Pogovor z Mirsadom Purivatro, direktorjem Sarajevskega filmskega festivala

Po 23 letih dela je festival resen, velik projekt, kjer dela veliko mladih ljudi. Razmišlja pa tudi, da je mogoče prišel čas, da se počasi umakne, saj stavi na mlade, medtem ko sebe vidi v vlogi predsednika festivala, ki s svojimi izkušnjami vleče poteze, spogleduje pa se tudi z možnostjo novega manjšega filmskega festivala, ki bi prav tako bil visokokakovosten, in novo jedro razvoja kinematografije.

Kaj vam pomeni nagrada za avtorski prispevek k evropski kinematografiji, ki ste jo dobili na FEMF v Piranu?

Mirsad Purivatra: Vsak zelo rad vidi, da njegovo delo prepozna in pohvali tudi nekdo drug, da ima to, kar dela, smisel, da obeta uspeh. Da njegovo delo daje rezultate tudi nekaterim drugim ljudem, ki so bili del tega projekta. Vsako leto, ko se festival zaključi, je lepo sprejeti sto in sto elektronskih sporočil ali pisem, v katerih se ljudje zahvaljujejo, da jim je bivanje na festivalu bilo tako pomembno, ker jim je omogočilo, da srečajo ljudi iz poslovnega sveta, da razvijejo svoje projekte in jih predstavijo. Tudi mladi, ki prihajajo prek našega projekta Talents Sarajevo, pravijo, da jim je bila to morda največja inspiracija za nadaljevanje in razvoj njihove kariere. V umetnosti je, ko uspete in ste priznani, to najlepša stvar, ampak med razvojem kariere pogosto obstajajo kritični trenutki, v katerih je zelo pomembno, da vas nekdo podpre ali ponudi nekakšno platformo.

Želite povedati, da je med krizo pomembno, da te podprejo tudi drugi?

Mirsad Purivatra: Želim povedati, da ima vsak avtor svoje trenutke, ko podvomi, ali je njegov scenarij ali film dober, ali dela dober projekt.

Ste vi kdaj podvomili o sarajevskem filmskem festivalu?

Mirsad Purivatra: Ne, menim, da je festival imel normalno razvojno fazo. Pogosto smo imeli avtorje, ki so prihajali in smo jih znali opogumiti, da so na dobri poti. Govorim o tem, da smo avtorjem pogosto dali podporo, ko so bili v krizi. Sporočali smo jim, naj pridejo, ker imajo projekt, mi pa jim bomo pomagali s kontakti, srečanji s producenti, fundacijami, televizijskimi hišami …”

Govorite o mreženju?

Mirsad Purivatra: Ja, govorim o tako imenovanem 'networkingu'. To je zgodba o sarajevskem filmskem festivalu. Če kreiramo uspešno platformo, v kateri lahko avtorji najdejo svoje mesto in se tam počutijo kot v svojem domu ter vidijo rezultate, da so po festivalu stkali dobre vezi, našli dobre možnosti za financiranje, za izboljšavo projekta … Takrat mislim, da je to ogromno priznanje. Potem je, če se vrnem na nagrado, lepo in veliko vredno, ko nekdo reče, da je to, kar ste naredili za regionalno kinematografijo velik uspeh. Seveda gode, kadar nekdo iz Pirana, opazi in reče: “Vidimo, da ste naredili veliko delo!” Nisem niti poznal ljudi, ki organizirajo ta festival v Piranu. Lepo pa je, ko te kolegi iz stroke pohvalijo, dajo priznanje. To ni priznanje politike, ampak posla, priznanje od ljudi, ki so videli, koliko naš festival pomeni avtorjem in profesionalcem.

Drži, da ste študirali ekonomijo, kariero pa posvetili umetnosti?

Mirsad Purivatra: S soprogo sva bila ves čas del neke sarajevske scene za časa punka, newwava, filma, Top liste nadrealistov … V tem času sva precej živela z gledališčem in potovala po vsem svetu. To je bil čas, ko je Kusturica delal svoje najboljše filme, vladala je scena, iz katera sva prišla, in do danes ostala v kulturi, umetnosti.

Ste že takrat vedela, kaj bi rada, kaj želita?

Mirsad Purivatra: Vedela sva, kaj je dobro. Prepoznala sva dobre stvari, s tem, ko sva sodelovala na dobrih svetovnih festivalih. Vedela sva tudi, kdo je Robert Wilson (gledališki režiser) in kdo so velikani. Obiskovala sva veliko festivalov, bila sva zunaj in gledala filme, spremljala glasbo in poznala vrednosti. Še danes znava prepoznati vrednote in vse, kar sva delala in gradila, saj je bilo na precej visokem nivoju.

Nista želela festivala za vsako ceno?

Mirsad Purivatra: Lahko bi sanjali, da bomo večji od canskega, ampak to ni realno, ampak pomeni, da smo vedno težili k temu, da smo realni, tudi avtentični. Za sabo nimamo takšne filmske industrije, kot jo ima Francija, smo pa vedeli, kaj imamo. Tako da smo delali festival na realni bazi, ki ima svojo vrednost, je avtentičen in lahko ponudi vrednosti, ne le avtorjem iz BiH, ampak tudi regionalnim avtorjem, da se zberejo ter delajo skupaj.

Kako ste kot ekonomist gledali na finančni del festivala?

Mirsad Purivatra: Lahko se predstavljamo, da smo kakršenkoli festival, težava bi bila, če ne bi imeli možnosti vsega tega finančno izpeljati. Še dandanes delamo festival, ki je velik približno tako kot festival v Karlovih Varih, morda malo manjši od San Sebastiana, s proračunom, ki je pet do šestkrat manjši. Se pravi, da delamo s proračunom, ki je skorajda enak tistemu proračunu, ki ga ima festival v Pulju, a je tako velik.

Želite povedati, da ni vse v denarju?

Mirsad Purivatra: Ni, ampak tako delati je naporno. Težko je ohraniti in angažirati dobre ljudi. V določenem obdobju življenja si vsakdo želi priskrbeti življenjski standard, potem so tu še banke in zavarovalnice, ki nam jemljejo najboljše ljudi, ki smo jih učili, trenirali in vanje vlagali. Pride pa vedno nova generacija, novi, mladi.

Investirate v podmladek?

Mirsad Purivatra: To je osnova: sveže ideje, novi mladi ljudje, ki spremljajo nove trende, ljudje, ki nas hranijo z novo energijo, drugače razmišljajo, mi pa poskušamo ohraniti enake osnovne vrednote, pod katere se ne spuščamo.

Katere so osnovne vrednote festivala?

Mirsad Purivatra: Najprej se pogovarjamo o samem filmu, o vrednotah, ki morajo biti spoštovane: od kakovosti filma, avtorskega filma, estetike do izražanja. Po drugi strani pa moramo spoštovati vse tisto, kar je naša misija. Mi namreč o festivalu govorimo kot o mednarodnem festivalu s fokusom na regijo in zares zelo veliko vlagamo vanjo. To je eden od naših kriterijev. Želimo pokazati najboljše regionalne filme, da filmi dobijo možnost, da so v Sarajevu in se potegujejo za nagrade. Naše nagrade niso za filme iz Francije in Amerike, temveč ravno za filme iz regije.

Gre za spodbujanje razvoja kinematografije?

Mirsad Purivatra: Vsekakor. Lahko si predstavljate, da vsakdo ne more v Cannes ali v Benetke in Berlin, ampak potem imajo Sarajevo in rdečo preprogo, na kateri jih sedem, osem iz ekipe proslavi projekt, ki so ga delali dve, nekdo tri, nekdo pet let: od pisanja scenarija do snemanja, montaže pa do postprodukcije. Ko ta ekipa pride, ima svoj trenutek na rdeči preprogi in proslavo svojega umetniškega dela. To je tisto, kar želimo. Imamo permanentni cilj, da odkrivamo, podpiramo in promoviramo regionalne talente. To je naša misija, zaradi katere imamo zdaj tako polno regionalnih koprodukcij. Mislim, da jim Sarajevo omogoča, da sedijo skupaj, razmišljajo in niso le slovenski, bosanski, hrvaški avtorji, temveč tudi regionalni.

Ko že omenjate filme iz regije, je bila prisotna nervoza, ko ste leta 1996, takoj po vojni, na festivalu predvajali film srbskega režiserja Srdjana Dragojevića Rane?

Mirsad Purivatra: Seveda je bilo nekaj nervoze, tudi avtor je bil zaskrbljen, kako bo film sprejet. Spoštujemo, da so prišli, bilo je tudi pogumno, da je režiser prišel. Ni bilo lahko priti v mesto, ki je bilo štiri leta oblegano.

Fascinira tudi dejstvo, da ste festival prvič organizirali leta 1995, ko je Sarajevo bilo še oblegano.

Mirsad Purivatra: Štiri leta smo bili izolirani, nič nismo imeli, bili smo lačni. Seveda je kultura eden od osnov človeštva in takrat je manjkala. Pogosto se spomnim tega prvega festivala. Po navadi pogovor po projekciji filma traja 30 minut, mi pa smo z avtorji ostajali po dve uri in pol, recimo z režiserjem Alfonsom Cuarónom in Leosem Caraxo. Ljudje niso hoteli domov, želeli so se pogovarjati.

Je to tudi eden od razlogov, da na festival prihajajo velike zvezde?

Mirsad Purivatra: Menim, da ja. Sarajevo jih je zainteresiralo s svojo zgodbo, po drugi strani pa je festival od prvega dne bil profesionalen. Menim, da smo dvigovali standard, da je vsako leto vsakdo, ki je prišel, dobil enkratno izkušnjo bivanja v Sarajevu in je po drugi strani doživel najboljši možni tretma, ki ga lahko režiser ali igralec doživi. V Sarajevu so se lepo imeli in vsi ti veliki gostje so danes naši največji ambasadorji. Oni so tisti, ki vedno drugim priporočajo, naj pridejo. Tako imamo zaradi priporočil vsako leto nove goste.

Je res, da ste na obisk Roberta De Nira čakali več kot deset let?

Mirsad Purivatra: Drži, dolgo sva bila v stiku. Najprej me je poklical v žirijo njegovega festivala Tribeca v New Yorku. Zgodba je lepa, ker mi je, ko so ustanovili festival, v pismu napisal, da mu je sarajevski festival bil vzor, da sta to dva festivala, ki sta se dvignila iz pepela kot feniks in pokazala, da gre lahko kultura nad vse, da lahko iz najbolj groznih trenutkov človeškega obstoja izvlečemo dobre stvari. Odločili smo se za film, ki bo to ponovno dvigoval, združeval in dajal podporo tem vrednotam. Po rušenju dvojčkov me je poklical v žirijo, samo odprtje festivala pa je bilo v znamenju Sarajeva, predstavil me je in povedal, da je njihov festival posvečen Sarajevo Film Festivalu, ki se je začel med vojno. Takrat sva se dogovorila, da bo prišel in je tudi res – 12 let pozneje – prišel.

Ali k uspešnosti festivala prispeva tudi neposredna komunikacija z gosti?

Mirsad Purivatra: Tudi komunikacija, ampak stalno ponavljam, da gre tudi za profesionalni odnos. Mi lahko opravimo na tisoče komunikacij, če nismo dovolj profesionalni, to ne pomaga. Sicer pa, ko pride gost, z njim vzpostavimo neposreden stik, toda potem njihovi agenti začnejo s svojimi zahtevami. Oni so ti, ki zahtevajo najmanjše detajle in potem morate tisto, kar obljubite, izpolniti. Pogosto velike zvezde marsičesa ne zahtevajo, ampak pri tem vztraja agent.

So velike zvezde lačne neposrednega stika?

Mirsad Purivatra: Vsekakor, pridejo na en drugačen festival, to ni festival v Cannesu ali Benetkah, kjer je vsaka njihova minuta preračunana, v Sarajevu želijo sedeti v restavraciji, srečati navadne ljudi, pogledati zgodbe, ki jih lahko vidijo v Sarajevu. Ko je Robert De Niro priletel v Sarajevo, niti ni šel v hotel, takoj je povedal, da gre po mestu, da ga vidi. Potem smo tri, štiri ure hodili po mestu. Povedal je, da je prišel pogledat mesto in da ne potrebuje hotela. Že midva sva se precej pogovarjala o mestu, potem je prišel in želel videti določene stvari, tako smo šli z njim povsod po mestu. Tudi na samem festivalu je bilo vse perfektno, po protokolu. Bil je nezahteven kot tudi drugi gostje. Nihče od naših gostov ni bil težaven. Angelina je na festival prišla trikrat, dobila je tudi srce Sarajeva, prišla je tudi le zato, da odpre Talents Sarajevo in predava. Zvezdniki v Sarajevu začutijo neko življenje.

Ste se s festivalom dvignili nad (ne)odnos vladajočih do kulture v Sarajevu?

Mirsad Purivatra: Mislim, da je kultura v vsej naši regiji bolj pri dnu. Kultura in šport sta dva najmočnejša ambasadorja, ki bi ju lahko imeli. Ravno finalna košarkarska tekma med Slovenijo in Srbijo na evropskem prvenstvu v Istanbulu je Slovenijo promovirala bolje kot karkoli drugega. Tekmo je spremljalo milijone ljudi in je bila več kot le igra. Slovenija je igrala dobro, s timskim pristopom, ki je bil fantastičen.

Je tudi pri vas potreben timski pristop, da lahko vse funkcionira?

Mirsad Purivatra: Nekaj takega, ampak gre za malo ekipo, na katero sem ponosen. Vsako leto se nam pridružita po dva nova, tako da sem srečen.

Ste tudi srečni zaradi svojega koproducentskega dela?

Mirsad Purivatra: Tudi pri tem delu je bilo kar nekaj uspeha, zelo malo delam na tem področju, ampak tisto, kar delam, zares izbiram. Delam z romunskim režiserjem Cristijem Puiuom in s turškim režiserjem Nurijem Bilgejem Ceylanom, delal sem tudi Cirkus Columbia z Danisom Tanovićem. Festival je zelo zahteven in na žalost nimam toliko časa za produkcijo, v dveh ali treh letih naredim en film. Zadnji je bil film Cristija Puiua Sieranevada, ki je bil v Cannesu, zdaj pa zaključujem novi film z Nurijem Bilgejem Ceylanom. Z Bilo je nekoč v Anatoliji smo dobili zlato palmo v Cannesu. Film se imenuje Drevo divje hruške in pričakujemo, da bo prihodnje leto v Cannesu.

Je res, da se spogledujete z možnostjo filmskega festivala na Hrvaškem?

Mirsad Purivatra: To ni tako enostavno, morate imeti zelo močno lokalno sredino, ki si želi, da vizijo, ki jo imam z ekipo, spremeni v resničnost. Zelo hitro ljudje rečejo, da je to lahko, ko pa pridete do infrastrukture, proračuna, pride do zapletov in se zagovarjajo, da niso pričakovali, da bodo festival delali s svojim denarjem. Mi lahko vložimo svoje stike, znanje, vse to, ne moremo pa plačevati še hotela, letalske vozovnice … Ogledanih imam nekaj lepih krajev na hrvaški obali, kjer bi rad delal nekaj manjšega, nekaj, kar bi ponovno bilo visoko kvalitetno in neko novo jedro razvoja kinematografije z mnogo mladih ljudi, izkušenih ljudi iz vrha filmske industrije, ki bi lahko prišli in prispevali znanje. Ampak nisem še našel nikogar iz lokalne sredine, ki bi to prepoznal in povedal, da je to ta projekt.

Mar lahko trdite, da so nadležni ljudje sarajevski festival prepoznali, da je to ta projekt?

Mirsad Purivatra: To je res, da tudi v Sarajevu določeni ljudje festivala niso prepoznali kot takšnega, saj dobimo le 20 odstotkov državnih sredstev.

Ste po drugi strani zaradi tega neodvisni?

Mirsad Purivatra: Res je, lepo je, da v vseh 23 letih nikoli nismo imeli nobenega politika, ki je odprt ali zaprl festival. Ta vrsta neodvisnosti nima cene.

Je res, da se Sarajevčani radi sprehodijo po rdeči preprogi?

Mirsad Purivatra: So ljudje, ki kupijo le vstopnico, film pa si ne ogledajo, pomeni jim, da gredo po rdeči preprogi. To obstaja tudi v Berlinu in Cannesu. Sicer pa je rdeča preproga namenjena predvsem avtorjem, režiserjem in igralcem, je mesto, kjer praznujejo svoj film.

Obstaja pri vas razmišljanje, da se česa ne da?

Mirsad Purivatra: Ne, ne obstaja, tako vsako leto naredimo kaj novega. To leto smo naredili največji festival do zdaj z veliko spremembami in mnogo publike.

Koliko zaslužite z denarjem od vstopnic?

Mirsad Purivatra: Vstopnice prinesejo že približno 10 odstotkov. To leto smo imeli celo 12 odstotkov prihodkov od vstopnic. Imeli smo tudi tri ali štiri nova kina, šli iz centra mesta v predmestje, v dvorišča. Srečni smo, da celo mesto živi s festivalom.

Kaj menite o tem, da festival tako visoko kotira med drugimi evropskimi festivali?

Mirsad Purivatra: Imamo tri velike festivale, ki so nedotakljivi: Cannes, Benetke in Berlin, potem imamo drugo skupino festivalov, ki delajo na regionalnih pristopih: San Sebastian, ki dela tako imenovani latinski film, potem je tu Goteborg, ki zelo dobro pokriva celotno Skandinavijo, tu nekje je tudi Sarajevo, ki pokriva jugovzhodni del Evrope in je seveda mednarodni festival s fokusom na regijo. Nekdo, ki želi kaj vedeti o vzhodni Evropi, bo med vsemi festivali izbral sarajevski in lahko tu vse našel. Naša vizija je bila, da istočasno spodbudimo regionalne kinematografije, da sodelujejo in se povežejo s preostalo Evropo in delno s svetom.

Besedilo: Suzana Golubov \\ Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel