Matjaž Javšnik: "Ko Amerikancu rečeš, da prihajaš iz Slovenije, najprej vpraša, kje je to!"

Pohorci veljajo na vzhodu Štajerske za ene take, kako bi rekli, medvede. Za fejst ljudi, s katerimi se pa ni dobro zajebavati. Zaradi značaja in tudi zaradi ročnih spretnosti, ki si jih pridobijo pri podiranju smrek, jelk, bukev in kar je še drevja na tistem hribu. Ruše, od koder prihaja naš sogovornik, ležijo med Pohorjem in Dravo. Večjih znamenitosti ta kraj ne premore, razen tovarne dušika, ki je včasih fino zasmrajala zrak (ne vem, ali še danes) vse do Maribora.

Alkoholikov med Rušani v povprečju ni nič manj v drugih zaselkih te pokrajine, se pravi precej, in mogoče bi se med njimi znašel tudi Matjaž Javšnik, ljubitelj panka, odcveteli najstnik, letnik 1969, če ga ne bi prav obljubljenemu litru vina kot nagradi za obisk avdicije lokalnega gledališča uspelo spraviti ‘iz lera’, vegetiranja, v katerem se je znašel po srednji šoli. V Ljubljano se je odpravil nekoliko pozno, šele pri triin-dvajsetih, da bi se izučil za lutkarja, a so ta študij žal predčasno ukinili, tako da mu to ni bilo usojeno.

K sreči je medtem v tem mestu, ki mu gre na jetra, spoznal sorodne duše, z njimi ustanovil gledališče in začel zabavati ljudi. Don Juan International Fakr, Roka roko ubije, Sex&Drugs&Rock’n’roll ... so naslovi nekaterih iger, ki so med njegovimi poznavalci postale že legendarne. (Njegovo prvo delo, monodrama Od boga poslan, bi že morala biti pri kakšni tristoti uprizoritvi, če je naše sledenje časopisni dokumentaciji pravilno.)

Za svoje delo je prejel kar nekaj priznanj, zelo različnih, od Severjeve za igralske dosežke do pokalov za najboljšega improvizatorja in moderatorja na državnem prvenstvu v improvizacijah. A to seveda ne bi zadostovalo za vseslovensko slavo. Ta je prišla s filmom in televizijo. Z nesmrtnim zaključnim monologom v filmu V leru, ki je drugi film, v katerem je igral, pa z ganljivo Zadnjo večerjo, ki jo je ustvaril z režiserjem Vojkom Anzeljcem, in seveda z liki v televizijskih nadaljevankah, predvsem z Izijem iz TV Dober dan.

Biti zabaven je božji dar, ki ga ne premore ravno vsak in ki se ga ne da naučiti. Javšnik ga premore in uporablja v veliko veselje tistih, ki se v tej deželi znajo smejati. (Tem toplo priporočamo poslušanje mariborskega radia Center in oddaje Zaj pa jas vas nekaj vprašam). Nekoliko manj so nad tem navdušeni slovenski ‘darkerji’, ki ob omenjanju Javšnika pomislijo na to, da najbrž ne zna odigrati nič drugega, če je bil tako prepričljiv Tinček debilček. In se pri tem namrdnejo ob njegovih improvizatorskih divjanjih, pomanjkanju zveličavne izobrazbe, temu, da zna nasmejati ljudi, pa štajerskemu dialektu, ki ga govorijo njegovi štajerski liki. Dobro, to je njihov problem. Javšnik za razmišljanje o tem nima časa, sploh ne v decembru.

Konec leta imajo estradni umetniki največ dela. Tudi vi?

Javšnik: Naše storitve so takrat bolje ovrednotene, ker je taka gužva. Tisti, ki te hoče imeti, te plača. Takrat jaz in moja skupina, ki se ukvarjamo prav s predstavami, delamo za znanega naročnika in teh promocij je v decembru ogromno. Imam sicer dve ekipi fantov, ki to furata, jaz v bistvu delam samo scenarije in zrežiram zadevo, ampak mi tudi to vzame ogromno časa. Zaposlen sem tudi v Špas teatru ... Tako da se niti ne vidim, kako mi bo uspelo biti fizično prisoten na vseh teh koncih Slovenije.

Napravite kdaj konec leta inventuro?

Javšnik: Ja. S fanti itak vedno naredimo kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni plan za celo leto. Ponavadi zaključimo konec decembra, ene tri dni pred novim letom, prenehamo z vsemi aktivnostmi in si privoščimo sindikalni izlet, ga fajn zažuramo, potem pa zjutraj pred zajtrkom premeljemo zadeve. Kaj je bilo v preteklem letu v redu, kaj je treba poštimat, kaj nam manjka. Ali nam manjka, recimo, v tehničnem sektorju kak fant. Ali kdo koga pozna, koga priporoča.

Lani smo imeli težave s prevozi, se nam je tam malo zalomilo. Letos smo se dogovorili, da bo vsak od svojega honorarja odstopil delež za šoferja. Ker ravno vožnja te najbolj utrudi. Zjutraj moraš nastopati v Lendavi, popoldne v Portorožu, zvečer pa v Ljubljani. In če se moraš sam peljati, to ne pelje nikamor. Ni tistega denarja, ki bi odtehtal to, da se imaš fajn, ne pa da si nenehno utrujen.

Kaj največ igrate v tem času?

Javšnik: Vse živo. Imam devet živih predstav.

Kam pa greste na sindikalni izlet?

Javšnik: Zelo različno. Zmeraj je povezan s kakšno aktivnostjo. Gremo na Krko, se po njej spustimo s kanuji, potem pa si na kakšnem kmečkem turizmu privoščimo fajn žurko. Letos gremo na Vršič, kjer smo najeli kočo, na sankanje.

Zadovoljni z letošnjo sezono?

Javšnik: Absolutno.

Na letošnji podelitvi nagrade za najboljši slovenski film po mnenju občinstva, za Burgerjeve Ruševine, ste dejali, da bo to še en film, ki ga bo občinstvo imelo rado, kritiki pa ne. Ste mislili resno?

Javšnik: To je bila bolj šala. S kritiki se sploh ne obremenjujem. Kritiki niso nobeno merilo uspeha. Edino, kar šteje, je občinstvo v dvorani. Ono je lakmusov papir. Če ga ni v dvorani, ti noben kritik ne pomaga. Sicer je pa s kritiki tako: zelo težko je biti kritik v Sloveniji. Težko je biti pri tem početju nevtralen, ker se vsi med seboj po-znamo. Prej ko slej se srečaš s kom na kakem festivalu, popiješ pivo z njim in po popitem pivu, pa če je prijeten večer in se zabavaš, se zgradijo med ljudmi neke simpatije in potem je zelo težko pisati objektivno o nekom, ki ti je simpatičen kot človek. Pisati o njegovem delu. Veliko laže je to v velikih državah, v katerih ni takšnih kontaktov, nikoli se ne srečajo, ne mešajo v pisanje prijateljstev, ampak strokovno opravijo svoj posel – in to je to.

Imajo mnenja kritikov pri nas sploh kak vpliv?

Javšnik: Veliko manjši, kot bi si kdo mislil. Kot sem rekel, publika je lakmusov papir. In če je ni v dvorani, potem ti nobena kritika ne pomaga. Si pa zelo želijo, da bi jo imela, ker so kritiki v večini neki nerealizirani ustvarjalci.

To ni samo stereotip?

Javšnik: Ne, to kar drži. Ker se veliko gib-ljem v teh krogih, imam tudi precej insajderskih informacij. Ogromno ljudi, ki pišejo o filmu in televiziji in ki filme in oddaje konstantno trgajo in rušijo, jih postavljajo v neke negativne kontekste, ki jih sploh ne razložijo, ne ponudijo rešitev, vzporednic ... vztrajno pošilja svoje scenarije na televizijo in na filmski sklad, ampak jih vedno zavrnejo kot izredno slabe zadeve.

Kako pa sploh nastane slovenski film?

Javšnik: Obstajata dve poti. Ena je prek filmskega sklada. Na to osemdeset odstotkov slovenskih filmskih ustvarjalcev ne upa. Ali pa upa vse življenje, ker je to varianta, po kateri se z lakastimi čeveljci sprehodiš od začetka do konca. Dobiš dva milijona mark in se ukvarjaš samo s tem, kako bo film zgledal. Ne s tem, kje bi štartal, kako ga boš speljal, na kaj boš moral paziti, kje boš dobil denar, koga boš moral prositi, pred kom si boš moral zlomiti hrbtenico, ker ... Težko je v Sloveniji dobiti denar.

Nekateri prav uživajo v tem, da imajo moč in denar in se pustijo dobesedno prositi. To je pa druga varianta, kako posneti film. Gverilsko. Če se ga lotiš gverilsko, si na neki način prostitutka. Prodajaš sebe, prosjačiš za denar, ampak to požreš, če zaupaš v idejo in če veš, da imaš svoj prav. Si pa zato potem v dvorani, če je publika zadovoljna, stokrat poplačan.

Za vami je en tak gverilski celovečerec, Zadnja večerja, ki je bil tudi finančno uspešen, če se ne motim?

Javšnik: Hja, pri nas je zelo težko posneti finančno uspešen film. Če gledam na to, koliko sva z Vojcem (Anzeljcem, režiserjem, op. p.) vložila svojega v ta film, sva se finančno pokrila, celo nekaj malega sva zaslužila, ampak predvsem zato, ker je bil to res poceni film. To ni bil film, ki bi stal dva milijona mark, ampak sva ga naredila za tristo tisoč mark.

V sedmih snemalnih dneh?

Javšnik: Celo manj. Šestih in pol.

Ne glede na to partizansko snemalno varianto je bil film zelo uspešen, imel je ogromno gledalcev, zato bi človek pričakoval, da ste se z njim prebili v tisto kategorijo filmskih ustvarjalcev, ki ne bodo imeli težav pri denarju filmskega sklada.

Javšnik: Takoj po Zadnji večerji sem poslal na filmski sklad scenarij, ki so ga zavrnili in zelo slabo ocenili z nekimi obrazložitvami, ki mi še danes niso jasne in ki jih hranim, ker prej ali slej bo ta film posnet. In ko bo šel ven, bo moj prvi intervju tak, da ne bom nič povedal, ampak bom samo pokazal tisto obrazložitev. Naj gre v cajtnge, da bodo videli, kateri ljudje odločajo o slovenskem filmu pa kakšne kompetence imajo. Ta scenarij je v tujini naletel na zelo dobre odzive, vsi so bili zelo navdušeni, edini problem je, ker nas imajo še vedno za eks Jugoslavijo.

Govorite o scenariju za film Otok srce?

Javšnik: Ja. Ko Amerikancu rečeš, da prihajaš iz Slovenije, najprej vpraša, kje je to. In ko poveš, da je to eks Jugoslavija, dobiš: »U, tja pa ne damo denarja!« Nimajo blage veze, kje smo, kaj smo, ampak vse, kar je povezano z Jugoslavijo, ima pri njih negativen prizvok. Ponujali so mi, da bi delal pri njih, v Ameriki, ampak me ne zanima. Mene zanima Slovenija ali pa vsaj ta konec Evrope.

Kako pa upajo anonimni ljudje filmskega sklada zavrniti nekoga, ki se je že dokazal, in to za svoj denar?

Javšnik: Saj to je njihova pravica. Ne vem ... Mislim, da je največji problem v Sloveniji ta, da v nekaterih komisijah sedijo ljudje, ki niso najbolj poklicani za to. Obstajajo namreč razlike med branjem dramskega teksta, branjem TV-drame in branjem filmskega scenarija. V teh komisijah pa sedijo ljudje, ki teh razlik nimajo ravno pošlihtanih. Kaj je literarna predloga, kaj pa nekaj, kar naj bi se bralo kot slika. Sploh pa pomanjkanje poguma. Vse, kar je v filmu sestavljeno malo bolj široko, bogato, kar naj bi dišalo po nekem dobrem evropskem ... ali pa, ne vem, se celo spogledovalo z ameriško produkcijo, je že v štartu potlačeno. Vsak reče: »To ni mogoče.« Kaj ni mogoče! Vse je mogoče, vse se da. Ampak tega sem tako ali tako navajen. Že od vsega začetka sem v gverili, znotraj institucij se ne znajdem najbolje. Moram imeti odprto ... Moj miselni tok je naštiman tako, da po teh možganskih vijugah valovi malo po svoje. Se dvakrat obrnem, pa gre v kontro.

Ste zato izbrali partizansko temo za prihodnji film, za Otok srce? Saj govori o partizanih, ne?

Javšnik: Je, ampak zdaj sem scenarij precej spremenil. Zdaj delam to v Pragi ... Mogoče zdaj ne bi kaj več o tem.

Dobite veliko igralskih ponudb?

Javšnik: Zadnje čase več od zunaj kot doma, ampak se ne gre pritoževati. Itak se v Sloveniji posnamejo trije filmi na leto, in če te vzamejo v enega, je že v redu. V Sloveniji ni malo igralcev, niti ni malo dobrih igralcev, jih je kar nekaj. Pa tudi tako je: slovenski film je film enega kroga ljudi. Če ga bo delal ta režiser, lahko vnaprej približno povem, kdo bo delal z njim, kdo ga bo snemal, kdo bo delal ton, kdo bo igral v pomembnejših vlogah ..., kar je tudi normalno. Mislim, da je film nekaj, kar pripada neki generaciji in združbi enakomislečih.

Mislil sem, da ste si mogoče s popularnostjo izborili poseben status. Sklepal bi, da bo že to, da daš Javšnika v film, v dvorane pritegnilo precej ljudi, ki jih sicer ne bi?

Javšnik: Pa saj, če dobiš denar filmskega sklada, potem ni pomembno, koliko publike pride. Ti si svoje zaslužil. Pri dveh milijonih mark režiser in producent že najdeta svoj kolač, s katerim sta oba zadovoljna. Saj vsi ne delajo filma za občinstvo. Tudi to je mogoče malo problematično v Sloveniji. Ne vsi, vsi tega nimajo v glavi. Mene film bolj kot umetnost zanima kot obrt. Da naredim obrtno dober film, zanimiv, da je interaktiven, da komunicira s publiko, da publika v filmu najde svoje junake, neko identifikacijsko točko z njim, da navija za njih, z njimi živi in diha.

Če pa rata umetnost iz tega, pa toliko bolje. Samo da rata iz filma umetnost, ni dovolj samo to. Se morajo, ne vem, tudi planeti pokriti, pa ekipa mora delati v dobrem odnosu. Pri filmu je važno tudi to, da je tisti, ki te pride zjutraj odpeljat na snemanje, dobre volje. Ker če bo on zamoril, potem je igralec ves dan adijo. Film je ena taka zelo škakljiva stvar. Mislim, da je film najtežje umetniško delo. Tudi zaradi tega, ker združuje v sebi vse ideje umetnosti.

Vas pri iskanju vlog kaj ovira to, da vas mnogi povezujejo z likom Tinčka iz Zadnje večerje?

Javšnik: No, to je še en problem v Sloveniji. Filmski režiserji ne hodijo v gledališče. Jaz v življenju nisem odigral ene vloge, ampak trideset, štirideset, in to različnih. V tragedijah, v resnih dramah, v komedijah. Videli so me v enem filmu in me imajo takega v spominu. Dober režiser je recimo Janez Lapajne, ki dela dobre filme. To pa tudi zato, ker pozna igralce. Srečaš ga na vseh premierah, zanima ga, s kom bo delal, kakšen je ta material. Išče igralce, kepo gline, ki jo bo oblikoval. Mislim, da je eden redkih v Sloveniji, ki spremlja razvoj igralcev. Če bi sam delal film in me ne bi bilo leto ali dve v Sloveniji, bi prav gotovo angažiral Lapajneta, vsaj kot svetovalca za kasting. Ima ta vpogled.

Ste se potemtakem morali pogosto ukvarjati z očitki, da znate igrati samo štajerske pijančke?

Javšnik: Ma ne, saj to pravijo samo tisti, ki po cele dneve visijo v gostilni in nikoli ne gredo v teater in me niso mogli videti v nobeni vlogi. Za to mi je res vseeno. Ko kdo to reče, samo pokaže, kako je razgledan, kam mu nese.

Je teže odigrati resno dramsko delo, recimo Hamleta, ali nasmejati ljudi s komedijo?

Javšnik: Ko stopiš na oder, ljudi ne zanima, ali se ti je prijatelj pred dvema urama ponesrečil v avtomobilski nesreči, ali te boli glava, ali se ti je razlil slepič ... Ni neke razlike med igranjem komedije ali tragedije. Na odru moraš biti stoodstoten, dati moraš vse od sebe. Na odru ni prostora za zasebnost. Če si se pred tragedijo neizmerno zabaval, moraš to znati potlačiti. Ti si takrat nekdo drug, ki ga moraš spustiti na plano, neki drug del tebe. To je največji problem teatra. Da moraš biti stoprocenten, ne glede na to, kaj se je pred tem s teboj zgodilo.

Mnogi mislijo, da se da igranja tragedij tudi priučiti, občutka za komedijo pa ne? Da gre pri slednjem za poseben dar?

Javšnik: Igra je pač neka božja iskra. Eni pravijo: ena tretjina talenta in dve tretjini dela. Pa ni, ne. Vidim, ker veliko hodim na predstave. Tisti, ki to ima, tam sije, pa vem, da so nekateri med temi blazni lenuhi, pa publika to požre. Izžarevajo nekakšen fluid, pride do nekega pretoka energije in tega se res ne da naučiti. Ne glede na zvrst. To moraš imeti v sebi in mislim, da je razmerje obrnjeno. Da gre za dve tretjini talenta in eno tretjino dela.

Si sploh želite igrati velike klasične vloge?

Javšnik: Ne vem, jaz to itak jemljem bolj kot hobi. Imam še druge stvari v življenju. Ah, seveda, vsak ima neke vloge, ki so mu všeč, ki so mu blizu.

Vprašam zato, ker ste večkrat izjavili, da vas zanima samo svet pijancev, barab in kurb?

Javšnik: Saj tudi v teh velikih vlogah gre bolj ali manj za to. Za norce, psihopate ... Velika vloga je velika tudi zato, ker ta človek nosi v sebi veliko breme. Ne verjamem, da bi se dalo veliko vlogo zasnovati na zelo povprečnem tipu, ki ima doma stroj za brizganje plastike, je srečno poročen in ima tri otroke, od katerih je eden zelo dober v smučanju, drug najboljši na vasi v fuzbalu, tretji pa super muzičar. To bi bilo blazno nezanimivo. Bistvo velikih vlog so ravno notranji boji junakov. Tudi v teh malih ljudeh lahko najdeš precej grške tragike. Fora je v tem, da je svet univerzalna zadeva, da je človeško bitje univerzalno. Isto razklanost lahko najdeš v nekem vaškem pijančku iz Prlekije in v junaku iz starogrške tragedije.

Se ne bojite, da bi z upodabljanjem teh ljudi – pijančkov, barab in kurb – idealizirali nekoga, ki si tega ne bi zaslužil?

Javšnik: Zakaj si ne bi zaslužil?

Ker nekako navzven zanimiv pijanček doma mlati otroke.

Javšnik: Misliš, da jih top menedžer ne? Teh likov ne obsojam vnaprej, v teh likih skušam najti ... Recimo, z Valterjem Draganom sva naredila dve predstavi. Ena je Seks&drugs&rock and roll, druga je Pitje po Evropi, v katerih so kompletno vsi liki, katerih življenja ne bi hotel nikoli živeti, ampak na samem začetku študija sva se spopadla s tem dvomom: Kaj zdaj narediti s temi liki? Jih napraviti antipatične ali živeti to njihovo življenje?

In v trenutku, ko prevzameš ta lik, biti stoprocenten, verjeti vanj, ga prezentirati kot edino možno resnico. In sva se odločila za to drugo možnost. Če lik, ki ga igraš, obsojaš, potem na odru to nisi ti in to pomeni, da v trenutku, ko stopiš na oder, ta lik pade. V tem liku je treba najti vzroke, zakaj je tak, zakaj je prišlo do tega, zakaj je tako antipatičen, zakaj je morilec ... Vsi ti liki se nekako skrivajo v vseh nas.

Ga moraš imeti nekako rad?

Javšnik: Absolutno. Če hočeš, da ti publika verjame, moraš biti v tistem trenutku ta lik ti in se ne sramovati tega, da si to ti. Bistvo tega igralskega poklica je ravno v tem, da si tako radoveden in imaš toliko poguma, da znaš tudi morilce, posiljevalce, goljufe ... ne vem, koga vse, izbrskati iz sebe in jim pustiti, da gredo na odru svojo pot. In jih seveda znati odrezati, ko stopiš z odra, in ne nositi domov.

To znate?

Javšnik: Znam.

Omenili ste že dve igralski lastnosti, radovednost in pogum, v nekem intervjuju ste dodali še egotrip in psihozo. Egotrip se mi zdi razumljiv, kaj pa psihoza? Kaj ste mislili s tem?

Javšnik: Ja, to sem omenil v intervjuju z Vesno Milekovo za Sobotno prilogo. Psihoza v tem smislu stanja nenehno iščočega. Stanja begavosti, nemirnega duha, da se ne ustaviš, da nikoli ne najdeš končne resnice, da si pustiš odprta vrata ali vsaj okno, za katerim se lahko skriva neki vzrok, zakaj bi lahko bilo kaj drugače. Da nikoli ne pristaneš na: »To je dokončna resnica in od nje ne odstopam.«

Zabavate ljudi, odkar veste zase?

Javšnik: Pravijo, da ja. Nikoli se nisem videl v tej vlogi, da bi moral biti dežurni klovn. Zgleda, da sem pač tak po naravi. Vesel sem, rad sem v družbi.

Menda ste bili kot otrok zaradi astme precej po bolnišnicah.

Javšnik: Ja, imel sem kronično astmo, bil na smrtni postelji, ne vem, kolikokrat ... Šlo je že za tiste variante, ko je zdravnik rekel moji mami: »Mol’te, pa če bo, bo ...« Bolezen je prišla s puberteto in tisti trenutek, ko sem se začel ukvarjati s teatrom, je prenehala. Verjetno je bil kriv tudi del psihe. Ni rečeno, da se v starejših letih ne bo povrnila.

Za vašo domišljijo in smisel za pripovedovanje naj bi imel zasluge oče. Kakšne zgodbe vam je pa pripovedoval?

Javšnik: Tega, da to počne, se takrat nisem niti zavedal. Z očetom sva vsak dan hodila v gozd in med pripovedjo si je vedno izmišljeval pravljice, v katere me je vpletal. Do nekega trenutka je on vlekel nit, potem sem moral nadaljevati sam. Vzpodbudil me je pa tako, da je pravljico povedal vsakič drugače in sem jo začel vračati v prvotno stanje, on me je pa vzpodbujal. Bil je zelo dober prometnik v mojem življenju.

Kaj je bil pa po poklicu?

Javšnik: Na železnici je delal. (smeh) Taka kmečka brihta.

Je res, da ste sedemkrat zamenjali srednjo šolo?

Javšnik: Ja, res.

Kaj ste koga ubili?

Javšnik: Ne, nisem. (smeh) To so bili tisti časi, ko se je vohala sprememba in vsega, kar je dišalo po novem, so se bali. Pa tudi jaz sem bil zmeraj samosvoj, imel sem razvit čut za socialne pravice, zmeraj sem se postavil na stran tistega, za katerega sem mislil, da je neupravičeno kaznovan ali grajan ali da od njega zahtevajo več kot od drugih. Tako da, znal sem ... (smeh) skočit pa tudi primazat klofuto.

Sedemkrat. To mora biti rekord?

Javšnik: Ne vem, ali je to rekord. Imel sem dva prijatelja, s katerima smo skupaj menjavali šole.

Vas po srednji šoli ni zamikal študij?

Javšnik: V bistvu me nič ni zanimalo, prav nič. Sploh nisem vedel, kaj bi s seboj. Tako obdobje je bilo. Žurali smo ga, in to je bilo vse. Česa več takrat nisem potreboval, zadostovalo mi je. Pa sem delal vse živo. Kelnaril, bil redar ...

Dobra osnova za vaš sedanji poklic?

Javšnik: Ja, fajn, super. Itak je ves svet teater. Vloge so malo drugače premešane, drugo je pa isto. Mislim, da je za igralca v redu, če ima več življenjskih izkušenj. Srednješolsko obdobje sem bolj ali manj preživel na ulici in sem bil zaradi tega z vsemi žavbami namazan. Pri igri je zelo pomembna psihologija. Zelo težko ... kako bi rekel, hitro najdem lik, dobesedno ga navoham. Zato, ker sem toliko in toliko ljudi spoznal in voham tiste, od katerih smrdi pokvarjenost, voham tiste, ki so nezanesljivi, tiste, ki so kruti v privatnem živ-ljenju, ki ti bodo zabili nož v hrbet. Ta voh me do zdaj še ni pustil na cedilu.

Tudi s takimi se morate družiti, ko iščete denar za filme, ne?

Javšnik: Kaj pa vem. Saj to ni druženje. V bistvu gre za poslovni odnos. Jaz jim ponudim toliko in toliko oglasnega prostora. Fair play. Pač prepričati moraš ljudi, da verjamejo v tvoje delo in da bo njihov denar dobro naložen. To je vse.

Kdaj se je potem pojavila želja po igranju?

Javšnik: V nekem trenutku sem ugotovil, da sem na mrtvi točki. Da se nič več ne zgodi ...

V leru?

Javšnik: Ja, v leru lahko rečeva. Da bo vse življenje isto. Da stojim na tekočem traku, da sicer hodim, da pa me ta trak vleče nazaj. Sedeli smo v eni gostilni in me je nekdo vprašal, ali bi šel na avdicijo za neki lokalni teater, da bom dobil liter vina. »Kurc, pa gremo,« sem rekel. Tam sem se pa malo okužil. Niko Kranjc je vodil tisto skupino, Borut Pečar, ki je bil tajnik na ZTKO, me je v dogovoru s Kranjcem poslal na poletni seminar gledališke igre ...

Se spomnite te prve avdicije? Kaj je bilo treba narediti?

Javšnik: Nič. Samo prišel sem tja, Niko me je vprašal, ali sem ziher, da hočem igrati in sem rekel, da ne. »Ja, zakaj si pa potem prišel?« »Zato, ker je baje pijača.« In je rekel: »No, v redu, boš pa igral.« V bistvu me je Niko zastrupil z igro, pa tudi ti seminarji, na katerih sem spoznal Metko Zobec, ki je v Ljubljani vodila lutkovno šolo in je predlagala Borutu Pečarju, naj mi plačajo šolnino. Pa sem sedel na vlak, mama mi je dala denar za karto in sendvič v ruzak in sem šel. Šel sem pa tudi za to, ker sem vedel, da je v Ljubljani Bunker in dobri pank koncerti.

Ste v Ljubljano odšli z ambicijami, da bi postali znan, slaven igralec?

Javšnik: Ne, čisto nič teh ambicij nisem imel, samo zanimalo me je, to je vse. Kako je pa potem prišlo do tega, pa niti ne vem. Tako kot snežna kepa, ki jo vržeš. Na vrhu hriba je majhna, v dolini pa ... Mislim, da sem stal na železniški postaji ob pravem času, na pravem peronu, in počakal na pravi vlak. Nekaj dejavnikov se je ujelo, na katere mogoče niti nisem imel vpliva.

Na AGRFT niste nikoli pomislili?

Javšnik: Ne. Poslušal sem raznorazne štorije o tem, kaj tam počnejo z njimi, pa o zlivanju gnojnice na sprejemnih izpitih, in sem si rekel, da na meni svojih kompleksov nihče ne bo zdravil. Pa tudi nisem tip, ki bi čutil neko strahospoštovanje ali avtoriteto. Institucija kot institucija nikoli ni bila zame. V šoli se nikoli nisem dobro počutil. Dobro sem se počutil doma, ko sem v enem mesecu prebral komplet knjig za cel letnik in sem se potem oglasil na šoli po štirih mesecih, dobil tri petke, pa spet odšel in me ni bilo dva meseca. Tako. Mislim pa, da so se pred petimi ali šestimi leti, mogoče malo več, ne spomnim se točno, na AGRFT začeli neki premiki na filmski režiji. Kar se vidi tudi po kratkih filmih študentov. Lahko se dosti bere iz njih o formatu avtorja, kaj ga zanima, kam ga pelje. Zato je vsako leto na festivalu slovenskega filma zame najbolj zanimiv prav pregled študentskih del, kratkih filmov študentov AGRFT. Tam se že vidi, katerih pet bo v naslednjem desetletju naredilo vsaj en dober film.

Ampak tisto lutkarsko šolo so zaprli, še preden bi jo vi lahko končali?

Javšnik: Ja. Kljub temu sem ostal v Ljubljani, ker sem imel takrat, ko se je končala, že kar veliko dela. Poleg tega nisem bil šofer in sem bil zato vezan na avtobuse in vlake. Ti bi mi takrat, pred desetimi leti, vzeli pet ur v eno smer, in sem moral biti tu.

V vseh intervjujih z vami, ki sem jih prebral, so vas rinili v vlogo Pohorca z domotožjem, pa tudi sami ste izjavljali, da Ljubljančan ne bi mogli postati. Vam gre to mesto na živce?

Javšnik: Zlagano se mi zdi, polno blefa, sploh v teh krogih. Nihče ni to, kar je. Ti ljudje, s katerimi grem zvečer na pijačo, če se pač srečamo, se obnašajo tukaj drugače, tristo odstotkov drugače, kot pa če bi jih zalotil nekje na kmečkem turizmu v Beli krajini. V Ljubljani morajo nenehno paziti na to, kako zgledajo, kaj rečejo, s kom se kažejo. Nenehno pazijo nase, niso sproščeni. Ta svet se mi je vedno zdel tako zlagan. Jaz tega nisem vajen, jaz sem s Pohorja, kurc. Tam pri nas štejeta čast pa emocija. Ni blefa, ni placa za to. Pri nas se med špricer pavzo gleda v oči. Zaradi tega sem tudi vsak trenutek, ko sem imel čas, bežal nazaj.

Pa saj se v Ljubljani sploh ni treba družiti s staroselci.

Javšnik: Ja, teh je sploh malo. Vsi so od drugod. Ampak vseeno, ljudje v Ljubljani so nekako odsotni. Poleg tega sem človek narave. Mene sivina ubija, potrebujem gozd okrog sebe pa neko pretočnost. Potok ali kaj podobnega.

Kakšno občinstvo smo Slovenci?

Javšnik: Fajn, zelo fajn, ampak zelo različno po regijah. V Ljubljani je toliko dogodkov, da ljudje niti belega kruha niso več vajeni, ker samo potico žrejo, po domače povedano. V Ljubljani jih je najteže navdušiti, najteže nasmejati, najteže vse, ampak tudi zaradi te bremze, te zlaganosti. Nikoli se toliko ne sprostijo, da bi se razgalili do majhnega otroka v sebi, ki bi priznal, da se hoče zdaj zabavati. Zmeraj je zraven malo rezerve.

Sicer se mi pa slovensko občinstvo zdi zelo hvaležno za teater, čeprav ga nekateri podcenjujejo. Slovenska publika ni neumna. Nekateri pravijo, da jo zanimajo samo komercialne predstave, ampak ljudje se slabim komercialnim predstavam ne smejijo. Zaradi radovednosti hodim na ogromno predstav, tudi tistih vaških teatrov. In tam, kjer stvar ni v redu, je ljudje ne kupijo.

Če je v redu, se pa zabavajo, tudi če so štosi stari. Ampak če so dobro narejeni, če ima predstava ritem, če je dobro odigrana in zrežirana, če diši po nečem ... Poceni fore gredo na veselicah. Tam se napijejo in jim je tako ali tako vseeno, samo da je nekaj za zraven. Da ni samo špricer, špricer, špricer, dvakrat polka pa spet špricer, potem z lato po hrbtu in spet špricer.

Ali ni težko biti humorist v času trač revij in resničnostnih šovov? Kaj je sploh še lahko smešnejšega od tega?

Javšnik: To niti ni tak problem. Večji problem je to, da se oblastniki radi smejijo na tuj račun, na svojega pa ne. V bistvu so to ljudje brez smisla za humor. Z vseh strani si deležen nekih graj, kritik ... »Tam je šel predaleč, tega ne bi smel reči!« Zakaj ne? Če se že postavim v vlogo humorista, se čutim poklicanega kritizirati družbo. In kot igralec sem poklican družbi nastaviti ogledalo. Če nisem družbenokritičen, potem moje delo zame sploh nima pomena. Potem bi bilo bolje, da bi v Maximarketu prodajal ne vem kaj.

Mislite na odzive po vašem oponašanju papeža?

Javšnik: Na splošno. Karkoli rečeš, je kao preveč. Nisem samo jaz ime v tej aferi, čeprav nič od tistega, kar se je pisalo, ni bilo res, samo mediji so napihnili. Tudi pri Analizi so bila neka obsojanja, Kobala so podili okrog, nad Hribarjem so se zgražali. Mi samo držimo zrcalo. Zgleda, da smo Slovenci tak narod, ki bil rad vedno samo božan in hvaljen pa bombon za nagrado. Ko je pa treba komu primazati klofuto, je takoj zamera. Prestrašeni delujemo, ker si ne upamo priznati, kdo sploh smo. Mogoče zaradi tega, ker živimo na tem prepihu narodov. Nimamo neke lastne identitete oziroma jo imamo, pa se je premalo zavedamo in smo premalo ponosni nanjo. Recimo Srbi se znajo zelo fajn zabavati iz svoje narave, smejati na lastni račun, medtem ko se Slovenci raje smejemo na tujega.

Zato bosanski vici?

Javšnik: Ja, recimo. Tako kot so si Francozi pripeljali Alžirce in še koga, da bi bil nekdo bolj umazan od njih – zelo grdo povedano – pa tudi zato, ker so bili zelo nemaren narod, so si izmislili te parfume. Kaže, da smo tudi mi našli nekoga, na katerega račun se bomo smejali.

Ko ste pripravljali lik papeža za tisto Krkino proslavo, ste pričakovali tak odziv, tista obsojanja in škandal?

Javšnik: Ne, nisem, kje! Zato ker v tem ni bilo nič oporečnega. Nisem ga predstavil žaljivo, kje pa, pri meni ni bilo nič narobe. Pač, neki impulz časa. V tistem dnevu sem imitiral ne vem koliko likov, dvanajst, od Elvisa Presleyja do Brucea Leeja, pa ni noben ljubitelj kung fuja zaradi Brucea Leeja skočil v luft, pa noben oboževalec Elvisa Presleyja ni znorel. To pa zato, ker niso imeli zakaj, enako kot ti ljudje, ki jim je papež pač neka ikona. Ne vem, kaj jim je šlo na živce, ker me sploh ni zanimalo, odrezal sem. Prosim vas, jaz s tem nimam nič. Opravljal sem svoje delo, naredil nisem nič spornega. Bil je predvolilni čas, evropske volitve, pa so mediji pograbili, Rop se je malo nerodno odzval, se ni znal postaviti pravilno ... Mene pa dnevno politično kup-čkanje tako ali tako ne zanima.

Politik pač?

Javšnik: Ja, zelo diplomatsko je skušal pluti, pa je zabredel na volitvah. Mogoče tudi zaradi tega. Ogromno teh mladih ljudi mi je reklo, da je pričakovalo hrbtenico od predstavnika stranke, ki ima v svojem imenu liberalnost in demokracijo.

Se vas to kaj prime? Se avtocenzurirate?

Javšnik: Ne. Nikoli nisem počel nič slabega. Ko stopim na oder, sem pač odraz nekega stanja duha v tem prostoru. Če se kdo v tem prepozna, potem ima verjetno on slabo vest, ne jaz.

Ali ni cilj humorja tudi provokacija?

Javšnik: Absolutno. Umetnost je zame provokacija. Tudi umetnost in gledališče sta tista, ki prva dvigujeta zaveso nad prihodnostjo. Vsi mi smo tu zato, da povemo, da opozorimo, kam lahko neke zadeve pripeljejo, če se bo nekaj nadaljevalo. Odstiramo tančico pred tem, kar nas čaka. Nekatere je strah prihodnosti, druge preteklosti, nekateri se pa sramujejo celo sedanjosti. Mi nismo vzrok, smo samo indikator trenutnega stanja. V tistih, ki se v tem prepoznajo, je problem. Jaz nisem problem, ta je drugje, jaz sem samo posledica.

Čemu se pa vi smejite?

Javšnik: Kaj pa vem. Monty Pythonom pa drugim angleškim serijam. Tudi South Parku, čeprav ga ne zasledim ravno dostikrat. V sebi ima nekakšen sarkazem, kar se mi zdi zdravo. Bedaki in konji so mi bili zelo všeč.

Slovenija?

Javšnik: Ko so na sporedu slovenske serije, imam ponavadi predstavo.

Nastopate v Hribarjevem šovu, ki je pred kratkim štartal na nacionalki. Kakšno prihodnost mu napovedujete?

Javšnik: Pojma nimam, res ne, ker ga še nisem videl. Mislim, da je to prva oddaja, ki so jo pustili, da gre malo po svoje. Hribar je tak velik duh z zdravorazumskim humorjem. On je velika ladja, ki potrebuje veliko morje. Ali smo Slovenci sposobni to veliko morje prebresti, bomo pa še videli. Mislim, da je korak pred časom, po petnajstih oddajah pa pričakujem, da se bo oddaja usedla in da jo bodo ljudje začeli drugače spremljati. Bolj sproščeno, da bodo vsaj 55 minut od šestdesetih gledali z namenom zabavati se, ne pa z namenom iskati napake.

V Sloveniji sodite med znane, slavne ljudi, kar je najbrž prijetno.

Javšnik: Kaj pa vem. Mene že od nekdaj poznajo. Najprej v lokalnem okolju, potem tam, kjer sem hodil v šolo. Kamorkoli sem prišel, so vedeli, kdo sem in da se bo nekaj zgodilo. Resničnosti šovi pa niso zame.

Sprašujem zato, ker ste v Ameriki srečali nekaj svetovno slavnih ljudi. Roberta de Nira, Whoopi Goldberg. Kakšna so njihova življenja od blizu?

Javšnik: Zelo hermetično zaprta. Tukaj greš lahko kot znan človek normalno v trgovino ali na veselico, tam pa to ni mogoče. So pa te največje zvezde vsi zelo normalni ljudje. Tam sem se sicer družil s tistimi, ki so se ravno prebijali, pa so bili zelo zagovedani, prepolni samega sebe, drugačni od teh zvezd A-formata. Pa tudi, ko se pogovarjaš z ljudmi o tem, vsi pravijo, da so ti največji zvezdniki že od nekdaj isti.

Še eno temo morava načeti, in sicer seks v slovenskih filmih. Bilo je obdobje, ko ga je bilo več. Zakaj je izginil?

Javšnik: Ne vem, ali je izginil, po moje se kaže drugače. Tudi meni pri filmu ni zanimivo, če dobim vse na krožniku. Da se, še preden se odvrtijo začetni napisi, kdo je režiser, zagledam v levo dojko. Raje vidim, da se grejo senčno gledališče ali pa da se tam nekje ženska preoblači ... Ti dobri stari evropski filmi so vedno vsebovali tako prikrito erotiko. Kar se mi zdi na filmu dosti bolj razburljivo, en impulz ti da, ki te vleče. V prvem kadru videti dojko – zakaj? Da na ta način telefoniraš cel film vnaprej, kaj bo. Poleg tega je škoda teh mladih slovenskih igralk. Zakaj bi jih slačil? Okej, so izjeme, kjer je opravičljivo sleči žensko, jo golo pokazati občinstvu v neki konotaciji. Se zgodi, da zaradi dobrega suspenza žensko tudi slečeš. Ampak mislim, da moraš za to nujno imeti razlog. Če jo slečeš samo zato, da jo slečeš, potem filmu ne narediš usluge, pa tudi igralki ne. Ker ko se igralka enkrat pokaže gola na filmu, težko pokaže kaj več.

Erotičnega prizora še niste odigrali?

Javšnik: Ne, še ne. Nekoč so me vprašali za neki radio, ali bi snemal porniče, in sem rekel, da snemal ne bi, bi pa imel vaje. (smeh)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord