Moby z novim albumom stavi na tisto, kar je zažgalo že prvič

Kar nekaj časa nismo slišali nič odmevnega o Mobyju, ameriškem glasbeniku, nekdaj silno popularnem producentu, didžeju, pevcu, piscu in tudi izrazitem borcu za pravice živali. Na prelomu tisočletja, ko je s petim albumom Play čez noč eksplodiral na globalni elektronski sceni, se je zdel najbolj vroča roba na trgu. Prinesel je drugačen profil elektronskega ustvarjalca, ki mu je uspelo takrat še zelo marginalizirano glasbeno formo unikatno in prepričljivo pretihotapiti na osrednjo sceno. Kar osem uspešnih singlov (še pomnite recimo Bodyrock, Porcelain in kakopak Why Does My Heart Feel So Bad?) se je v letu 2000 znašlo na albumu Play, in ker so bili vsi po svoje žanrsko mejni, ne čisto elektronski, ne čisto pop, s pridihom temačnega in celo pankerskega, je celo rokerska nacija Mobyja sprejela kot užiten obed.

Za nekaj let je bilo to očitno dovolj. Moby je z bolj eksperimentalnimi glasbenimi podvigi zdrsnil nazaj na rob mainstreama in po albumu Hotel, ki je zaradi nestandar­diziranih melodičnih prijemov prejel mešane kritike, smo za kakšno desetletje nanj popolnoma pozabili. Potem pa je spet utripnil na radarju. A ne kot glasbenik, temveč kot nekakšen vohun!

Pred slabim letom je namreč na družbenih omrežjih oznanil, da ima dokaze za Trumpovo navezo z Rusi. ZDA in z njimi dobršen del planeta so takrat lačno hlastale po vsakršni antitrumpovski senzaciji, zato se je Moby s tem piarov­skim spinom postavil v središče zanimanja in to izkoristil za izdajo singla.

Dišalo je po tem, da bo zagrizen vegan in nasprotnik obstoječe politične administracije pripravil pank-elektronsko obarvan album in se tako zgražal nad aktualnim stanjem, a se je 52-letni Moby odločil za drugačen pristop.

Zdaj stavi na tisto, kar je zažgalo že prvič: »Album je preplet raziskovalne spiritualnosti, individualnosti in zlomljenega človeštva.« To ga je melodično povleklo k njegovim orkestralnim, trip-hoperskim, soulovskim in gospelovskim koreninam, pri čemer mu pomagajo izbrani vokalisti, z losangeleško soul pevko Raquel Rodriguez na vodilnem singlu Like a Mother­less Child, ki ga z uhlji že lahko ujamemo na spletu.

In prav na spletu bo celoten album, ki tudi z naslovom Everything Was Beautiful, And Nothing Hurt namiguje na nekdanje lepše, prijetnejše čase, na voljo prej kot v fizični obliki. Moby, sicer velik nasprotnik organizacije RIAA, ki po njegovem mnenju sprejema napačne odločitve v boju proti piratizaciji, verjame v pretočno glasbeno prihodnost, tako da bo album uvodno ponudil na Spotifyju in Youtubu. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord