Mami, zakaj Božiček ne mara revnih otrok?

December ni samo mesec bližine, topline in obilja. Je mesec, ki najbolj kruto od vseh mesecev pokaže otrokom, da nismo vsi enaki. Da Božiček tudi tistih najbolj pridnih ne obišče vedno. A po drugi strani bogato nagradi tiste nesramne in zlobne s kupi igrač, ki že naslednji dan ležijo na pokopališču drugih pozabljenih materialnih dobrin. December je čas, ko bi morali otroci verjeti v čarovnijo.

Pravijo, da Božiček nosi darila, dokler verjameš vanj, nato pa začneš dobivati mandarine in nogavice. Hudo je, ker nekateri že v vrtcu izgubijo vero v čarovnijo. Ker ne dobijo niti mandarin in nogavic. Še huje, če mislijo, da krivdo za neobdarovanje nosijo sami. 

A tako kot me po eni strani boli vsak otroški par oči brez decembrskih iskric, ki jih rodi jutranje vznemirjenje ob odpiranju daril, me še bolj žalosti naravnost absurdno zalaganje otrok z darili. Včasih imam občutek, kot da si želijo starši z darili za več sto evrov oprati slabo vest, ker so med letom preveč delali, buljili v telefon, varali ali se od jutra do večera prepirali pred otrokom.

Za božič bi imel iPhone

Morda sem staromodna, ker prihajam še iz časov, ko smo od Božička dobivali pižame in slikanice, od Miklavža suho sadje in mandarino, Dedek Mraz pa je ponavadi na obdarovanje, ki ga je organizirala služba katerega od staršev, prinesel kako trenirko in družabno igro. A res se ne morem sprijazniti, od kod kar naenkrat želje otrok o novih iPhonih za Božička in igralnih konzolah za Dedka Mraza.

Ravno pred kratkim je bil po televiziji prispevek o tem, kaj si otroci želijo za božič. Desetletnik je v kamero suvereno pribil, da bi imel letos iPhone 15 PRO. Prosim? Kot prvo, sama niti vedela nisem, da ta model obstaja. In kot drugo … Prosim? Desetletni mulc, ki se je komaj naučil poštevanke, misli, da mu pripada telefon v vrednosti povprečne slovenske plače. 

Da današnjim otrokom pogosto manjka malo skromnosti in ponižnosti, ni nobena skrivnost. To so generacije, ki so, za razliko od nas, ki smo odraščali še v časih, ko so bile materialne dobrine nekoliko težje dostopne, a zato kakovostnejše (beri: ni bilo za vsakim vogalom po pet trgovin s poceni kitajsko robo, ki nam dajejo občutek, da lahko kupimo vse, česar ne potrebujemo), vajene dobiti več. Babice dajo mimogrede ob vsakem nakupu v nakupovalno košaro še kak avtomobilček za evro, dedki pa punčko za 3. Morda zato, ker svojih otrok niso mogli tako pogosto razveseliti z novo igračo.

Ko gledam svojega otroka, vem, da je že v prvih letih življenja dobil več igrač, kot sva jih jaz in njegov oče zbrala skupaj v celem najinem otroštvu. Pa ima manj igrač kot večina njegovih prijateljev. A kako bomo v otroških očeh, ki so vajene obilja igrač, sploh še lahko prižigali iskrice?  

Ko sem lani na družinskem srečanju, kjer smo odpirali božična darila, opazovala otroke, kako polni vznemirjenja trgajo darilni papir, mi je najprej kar zaigralo srce. A ko sem jih pet minut opazovala, sem videla, da traja veselje zgolj nekaj sekund. Nato so igračo odložili in se začeli ukvarjati z novo in tako naprej, dokler niso obkroženi z igračami zmedeno gledali, katero naj vzamejo.

Pa tudi odrasli se utapljamo v gori darov, ki si jih v resnici nismo želeli, kaj šele potrebovali. Kopičimo dišeče sveče in kopalne soli, brišemo prah s še ene buteljke več in dajemo naprej čokolade z rozinami (Ob tej priložnosti svojim bližnjim sporočam, da ne potrebujem še enega lip glosa, nogavic in seta za prhanje. Prosim, darujte raje tistim, na katere Božiček pozabi.).

Za Miklavža bomo vzeli kredit, za Božička prodali ledvico?

Ne maram tega, da se otroke decembra prav na vsakem koraku obdaruje. 6 Miklavžev, 7 Božičkov, 10 Dedkov Mrazov. V službah, vrtcih, v mestu, pri eni babici, pri drugi babici, pri vseh treh tetah, pri sosedu.

Če že (ker babicam, tetam in sosedam pa res ne smem vzeti veselja, da osrečijo otroka), sem pristašica drobnih pozornosti. Tako je letos prestolonaslednik dobil od Miklavža malo sadja, majhen zavitek bonbonov in čokoladnega Miklavža. Nič več. Bil je presrečen. Jaz pa še bolj, ker ni prav nič težil, ko so se mu prijateljčki považili z novimi kockami, avtocestami in avtomobilčki na daljinca. Ja, z darili za 50 evrov in več. Za Miklavža, ki je bil vedno dober, a preprost in skromen.

Potem sem se spomnila na fanta, ki je Božičku pisal za novi iPhone? Ima take želje zato, ker je od Božička že pri treh dobil štirikolesnika na električni pogon? Kaj bo naslednje leto? Bodo starši prodali ledvico, da mu kupijo helikopter? Kaj lahko takega otroka sploh še razveseli? Ne bi rada zvenela kot moralni kompas, ujet v telesu ženske (ki vseeno zapravi preveč za čevlje in torbice), a dajmo se, preden potegnemo kartico in gremo v limit, vprašat ... Ali res želimo živeti v svetu, polnem požrešnih, nehvaležnih posameznikov, ki se ne znajo več veseliti preprostih stvari? In se spomnimo, da je tam zunaj nekdo, ki bi dal vse za eno majhno čokoladico. Pa čeprav z rozinami.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord