Aleš Šteger: Umetnost in vsak od nas kot posameznik lahko nekaj naredi za to, da ne podležemo drogam populizma

Za svoj prvenec, pesniško zbirko Šahovnice ur, katere prva naklada je bila razprodana še pred tiskovno konferenco, je leta 1995 prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Poleg tega je avtor še petih pesniških zbirk, Kašmir (1997), Protuberance (2002), Knjiga reči (2005), Knjiga teles (2010), Nad nebom in zemljo (2015), potopisnega romana po Peruju Včasih je januar sredi poletja (1999), knjige kratke proze Berlin (2007) in knjige esejev S prsti in peto (2009). Leta 2013 izšel izbor njegove poezije Arhiv. Leta 2014 je izšel roman Odpusti, leta 2015 pa povest za otroke in odrasle Kurent.

Dejaven je kot prevajalec iz nemškega in španskega jezika (prevodi izborov pesmi Pabla Nerude, Ingeborg Bachmann, Bottfrieda Benna, Petra Huchla, Olge Orozco, Césarja Valleja).

Je prejemnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad in štipendij: Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta (1999) in Rožančeve nagrade za najboljšo knjigo esejev (2007), nagrade makedonskega društva pisateljev za evropsko poezijo Književno žezlo (2006), štipendije fundacije Abraham Woursell (2000), štipendije DAAD Künstlerprogramm (2005), nagrade za najboljšo prevodno knjigo leta (BTBA), ki jo podeljujejo v ZDA (2011). Je nosilec naslova Chevalier dans le ordre des Arts et des Lettres, ki ga podeljuje Republika Francija.

Sodi med najbolj prevajane slovenske avtorje. Njegovo poezijo so prevedli in objavili v več kot 200 mednarodnih literarnih revijah in časopisih, knjige pa prestavili v slovaščino, češčino, hrvaščino, bolgarščino in nemščino. Na začetku letošnjega leta je prišla novica, da so prevodi njegovih pesmi izšli v eni najbolj uglednih in branih literarnih revij na Kitajskem, Poetry Periodical, s čimer se je še enkrat potrdila priljubljenost njegovih del po svetu.

Skupaj s slikarjem Dušanom Fišerjem je pripravil vrsto umetniških akcij in razstav. Z avstrijskim kontrabasistom Petrom N. Gruberjem je posnel CD Kamen (2005). Je avtor libreta k skladbi z naslovom Cum grano salis, ki je nastala v sodelovanju s skladateljem Urošem Rojkom in izšla na CD (2005). Njegove pesmi je uglasbilo več popularnih glasbenikov, med drugimi tudi Godalika. Oktobra 2010 je bil v koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor in Mestnega gledališča Ptuj krstno uprizorjen njegov muzikal za otroke Kurent.

Je tudi avtor številnih umetniških projektov, idej in performansov. Od leta 2012 enkrat na leto izvede pisateljski perfomans Na kraju zapisano. Pravila 'igre', ki si jo je izmislil, so nadvse preprosta: vnaprej določi kraj, kjer bo pisal vsem na očeh, in čas. Prvi kraj je bil ljubljanski Trg republike 21. decembra 2012, dan, ko je bil napovedan domnevni konec sveta in so na Trgu republike potekale vsesplošne demonstracije proti političnim elitam. Ta prva knjiga je bila napisana in stiskana v okroglih 24 urah, izšla je 22. decembra 2012. Nadaljeval je 16. junija 2013 v japonski Fukušimi, 26. novembra 2014 v mehiškem Ciudadu de Mexicu, 2. avgusta 2015 v srbskem Beogradu, 23. marca 2016 v indijskem Kochiju, 19. julija 2017 v ruskih Solovkah in nazadnje 29. maja 2018 v kitajskem Šanghaju. Tega, kje bo pisal naslednjič, nam skrivnostno ni hotel izdati.

Dobila sva se ob izidu neklasične monografije fotografa Stojana Kerblerja Kar sem videl na Ptuju in drugod, ki jo je sooblikoval s svojimi besedili, z očarljivo mešanico razmišljanja o umetnosti fotografije, osebnih spominov in intimnega poznanstva s Stojanom. To je bila najina iztočnica, najino izhodišče iz Haloz, od koder sva potovala naokoli in se na koncu poti vrnila na Štajersko.

Fotografije za knjigo Kar sem videl na Ptuju in drugod ste izbrali sami. Po kakšnem ključu?

Po napol mističnem ključu. Vedno so me fascinirale fotografije Stojana Kerblerja, ki je 40 let delal vrhunske, svetovno znane portrete, potem pa je na videz čez noč prenehal fotografirati ljudi, kar je s stališča prepoznavnosti nekega opusa seveda samomor. Za povrh gre na kasnejših fotografijah, ki jim Stojan pravi slike, za zapuščena dvorišča, za stavbe, ki se sesuvajo vase, za prazne šolske učilnice, žalostne jedilnice, dvorišča ... To me je resnično očaralo in sem ga prosil, naj mi da čim več materiala, več kot 200 slik.

Nekega jutra sem fotografije razpostavil po tleh in jih začel razporejati po svojem notranjem nareku. Ko je bilo končano, sem videl, da imam štiri skorajda enakovredne serije in eno daljšo. Ko sem jih vse preštel, sem videl, da gre za karte tarota. Takoj sem poklical Stojana in ga vprašal: »Se ukvarjaš s tarotom?« Pa je rekel: »Misliš tarok?« [smeh] Fotografij v knjigi je torej 78 kot pri tarotu. Vemo, tarot karte odkrivajo zgodbo naše usode, lahko se jih razume kot neke vrste mandalo, kjer so možna različna branja, so ogledalo naše duše in njenih labirintov. Razporeditev teh fotografij po knjigi sledi igri tarota. Tudi poimenovanje posameznih slik je dvojno – Kerblerjevo in moje, glede na tarot.

Kakšne so danes Haloze v primerjavi s podobo, ki jo kažejo Stojanove slike?

Če vprašate Stojana, bo rekel, da je nehal fotografirati Haložane, ker so njegovi Haložani nehali obstajati, ker takih ljudi enostavno več ni. Pri tem ne gre zgolj za posledico urbanizacije in razvoja, ampak za intimen odnos ljudi do lastnega kraja. Dandanes poljubno izbiramo kraj prebivališča, naselimo se tam, kjer se nam zdi najbolj ugodno, in se enako zlahka tudi preselimo, če nam okolje več ne ustreza.

Človeške usode, ki jih je v objektiv svoje kamere ujel Stojan, pa so bile globoko notranje zakoreninjene v lokalni prostor. Haložani ga večinoma ne bi zapustili, tudi če bi imeli možnost za ekonomsko boljše življenje. Stojanov pogled postavlja pod vprašaj naše današnje razumevanje boljšega ali slabšega življenje. Pozabljamo, da smo s prihodom asfalta, kanalizacije in mobilne telefonije nujno morali nekaj tudi izgubiti, neko obliko skupnosti, pripadnosti, tudi védenja.

Tudi zato fotografij propadlih ptujskih dvorišč ne razumem kot dokumentov socialne bede, ampak kot pričevanje nečesa v procesu živega izginjanja. Haloze so z estetskega gledišča z modernizacijo arhitekturno postale grše. Stare viničarije so bile sicer sila skromne bajte, ampak so bile narejene estetsko skladno, zelo premišljeno in enotno. Zdaj namesto njih pogosto stojijo v šest barv prepleskane slabe imitacije cenenih avstrijskih novogradenj.

Sami fotografirate?

Ja, ampak zelo amatersko. Ko sem pred 12 leti napisal knjigo Berlin, sem imel občutek, da ta knjiga znotraj sebe potrebuje dodaten prostor. Potem sem dva meseca z analognim fotoaparatom intenzivno fotografiral po Berlinu. V bistvu gre za povsem drugo obliko zavesti, ki te vodi pri analognem fotografiranju, saj si prisiljen varčevati s filmom in tudi ne moreš takoj preveriti, kaj si slikal.

Na koncu sem imel še srečo pri razvijanju, saj so nekaj filmov v studiu, kamor sem jih nesel, po nesreči delno osvetlili, in so fotografije z napako stopile v krasno sozvočje s teksti, ki govorijo o mestu Berlin kot mestu razpok, šivov, ran in prelomov. Tedaj sem prvič zares izkusil, da je za fotografijo potrebna čisto druga pozornost kot za pisanje. Kot fotograf si nekakšen predator, na preži si. In imaš vmesnik, ki ga moraš čim bolj obvladati, iz njega čim bolje narediti protezo, podaljšek lastnega telesa, da čim bolj avtomatiziraš postopek. Tudi v literaturi nastajajo pred našimi očmi slike, le da pod povsem drugačnimi zakonitostmi in ob bistveno večji vlogi bralca.

Potovati je seksi. To ste napisali v Na kraju zapisano v Beogradu, medtem ko ste opazovali begunce. Pravzaprav ste opisali svojevrsten paradoks.

To, kar danes razumemo pod besedo potovanje, je del modernega migracijskega vsakdana, ki je osvojil že ves svet, razen kriznih žarišč in zadnjih zakotij pragozdov. Moderna potovanja nimajo več nič skupnega s tem, kar je bilo popotništvo do pred kratkim, ko je v jedru nosilo željo duhovnega popotništva in osebne transformacije. Ljudje so potovali, da bi se vrnili s potovanja kot drugi ljudje.

Do soočanja s samim sabo je nujno prišlo, s tem ko si šel iz svoje cone udobja na drugačna območja, kjer nisi mogel ohraniti svojih ustaljenih ritualov in načinov preživetja ter si moral biti zato odprt za to, kar te je tam doletelo. Danes pa lahko gremo v Peking, na Haiti ali v Buenos Aires, ampak to večinoma nima nobene zveze s popotovanjem kot takim, saj smo vsepovsod v variacijah istega, v varnem turističnem mehurčku.

Ko ste pred nekaj leti 35 dni potovali po Sloveniji, vas je to menda predrugačilo. Je bilo to pravo popotovanje?

To je bilo zame pravo popotovanje, čeprav nespektakularno, nežno, varno, saj bi se lahko vsak trenutek spravil na avtobus in šel domov. Na pot sem šel precej naivno. Mislil sem, da bom med hojo razrešil neka vprašanja v glavi, ampak na taki poti, ki je predvsem fizično zahtevna, saj na dan prepešačiš od 40 do 50 kilometrov, se na ravni jezika pojavi samo to, da neprestano žlobudraš iste brezvezne stavke, telo se po enem tednu utrdi in je potem odporno in ima svoj program.

Šele čez kakšno leto sem uvidel, kako sem se osebnostno predrugačil, utrdil, si pridobil globoko speč občutek za prostor, ki so ga naši predniki, ki še niso potovali s stroji, imeli, mi pa, ki smo se navadili na avtomobile in letala, to zgubili. To, da pogledaš hrib v daljavi in da veš, da boš za pot do tja potreboval dva dni. Seveda je tudi krasno biti čisto tiho en mesec. Znam biti sam s sabo, pa ne zato, ker sem krasen.

V današnjem življenjskem ritmu pravi luksuz ni petzvezdična hotelska soba, ampak obilje časa, v katerem si napram sebi lahko dovoliš prav vse, da si poveš vse v obraz, se tudi do konca spreš s sabo. Iz tega nekaj nastane, ker veš, da drugače ne more dolgo trajati, da brez globokega samoizpraševanja lahko greš samo še v samoprevaro in samouničenje.

Videli ste kar nekaj sveta. Katera dežela na svetu vas je najbolj fascinira?

Imam prijatelja, Alana McFarlana, ki je pred upokojitvijo poučeval na Univerzi v Cambridgeu in je deset let raziskoval Japonsko ter napisal tudi nekaj knjig o tem. Postavil je zanimivo trditev, da so zanj Japonci edini, pri katerih tradicionalno mišljenje ne temelji na opozicijah. Ves preostali svet, celo aborigini in Bušmani, pozna delitve na dobro in slabo, belo in črno. Alan meni, da japonska misel v svoji tradicionalni izvedbi te opozicije nima.

Sicer ima modernizirano povrhnjico ameriške kulture, ki je bila po drugi svetovni vojni poveznjena čez tradicionalno mišljenje, ampak od spodaj je mišljenje brez nasprotij ostalo intaktno. Seveda me kot pesnika ta Alanova misel zelo privlači. Poezija zmeraj sanja neko izgubljeno celovitost, to je ena velikih matric našega načina razmišljanja o samih sebi. Obenem me fascinirajo japonska estetika, minimalizem, premišljena jasnost linij.

Ure bi lahko v parku opazoval vrtnarje, medtem ko z velikimi pincetami odstranjujejo iglice z borovcev, da bi vse preostale rasle le navzgor, v eno smer. Tudi če ne razumem, občudujem. Potem je tukaj tudi japonski sistem izjemne družbene hierarhije, kjer je posameznik bistveno manj vreden od svoje vloge v družbi in kjer se vsak že od začetka zaveda te svoje podrejenosti in kolektivne vpetosti.

Z našega, slovenskega, balkanskega, srednjeevropskega stališča je taka podrejenost individualnosti družbeni vlogi nepredstavljiva. Dan začenjamo z ritualnim jutranjim godrnjanjem nad šefom in gnilobo sistema, vsi smo najpametnejša opozicija in bi bili boljši predsedniki vlade kot katerikoli od njih, ki smo jih še včeraj izvolili. Kaj takega je na Japonskem nepredstavljivo. Ko vidiš, recimo, japonske pisarniške delavce, ki gredo v petek zvečer skupaj popivat in se potem okajeni pred gostilno poslavljajo po dve uri drug od drugega, pri čemer ne sme nobeden od podrejenih oditi domov, preden gre šef, pa drugi nadrejeni in nato tretji ...

Kjer je iz globine in oblike priklona razvidno, kdo je komu nadrejen. Hierarhizacije vodijo do absurdov, da država leto, dve po katastrofi razglasi, da v Fukušimi ni več radiacije, in je potem pač več ni in se ljudje potihoma samoorganizirajo, zbirajo donacije za nakup opreme za čiščenje radioaktivno kontaminiranih območij.

Ni radiacije?

Ni. Ni več. [nasmeh] Se pa spomnim origamija, povezanega s tem. Ko je bil v Fukušimi cunami, obala uničena, mladi so se odselili, stari ribiči so ostali brez hiš in brez vsega. Obiskal sem eno od tamkajšnjih kontejnerskih naselij, kjer so naseljeni stari ljudje. Zdelo se je, da so spravljeni sami s sabo. Vedeli so, da nikoli več ne bodo ribarili, njihovih vasi ne bo nikoli več. Sedeli so v kontejnerjih med nekim cestnim križem in delali drobne papirnate ptičke in čakali na smrt.

Morda na paradiž ... Kaj se zgane v vas ob tej besedi?

Spomin na mojo babico, očetovo mamo, s katero si nisva bila tako blizu kot z mamino, ki me je pazila in vzgajala in razvajala. Šele na zrela leta sem spoznal, da je imela izjemno težko življenje, da se ni poročila iz ljubezni in da je na neki način ves čas ta trn nosila s sabo. Bistra ženska in dobra pevka, doma iz vasi Paradiž na meji s Hrvaško. Ime je res krasno, ampak realnost življenja tam pa ni bila takšna. Dvomim, da je kdaj to za koga bil zares paradiž. To so bila majhna, razkropljena naselja, viničarije bogatih vinskih trgovcev s Ptuja. Trpkost simbolike imena govori najbrž nekaj o nas, saj ne moremo ne upati, da v še tako hudem zakotju najdemo delček raja.

Ob smrti Tomaža Šalamuna se vam je zapisalo »ali EU ali smrt«. Še menite tako?

Ta izjava ni povezana s Tomažem, enim največjih ustvarjalcev, kar smo jih Slovenci imeli. Seveda tudi ni edina alternativa EU ali smrt. Verjetno obstajajo še tretje poti, čeprav jaz EU izrazito vidim kot napredno politično formo in to, kar se nam v Evropi dogaja v zadnjih petih, šestih letih, kot izjemno regresijo. Proevropskost zame ne pomeni, da mi, državljani EU, opustimo vsako kritiko institucij EU, ravno obratno. Birokracija, tako kot večina drugih vrst pajkov, teži k nenehnemu zapredanju in hitremu razmnoževanju. Zato jih morajo državljani, nevladne organizacije in poslednji še preostali kritični mediji nekako nenehno kontrolirati, ne gre drugače.

Po drugi strani pa je EU vseeno kot še ne realizirana utopija povezave enakovrednih kultur, ki živijo na zahodnem privesku azijskega kontinenta, najmanjše zlo glede na ostale zgodovinsko znane in preverjene opcije. Moramo se zavedati, da Slovenci znotraj EU lahko smo nekdo, ki si največkrat ne drznemo biti ...

Lahko smo avtonomen in suveren sogovornik v nekem diskurzu, ki ga radi prezentiramo kot diskurz zgolj velikih, s tem pa sebe pomanjšujemo. Žal v Sloveniji dostikrat primanjkuje politikov s suvereno, premišljeno in avtoreflektirano držo, kar nas kot narod prepogosto uvršča v drugi plan. Slovenska politika pričakuje, da ji bodo veliki liderji pripisali neko ugodnejšo vlogo od te, ki si jo bo določila sama, kar je iluzija. Le sami si jo lahko, a zato moramo vedeti, kdo smo in kaj hočemo.

Hočemo še naprej financirati vzgojo in izobraževanje visoko kvalificiranih kadrov za nemške, angleške firme? Izvažati zdravnike in bolniške sestre? Biti notranja kolonija evropskih ekonomskih centrov? Pa ne, da so nam to vsilili. Ker se sami nismo odločili drugače, nam ni preostalo nič drugega kot vzeti ostanke z mize. Razumeti samega sebe zgolj kot obrobnega igralca v neki veliki igri, kot neko nepomembno figuro na veliki šahovnici, v igri težkih interesov je kratkovidno. Pragmatično gledano gre za vnaprej pripravljen izgovor naših politikov za lastno nesposobnost.

Ko sva že na mednarodnem parketu, kako gre Sloveniji danes v literarnem pogledu?

Mislim, da so bili narejeni kvantni skoki. Saj vidite, da na neki način nismo več, kar smo bili pred desetimi in več leti, neka tabula rasa, vse bolj obstajamo kot jasno prepoznavna kulturna entiteta. Občutek frustracije nad lastnim neobstojem v mednarodnem kontekstu in želja po kompenzaciji tega niso bili le travmatični, ampak tudi produktivni za našo umetniško produkcijo, saj se je bila prisiljena odpreti svetu.

Dandanes smo glede na velikost dostikrat nadreprezentirani v mednarodnem literarnem kontekstu. Poezija je lep pokazatelj tega. Zdi se mi, da tudi slovenski teater, klasična glasba, občasno film. Glede na sredstva, ki se tu vrtijo, pogosto z mizernimi produkcijskimi in finančnimi možnosti, ki jih tu imamo ustvarjalci, smo nadpovprečno postavljeni. Največkrat po zaslugi norih genialnih posameznikov, ne pa vzpostavljenega nacionalnega sistema. Ta se počasi sicer nekako nastavlja, pa nikoli do konca zrealizira. Za to je doslej manjkalo vizionarstva.

Kultura je še zmeraj prepogosto razumljena kot nedeljska obleka, nujno zlo ali nepotreben luksuz. Kulturniki politiki pridejo prav, ko želijo mobilizirati upor ulic ali gonjo po časopisih. NUK 2, Drama itd. pa še zmeraj ne stojijo. Pa ne gre zgolj udrihati po oblasti. Posebno katastrofalna je plast slovenskih novopečenih milijonarjev, z nekaj častnimi izjemami. Te dame in ti gospodje so prepogosto primer nerazumevanja umetnosti in neokusa, skoposti do kreativnega okolja in cenenega snobizma. Komaj čakam, da jim njihovi otroci vrnejo milo za drago, da vsi po vrsti postanejo romanopiske, baletniki in videoartisti.

Na področju knjige je zagotovo ena velikih zgodb to, da bomo v Frankfurtu na knjižnem sejmu leta 2022 osrednji gostje, o čemer smo pred 20 leti samo sanjali. To so res veliki premiki. Mislim, da vedno več avtorjev ne piše zgolj za dva milijona slovenskih govorcev, ampak se vse bolj zaveda, da obstajajo tam zunaj še drugi bralci. Je pa res, da to seveda pogojuje tudi neko drugačno mišljenje in pogosto tudi drugačno pisanje.

Moraš poskušati razmišljati, kako razumejo svet drugi zunaj, kaj je tam. Sam vem, da jaz nisem pisal za kakšen trg, ampak vedno zase, ker me je zanimalo, po drugi strani pa, če govoriš nekaj jezikov, hkrati v glavi prebereš, kako kakšen verz zveni v drugem jeziku. Če bereš veliko tuje literature, ko pišeš roman, avtomatično razmišljaš, kako zdaj gleda na ta ljubljanski lik bralec v Madridu.

Glede na dogodke okoli nas in po svetu, vas je strah vojne?

Mir razumemo kot nekaj samoumevnega, ker smo v to rojeni in nismo nikoli izkusili vojne. No, mogoče nekoliko manj Slovenci, ker nas je oplazilo leta 1991, ampak Evropejci pa zagotovo. Skozi devetdeseta smo bili nenehno v pasivnem stiku z vojnami na Balkanu, pri nas je to pustilo v zavesti ljudi globoke posledice, tudi hvaležnost, saj vemo, da vojna lahko izbruhne kjerkoli kadarkoli, da vojna na Balkanu ni bila posledica nerazvitosti ali civilizacijske zaostalosti. To je namreč bila vrsto let priročna instantna razlaga, ki sem jo zmeraj znova slišal tudi v najbolj omikanih intelektualnih krogih na Zahodu.

Kot avtor imam možnost komuniciranja z bralci, in ker je možnost konfliktov z nepredvidljivimi posledicami v zraku, ker je nekaj, kar dobesedno voham naokrog, potem čutim izziv s tem nekaj narediti. Na moj način, seveda. Tako, da je mogoče vsakomur, ki prebere kakšen moj roman, recimo roman Neverend, ob katerem se, tako upam, bralec konfrontira z lastnim strahom, se sooči z grozo tega, kaj pomeni vojna.

V tem smislu se imam za angažiranega pisca, za idealista, ki upa, da literatura v ljudeh lahko aktivira samoohranitveni mehanizem, naredi iz pasivnih ljudi aktivne. Zakaj? Ker moramo v vsakem trenutku nekako ohranjati, kar se nam zdi dano, v tem primeru mir. Civilizacija teče po le na videz predvidljivih mehanizmih, ki pa še zdaleč niso samoumevni. Če jih pogledamo od blizu, so ti mehanizmi zelo krhki, plod nenehnega iskanja ravnovesja in kompromisov. Da je vsako jutro svež kruh v štacuni, da banke ne zaprejo in da se ne zamenja jezika, v katerem občujemo in sanjamo.

Če se nekaj v družbi zlomi, lahko hitro pride do situacij, ki so nepovratne. Bomo jutri odvolili populističnega voditelja, ki smo mu iz kakršnegakoli vzgiba ali frustracije včeraj dali naš glas? Poglejte okoliške države, Madžarsko, Hrvaško, Srbijo, Italijo. Populističen voditelj bo prevzel medije, državno premoženje bo razdelil med svoje prijatelje in družino, če ne bo šlo drugače, bo vzpostavil izredno stanje in razpustil parlament in demokratične institucije, da le ostane na oblasti. Aktivni moramo biti tedaj, ko stvari še niso šle predaleč. Umetnost in vsak od nas kot posameznik lahko nekaj naredi za to, da ne podležemo drogam populizma.

Se vam kdaj zazdi, da ima človeštvo devet življenj tako kot mačke?

Civilizacija ima sposobnost preživetja, ki je osupljiva. Če na primer pogledam moderno zgodovino Kitajske, kulturno revolucijo, lakoto, na stotine milijonov mrtvih, čez nekaj desetletij pa so čez noč rekonstruirali lastno zgodovino. Človeštvo je sposobno izjemnih stvari. Po drugi strani vemo, da je tudi človeška okrutnost, zaslepljenost in neumnost ne pozna meja. Po zmožnosti uničevanja smo kot vrsta onkraj vsakega primerjalnika.

Zanikanje sprememb v ekološkem ustroju planeta in samouničevalnost našega načina življenja je jasen pokazatelj naše brezsramne egoistične izprijenosti. Ne zavedamo se, da ne potrebujemo nove oboroževalne tekme. Za samouničenje zadostuje, da pobijemo še preostale insekte.

Minilo je sto let od smrti Ivana Cankarja, pri založbi Beletrina je izšla biografija ddr. Igorja Grdine Igor Cankar: portret genija. Kakšen je vaš odnos do njega?

Grdinova biografija je fenomenalna, Cankarjeve notranje dileme, čas njegovega življenja in njegov lik osvetljuje zelo plastično, kompleksno, brez cinizma, živo in z veliko digniteto. Sicer pa smo leta 2018 zelo uspešno obeležili Cankarjevo leto, ne le s predvidljivim patosom in proslavami. Na razstavi v Mestnem muzej imate zelo lepo opisano, kako si Cankar zavezuje kravato, malce dandijevsko, gizdalinsko, daleč je od stereotipne podobe pisatelja v oguljenem suknjiču. Mi, ko mislimo o Cankarju, mislimo o teku za vozom, mokrenju postelje, skodelici kave ...

Razmišljamo o vseh teh zgodbah, ne vidimo pa drugega Cankarja. Ne vidimo, recimo, kako spreten je bil v javnih polemikah. Kakšen svetovljan, na ravni tedanjega časa, kakšen mojster brezpogojnega pogrezanja v prepad lastne psihe in prek nje psihe širše skupnosti je bil. Tudi prepogosto pozabljamo, da je Cankar pravzaprav dunajski avtor, pišoč v slovenskem jeziku, saj je večino stvari napisal na Dunaju, v enem tedanjih kulturnih centrov sveta.

Pri njem nekako še zmeraj gojimo stereotipno sliko genialnega reveža, nesposobnega socialne interakcije, infantilnega in infertilnega, ampak na ta način ga tudi želimo imeti, varno anesteziranega, ker nam taka predstava o ustvarjalcu ustreza v našem kulturnem kodu, nas ne vznemiri preveč, vsaj ne toliko, da bi ga šli ponovno prebirat. Kaj tudi bi, ko pa itak vse vemo iz osnovne šole …

Posmehujemo se tudi okoliščinam, v katerih je umrl.

Šel je z večerje v stavbi, kjer je danes City Hotel, kjer je bil na hrani, in je padel na stopnišču ter utrpel hudo poškodbo glave. Še nekaj dni je doma ležal z možganskimi krvavitvami, ni šel k zdravniku, tako da je bilo vse skupaj precej tragično. Zdi se, da je slutil bližnji konec. Tako berem njegovo pozno prozo. Ko je naš namen in usoda izpolnjena, nastopi nepovraten proces. O tem procesu pričajo Cankarjeve zadnje fotografije. Obenem je dogajanje neposredno po Cankarjevi smrti vzorčen primer vzpostavitve nacionalnega mita, za katerega so bili v prvi vrsti zaslužni njegovi prijatelji. Oni, ne pa tedanji mediji ali politična oblast, so se zavedali daljnosežne teže in dometa Cankarjevega opusa.

Vsako besedilo se da popraviti, pa ne izgubi smisla in estetske vrednosti, ste nekoč izjavili. Koliko časa traja, da za vas vaše besedilo pride do točke, ko ga nima smisla več popravljati?

Seveda te žene neskončen trud, da bi stvar izboljšal, in popravljaš do onemoglosti, do izčrpanosti, do tega, da več teksta ne moreš videti in ti gre na bruhanje ob pogledu na računalnik. Ampak kljub temu potem mine deset let in bereš neko stvar in se ti ne zdi tako slaba, čeprav jasno vidiš, kaj bi danes napisal drugače.

Octavio Paz, eden mojih ljubih avtorjev, je pesmi popravljal vse življenje. Izdajalci izbranega dela obupavajo, ker imajo posamezne pesmi po 15 različic v obdobju 30, 40 let in ne vejo, za katero bi se odločili. Obstaja bosanski pesnik Ilija Ladin, krasen pesnik, ki je napisal eno najbolj pretresljivih pesniških knjig o vojni z naslovom Gospodin Mo. Znan je bil po tem, da se je zelo težko ločil od svojih rokopisov, ampak potem, ko so mu prijatelji končno iztrgali rokopis in je zanj že dobil honorar, je pogosto ves denar uporabil za podkupnino tiskarju, da mu je kakšno besedo zamenjal še v tiskarni.

Torej ste suženj nedokočljivosti, nedokončanosti?

Ta nedokončnost je nekaj, s čimer se moramo sprijazniti, ker je nekako del našega vsakdana. To, kar kot umetnik zahtevaš od sebe, je seveda čista norost in idealizem, a ne moreš ne zahtevati tega, ker sicer tudi rezultatov ni. Jaz moram zahtevati svežih pomaranč od jablane. Jablana mora roditi pomaranče, po drugi strani pa si pač moraš zmeraj znova priznati, da je narava reči, da zgrešijo popolnost. Kot pravi Beckett, fail better, zgrešiti bolje.

Ali ste zagovornik tega, da je treba vsako začeto knjigo prebrati do konca?

Včasih je kar vredno, čeprav pogosto na začetku ne obeta. [smeh] Je pa res, da z leti to postaja vedno teže, sem postal kar izbirčen. Prozi namenim vsaj 20, 30 strani, pri pesmih pa zelo hitro vidiš, kam stvari peljejo, čeprav so to samo krhki kratki verzi, saj ne sežejo niti do konca strani, a je iz njih nekako jasno razvidna celotna duhovna konstitucija pesnika, in po nekaj pesmih točno vidiš logiko in horizont ustvarjalca.

Ste član treh nemških akademij: berlinske Akademije umetnosti, Nemške akademije za jezik in slovstvo in Bavarske akademije lepih umetnosti. Kaj mora vendar Slovenec narediti za to?

Mislim, da imajo drug sistem. Akademije imajo po Evropi druge principe delovanja, mogoče drug namen. Pri nas je akademija vseeno bolj častitljivo združenje večinoma starejših zaslužnih članov. Tam so pa akademije drugačne, mogoče s tem tudi bistveno bolj proaktivne v družbi, mogoče pa tudi bolj mednarodno usmerjene. Berlinska je tretja najstarejša akademija v Evropi in je izrazito mednarodna, ima ogromno tujih članov, tudi takih, ki se tam bolj poredko pojavijo, na primer Bob Dylan ali lord Norman Foster, ter čudovito zgradbo ob Brandenburških vratih.

V resnici je glede lokacije in poslanstva postavljena v samo osrčje Nemčije kot zagotovilo demokratičnih vrednot. Nekakšen proaktiven motor v nemški družbi, ki ne obravnava samo nemške, ampak tudi mednarodne teme, krize in izzive, se z njimi sooča, poskuša pokazati, kako bi se stvari dalo izpeljati. Nemška akademija za jezik in slovstvo je v Darmstadtu in dejansko je to najvišja državna institucija za jezik in literaturo, ki podeljuje med drugim Büchnerjevo nagrado in nagrado Sigmunda Freuda.

Prebrala sem, da za nemško televizijo trenutno pišete libreto.

Ni čisto tako. Kot libretist skupaj s skladateljem Vitom Žurajem piševa za filharmonijo in zbor zahodnonemške televizijske postaje WDR 25-minutno skladbo o Böttigerju, ki je bil lažni alkimist. Böttiger je trdil, da zna delati iz neplemenite kovine zlato. Bil je na begu pred kralji, ki so ga hoteli zase. Na koncu je bil ujet na Saškem, zaprt v dresdenskem gradu z grožnjo smrti, če ne bo našel recepture za zlato. Na razpolago je imel laboratorij in pomočnike in v roku nekaj let je iznašel recepturo za porcelan.

Do takrat so ga znali narediti samo na Kitajskem, porcelanu pa so v tistem času pravili belo zlato, ker je imel vrednost zlata. Saški kralj Avgust Močni, recimo, je za večjo zbirko porcelana zamenjal celo konjenico s konji, vojaki in opremo, do te mere je bil obseden s porcelanom. Manufaktura porcelana v Meissnu je utemeljena na Böttigerjevem delu. Mene osebno je fascinirala ta misel, da obstaja neka laž s prikritim jedrom resnice. Mogoče je laž prehuda beseda, nekaj neresničnega, kar ne drži samo po sebi, a ima zmožnost radikalne transformacije v resnico.

Skupaj z življenjsko zgodbo njega, ki je nosilec laži, se ta laž premakne v območje resnice. Tako pogosto deluje umetnost, ki ne kaže le tega, kar je očitno, marveč instinktivno išče prikrite povezave. Kot umetnik pogosto začneš z nečim, kar se zdi popolnoma utopično in fantastično, na videz obrobno in neuporabno, potem pa to vedno bolj postaja res in pridobiva težo.

Ste tudi Štajerec. Kaj vam danes pomeni stavek Gotof si?

Gotof je ni zgolj izraz mariborskih ulic, to ni le fraza, ki se je pol leta pred vstajo pojavila v pouličnem stripu o mariborskem nogometu, ki je bil del evropske prestolnice kulture, ampak je tudi izraz delovanja slovenskih medijev. Maribor je grozljiv primer ekonomskega in duhovnega plenjenja devetdesetih. Je v bistvu tisto slovensko mesto, ki je po osamosvojitvi najbolj ekonomsko izgubilo v slovenskem kontekstu.

Po drugi strani mi vsi skupaj, Slovenija kot razvita družba, potrebujemo več kot eno mesto. Ljubljana je krasna, živim in delam v njej. Toda Ljubljana sama ni dovolj. Vsi mi potrebujemo Maribor, pa tudi druga mesta, seveda. Ko so pisatelja Draga Jančarja v sedemdesetih letih preganjali v Mariboru, je prišel v Ljubljano, in obratno. Od tod je tudi kdo pobegnil v Maribor, da se je tja umaknil, ko je bilo v Ljubljani zanj neznosno. Za dihanje vsi potrebujemo levo in desno pljučno krilo. A socialno si ga z veliko mero privoščljivosti in posmeha uničujemo ter tako delamo škodo sebi, tudi če ne živimo v Mariboru. To je tragično.

Gotof je pa je vseeno povezan tudi z načinom, kako je ulica, kako je vstajniško gibanje spreminjalo svet in bilo samo zlahka plen lastne privoščljivosti. Da je Kangler dobil 22 tožb pred sodiščem in kasneje, kljub temu da ga je množica dobesedno pregnala iz mestne hiše, 40 odstotkov na volitvah ... To veliko pove o nas. Nekaj je narobe z našim kolektivnim spominom. O tem sem pisal v romanu Odpusti. Nekaj je hudo narobe z nami. Obenem je teh 40 odstotkov jasen signal, da so posledice in dediščina vstajniškega gibanja popolnoma zvodeneli na ravni kolektivne zavesti in akcije, kvečjemu so odvzeli upanje za novo množično udejstvovanje na širšem področju, zato ker ljudje mislijo, poglej, koliko je bilo kolektivnega upanja, pa tudi s to dediščino nismo znali nič narediti, bili smo le orodje.

Besedilo: Katja Golob
Foto: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel