Nina Šenk: »Ob ponudbi, da napišem opero Marpurgi, sem bila zelo počaščena«

Pisala jo je v sodelovanju z Igorjem Pisonom, avtorjem libreta. Opera je nastala po romanu Marpurgi Zlate Vokač Medic, ki je nastal pred četrt stoletja, letos pa je v ponatisu izšel pri založbi Beletrina. Zgodba je svojevrsten poklon Mariboru ob koncu petnajstega stoletja in judovski skupnosti v njem.

Za vami je premiera vaše prve opere, Marpurgi v izvedbi SNG Opera Maribor. Je to vrhunec vaše dosedanje kariere?

Zagotovo je bila premiera eden izmed vrhuncev moje kariere, tudi zato, ker je v samem procesu ustvarjanja predstave udeleženih več kot sto ljudi. Moja glasba je “dobila” režijo, sceno, luči, vse skupaj pa je delovalo kot čudovita celota. Na tem mestu se zato lahko ponovno zahvalim celotni ekipi - tako na odru kot v zaodrju.

Je izvedba Marpurgov takšna, kakršno ste si predstavljali?

Z izvedbo premiere sem zelo zadovoljna, tudi ponovitve so le še boljše, pevci so bolj sproščeni, vse skupaj je udobneje in zaradi tega jo vsakič z veseljem spremljam. Moram pa povedati, da sem bila že teden dni pred premiero pomirjena, ker so bili Marpurgi že postavljeni na odru in že takrat ni bilo nikakršnih težav.

Kako je prišlo do sodelovanja s SNG Maribor?

K sodelovanju sta me povabila direktor SNG Maribor Danilo Rošker in umetniški vodja SNG Opera Simon Krečič. Ob stoti obletnici prve uprizoritve opere v Mariboru, ki je bila aprila 1920, sta želela premiero nove slovenske opere po knjižni predlogi Zlate Vokač Medic Marpurgi. Epidemija nam je potem malce prekrižala načrte, tako je do premiere prišlo šele jeseni.

Kakšno vlogo igra opera v sodobni klasični glasbi v Sloveniji?

Pri nas se o operah novejšega datuma ne govori in jih le redko naročajo. Do sedaj je veljalo za izjemo, če je ena izmed opernih hiš postavila novonastalo opero na veliki oder, kaj šele, da bi z njo odprli sezono, kot je to naredilo SNG Maribor. Glede na odziv občinstva pa si upam trditi, da si poslušalci sprememb želijo in postavitev novejših oper bi morala postati stalnica v obeh opernih hišah v Sloveniji.

Za vas velja, da ste ob naslanjanju na tradicijo klasične glasbe tudi drzno sodobni. Koliko je prostora za spontanost ob trdno začrtanih pravilih?

Prostora je ogromno. Zmotno je prepričanje, da omejitve zapirajo skladatelja pri inspiraciji, jaz čutim ravno obratno. Več kot imam jasnih smernic, pa naj bo to tematika, izkušnje izvajalcev s sodobno glasbo, časovna omejitev in podobno, bolj zanimivo mi je delo samo. In večji izziv.

Ste prva slovenska skladateljica z opero, pa tudi v svetovnem merilu jih ni veliko. Kaj vam to pomeni?

Že ob ponudbi sem bila zelo počaščena. Sem pa tudi takoj videla priložnost, da spremenimo razmišljanje o naročanju novih del. Sama sebi sem zadala nalogo, da bom napisala opero, s katero bomo prepričali ne le izvajalce, temveč tudi poslušalce ter vse ostale, ki bdijo nad programom, da nove opere koristijo hiši in so nujno potrebne, nikakor pa niso nujno zlo.

Kako poteka ustvarjalni proces, ko pišete delo po literarni predlogi?

Najprej sem prebrala knjigo Zlate Vokač Medic, potem sva začela pogovore z libretistom Igorjem Pisonom in kmalu ugotovila, da sva zelo podobnega mnenja, kar se tiče scen, ki bi jih iz knjige prenesla na oder. Ko je Igor končal prvo verzijo libreta, sem začela pisati tudi prve note, potem je pa proces potekal nekako sočasno - glasba je narekovala gostoto besedila, vmes sva tudi spreminjala libreto, če se je meni zdelo, da določen lik potrebuje recimo daljše besedilo. Sicer pa moja glasba odraža razpoloženje in notranje občutke protagonistov, ne toliko zgodbe same.

Pa sodelovanje z glasbeniki? Ste pisali recimo z mislijo na kakšnega konkretnega pevca?

Med ustvarjanjem sem tesno sodelovala z naročnikom, predvsem z dirigentom in umetniškim vodjem SNG Maribor Simonom Krečičem sva se dogovarjala o številnih podrobnostih. Na primer, kolikšno število inštrumentov lahko vključim, kateri inštrumenti so mi na voljo, katera tolkala so možna, predstavil mi je vse pevce in zbor, da sem prilagodila glasbo na njih in njihove glasove.

Koliko časa ste pisali Marpurge?

Opero sem pisala pet mesecev.

Imate več dela doma ali v tujini?

Večina naročil prihaja iz tujine, sem pa vedno vesela tudi možnosti pisanja za slovenske orkestre ali komorne zasedbe.

To ni prva opera, ki ste se je lotili, je pa prva, ki je bila uprizorjena. Je opera poseben izziv v primerjavi z orkestrskim delom? 

Opera ima svoje zakonitosti, ki jih je treba upoštevati. Orkester je namreč pod odrom v orkestrski jami, pevci in zbor na odru, treba je razmišljati o ravnotežju med glasovi in orkestrom, dramaturgiji, tudi režiji. Zanimivo je bilo pa tudi delo v operni hiši po končani partituri, ko dirigent, orkester, pevke in pevci, režiser, scenarist, lučkar, kostumografinja, odrski delavci vzamejo glasbeno delo in iz njega ustvarijo novo glasbeno-gledališko umetnino.

Niste še dopolnili štirideset let, pa se lahko pohvalite, da je bilo doslej izvedenih že več kot 100 vaših skladb. To najbrž zahteva izjemno disciplino in delavnost, še zlasti, če upoštevamo, da imate družino. Kako pomembna je pri tem “obrtniška” izurjenost?

Včasih sem pisala več skladb, tudi deset na leto, sedaj so skladbe obsežnejše, tako da je dela še vedno isto, le število skladb ne raste tako hitro. Zagotovo je najpomembnejša disciplina in dobra organizacija dela. Seveda pomagajo izkušnje, ki sem jih v zadnjih dvajsetih letih pridobila, po drugi strani je pa vsaka nova skladba nov izziv in vedno se pojavijo nova vprašanja, nove neznanke. Pisanje skladb je intenzivno delo, ki z leti ne postane lažje, le bolj poznaš posamezne faze in občutja, ki ti jih delo prinaša.

Rekli ste, da ste se za glasbo odločili že zelo zgodaj in sprva igrali instrument. Kaj vas je potegnilo v skladateljske vode?

Prve skladbe sem sicer napisala v osnovni šoli, vendar ne zaradi želje po komponiranju, ampak zato, ker sva s sosedo želeli zaigrati skupaj na klavir. Ker skladb za klavir štiriročno nisem imela, sem jih pač napisala. Kasneje sem pisala skladbe le za domačo nalogo, proti koncu glasbene gimnazije pa sem se odločila, da poskusim študij kompozicije in potem začela intenzivno pisati, kar počnem še sedaj.

Kakšen odnos imamo danes do klasične glasbe? Ima priznanje oziroma sloves, ki si ga zasluži?

Zdi se mi, da klasično glasbo ceni večina ljudi. Vprašanje se potem pojavi pri sodobnejši, novi glasbi, ki se odmika od klasične glasbe, ki smo je morda najbolj vajeni. Na splošno pa se od klasične glasbe vseh obdobij napačno pričakuje, da je tu, da nas zabava, sprošča. Lepota glasbe je v pozornem poslušanju - kdor posluša glasbo le za ozadje, ne opazi vse lepote, ki se skriva v njej.

Napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord