ga najbrž pozna po njegovi vsakotedenski satirični glosi Zapisi iz močvirja, ki jo ob četrtkih poslušamo na Valu 202. Dolga leta pisanja, opazovanja in razmišljanja so rodila roman Kolesar.
V maniri sodobnega kriminalističnega žanra odkriva nenavadno zgodbo medvojnega interniranca, ki je kot delavec v tovarni raketnega goriva v Avstriji izpeljal sabotažo. Roman je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina.
Novinarsko kariero ste začeli na Radiu Slovenija, kjer ste še danes, poznamo pa vas predvsem po pisanju. Zaradi štajerskega naglasa niti svojih kolumn ne prebirate sami. Kako je šla ta pot?
Ko sem prišel na radio, me je čakalo delo mladega novinarja na Valu 202. Ure in ure sem stal v parku in intervjuval ljudi. Vendar sem hitro ugotovil, da mi gre pisanje bolj kot govor. Potem sem v knjižnici RTV Slovenija odkril drobno knjižico o radijski reportaži in se za dolga leta zapisal temu delu, leta in leta sem delal oddajo Nedeljski izlet ter kratke reportaže. Zaradi tega so me opazili v dokumentarnem uredništvu Radia Slovenija, kjer so takrat delali izjemni Silvo Teršek, Marko Zorko in Ivan Sivec, od katerih sem se ogromno naučil.
Po 12 letih življenja v Ljubljani ste se vrnili v rodno Svečino, namesto v bloku z družino živite v veliki hiši, poklicno ste svobodnjak. Koliko vam pomeni svoboda, tudi poklicna?
Drugega kot svobode ne poznam. To ima veliko prednosti. Na radiu mi povsem zaupajo, nikoli ne sugerirajo tem ali me cenzurirajo. Le včasih imava pogovor z varuhom pravic gledalcev in poslušalcev. Kar se tiče življenja na vasi ali v mestu je biti na vasi danes gotovo velika prednost. V mestu težje kot pri nas stopiš iz hiše.
Kljub svobodi ste vsak teden zavezani napisati kolumno. Pišete jih od leta 1997, najbrž je kar težaško delo najti vsak teden nekaj svežega in zanimivega.
To je seveda velika obveza. Zato je 10 odstotkov zapisov zelo dobrih, 10 odstotkov jih je zanič, osemdeset odstotkov pa je povprečnih. A s tem lahko živim. Včasih se kolumna zapiše sama od sebe, včasih pa že v četrtek začnem živčkati, pa v ponedeljek še vedno gledam v prazen list. A z rutino, ki jo pridobiš z leti, nekako gre. Zato moram spremljati medije, berem časopise, brskam po spletu … To je moje delo.
Kljub temu ena kolumna ni delo za ves teden, kaj vse še počnete, pišete?
Z bratom Samom sva pred mnogo leti ustanovila produkcijsko hišo Kino Svečina. Tako sva jo poimenovala po kinu, ki smo ga v naši vasi dobili že po drugi svetovni vojni. Takrat je bil kino glasnik novih idej, zato so tudi na podeželju dobili svoje kinodvorane. Pravzaprav je bila to edina zabava. No, v Svečini imamo kino še danes, midva pa sva približno 20 let snemala dokumentarne filme. Samo predvsem v vlogi producenta, jaz kot pisec scenarijev. Veliko sva jih naredila.
Zadnja leta vas je zelo zaposlovala vznemirljiva in resnična zgodba Janeza Godca, interniranca med drugo svetovno vojno. Kje ste jo našli?
V Večeru sem nekoč prebral kratko novičko, da je mariborski godalni kvartet v Londonu igral Kantato za Janeza Godca, Slovenca, ki je med drugo svetovno vojno rešil London. Začel sem raziskovati njegovo življenje, prišel do ljudi, ki so ga poznali, in začel sestavljati zgodbo, ki se res bere kot kriminalka. Mlad in naiven je bil Janez, ki so ga Nemci že odpeljali v Stari pisker, da bi ga ustrelili, a se je ponudil za ovaduha, da bi se rešil. Pri tem ni bil ravno spreten, zato so ga Nemci poslali v taborišče Mathausen. Ker pa je bil dober tehnik, so ga poslali delat v proizvodnjo goriva za rakete. Tam mu je uspelo izvesti sabotažo, s katero je ogrozil bombardiranje Londona. To zgodbo je izbrskal neki londonski novinar, po njej pa je skladateljica Martha Ward napisala kantato v zahvalo neznanemu junaku.
Slišati je prav filmsko.
Res je, po njej sem res napisal scenarij, po katerem sva z bratom posnela dokumentarni film. A ga je javnost spregledala, tako da je šel nekako mimo. Zdelo se mi je škoda, zato sem dobil zamisel, da bi napisal scenarij za igrani film. Lotil sem se dela in si po nekaj časa rekel, jebenti, to pa ni ravno scenarij. In sem vse skupaj pustil, potem pa začel pisati roman, ki je nastajal kar štiri ali pet let.
Zakaj ste za svoj prvenec izbrali žanr kriminalke?
Najprej naj povem, da sem pripovedovalec zgodb in nimam umetniških ambicij. Nisem hotel pisati zgodovinskega romana, umeščenega v čas dogajanja, temveč sem hotel vzpostaviti distanco do tematike. Zato sem roman postavil v današnji čas, za obliko kriminalke pa sem se odločil iz več razlogov, tudi zato, ker ta žanr danes doživlja svojo renesanso. Skandinavci so dokazali, da je lahko tudi ta literatura kakovostna. Sicer pa sam želim pripovedovati konsistentno zgodbo, ki mi nekaj pove, umetniško, simbolno v literaturi se mi na neki način zdi anomalija.
Od kod vaša afiniteta do zgodovine?
Verjetno izhaja iz mojega zanimanja za dokumentaristiko, vedno me je zanimala zgodovina vsakdana, zgodbe običajnih ljudi, pri mojem dokumentarnem delu so nenavadne zgodbe dobesedno letele z vseh koncev, jaz pa sem jih z veseljem odkrival in zapisoval.
Vaša mama je učiteljica, oče je bil kriminalist, vas pa privlači zgodovina. Glavni junak romana Kreps, ki odkriva zgodbo Janeza Godca, je srednješolski učitelj zgodovine, eden od likov je kriminalist. Ste likom pripisali kaj materinega, očetovega ali svojega?
Nekateri res pravijo, da je v Krepsu nekaj avtobiografskega, vendar v vsem romanu ni lika, ne človeka, ne pokrajine, ki ne bi temeljila na čem, kar sem videl in poznal. Liki so kolaži ljudi, ki sem jih poznal. Roman ni fikcija, pisal sem ga tako, da sem vizualiziral stvari, pokrajino, ljudi.
Na radiu ne govorite radi, zato pa pojete v kar dveh različnih zasedbah.
Že zelo dolgo pojem v svečinskem nonetu, ki ga je dolga leta vodila moja žena. Zasedba je sicer samo dva dni štela devet članov, a ime nonet je kljub temu ostalo. Večina fantov je vinogradnikov, kar ni čudno, saj je Svečina vinogradniška vas. Tako je nonet nastal kot mešanica ljubezni do vina in petja.
Štirideset let ste tudi član bluzevske zasedbe The kroniks, kar je povem druga glasbena zvrst.
Zgodba s tem bendom, ki deluje že od leta 1980, je malo drugačna. Čeprav gre za veliko zasedbo, s pihali in trobili, v resnici to ni glasbena skupina, temveč stanje duha. Igramo namreč le enkrat ali dvakrat na leto, ko imamo koncert, sicer pa se običajno družimo kar tako, srečujemo se na pijači.
Kakšna je vaša vloga v skupini, ko vendarle igrate, kateri instrument igrate?
Jaz sem šef benda in pojem.
Slišala sem, da se imate za svečinskega enološkega terorista. Kaj to pomeni?
Mi smo ena redkih družin v Svečini, ki ni vinogradniška. A kljub temu se spoznam na vino, da sem enološki terorist, pa pomeni, da pijem samo svečinska vina, ki so, kar se belih vin tiče, res v špici. To dokazujejo tudi turisti, ki so začeli prihajati k nam. Svečina je namreč tik ob avstrijski meji, kjer poteka avstrijska vinska cesta, tujci pa so začeli odkrivati tudi vinogradnike in vinsko cesto na naši strani.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
