Metka Krašovec: Ne moreš se zaljubiti na silo ...

Od razstave v Kranju, odprtja Centra poezije Tomaža Šalamuna, Prešernove nagrade za življenjsko delo, izida knjige Šepetanje do razstave v Ljubljani ... V sezoni 2016/17 se je za slikarko Metko Krašovec zgodilo veliko stvari, kakor tudi v življenju. Na enem od potovanj v tujino je tudi srečala svojega moža, pesnika Tomaža Šalamuna, s katerim sta delila usodo dveh iskrenih ustvarjalcev. Z izidom knjige Šepetanje, v kateri so njene risbe in Tomaževe pesmi, kot pravi, jo je zanju morala narediti, je verjetno tudi zaključila obdobje Šalamunove vestalke in bo začela delati zase.

Vas je v svet umetnosti vpeljal oče, diplomat?

Metka Krašovec: Oče je bil zelo malo v diplomatski službi. Šel je z Visa v Bari in potem na ustanovno skupščino Združenih narodov v San Francisco, ker je bil delegat Tito – Šubašićeve delegacije. Pripovedoval je, da so vlak, ki je peljal vse te delegate iz New Yorka v San Francisco, v vsej Ameriki pozdravljali. To je bil le velik dogodek, saj so se države združile v nečem dobrem, bil je konec vojne in ljudje so upali, da bo zdaj lepo. V časopisu je bila objavljena njegova fotografija, ker je Jugoslavija takrat bila zanimiva, tako so v hotel prišli trije možakarji, ki so rekli: "Si ti Stanko Krašovec, sin Ivana Krašovca iz Slamne vasi? Mi smo tvoji strici." Takrat je tudi obiskal vse svoje sorodnike. Ampak v diplomatski službi je bil le takrat pri ustanovitvi Združenih narodov, sicer pa je imel druge zadolžitve.

Katere?

Metka Krašovec: Pri Združenih narodih je bil šef raznih komisij, potem se je vrnil v Jugoslavijo in bil direktor zavoda za statistiko v Beogradu.

Kaj pa umetnost, ga je zanimala?

Metka Krašovec: Zelo ga je zanimala. Ko je bil mlad, je hotel študirati slavistiko, bili pa so preveč revni, tako da je v Zagrebu študiral ekonomijo in obenem tudi delal polni delovni čas. S psihiatrom Bogomirjem Magajno sta si delila sobo in posteljo. Oče je spal ponoči, Magajna pa podnevi. Delal je na statistiki in nikoli ni imel nobene politične ali druge vloge. V Afriko sem ga šla obiskat, ker je bil v jugoslovanski delegaciji pri FAO (Food and agriculture organization) v Rimu. Šef delegacije je takrat bil kakšen pravoveren Črnogorec, ki sploh ni hodil na seje. Organizacija pa le vidi, kdo so možgani in kdo ima rad referate, zato so ga poslali v Afriko, da je tam postavil na noge statistiko.

Vas je peljal v galerije?

Metka Krašovec: To pa, kadar se je le dalo. Že mama me je gnala v Louvre, ko sva šli v New York skozi Pariz. Oba sta mi odpirala svet umetnosti. Gojila sta ljubezen do slikarstva, glasbe, literature ... Vse to je prišlo iz družine. Veselje do potovanj imam verjetno tudi po očetu, ker je vedno rekel, da mora malo ven v svet po injekcijo, da se napolni in potem pride nazaj.

Ste na potovanjih slikali?

Metka Krašovec: Na potovanjih nisem nikoli slikala, kvečjemu beležila barve. Kje je kaj bilo, nimam pojma, barvno pa je vse bilo razdelano. Od doma in od Stupice imam to, kar sem tudi sama prenašala naprej, da moraš biti absolutno odprt, brez strahu pred vplivi. Ostati svoj in obenem sprejemati, kar je najtežje, ker zapademo v posnemanje ali se zapremo in smo najpametnejši na svetu. Zame so odhodi v tujino vedno bili muzeji, galerije, drugi svet, ljudje, kultura, da si napolnim vrečo in pridem nazaj v Slovenijo, ki je zame nekaj zelo lepega, ampak tudi kot samostan, v katerem mi potem to počasi prične prihajati ven. Kakšne stvari so prišle ven šele čez 10 let.

Ste na enem od teh potovanj srečali Tomaža Šalamuna?

Metka Krašovec: Sem, je pa povezano s sorodniki, ki jih je oče spoznal v Ameriki. Bratranec iz drugega kolena, ki je živel v Ameriki, je prišel pogledat svojo vas v Slovenijo, mene pa ni bilo in je zame pustil darilo. Zahvalila sem se mu, on pa me je poklical, da bi se z mano poročil. Kako, saj se sploh nisva poznala, pa še bratranca sva. Povedal je, da se dobiva v Rimu. Ker pa sem praktična in sem vedno želela v Mehiko, sem mu predlagala, da se dobiva v Mehiki. Potem sem mu poslala spisek, kaj vse bi rada v Mehiki videla, rekel je, da on že ne bo toliko potoval, ker je Mehika bolj revna in bova potovala le štiri dni. Šla sem k Taji Brejc v galerijo Labirint in ji povedala, kaj je predlagal. Rekla mi je, da je Tomaž Šalamun v Mehiki in naj mu pišem.

Sta se s Tomažem takrat že poznala?

Metka Krašovec: Nisva se poznala, le enkrat sva govorila. Isto leto sva dobila Prešernovo nagrado, ampak takrat je bil v Ameriki in se nisva videla. Potem sem mu pisala, in ker so v Mehiki imeli le eno samo gospo, ki je cenzurirala slovenska pisma na 14 dni, je pismo zamudilo. So mi pa kolegi dali naslov Toneta Hočevarja, ki je vedel, kje sem. Potem je Tomaž dobil to pismo in padel skupaj.

Kako to mislite?

Metka Krašovec: Padel je skupaj, ker je vedel, da je to to. Poiskal me je v hotelu. Ko sem mu rekla, da pride moj bratranec, mi je rekel, naj se ga znebim. Potem sem le spoznala svojega bratranca, ki je rekel, da bi pa potoval z mano, nakar sem mu odgovorila, da sem že našla drugo varianto. Nato smo potovali skupaj vsi trije. Bratranec je potem šel domov, pozneje pa se je poročil z ameriško Indijanko. Zdaj je že pokojni, ima pa hčerko, ki je videti povsem indijansko in ji je ime Metka Krašovec. To je bila ta usoda. Je pa pri Tomažu tudi to, da sva enkrat pisala pismo zakoncema Brejc in je napisal, kako je po prostrani peščeni plaži pri Acapulcu jahal belega konja. Saj je tudi dejansko bil na belem konju, jahal po tisti plaži, ampak konja je za povodec peljal fantek. Redno je imel dogodke, ki so v njegovem opisu bili bolj zanimivi kot v resnici. Meni je pripovedoval ogromno zgodb z ljubljanske scene, ki so vse bile resnične, ampak je vse bolj ovenčal, čeprav ni nič lagal.

Je Tomaža marsikaj zanimalo?

Metka Krašovec: Bil je radoveden, živ. Kdo pri 72 letih hodi na Metelkovo, razen njega? Bil je tudi hipersenzibilen. Imela sva podobno vzgojo in tudi iste družinske vrednote, kot so poštenje, zanesljivost, natančnost ... Njegov oče je bil primarij, pediater, mama pa umetnostna zgodovinarka. Če dva prideta iz podobnih družin, je to že zelo veliko, ker vedno rečemo, iz kakšne družine pa je. Meni se je to vedno zdelo tako trapasto, pa ni ravno tako. Ne da bi koga dajala v nič, to ne, kakšni imajo drugačne družinske vrednote in potem to nekako 'šteka'. Ko sva se spoznala, sva bila že oba narejena. Strašno mi je bilo všeč, da je bil kot umetnik močnejši, bolj znan.

Po 'starinskem gledanju', da mora biti moški tisti, ki nadvlada?

Metka Krašovec: Ja, le da ne vem, kako bi šlo, če bi bil slikar.

Kaj pa to, da je bil umetnostni zgodovinar, je to bilo v vašo prid?

Metka Krašovec: Ja, bil je, imel je vse znanje, ampak tudi sicer je bil bolj senzibilen, in to za vse: teater, glasbo, slikarstvo ... Na začetku so mislili, da bo pianist. Igral je klavir, ampak oče mu ni dovolil, da bi treniral trikrat ali dvakrat na dan veslanje, rekel je, da to ni zdravo in Tomaž je iz protesta nehal igrati klavir. Nikoli več se ga ni dotaknil. To je moralo nekje ven usekati in je usekalo v poeziji.

Se vam je s tem, ko sta se poročili s Tomažem, življenje obrnilo na glavo?

Metka Krašovec: Ne, niti ne, bila sem stara 38 let. Seveda so morala biti tudi prilagajanja, ampak to nama je ravno zaradi podobne vzgoje šlo. Zelo je podpiral moje delo, tudi jaz sem vedno brala, kaj je napisal.

Kako nastajajo vaše slike?

Metka Krašovec: Velike slike nastajajo tako, da najprej pride do nekakšnega prebliska, ko začutim, kaj bi pravzaprav rada naslikala, potem skiciram, sledijo dolgotrajni postopki, podlaganje ... Da naslikam veliko sliko, traja dva, tri meseca.

Se v tem obdobju povlečete z zunanjega sveta?

Metka Krašovec: Popolnoma, med delom moram biti več ali manj sama. Oba sva za delo potrebovala samoto. Nekateri samoto potrebujemo tudi sicer, zame je nujna. Ko pa rišem na papir, rišem brez predhodne ideje, s tem, da me ne sme biti. Vse ideje, misli, ego ... vse mora stran, nekaj nastaja, in to brez cenzure.

Je prijeten občutek, ko se popolnoma prepustite slikanju?

Metka Krašovec: Včasih si presenečen, kaj vse pride ven, vse, kar se je skozi vse življenje nalagalo. Vem, da je moj profesor grščine, Kopriva, ki je bil krasen profesor in si je toliko želel, da bi znala grško, enkrat prišel na razstavo, takrat sem slikala tudi grške kipe in sem mu povedala: "Profesor Kopriva, zdaj vidite, da je Grčija ven udarila." "Končno," je rekel.

Kako pa je pri velikih slikah?

Metka Krašovec: Enako je kot bi jahal belega konja, če preveč zateguješ uzdo, se bo konj uprl, če preveč spustiš, pa lahko zbezlja. Slika ima svojo voljo. Ti pa lahko s svojo voljo sliko zadušiš ali dovoliš, da se razcveti po svoje. Če pa preveč popustiš, lahko vse skupaj tudi razpade.

Gre tudi za harmonijo s samim sabo?

Metka Krašovec: Sigurno mora tisto na platnu biti v skladu z mano, včasih pa to harmonijo lahko poruši volja, ki ne upošteva, kam bi slika rada šla. Če se uskladiš z željo slike in jo vseeno držiš toliko na vajetih, da ne razpade, takrat slikanje teče. Slika te lahko zelo izmuči. Tako me je izmučilo, ko sem nekaj vztrajala, potem pa sem rekla: "Naj se zgodi tvoja volja in sem pustila, da se je slika naslikala sama."

Je za ustvarjanje potrebna iskrenost?

Metka Krašovec: Oba s Tomažem sva iskrena, pri naju ni nobenega blefiranja. Zakaj bi človek blefiral, življenje je predragoceno, da bi lagal.

Se z iskrenostjo lahko dotaknemo tudi drugih?

Metka Krašovec: Zagotovo, blef se že ne more. Ko nastaja nekaj novega, sploh ne veš, kaj bo, recimo pri prvih glavah sem se ustrašila. Spraševala sem se, kaj je to, če je kič ali kaj. In takrat je Tomaž bil ključen. Vsako stvar, ki je bila potencialna, je takoj začutil, pri pesnikih, slikarjih, v teatru, na koncertih. Ko smo šli na koncert Pogoreliča, in je zelo upočasnil tempo, je rekel, da se res valja v lastnih nebesih. Nikoli ni imel normalnih razlag, vedno je črpal iz lateralnega sveta. Tudi Tomaž je rekel, da če se njega bere, mora človek biti v sozvočju s tekstom, drugače, če ni v isti legi, se tudi njemu kar bruha. Tomaž Brejc je, ko sem mu poslala knjigo Šepetanje, povedal, da je svetla in odprta. Izbrala sem pesmi, ki mi jih je Tomaž posvetil, in še tiste, ki jih je rad bral na branjih. Iskrenost se začuti, seveda moraš imeti strune, ki na to zavibrirajo. Iz umetniškega dela vedno pride ven to, kar je bilo dano noter. Če notri ni nič, tudi ven ne more priti nič. Nekdo, ki je 'gluh', ne bo poslušal Bacha. Nekdo je lahko popolnoma slep za določeno slikarstvo ali določeno literaturo, to je normalno.

Radi berete?

Metka Krašovec: Zelo. Emily Dickinson sem odkrila zdaj in sem strašno srečna. Dobro, odkrila sem jo na stara leta, mi je pa tako na dušo pisana, da mi bolj ne more biti. Ker te življenjske izkušnje, ki jo ima in o čemur govori, pri 18 letih ne moreš razumeti. Takrat si nesmrten, najbolj pameten, kar jih je ...

Kakšni ste bili vi pri 18 letih?

Metka Krašovec: Zelo sem bila introvertirana, rada sem imela malo prijateljev, ampak te dobre. Nikoli pa nisem bila človek velikega druženja. Če sem se kdaj v življenju dolgočasila, kar se v glavnem nisem, sem se v veliki družbi. Nisi mogel misliti svojih misli, niti se nisi mogel pogovarjati to, kar bi se rad pogovarjal, moral si pač biti tam in čim prej pobegniti. Pri 18 letih sem se odločila za slikarstvo, doma sicer niso bili preveč srečni, ker so se bali, da bom umrla od lakote. So bili pa toliko v redu, da so mi, ko sem diplomirala in imela možnost iti v službo, dovolili, da lahko grem na specialko. Zelo so me podpirali, kar je za mladega umetnika ključno. Recimo deset let po akademiji, ko je najtežje obdobje, saj iščeš svoj izraz in potrebuješ podporo. Zelo vesela in srečna sem bila, da sem bila cele dneve v ateljeju, kjer mi je bilo lepo, medtem ko so drugi žurirali. Tudi potem, ko sem že končala akademijo, sem visela v ateljeju in mi ni nič manjkalo. Sem pač delala in obenem imela zasebno življenje, čeprav ne tistega množičnega.

Kako se pa zdaj vidite?

Metka Krašovec: Trenutno sem v nesrečnem obdobju, ko ne morem delati, ker imam drugo nalogo. Čakam, da pridem malo k sebi. Tako da pač moram tisto moč, ki jo imam, uporabiti in se boriti za zdravje. Ampak ko si zdrav in dolgo ne slikaš, postaneš nervozen, nemiren. Energija se akumulira in komaj čakaš, da začneš slikati.

Ni bolje tako, kot pa, da je človek prazen?

Metka Krašovec: Pridejo tudi prazna obdobja. Včasih je človek preveč zahteven do sebe in ko pridejo ta prazna obdobja, ki jih imenujem krize, ni lahko. Tudi ko veš, da to ne bo trajalo večno. Veš, da se bo že spet zgodilo, ampak takrat si v krizi in je treba to sprejeti, kar je najtežje. Treba je dati mir, magari nekam iti ali karkoli, potem pa že spet pride. Ampak pride, kadar ono hoče, za kar imam primerjavo. Ne moreš se zaljubiti na silo, kakor tudi ne moreš biti na silo ustvarjalen.

Tako kot se je zgodilo vama s Tomažem?

Metka Krašovec: Tomaž je prišel v hotel in bil zelo simpatičen. Potem sva šla na Teotihuacán na piramido Lune, počutila sva se kot kralj in kraljica Henryja Moora. Vse sem vedela, kakor tudi on. Prav tako sva vedela, da bodo tudi težke stvari, ampak to je bila najina usoda.

Je v tem tudi kaj snovi za ustvarjanje?

Metka Krašovec: Niti ne. Tisto pride povsem od drugod.

Ste tisto, česar niste mogli živeti skozi življenje, izrazili skozi slike?

Metka Krašovec: Verjetno, morala sem imeti medij, skozi katerega sem se lahko izražala. Balerina nisem mogla biti, ker sem imela nekaj s srcem, kakšnega posebnega posluha nimam, da bi se ukvarjala z glasbo, pisala tudi nisem, da bi začela pisati poezijo, to sploh ne. Potem pa je šlo v slikarstvu. Nekje je moralo priti ven, sicer bi bilo prehudo, čeprav sem fantazirala, da bi študirala farmacijo. Kar je bila neumnost. Prvič sem bila slaba v kemiji in biologiji, zanimalo pa me je le zato, da bi mešala zdravila. Potem pa sem začela mešati barve, pa je bilo. Slikarstvo je lep poklic, je pa precej moški.

V fizičnem smislu?

Metka Krašovec: Mislim, da je zelo veliko naših umetnic šlo med ilustratorke, zaradi česa imamo sijajne ilustratorke. To se je dalo ob otrocih, zvečer. Slikanje pa zahteva res celega človeka, ves dan. K sreči nisem imela moža, ki bi zahteval kosilo. Tomaž je mirno šel v menzo, pa še koga je povabil.

Ja?

Metka Krašovec: Vse ljubljanske klošarje je vodil na kosila, enemu je plačal za vlak, da je šel domov in govoril z njegovo socialno delavko ...

Vas res eno obdobje niso resno jemali kot slikarko?

Metka Krašovec: Res, takrat sem delala rdeče slike in sem bila figuralik v obdobju konceptualizma, za časa skupine OHO in vsega tega kroga v Beogradu in Zagrebu. Beograjski konceptualisti so rekli: "Kako se je lahko Šalamun poročil z njo?" Tomaž je, čeprav je bil konceptualist, o sedanjem konceptualizmu imel slabo mnenje, češ da je več ali manj reciklaža in da kustosi konceptualne šopke vijolic prestavljajo sem in tja.

Če bi vaju človek pogledal, glede na to, da ste vi potrebovali samoto, on pa je imel rad družbo, bi se lahko vprašali, le kako sta se ta dva našla?

Metka Krašovec: Tudi on je potreboval veliko samote. Zelo intenzivno je debatiral, potem pa se je umaknil. Tudi doma se je umaknil in šel za 10 minut spat. Recimo, ko sem vstala, je imel že prvo siesto, ker je zelo zgodaj vstajal. Bil je jutranji človek.

Kaj pa pravite na sezono 2016/17?

Metka Krašovec: Rojena sem v znamenju tehtnice in baje se tehtnicam vsakih 16 ali ne vem koliko let Jupiter postavi na določeno točko, ko se stvari dogajajo kar same od sebe. To je bilo to obdobje, ki se septembra končuje.

Je takšna sezona nagrada za minuli trud?

Metka Krašovec: Je, kakor tudi knjiga Šepetanje z mojimi risbami in Tomaževimi pesmimi, kar sem za naju še morala narediti. Rekla sem, da mogoče zdaj več ne bom Šalamunova vestalka, ampak bom začela delati zase.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord