Jani Kovačič: Mlajša generacija je izredno individualizirana in sebična!

Ob vsem navdušenju in času, ki ga je vložil, da so njegove pesmi ostale zapisane, se mu pridružujemo pri izgovorjenemu: Ne smeš obupati ... Če hoče neki narod biti širok, potem mora imeti te reči.

Ste si kot glasbenik lahko privoščili povedati več?

Vsi so si lahko privoščili, ampak si niso upali – tu deluje strah. Teror prejšnjega časa je uspel, ko si se počutil krivega, dokler se nisi, je bilo vse v redu. Če nisi bil suveren, so dobili voljo in veselje ...

Na koncu deluje, kot da se človek vzgaja sam ...

Seveda se sam, le tako si lahko svoboden; šola, družba, ljubezen – to je samo pomoč.

Kaj ste poskušali vsaditi hčerkama?

Pri svojih otrocih poskušamo odstraniti tisto, kar je nas motilo in peklilo pri starših. Danes imajo druge težave. Moja mama je bila recimo vesela, če je lahko kje spala, jaz sem imel že svojo posteljo, naši otroci imajo vsak svojo sobo. Do tega standarda smo prišli v treh generacijah, a to stane, zlasti nas to stane živcev.

Ste bolj za evolucijo ali revolucijo?

Revolucija ureja stvari, običajno le simbolno, da se odstranijo konservativne sile. Lahko gre le za politični prevrat, recimo na volitvah. Rakaste tvorbe so tudi življenje, pa ga vendar uničujejo. Podobno je s starimi strukturami – preprosto dušijo življenje, postanejo rakasta tvorba, zato jih je treba odstraniti. Zanimivo je, kako širijo svoj vpliv in dejavnost. Cerkev to na primer obvlada, saj ima tisočletno tradicijo.

Ste disciplinirani?

Če mi je do nečesa, potem gonim, dokler tega ne dosežem. Sem tekač na dolge proge. Zadnja plošča Cerberus Hotel je že tak sad štiriletnega preganjanja. Vse prepričevati in prepričati, najti sponzorje, se dogovarjati z aranžerji, 'muzikusi' in navduševati. Zame je to bil velik projekt. Partizani so nam v štirih letih prinesli svobodo, jaz pa vam ploščo.

Je bilo vredno?

Ko končaš, se vedno vprašaš, ali je bilo vredno. Da. Če ne drugega, rečeš vnučku: Ne smeš obupati, poglej mene, vztrajal sem štiri leta za vsak takle mali digitalni podstavek.

Drži, da imate specifične projekte?

Če hoče narod biti širok, potem mora imeti vse to. Če jih nihče ne dela, jih ni in jih ne bo. In to, kar počnem, je razlika do drugih narodov. Vsak ima svoje mnenje, svoj okus – ta postmoderni individualizem, kajne? A na koncu vsi poslušajo turbo muziko in ne morejo žurirati drugače. Pa imamo individualizem!

To so drobne samoprevare, ki pa so prave pošasti v množici. Na to je treba vedno opozarjati! Ko smo začeli nastopati, nismo marali slovenske popevke, bila je osladna, tako malomeščansko jamranje. Zdaj je to prava slovenska srž, tisto, kar smo in bomo Slovenci imeli. Očitno je bila takrat in zdaj potreba po urbani sentimentalnosti. To je izvrsten sociološki prerez dobe, ker slišiš, kaj vse ljudje želijo. Največkrat se te želje projicirajo skozi film, glasbo, literaturo ... Med vojnami so zaradi pesmi Ramona delali samomore. No, verjetno so bili malo tudi nesrečno zaljubljeni.

Kaj imate proti zaljubljenosti?

Nič. Pesem Tri palme na otoku sreče je res sluzasti šlager, ampak če si na morju z lepo punco in je lep trenutek za ljubezen, ti je pesem ljuba, saj dobi čustveno vsebino, ki si jo ji dal ti, kajti sama pesem tega nima. Lahko bi te spomnili barva, vonj, svetloba, lahko pa tudi glasba in vedno boš ta prijetni občutek povezoval s tem, kar si zaznaval takrat. To nima veliko povezave s kakovostjo pesmi.

Kaj pa ljubezen?

Ljubezen je bitna stvar, brez nje nas ne bi bilo. Norčujem se iz sentimentalne kičaste ljubezni in tega, da je vrhunec življenja poročna obleka. Poroka je družaben dogodek, eden redkih dogodkov, kjer se srečata družini. Večina se takrat prvič vidi in verjetno zadnjič. Zato je poroka lep družinski dogodek. Sama mladoporočenca nimata veliko od tega, razen stroškov in utrujenosti. Ostalo je tako – za zraven.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord