Mel Gibson se je vrnil kot režiser v velikem slogu

Mel Columcille Gerard Gibson, ameriški igralec in režiser, se je rodil 3. januarja 1956 v Peekskillu v ameriški zvezni državi New York kot sedmi od 11 otrok v družini ameriškega poslovneža in avstralske operne pevke. Pri 12 letih se je z družino preselil v avstralski Sydney, ker je bilo očeta strah, da bodo njegove polnoletne sinove poslali v Vietnam. Po srednji šoli ni postal novinar, kot je sprva nameraval, ampak po zaslugi ene od svojih sester študent dramske igre v Sydneyju, saj je ona tja poslala prijavnico. Že kot študent je veliko igral v gledališču, leta 1976 v TV-nanizanki The Sullivans in naslednjega leta v filmu Summer City, ko je tudi diplomiral.

Zanj prelomno leto je bilo 1979, saj je zaslovel z glavno vlogo kot Max Rockatansky v danes kult­nem postapokaliptičnem cestnem trilerju Pobesneli Max (Mad Max), ki je bil tudi izjemno finančno uspešen, sploh glede na zelo skromen proračun. Glavno vlogo je odigral tudi v dveh od treh nadaljevanj tega filma (v drugem leta 1981 in v tretjem skupaj s Tino Turner leta 1985). Leta 1979 je zaigral tudi v filmu The Hero in filmu Tim, v katerem je igral umsko prizadetega mladeniča, kar mu je prineslo nagrado za najboljšega igralca Avstralskega filmskega inštituta. Leta 1980 je zaigral v Verižni reakciji (The Chain Reaction). Leta 1981 je igral v TV-seriji Punish­ment, filmu Attack Force Z in za vlogo v zgodovinski drami Galipoli prejel svojo drugo nagrado za najboljšega igralca Avstralskega filmskega inštituta. Nasled­nje leto je igral v filmu Leto nevarnega življenja (The Year of Living Dange­r­ously). V Hollywood je odšel leta 1984, ko je zaigral v filmih The Bounty, Mrs. Soffel in The River. Status svetovne filmske zvezde si je še utrdil leta 1987 kot Martin Riggs v filmu Smrtonosno orožje Lethal Weapon) in njegovih treh nadaljevanjih (1989, 1992 in 1998). Leta 1988 je stopil na veliko platno v filmu Tequila Sunrise, leta 1990 v Air America in Ptič na žici (Bird on a Wire), v okviru svoje produkcijske hiše pa se je preizkusil tudi kot Hamlet. Leta 1992 smo ga gledali v romantični drami Za vedno mlad (Forever Young). Leta 1993 je debitiral kot režiser s filmom Človek brez obraza (The Man Without a Face), v katerem je tudi igral. Leta 1994 je sledila uspešnica Maverick in naslednje leto še večji hit, zgodovinska drama Pogumno srce (Braveheart). Za ta film, ki ga je produciral, režiral in v njem tudi igral, je leta 1996 prejel zlati globus za najboljšega režiserja, film pa je prejel tudi deset nominacij za oskarja ter bil nagrajen s petimi, med drugim za najboljši film in najboljšega režiserja. Poleg nagrad mu je film prinesel tudi velik dobiček. Da mu ne bi bilo ob vsem tem dolgčas, je istega leta posodil glas kapitanu Johnu Smithu v Disneyjevem risanem filmu Pocahontas. Sledile so uspeš­nice Odkupnina (Ransom, 1996), Teorija zarote (Conspiracy Theory, 1997), že omenjeno Smrtonosno orožje 4 (Lethal Weapon 4, 1998), Maščevanje (Payback, 1999), Patriot (The Patriot, 2000) in Kaj ženske ljubijo (What Women Want, 2000), ko je posodil tudi glas eni od živali v risanem filmu Kokoške na begu (Chicken Run), ter Bili smo vojaki (We Were Soldiers, 2002).

Leta 2004 je produciral in režiral ter bil eden od scenaristov biblične drame Kristusov pasijon (The Passion of the Christ), zaradi katere so ga ostro kritizirali, ker naj bi promoviral antisemitizem. A film, v katerega je Mel vložil 25 milijonov dolarjev, je bil z več kot 600 zasluženimi milijoni velika uspeš­nica. Leta 2004 je bil tudi najbolje plačan igralec, saj je le s Kristusovim pasijonom spravil v žep 210 milijonov dolarjev. Leta 2006 je bil kritiško opažen tudi njegov akcijsko-avanturistični film Apokalipto (Apocalypto). Tega leta se je z are­tacijo zaradi prehitre vožnje v opitem stanju začelo njegovo desetletno škandalozno obdobje. Opitost je bila očitno kaplja čez rob za njegovo ženo Robyn Moore, s katero se je poročil leta 1980 in s katero ima sedem otrok, tako da se je tega leta z njo razšel leta 2006 in se leta 2011 tudi uradno ločil. Še med raz­hajanjem z Robyn je vstopil v burno zvezo z rusko pianistko Oksano Grigorjevo, s katero ima hčerko Lucio, razmerja pa je bilo konec leta 2010, epilog pa je dobilo marca 2011, ko je sodišče takrat 55-letnega Gibsona obsodilo na tri leta pogojne kazni, 16 ur družbenokoristnega dela in leto dni obiskovanja programa obvladovanja nasilja ter mu izreklo triletno pre­poved približevanja tako bivši Oksani kot tudi njuni leto dni stari hčerki Lucii ter najstniku Alexandru, ki se je Oksani rodil v razmerju z igralcem Timothyjem Daltonom. Poleg tega so Gibsonu v teh letih očitali, da je konservativec in homofob, domoljubi pa so mu zamerili, da je nasprotoval vojni v Iraku in da je hvalil film Michaela Moora Fahrenheit 9/11. A pustimo umazano perilo rumenemu tisku, raje povejmo, da se je Mel Gibson kot ptič feniks dvignil iz pepela. V letu 2016 je zaplodil dva nova velika projekta. Eden je obrodil sadove letošnjega 20. januarja, ko mu je 26-letna Rossalinda Ross povila še devetega otroka, sedmega sina, še pred tem pa se je pozno jeseni 2016 po desetletnem premoru kot režiser vrnil s kritiško in finančno uspešno vojno dramo Greben rešenih (Hacksaw Ridge), ki je prejela šest nominacij za oskarja in osvojila dva, za mešanje zvoka in filmsko montažo.

Dolgo vas nismo videli.

Kaj naj rečem? Premor sem imel.

Lahko bi rekli, da prisilnega. V filmski industriji zaradi izpadov niste bili ravno zaželeni.

Mislim, da so mi v tem času odpustili. Nekateri kolegi, denimo Jodie Foster, so me podpirali. Jodie je res najboljša!

aj pa protisemitske izjave, ki ste jih očitno izrekli opiti?

To so mediji napihnili. Z judovsko skupnostjo imam od nekdaj precej dobre odnose.

Ste torej boljši človek, kot meni večina?

Imam veliko slabosti in napak. Tako kot vsak drug. Napake in negativnosti poskušam preseči in se nenehno razvijati. To je naporen boj in najbolj neizprosen izziv mojega življenja.

Kako pa v tem boju lahko zmagamo?

Tako, da se odločimo za ljubezen.

Ste iz bojeviteža postali zaljubljenec?

Odgovoril bom tako, da imam tudi končno razlog kaj povedati o svojem novem filmu: Greben rešenih je dober primer za to, kako tak boj zgleda. Resnična zgodba pripoveduje o vojaku, ki svoje življenje žrtvuje za druge. Kot bolničar doživi najgrozljivejše situacije, da bi rešil sočloveka, tako tovariše kot sovražnike.

Bi tudi vi to zmogli? Se pridružili vojni neoboroženi, ker ne bi nikogar želeli ubiti?

Tega najraje ne bi nikoli izvedel. K sreči v to nisem bil nikoli prisiljen. Vendar takega človeka občudujem. Zato si je tudi zaslužil, da povemo njegovo zgodbo.

Kaj poganja takega junaka?

Navdih je našel v veri. Če človek verjame v višjo silo, se v njem lahko sprožijo nadnaravne moči in je sposoben narediti stvari, ki jih sicer ne zmore. V osmih urah je z visokega hriba prenesel 75 ranjencev. Sam pa ni tehtal niti 80 kilogramov.

Se tudi v vas sprožijo nadnaravne moči, da lahko opravite svoje delo?

Seveda. Droge! [smeh] Zdaj pa resno. Verjeti moramo, da bomo nekaj zmogli. Vzemimo Greben rešenih, za katerega sem imel pol toliko denarja kot za Pogumno srce, 40 milijonov dolarjev torej. Za tak film je to tako rekoč nič. Vseeno pa si želiš, da bi bil film veličasten. Ob nekaterih dneh sem res pomislil, kako bom to izpeljal.

Zakaj vam nočejo dati več denarja?

To se ne tiče samo mene. V neodvis­ne produkcije, kakršne ustvarjam zdaj, se pač ne vlaga več. Nihče več noče prevzeti tveganja.

Čeprav ste kot režiser s Kristusovim pasijonom posneli enega najuspešnejših neodvisnih filmov.

Ta film je bil izjema. Takrat so se tega projekta vsi bali. Ker nismo našli velikega vlagatelja, smo za film morali bolj ali manj poskrbeti sami.

Sklepate kot filmski ustvarjalec kompromise, če mora vse biti ceneje?

Kaj pa mislite! To je resnična preizkuš­nja, saj moraš iz klobuka vedno pričarati zajčka. Sploh pa nimaš vedno klobuka. Ko sem Greben rešenih pokazal testnemu občinstvu, so rekli: »Vau, take filme so delali včasih!« Danes kar vrvi od posebnih učinkov. In za tovrstne komične izdelke je na razpolago ves denar tega sveta.

Si tovrstnih uspešnic ne ogledate?

Nekatere so mi bile všeč. Varuhi galaksije so bili resnično smešni, prvi Iron Man prav tako. Drugi filmi se nenehno ponavljajo. Kolikokrat naj si še ogledam Spider-Mana?

Glede Iron Mana: Robert Downey Jr. si želi, da bi vi režirali četrti del. Je to nekaj za vas?

Lahko bi se zelo zabaval. Nečesa bi se moral domisliti, da bi bil film čim bolj originalen. Ničesar ne želim ponavljati.

Robert Downey Jr. se je bojeval z drogami, vi nekdaj s pijačo. Ima nekdanji alkoholik vedno razlog, da ne obupa?

Ja, to takoj podpišem. Spoznal sem nekaj norih tipov, ki so znova našli pravo pot. Četudi imaš temno preteklost, se lahko vedno spremeniš.

V čem ste se spremenili od takrat?

V pljučih imam bistveno več katrana. In kot sem že omenil, menim, da sem boljši človek. Zrelejši sem.

S starostjo nimate težav?

Za 60. rojstni dan sem priredil zabavo. Seveda se pojavijo trenutki, ko si želim nazaj mladostno energijo. Pa tudi nostalgičen postanem, ko slišim staro pesem. Vendar je tako, da ne moremo imeti vsega.

Bi bili ob kakšnih trenutkih znova radi mladi?

Kadar se močno pripognem in se pretirano pretegnem. Zdaj se hitreje poškodujem kot včasih, čeprav telovadim v fitnesu.

Na platnu ste še vedno videti gib­čni, nazadnje v akcijskem filmu Krvavi zaščitnik.

Ja, v tem filmu sem se še dobro tepel. Šele pred kratkim sem si poškodoval vrat. Tudi harleyja ne vozim več, ker nimam več refleksov kot včasih. Takole gledam na stvar: biti na začetku šestdesetih je še vedno bolje kot imeti 70 let.

Ste danes boljši igralec kot včasih?

Upam. Nekateri ljudje se razvijajo nazaj. Preprosto poskušam ohranjati svoje fantazije. Proti zgubanemu obrazu pa ne morem kaj prida ukrepati.

Je kaj, kar se vam danes zdi čudno?

Facebook, Twitter in podobno ni zame. Moji otroci to uporabljajo, jaz ne. Moja filo­zofija je: ne čivkam [tvitam], raje prdim.

Se tudi vaši otroci ukvarjajo s šovbiznisom?

Dva sinova sta v tej panogi. Eden je imel manjšo vlogo v Grebenu rešenih, drugi je snemalec.

Imate osem otrok. Kako stresno je bilo biti oče doslej?

S tem, kaj vse to zahteva od matere, se ne da primerjati. Še posebej ne z mojo nekdanjo ženo, ki je vzgojila sedem otrok. Bil sem ji samo v pomoč, sicer sem počel svoje stvari.

So vam vaši filmi še vedno v veselje?

Vsekakor. Danes ni več tako, da si ljud­je ogledajo film le zato, ker v njem igraš ti. Na vsak način pa bom še vedno ustvarjal filme in v kakšnem tudi še zaigral.

Vas je morda zbodlo, ko ste videli Pobesnelega Maxa IV? Teoretično bi lahko še odigrali glavno vlogo.

Pred 12 leti smo bili skoraj blizu temu. Potem so bile težave s proračunom in studiem. Naenkrat so od mene hoteli, da osebno priskrbim še več denarja. Potem pa se je vse skupaj izjalovilo.

Kakšen se vam zdi novi Pobesneli Max?

Kul! Ob premieri v Los Angelesu sem sedel zraven režiserja Georgea Millerja in gledal, kako se pred mano odvijajo ogromne podobe. Montaža je veličastna. Vizualno je precej bolj spektakularen kot stari filmi. Če sem pošten, sem prestar za kaj takega. Pred snemanjem sem bil na kosilu s Tomom Hardyjem ...

Ste mu dali blagoslov?

Kaj pa drugega? Ne nazadnje je plačal kosilo.

Če bi naredili povzetek svojega življenja, ali bi ponosno rekli: »I did it my way?«

Ne, nikdar in nikoli.

Zakaj ne?

Če stvari počnem po svoje, se pogosto spravim v resne težave. Drugače jih moram početi.

Kako pa?

Najprej moram vprašati Boga. 

Besedilo: Rüdiger Sturm
Prevod: Tadeja Kern
Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ