Elvira Hasanagić: "Z napredkom družbe človeške ambicije ostajajo nespremenjene"

Po študiju komunikologije v Ljubljani jo je na Bavarsko popeljala strast do opernega petja, ki se je tako globoko zakoreninila v odrski podest, da so jo nemški kritiki razglasili za najboljšo mlado sopranistko.

S skromnostjo, ki je posledica vzgoje majhnega mesteca in okoliških idrijskih gričev, se je razvila v svetovljanko in gurujko žanra, ki danes ne bi mogel brez nje – in ona brez njega.

Z neusahljivim žarom do napevov je domače občinstvo nedavno počastila na tradicionalen način, z opero v ospredju: z debijem z naslovno vlogo v Verdijevi Luisi Miller.    

V tornadu artističnega razcveta se radi vračate h koreninam. Kakšen pomen nosi za slovenskega ustvarjalca, delujočega v tujini, vrnitev (četudi kratka) pod Alpe? Jo doživljate kot prizemljitev in obdobje, namenjeno introspekciji, po mesecih nenehnega ustvarjalnega vrtinčenja?

Tako domače, kot je okolje, so tudi sodelavci, kolegi, sodelujoči. Po že kar nekaj projektih v SNG Opera in balet Ljubljana, Festivalu Ljubljana in drugih slovenskih kulturnih institucijah smo z mnogimi domačimi umetniki postali dobri prijatelji. Ponovnih snidenj se vedno veselim.

Lepo je ustvarjati v znanem okolju, ker poznaš način njihovega delovanja in veš, da se lahko na odru razigraš z njimi. Poleg tega je doma prijetno, ker lahko po vaji odidem na kosilo ali večerjo z družino in dolgoletnimi prijatelji – prijatelji iz obdobja, ko še nisem bila glasbenica. Bližina doma postaja čedalje pomembnejša. To občutim predvsem takrat, ko znova nastopim na domačem terenu.

Imate ob prihodu v prestolnico ritual, ki ga morate opraviti za vsako ceno? 

Seveda. Še preden prestopim prag prestolnice, premišljujem, katere kavarne bom obiskala, kje si bom privoščila kosilo. Nikoli ne zamudim obiska ljubljanske tržnice, pa četudi zgolj zaradi ozračja, prijetnih dišav, čebljanja in posebnega vrveža. 

Slednji je gotovo eden od razlogov, zakaj si toliko bolj jemljete v čast priložnost, da domače poslušalce prek melodij pobožate z zgodovinsko renomirano literaturo, trilerjem iz 17. stoletja. Kako skozi oči lika interpretirate zgodbo?

Gre za spletkarjenje in zlorabo poštenih, nič hudega slutečih ljudi. Pogubno upanje, da obstaja idealen svet, idealna ljubezen, je utopija, za katero na koncu opere mladi par plača najvišji davek – svoje življenje. Dramatični zapleti in razpleti poslušalcu in gledalcu ves čas jemljejo sapo, saj so priča nerazložljivi krivici, ki se pripeti že po kratkem obdobju pristne sreče.

Vaša Luisa je psihološko prodoren in večplasten značaj, ujet v politično spletko. Vedno poudarite, da vsi značaji niso Elvira, nekateri močno odstopajo, kot v Luisinem primeru – kaj se zgodi, ko si z likom delite več skupnih imenovalcev? Je igra takrat boljša, ker čustva niti niso nujno zaigrana?

Če so čustva v življenju bila že doživeta, jih je razumljivo lažje zaigrati, ker se ne dotikamo povsem neznanega terena. V dotični vlogi se lahko vsak poistoveti z opisanimi čustvi. Družba je napredovala. Obstajajo drugačne forme življenj, vendar nekatere osnovne človekove ambicije ostajajo nespremenjene.

Dandanes ne nosimo s seboj strupa v fizični obliki in ga ljudem zlivamo v pijačo. Obstajajo pa alternativni strupi, ki jih doživljamo v raznolikih oblikah in so lahko ravno tako pogubni za človeško dušo.

Zgodba je sicer polna strasti s pridihom neizbežnosti, s katero protagonista drvita v tragični konec, usodno posledico pa prepleta družinska tragedija z determiniranostjo, ki jo je krojilo politično in družbeno življenje. Česa ključnega ste se morali oprijeti pri razumevanju Luisinega značaja?

Vrnila sem se v čas svoje prve zaljubljenosti, da sem se spomnila tiste neskončne sreče in idealizma, ki ga v sebi nosi prva ljubezen. V čas, ko sveta še nisem poznala v njegovih tudi izjemno negativnih razsežnostih, katerih verjetno nikoli ne bomo povsem raziskali. Luisa je mlado, neizkušeno in čisto dekle. Njena edina skrb je zaščititi očeta, ga rešiti pred smrtjo, kljub temu da dejanje v zameno terja njeno lastno življenje.

Je torej neizbežnost usode osrednje sporočilo, ki bi ga morali poslušalci razbrati?

V družbi, v kateri ljubezen med dvema ni zaželena, ljubezen ne bo uresničena – silam, usmerjenih v spreminjanje usode navkljub. Pa čeprav je končni izkupiček krutejši, kot če bi ljubezni prepustili peljati prosto pot.

Libreto, napisan izpod peresa Cammarana, je bil nenazadnje povzet po Schillerjevi drami Spletkarstvo in ljubezen. Kakšen čustven davek sicer zahtevajo tako dramatične in pretresljive zgodbe, kot je ta?

Ogromen. 

Ni pa neznanka, da občudujete Verdijev dar za čudovite lirične linije in pretanjeno orkestracijo. Je osnova dobre izvedbe tudi spoštovati avtorja?

Vsekakor. Verdi je znal tako precizno zapisati vsako občutenje, tiho razmišljanje, vsako še tako skrito čustvo. Ni potrebe, da v njegovih zapisih še nadalje vneto iščemo globlji pomen. Celo študij njegovih del je izrazito jasen, organičen, popelje nas v globočine duše vsakega posameznega karakterja. Na pogled z zelo preprostimi skladateljskimi sredstvi, vendar z zelo intenzivnimi komponentami v izrazu.

Kako to, da so zgodbe, ki so bile napisane v 18. stoletju, še vedno aktualne v tako spremenjeni informacijski dobi?

Ker se ljudje v duši tekom zgodovine kljub drugačnemu okolju in tehnološkemu napredku nismo dosti spremenili. Človeške ambicije so od nekdaj bile iste.

Pri operi gre tudi za raziskovanje samega sebe. Katere globočine ste spoznali prek nje?

Občutek nemoči. Občutek, da je smrt edini izhod. Zaupanje v boga, kljub vsem krivicam, ki se človeku pripetijo. In olajšanje v misli, da je v smrti odrešenje.

Že pred leti ste mi dejali, da vam nastop simbolično predstavlja hojo po hribu navzgor; od prihoda v teater, v masko, vpetja in priprave na vlogo do vrha predstave in nato spusta v dolino. Se lahko takrat, ko snamete lasuljo, dejansko odklopite in utišate glasbo v glavi ali je vloga nekaj, kar odhaja z vami domov?

Četudi vlogo po predstavi za trenutek izklopim iz misli, se zanesljivo vrne v sanjah. Dolgo trajajočega dela, prizadevanja, poglabljanja in razmišljanja se ne da izklopiti.

Ste zavoljo tega v preteklosti že doživeli krizo identitete?

Pravzaprav ne. Vloga je le igranje z globokim podoživljanjem, a vendarle je ne živimo. Res pa je, da se predvsem glasba skoraj neprestano vrti v glavi. Dokler je ne zamenja druga, iz naslednjega projekta.

Si pogosto ogledate opere, v katerih ne nastopate? Ste se kot profesionalka sploh zmožni prepustiti dogajanju na odru ali je poklicna deformacija že tako velika, da je doseg tega stanja povsem nemogoč?

Lažje opazujem meni nove opere, kot tiste, že poznane. V slednjih se ne morem popolnoma izklopiti in sprostiti. Vendar v tem postajam čedalje boljša.

Omembe je vredno, da so vas nemški kritiki razglasili za najboljšo mlado sopranistko leta 2017. Kaj vam priznanja kot takšna povedo o vašem doprinosu operi kot instituciji?

Vsako tovrstno priznanje je priznanje mojemu delu, trudu, nenehnemu razmišljanju o razvoju in glasovnem napredovanju. Občutek je dober, ko veš, da si na dobri poti. Priznanja strokovne javnosti so pomembna zato, da se ohrani določen nivo v kulturi in kulturnih institucijah, hkrati pa je pomemben vsak kritik in publika sama, ki kulturne institucije polni, nosi in z njimi živi. Eno brez drugega preprosto ne gre.

Na žalost se je v preteklosti zasidral stereotip, da je opera kot institucija namenjena izključno eliti.

Nekaj resnice gotovo tiči v tem, vendar če greste danes v opero, boste spoznali, da medij ni samo elitaren. Daleč od tega. V opero zahajajo mladi ljudje, koda oblačenja ni strogo podana. Vsak izmed nas ima v omari kos oblačila, ki ga na večer obiska opere z veseljem vzame na plan. Možen je tudi obisk v normalni, vsakodnevni poslovni obleki. V tujini se ljudje tudi v lepših kavbojkah udeležijo predstav.

Vas to zmoti?

Nikakor. Veliko pomembnejši je namen, zaradi katerega pridejo, njihovo zanimanje za vsebino. Rada spodbujam ljudi, da gredo v opero, brez obremenjenosti lastne zunanjosti.

Pravijo, da so ljudje, ki delajo to, kar želijo, svobodni. Se počutite tako?

Z vidika tega, da delam to, kar me veseli, za kar menim, da sem bila rojena, zagotovo, počutim se svobodno. Niso pa pogoji do ciljev vedno idealni. Če že pridemo do točke, ko nam je angažma določene vloge zagotovljen, pridejo nasproti dejavniki, kot so režija in glasbeno vodstvo, ki tej svobodi lahko bodisi podajo krila, bodisi jih porežejo.

Na katero dosedanjo vlogo ste najbolj ponosni?

Na vsak novi debi. Vprašajte me ponovno čez 30 let. Trenutno jih še nabiram. (smeh)

Med drugim ste predsednica Münchenskega glasbenega društva, s katerim v Italiji letno prirejate program za mlade ustvarjalce s svetovno priznanimi opernimi strokovnjaki. Bi lahko primerjali današnji mlad kader s tistim iz vašega učnega obdobja?

Današnja mladina je drugačna od mladine, s katero sem delila študijske klopi. Zdi se, da je danes uspeh sam po sebi samoumevnejši.

Da je posamezniku vse servirano na pladnju. Kar je daleč od resnice.

Poklic opernega pevca postaja čedalje težji, čedalje manj se vlaga v temeljit študij in čedalje manj je razmišljanja na dolgi rok.

Tipičen odraz našega načina življenja. Muh enodnevnic. Preveč izbire in preveč ponudbe.

Želim si, da se trenutna situacija kmalu malce umiri in se ponovno vrnemo k urjenju in zagovarjanju širokega spektra znanja ter pripravljenosti, preden se podamo v zrelo obdobje poklica. Prevečkrat sem doživela, kako so se mladi, potencialni glasovi naenkrat izgubili.

Je pri vas odločilno vlogo odigrala trma? Zakaj menite, da ste se sploh identificirali s tem žanrom?

Vztrajnost je ta. Vstaneš, popraviš krono in korakaš naprej. Z večjo odločnostjo in prepričljivostjo. V glasu sem od nekdaj nosila določene danosti, ki so bile predestinirane za poklic operne pevke. Bolj, ko se z njimi ukvarjaš, bolj se poklopijo delčki sestavljanke in spoznavaš, da si odkril svoj namen. Moj kredo je bil, da se ne podam v resen operni angažma pred občutkom, da sem nanj stoodstotno pripravljena.

Katere majhne stvari pa vam v času ustvarjalnega zatišja napolnijo dušo?

Majhne, ki so lahko ogromne. Nasmeh mojega dragega, s katerim me vsako jutro pozdravi, sončen dan, odlično kosilo mojih staršev. To me osrečuje. In čas osame. Elvira in vloga, ki jo trenutno poustvarja.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec