Polde Bibič: Selekcija je ena pomembnih stvari v umetnosti

Polde Bibič je Štajerec, česar mnogi ne vedo, ker ima pač tako dober posluh, pa se je dialekta znebil že davno prej, preden je tako prepričljivo odigral Vandotovega gorenjskega silaka, ki nad Pišnico pobija živali in ustrahuje vse razen pobiča Kekca. Rodil se je v Mariboru leta 1933 in tam živel do odhoda na študij igralstva v Ljubljano. Očeta pravzaprav ni poznal, ker mu je devet mesecev staremu zaradi mrzlice umrl med služenjem vojaščine v Makedoniji. Tako ni čudno, da sovraži vse, kar je povezano z vojsko, tudi zaradi osebne izkušnje z njo, opisane v Pravljičarju, najbolj biografski od številnih knjig, ki jih je napisal.

Ker najprej je hotel biti pisatelj, a se mu je ustavilo že v gimnaziji, v kateri je šokiral prijatelje s pripovedjo o fantu s Studencev, iz delavske, njegove četrti, ki stakne sifilis. Slab pisatelj pa ni hotel postati, in ko je po naključju postal član dramske skupine mariborske gimnazije, je bila njegova življenjska pot določena. Dobil je štipendijo mariborskega gledališča, odšel v Ljubljano na Akademijo za igralsko umetnost in v Ljubljani ostal.

Večji del je igral v Drami, nekaj časa tudi v Mestnem gledališču, hkrati pa nastopal v tržaškem in v eksperimentalnih gledališčih. Večinoma v vlogah, ki jih imenujemo karakterne, s posebnim veseljem v prvih izvedbah del slovenskih avtorjev.

A vseslovensko slavo si je prislužil s filmom. Nastopil je v 36 celovečercih, 43 TV-dramah in 23 TV-serijah. Poznamo ga kot gospoda doktorja advokata že malček stran od najboljših let, ki se mu ob obisku kmečke žlahte na Jelovem brdu pod Blegošem prikaže Milena Zupančič, pa seveda že kot omenjenega Bedanca ali Maleka, Partljičevega slovenskega švejka zoper neumnosti komunizma pri nas. Kako rad ima svoj poklic, ki bi ga, če ga od njega ne bi odpeljala leta in ­težave, povezane z njimi, opravljal tako kot mnogi njegovi kolegi do zadnjega diha, spoznaš, ko prebereš Pravljičarja pa Soigralce, Soigralke ... Zelo berljivo, kritično, a obenem toplo in naklonjeno razumevajoče. In tudi kakšen pomen je imela nekoč ljubljanska Drama, da se je vsa politika sukala okoli nje pa spletkarila in se igrala z usodami zaposlenih v njej. Sodeloval je pri razcvetu Drame pod Bojanom Štihom in od blizu opazoval njen zaton, v katerega jo je pahnil Stane Sever, tragična veličina slovenskega igralstva (Izgon).

Tako da sem, priznam, imel težave, ko sem se pripravljal na pogovor s to prijazno goro od človeka. Je nekoliko starejši, kot se ga spomnimo, to že, a še vedno premore očarljiv nasmeh, s katerim dokonča ali prekine kak svoj stavek, in še vedno ima tople oči, zaradi katerih mu je neka soigralka nekoč rek­la, da ne bo dober Bedanec. Dobila sva se v njegovi sobi v Domu za ostarele v Medvodah, kjer že nekaj časa živi.

Kakšen pa je kaj vaš delovni ritem tukaj?

[smeh] Delovni ritem si določam sam. Tukaj ni kot v kakšnem dijaškem domu, kjer so stvari določene. Danes se bom najprej pogovarjal z vami, potem bom šel k hčeri na kosilo, ker kosim pri njej. Tukajšnja hrana mi ni všeč. Pač plačam, kar moram, ampak grem raje k hčeri, ki stanuje tukaj blizu v Stražišču. Ko se bom vrnil, me bo obiskala vdova Adolfa Bibiča in mi prinesla neke ­pesmi Florisa Oblaka (slikar in grafik, umrl 2006, op. p.), ki naj bi jih bral na odprtju razstave. Potem bom pa videl. Če bo druščina, bom šel mogoče v kakšno gostilno.

Tukajšnja hrana vam ni všeč?

Mi pač ne ustreza. Na jedilniku so dobre stvari, a niso kuhane tako, kot bi morale biti.

Spomnim se vas po tistem Bedančevem bedresu v rokah ...

[smeh] Saj ni treba, da bi bila prav bed­resa. V glavnem sem pa tukaj zelo zadovoljen. Osebje – sestre, zdravnica, snažilke, hišniki, receptorki – vsi so zelo prijazni, ustrežljivi in pozorni.

S sostanovalci doma se kaj družite?

Malo. Prej je bil tukaj Franjo Žižek, režiser, s katerim sva se dosti dobivala, pa je že umrl. So ljudje, s katerimi se srečujem, pa ne prav pogosto. Nekaj časa smo igrali karte, pa so se skregali, čeprav smo igrali zastonj, nič za denar. Ampak so bili tako strastni, da so se kregali še za tiste točke. Potem je pa to zamrlo. No, pa pri urejanju in pisanju domskega glasila Jesensko cvet­je se srečujem s sodelavci.

Se kdaj oglasi kakšno amatersko gledališče, priredijo predstavo?

Otroci pridejo prepevat pa kakšni amaterski pevski zbori. Smo pa že povabili igralce in sta bili tukaj Štefka Drolčeva in Elda Viler. Preden sem bil sam oskrbovanec, sem nastopal v tem domu, pa tudi še potem. To je, ampak, saj veste, kar se teh stvari tiče, sem malo razvajen. Ne grem gledat vsega.

V Dramo pa greste?

Ja, večinoma na premiere, če pa ne ­morem na premiero, si predstavo ogledam kdaj drugič. Pa tudi v druga gledališča grem. Dosti sem hodil v Mestno gledališče, zadnja leta pa me ne vabijo več, pa se mi zdi, da bi si to le zaslužil. Če me ne povabijo, pač ne grem.

Videl sem, da ste si ogledali premiero Julija Cezarja v Drami, ki ste jo ocenili precej kritično. Nekako takole: da bi ustvarjalci morali vedeti, kaj je ­pomembno in kaj ne ...

Nekaj podobnega. Recimo. Pa ne velja to samo za Julija Cezarja, ampak nasploh za sodobno umetnost, tudi za film. Ti mladi režiserji nimajo občutka za selekcijo. Selekcija pa je ena pomembnih stvari v umetnosti. Režiserjem se vse, kar jim pride na misel, zdi tako pomembno, da mora ostati. Tega je preveč. Preveč domislic. Če spustijo Cezarjevo truplo v ferzenk, kot temu pravimo, da izgine pod oder, je v redu, samo ne vem, zakaj se mora to zgoditi trikrat. Ali ni bolj učinkovito, če se to zgodi samo enkrat in si zapomniš? Tretjič ti gre že malo na ­živce. Take stvari. Ali pa recimo samomor Cezarjeve žene, ki ga Shakespeare samo omenja, v tej predstavi pa jo služabnik ­nekajkrat ustreli. Kaj naj to pomeni?

Še vedno živimo v času ­»tiranije avtorskih režiserjev«?

Tako sem rekel?

Ja, v nekem intervjuju.

Ja, današnji režiserji so zelo avtoritativni, zelo malo pustijo ... Vse jim je absolutno ­podrejeno, sam pa mislim, da je gledališče sodelovanje, da morajo pri predstavi vsi ­sodelovati. Seveda je režiser tisti, ki vse to usmerja, ne sme pa biti diktator. To traja že kar nekaj časa, ampak tudi jaz sem že nekaj časa v teatru, pa poznam tiste prve stvari, ko je bil pa še igralec glavni. Kakšen Levar pa Sever, Marija Vera ... Oni so bili tisti, ki so naredili predstavo.

Čutite kaj osebne krivde za to? Navsezadnje ste se vsi vi v šestdesetih borili proti literarnemu gledališču.

Vi si ne morete predstavljati, kako je bilo v gledališču, v katerem je bila beseda alfa in omega. Tisto je bilo bolj statično gledališče. Tam smo igralci stali na odru in recitirali. Proti takemu literarnemu gledališču smo se mi mladi takrat borili, zdaj pa nam je ta borba ušla iz rok. Kot v tisti pravljici o punci, ki je imela lonček kuhaj, pa ga ni znala več ustaviti in je šlo vse čez.

Kakšna pa se vam sicer zdi ­današnja ljubljanska Drama?

Včeraj sem poslušal Iva Bana, ki je govoril na Info TV. Mogoče bi mu lahko kdo očital, da se mu kot direktorju tega ne bi spodobilo reči, ampak se strinjam z njim, da je Drama še vedno prvo gledališče tudi glede igralcev. No, saj Ban je to lepo in inteligentno dokazal v intervjuju. Gre za nekakšno tradicijo, veste. Včasih so me tudi vprašali, kako to, da so najboljši igralci prav v Drami. Kaj jaz vem, sem odgovoril, najbrž se duhovi starih mojstrov nekako zalezejo v zidove in potem prehajajo na nove rodove. [smeh]

V Ljubljano ste prišli leta 1953?

Natanko tako.

Prebral sem, da ste imeli na sprejemnih izpitih veliko tremo, nikjer pa nisem nič našel o tem, kaj ste recitirali.

Takrat je bilo drugače in danes, moram reči, so ti sprejemni izpiti veliko težji, ker morajo delati celega hudiča in trajajo ves teden. Takrat pa je sprejemni izpit trajal eno uro in v tisti eni uri si moral pokazati, kar je komisija izbrala iz programa, ki si ga predložil. Kaj so oni izbrali, se natančno ne spomnim. Vem, da sem sam predlagal monolog Oresta iz Goethejeve Ifigenije na Tavridi, ker smo ga hoteli uprizoriti na gimnaziji, pa ga potem ­nismo. Potem sem vzel Petra iz Pohujšanja, kot prozo pa odlomek iz romana Junak ­našega časa Lermontova.

To je bilo takrat ravno zame, za romantičnega mladeniča. In spomnim se, kako je bilo na prvi uri z Marijo Vero (igralka, režiserka in pedagoginja, op. p.). Rekla je, da ni mogla priti na sprejemne izpite in da bi nas rada spoznala, da naj vsak pač nekaj pove iz programa, ki ga je pripravil. Kdo se bo javil? Nihče. In je potem, pa ne vem, zakaj, izbrala mene. Stopil sem pred razred. »Kaj boš pa povedal?« »Bom odlomek iz Lermontova, iz Junaka našega časa.« »U, lepo,« je rekla, »krasno, začni.«

In sem začel, pa še dveh stavkov nisem povedal, ko me je ustavila: »U, otroček, a si ti sploh inteligenten?« [smeh] To je bil hladen tuš, ne samo zame, za vse. In smo se začeli učiti pri njej umetniško besedo, ki je bila ­zares čudna, morali smo čisto po otročje ­recitirati. Krilova basen o Slonu in mopsu ­[recitira]: Po meestu sloooooona so vodiili, naj viidijo ga vsiii ... [smeh]

Pa je bilo kaj narobe z vašim recitiranjem Lermontova ali je samo ­hotela narediti vtis?

Kaj jaz vem. Meni se ni zdelo, ampak najbrž je že bilo tako.

Ste imeli na začetku težave s štajerskim naglasom?

Ja, to sem pa imel. Takrat je bilo, kar se tega tiče, zelo strogo. Danes lahko kje slišiš štajerski ali primorski naglas, takrat pa ni bilo govora o tem, sploh pa ne v Drami. So bili strogi kot hudič. Ampak moram reči, da sem imel toliko posluha, da sem spravil štajerščino iz sebe in bil takoj sprejet v ljubljansko Dramo. Mnogim to ni uspelo. Šele pozneje se je to malo olajšalo. Šugman je prišel v Ljubljano veliko pozneje, njemu se je dolgo poznal štajerski dialekt, vse do konca. Ampak danes se mnogim. Pa nikogar ne moti.

Ker ob vas nihče ne pomisli, da prihajate iz Štajerske?

Ja, ja. Nekoč me je Sever vprašal, od kod sem, in sem mu povedal, ker tudi on ni mislil, da sem iz Štajerske. »Greh ni,« je rekel, »lepo pa tudi ne.« [smeh]

Če je Drama že takrat veljala za naše najboljše gledališče, kako pa se je mlad igralec lahko prebil vanjo?

Veste, takrat je bila Akademija neke vrste depandansa Drame. Vsi profesorji so bili iz Drame, razen teoretikov. Dramsko igro so učili Juvanova, Jerman, Mira Danilova, Marija Vera, dokler ni umrla, pa Šaričeva. Slavko Jan je bil direktor Drame pa nekaj časa dekan Akademije. Skratka, povezava med Akademijo in Dramo je bila izredno močna. Igralci danes sicer še poznajo neke omejitve pri sodelovanju zunaj Akademije, takrat pa je bilo to strogo prepovedano, razen v ljubljanski Drami, kjer smo lahko statirali in igrali manjše vlogice, drugje nismo smeli nastopati.

V drugem gledališču?

Ni govora.

Pri filmu, televiziji?

Ni govora. Saj televizije še ni bilo, ampak film je že bil pa radio tudi, pa nismo smeli. Jaz sem imel takrat štipendijo iz Maribora. Mariborsko gledališče je bilo zainteresirano, da pridem tja, ampak v tretjem letniku so mi tisto štipendijo vzeli, ker smo enkrat nekaj robantili v ljubljanski Drami, kjer so prepovedali Javorškovo igro, mi pa smo bili proti temu, da se prepovedujejo stvari. To je bila edina kazen, čeprav bi moral leteti z Akademije, ampak so se profesorji zavzeli zame, da sem ostal. Vzeli so mi štipendijo in potem je rekel Jan: »Poslušaj, ti zdaj nimaš štipendije, pa boš postal stalni statist v Drami.«

Pa še Danilo Benedičič in Rudi Kosmač, mi trije sošolci smo postali stalni statisti. Morali smo statirati, ne za plačilo od predstave, kot je bilo sicer v veljavi, ampak za stalni mesečni honorar. No ja, potem je bilo to kar nadomestilo za tisto štipendijo, celo več. In ko smo končali, so nas kar angažirali kot igralce.

Zavzeli ste se za Javorškovo igro, zanj pa v svojih knjigah pravite, da je bil kot kritik izjemno zloben in najverjet­neje udbovski ovaduh, ki je drugim pripisoval ovaduštvo?

Jaz tega človeka nisem maral. In tudi na Udbi niso tega povsem dobro razumeli, ko so me zasliševali. Jaz nisem bil tam zaradi kakršnegakoli prijateljevanja ali naklonjenosti do Javorška, ampak zaradi principa. Ker sem bil proti cenzuri in prepovedovanju iger, ki so že na sporedu. Zaradi tega sem protestiral, ne pa zaradi Javorška. In ker sem jaz to na Udbi povedal, mislim, da mi je tudi to zameril in da je bil to eden od razlogov, zakaj me je proglasil za udbovca.

In homoseksualca?

Ne vem, kdo mi je to naprtil. To mi je enkrat omenil Marjan Rožanc, s katerim sva bila mladostna prijatelja in sva dostikrat skupaj popivala. Nekoč mi je rekel: »A nisi ti homoseksualec?« Sem rekel, da nisem, zakaj? »Vsi to pravijo,« je odgovoril, »ampak se mi zdi čudno, ker me nisi še nič nadlegoval.« [smeh] Ne vem, od kod te govorice, čenče. Ampak takrat so človeku, ki so ga hoteli očrniti, koj prilepili, da je peder ali udbovec. Da je Javoršek bil, vem iz knjige spominov Staneta Kavčiča.

To s štipendijo ni bil edini konflikt, ki ste ga imeli z oblastjo. Z mariborske gimnazije so vas vrgli zaradi sodelovanja pri literarni reviji Iskanja. Zakaj pa? S čim ste si prislužili vzdevek klerofašist?

Te epitetone so oni itak dajali kar tako, vsakomur. O tem, zakaj, bi morali pravzaprav veliko govoriti. Bili smo skupina. Bil je Jože Pučnik, pa še manj znani, recimo Jože Klančnik, ki je pred kratkim izdal pesniško zbirko. Mi smo izdajali revijo. Tipkali smo jo in razmnožili na šest izvodov. Ciklostil je bil prepovedan in ga nisi smel imeti, pisalni stroj pa si lahko imel doma. Ja, šimfali smo čez oblast, čez komunizem. Pučnik je napisal uvodnik, da hočemo svobodno misel in svobodno besedo, da je naša država obkoljena z bodečo žico in ekrazitom in kaj jaz vem kaj še. Take stvari. Takrat je še bila železna zavesa na zahodu Slovenije, da bi nas čuvala pred kapitalizmom.

V tisti številki je bila tudi ilustracija Jugoslavije, obdane z bodečo žico?

To je rekel Peter Božič, pa ni res. Ni šlo za ilustracijo, ampak za Pučnikov zapis. Na naslovnici je bila bakla in v njej številka, ki jo je oblikovala Vlasta Tihec. Spomini so relativni in mimogrede se zmotiš, ampak tu mi lahko verjamete. Kar pa se klerofašizma tiče: nobeden od nas ni hodil v cerkev. Saj za Pučnika pravijo, da ni bil izvoljen za predsednika, ker je priznal, da ni religiozen. Nobeden od nas ni bil religiozen. Je pa bil eden naših sošolcev, ki je hodil k jezuitom. Tudi Peter ga je omenil v intervjuju za Playboy, ko je rekel, da je hodil kavsat k patru Berdenu.

Ja, neko mladoletnico?

To je seveda taka Petrova ... [smeh] Hodil je pač tja in tega patra Berdena je Udba zasledovala, in tako so naleteli na tega fanta in na njegov dnevnik. Ne vem, kako so prišli do tega dnevnika, mislim celo, da mu je pater Berden sam rekel, naj jim ga kar da. V tem dnevniku smo bili tudi mi zapisani in na tak način so prišli in nas zaprli v preiskovalni zapor. Ampak v jetniški uniformi. In ker so bili oni klerikalci, smo bili takoj klerofašisti.

Sami ste v tej reviji pisali politične reči ali literaturo?

Literarne reči, ki pa so bile zelo politično obarvane.

Kljub temu ste čez kakšnih 40 let nastopili na listi prenoviteljev in se z njo uvrstili v parlament. Jih niste imeli za dediče tistega režima?

Ne, in to predvsem zaradi Kučana. Nikoli ne bi bil pri prenoviteljih, če bi bil tam še kakšen Popit ali kateri njemu podoben. Seveda so bili nadaljevalci, ampak na kongresu pred volitvami so Kučan in njegovi najavili sestop z oblasti, čeprav je bila tudi to mogoče le floskula. Rekli pa so to. Veste, tudi v politiki ne smete vsega verjeti. Namen posvečuje sredstva in potem pač lahko lažeš, kolikor hočeš. Za politika laž ni nič nemoralnega. Sem pa potem zelo hitro šel ven, ker sem bil razočaran.

Nad politiko?

Pa tudi nad stranko. Levičar sem pa še vedno.

Peter Božič je malo pred smrtjo dosegel, da se je Titova ulica vrnila v Ljubljano. Se vam je to zdelo primerno?

Do tega sem bil popolnoma hladnokrven. Ni me niti razburilo niti navdušilo. Če bi mene vprašali, bi pa jaz vprašal njih, kaj je Tito tako zelo posebnega napravil za nas Slovence. Saj res ni napravil nič posebnega.

Vrniva se k Drami. Statiranje ob velikih igralcih je najbrž prineslo neprecenljive izkušnje?

A, seveda. Jaz sicer ne vem, kako je danes, ampak mi, ko smo statirali, smo vse tiste predstave za odrom gledali. Postavili smo se za oder in gledali in nastopili, ko je bilo treba. Takrat sem znal vse igre, ki so jih igrali, na pamet. Vsega Romea in Julijo pa Cyranoja de Bergeraca, ker sem kar naprej gledal in si zapomnil tisti tekst. Kakšnih sodobnih ne, klasične pa.

Kaj so na Akademiji pričakovali od bodočih igralcev Drame?

Takrat so še pričakovali lepo postavo, glas in govor ... To so bili še časi estetike.

Bi imela igralca, kot sta Bojan Emeršič in Gregor Bakovič, kaj možnosti?

Hja ...

Bi zadostila kriterijem?

Mislim, da iz različnih razlogov ne bi. Čeprav sta sijajna igralca. Pa ne toliko zaradi tega, ker sta majhna. Šugman, recimo, ni prišel v Dramo. Malo zaradi tega, ker je govoril s štajerskim dialektom, po drugi strani je bil pa komik. Morate vedeti, da je bila Akademija taka ustanova, v kateri so bili komiki oziroma komedija, razen Molierjeve in Shakespearjeve, nekaj slabega, nekaj, kar ni vredno takega centralnega gledališča, kot je ljubljanska Drama. Danes so gledališča na neki način skoraj uniformirana, takrat pa je bila zelo velika razlika med ljubljansko Dramo in Mestnim gledališčem. Mestno gledališče je bilo gledališče komedije in gledališče lahkega žanra. Tam bi ju sprejeli z odprtimi rokami. Drama pa je hotela imeti klasične igralce. Borisa Kralja. On je bil zvezda. Celo Souček je imel težave.

Ker je tudi on majhen?

Ne, zaradi naturela, višina ni bila odločilna, saj so bili tudi kakšni drugi bolj majhni.

Po igralčevi pameti, intelektu niso spraševali?

Čeprav je mene Marija Vera takrat vprašala, ali si ti sploh kaj inteligenten, ni bilo preveč priljubljeno, če je igralec razmišljal. Je le šlo za bolj intuitiven pristop k vlogi.

Prebral sem, da so bili tudi režiserji in kritiki, ki so domnevali, da igralcu inteligenca škodi, saj naj bi dušila njegovo pristnost.

Ja, ja ... Tudi to je bilo. Ampak to je pogosto tudi pri sodobnejših režiserjih, ne samo tistih iz naših časov. To se mi zdi zdaj skoraj še bolj prisotno, kot je bilo takrat.

Pa tudi sami ne zanikate, da talent, božja iskra, ne počiva samo v pametnih igralcih, ampak tudi v takih, ki niso ne vem kakšni intelektualni biseri. Kako ste jih imenovali, preprosti?

Naturburši, najbrž. Talent oziroma božja iskra, kot se reče, je gotovo primaren. Ampak nič ne škodi tudi intelekt. Tukaj se pa razlikujemo igralci med seboj. Eni malo bolj razmišljajo, drugi malo manj, nekateri nič, tretji pa samo razmišljajo. Je pa bolje, če si samo intuitiven kot pa samo intelektualen. To pa gotovo.

Tudi sami ste kot profesor morali določati tiste s talentom. Kaj je skupnega vsem tem različnim tipom?

To je pa težko vprašanje. Za vsakega igralca, bodisi intelektualnega bodisi intuitivnega, je značilno, da se zanima za človeka. To lahko rečem, ker je ogromno igralcev, ki so študirali medicino. Veliko jih je takih, ki so bili igralci in so šli potem na medicino. Potem pa seveda odnos do umetnosti in literature nasploh. Absolutno te mora zanimati literatura. Tisti pa, ki gledajo johne wayne in travolte in druge na filmu ter bi radi bili tako slavni kot oni, to pa ne. Taki tudi po navadi ne uspejo. Če je samo to.

Ko ste pisali o soigralkah in soigralcih, ste razmišljali tudi o sebi?

Seveda, saj je vse, kar napišeš, pravzaprav avtobiografsko. Če vzamete Vidmarjeve portrete ... Ko je pisal o ljudeh, ki jih je poznal v umetnosti, se mi zdi, da sem bolj kot tiste njegove portretirance iz tiste knjige spoznal njega.

V Obrazih Vidmar ni pisal o igralcih, pa čeprav se je sicer kot kritik ukvarjal z gledališčem, bil je tudi dramaturg. Kako pa to?

Kot igralec se seveda ni mogel avtoportretirati, ker igralec pač ni bil. Saj o Levarju je pisal, čeprav mu ni namenil posebnega članka. Sicer pa je Vidmar trdil, da so ust­varjalci v gledališču samo pisatelji, seveda, avtorji, in pa igralci. Režiserji pa ne. To je nekajkrat rekel.

Če igralcev niso imeli za ustvarjalce, ste bili v tistem času, ko ste začenjali, vsaj zvezde. Ali ni bil Stane Sever tisto, čemur bi danes rekli zvezdnik?

Ja, ampak ne v današnjem smislu. Bil je prvak med igralci, ni pa bilo v tem nič zvezdniškega. S policaji, vem, se je zmeraj skregal, posebno kadar je bil v rožicah, pa s cariniki ... On ni nikdar nič švercal, drugi pa so. In ko se je Sever skregal s cariniki, so nasankali oni, ki so švercali. [smeh] Ker so cariniki zaradi jeze vse prešnofali in kaj tudi našli. Imeli smo zelo zoprnega garderoberja in spomnim se, da sem mu prav privoščil, ko so mu zasegli švercano blago. Zvezdništvo je nekakšna narejenost, igrica, pri kateri ljudje razmišljajo, kdo s kom spi in podobno, kakšne neumnosti počne. Nobenega človeka takrat ni zanimalo, ali ima Sever kakšno ljubico ali ne. Ali kdorkoli drug med igralci. Tega rumenega, ameriškega ni bilo. Zvezdništvo je značilno ameriško.

Še mislite, da igralci ne bi smeli nastopati v reklamah?

Prav estetsko se mi to ne zdi, jih pa razumem zaradi postranskega zaslužka. Danes je filmov in teh priložnosti manj. Tega jim tako zelo ne zamerim kot Miha Baloh, ki snemanje reklam prav sovraži. Jaz jih nisem snemal, razen enkrat, ko sva z Mileno odigrala par iz Cvetja v jeseni na stara leta. Za neko pokojnino ali nekaj takega.

Bojan Štih je za vas zapisal, da ste igralec za vse vloge. Pa to sploh obstaja? Tudi sami pravite v Soigralcih, da bi si Stane Sever napravil uslugo, če nekaterih vlog ne bi odigral.

Ja, za Cyranoja de Bergeraca sigurno ni bil. Že zato, ker je bil premalo okreten in preokrogel je bil, preveč trebuha je imel. Pa ne samo zato. Za Cyrana je bil premehek. Bil je, kako naj rečem, preveč žaloben. Ampak najbrž je bila takrat to tudi moda, čemur je literarna generacija Besed in Perspektiv pozneje rekla sentimentalni humanizem, ki so ga očitali Torkarju. Torkar in Sever sta si bila zelo sorodna. Pa če pogledate Ježka, tudi on je sentimentalen. To je bila pa sentimentalnost, ki so jo mladi hoteli odpraviti. Pirjevec in podobni, povojna generacija, ciniki, ki jih je politika zezala. Tudi sebe lahko štejem zraven, čeprav cinik nikoli nisem bil.

In katere vloge so ustrezale vam?

Moram reči, da nisem rad igral kakšnih velikih klasičnih zadev. Saj sem jih, ampak bolj so mi bile všeč karakterne vloge, z dna. Recimo takšne kot Lužanova monodrama Luka D, ki sem jo igral še lani in sem jo igral več kot 30 let. Enega ubogega zapitega reveža s posebnim odnosom do življenja, ki ga razume na poseben način. To je ena taka vloga, ki mi je bila všeč. Drugače pa vse mogoče. Zelo rad sem igral norca v Learu, ki je sijajna vloga.

Ali ni tega norca nekoč igrala tudi Milena Zupančič?

Ja, tudi, ampak se mi je zdelo bolj kot eksperiment. Ne da bi imel kaj proti Mileni Zupančič, ampak to le ni ženska vloga. To so bile spet take režiserske domislice, ki jo je sicer napravil že Giorgio Strehler v Italiji, ampak on si je zamislil, da se je Cordelija preoblekla v norca in z njim begala po svetu. Tam je ista igralka igrala obe vlogi, a se je vedelo, da je norec ženska. Jovanović je pa to samo poenostavil in je bil norec pač kar ženska. To so stvari, ki so potrebne ali nepotrebne, ne vem. Nikoli nisem razumel, zakaj bi bilo nekaj več v igri, če se ne držiš avtorja.

Luka D ste igrali tudi po gostilnah. Čigava je bila pa ta zamisel?

 Tega se je domislil Marko Slodnjak. To je bila prvotno predstava Gleja, ki je imel takrat domovanje v kapelici na koncu Poljanske, dokler jih ni predsednik socialistične zveze tistega rajona vrgel ven, ker da so neprimerni za socialistično družbo [smeh], in so ostali brez prostora. In ker so vendarle hoteli igrati in je bilo na voljo to Lužanovo besedilo, je prišel Marko Slodnjak na dan z idejo, da bi pač to igrali po gostilnah. Najprej naj bi jo odigrali štirje igralci, in sicer Aleksander Valič po primorsko, Tovornik po štajersko, Petje po dolenjsko, jaz pa v knjiž­nem jeziku. Potem sva to s Petjem edina uresničila, vendar je on kmalu nehal. Bilo je zanimivo igrati Luko. Včasih se je razvil kak dialog, posebej na podeželju, in se je zgodilo, da je kakšen začel kar med igro pripovedovati še kaj svojega.

Ste ga pustili?

Kaj pa! In odgovarjal sem mu. Smo ­malo improvizirali. Zdaj obstaja tako ime­novana impro liga, kjer se prav posebej ukvarjajo z improvizacijo. Pri nas pa je bila v gledališču pravzaprav prepovedana, ker si se moral zelo strogo držati teksta. Pri nas je šlo to na račun tega, kolikor je bil kdo ­talentiran zanjo. Ko smo igrali Partljičevo igro Ata, socialistični kulak, smo jo najprej postavili v štajerski dialekt. Dialekt te sam po sebi prisili v improvizacijo oziroma te ­pripelje do nje. V dialektu ne moreš govoriti takih stavčnih zvez kot v knjižnem.

Pa smo z Banom in Mileno kar improvizirali, se nekako našli, ker smo tudi vsi imeli talent za improvizacijo. Na to so se v teatru strašno jezili. Posebno ena lektorica, ki je bila ogorčena nad tem. Potem je pa v Politiki Stamenković, znameniti jugoslovanski kritik, napisal kritiko predstave. Brane Ivanc, ki je te kritike zmeraj zbiral, nam jo je prinesel in nam jo prebral. Napisal je pa, da mi v tej predstavi veliko improviziramo ... In je skočila lektorica: »A vid'te? A vid'te? Sem rekla!« Ivanc pa je nadaljeval: » ... a to prave sa velikim šarmom i zbog toga predstava još je bolja.« [smeh]

Toda mar izvrstne vloge včasih ne nastanejo tudi, ko celo igralec sam dvomi o svoji ustreznosti zanjo?

Ja. Do sebe bom malo rezerviran. Mis­lim, da imam kar dobro razvit občutek, kaj je zame in kaj ne, nekateri pa res kar mislijo, da kakšna vloga ni zanje. Recimo Janez Albreht je že tak. On naredi krasne vloge, ampak zmeraj, ko dobi kakšno, pa pravi: »Ta pa ni zame.« Potem pa naredi čudo iz tistega. Je pa to težko, ker si mnogi igralci želijo slavne vloge. Boris Kralj si je vedno želel igrati tisto, kar je igral Levar, Glembaja pa Hamleta, ki ga je igral Jan ... Jaz si pa nikdar nisem želel igrati, kar je pred menoj kateri od velikih igralcev veličastno odigral. Po drugi strani pa sem imel najraje vloge v slovenski dramatiki. Pa ne klasični, ampak predvsem moderni, Strnišo, Jančarja, Zajca, kjer sem prvi pristopil k stvari in sem bil nekako popolnoma svoboden. Voranca nihče pred menoj ni igral ali pa Hudiča v Strniševih Žabah tudi ne. Seveda sta pa obe vlogi zelo različni. Ali pa Volodje pri Jančarju, ki ga imam še zmerom za svojo najboljšo vlogo.

V Velikem briljantnem valčku?

Ja. Najraje jo imam. Krasna vloga je in mislim, da sem jo zelo dobro odigral. Tak občutek sem imel, kot da je moja.

Ena vaših prvih velikih vlog v Drami je bila v Cankarjevi komediji Za narodov blagor. Opisali ste jo kot fiasko. Niste bili pravi za vlogo novinarja Ščuke?

Režiral je Korun, s katerim sva se veliko pogovarjala in sva hotela biti moderna, to pa takrat v Drami ni bilo zaželeno. Celo tako daleč je šlo, da me je hotel direktor Jan pred generalko prezasesti, vzeti vlogo,
ampak me je hotel pred tem še malo preizkusiti. Šel sem k njemu domov in tam govoril monolog iz tretjega dejanja.

Poslušal je in rekel: »Bom videl, ali boš ti ali Jerman.« Starejši igralec, ki je že igral Ščuko. To je bil hud pritisk name. In ko sem prišel na oder, so začeli starejši igralci okrog mene ob ­mojem monologu godrnjati. Ne vem, ali so godrnjali zaradi mene ali zaradi česa drugega. Mislim sem seveda, da zaradi mene, in je šlo tako ... Kritika je zapisala: »Motil je tudi njegov raskavi glas.«

So me pa mladi kar sprejeli, nekaterim med njimi sem bil celo všeč. Po tistem, s to vlogo so se mi v Drami zaprle poti. Dokazal sem se v eksperimentalnem teatru pri Balbini Baranovičevi. Tam sem pa naredil nekaj vlog, s katerimi sem se, kako bi rekel, zapisal v zavest slovenskih gledalcev in dobil tudi dobre ­kritike. In postal igralec.

Ščuka je pozitivec, Volodja negativec. Je laže odigrati negativni lik?

V glavnem je veljalo, da je negativca vedno bolj zanimivo odigrati kot pozitivca, ki je bolj enosmeren. Dober, krasen ... potem je pa konec vsega. So pa danes delitve na velike in manj velike vloge v primerjavi s klasičnim gledališčem malo popustile. Tako da me ne smete imeti za konservativnega človeka, ker odklanjam veliko tega v današ­njem gledališču, predvsem pri režiserjih. ­Sodim med zmerne moderniste.

Kako pa gledate na nekatere bolj znane moderne odklone od klasičnega gledališča? Na Pandurja, denimo?

Pandurjevo gledališče je izrazito scenografsko, izrazito vizualno. On gradi predvsem na vizualnosti. In je to pač v redu, če tega ne gledaš ves čas. Mislim, da je bila pri Pandurju napaka, da so ga dali v Maribor in je bil tam ne vem koliko časa samo on. Tega pa se občinstvo tudi naveliča. Še tako dobre hrane, če jo dobi na mizo dan za dnem, se človek naveliča. To je bilo. Morali bi mu dati režijo predstave v Mariboru, potem v Novi Gorici ali Trstu, Drami ... Drugače pa je z menoj tako, da ne maram izmišljij, ki jih uporabljajo režiserji v sodobnem te­atru.

Sem pa zdaj gledal Tauferjevega Platonova in mi je ta predstava izjemno všeč. Tauferjev koncept se po mojem izredno prilega Čehovu, ki nenadoma ni več pomenljivo razvlečen, ampak živ. Pa sijajni igralci: Nataša Barbara, Mandič pa … Nič nimam proti domislicam, ki imajo smisel in mi nekaj povedo.

Ne maram, recimo, kako režiserji danes prikazujejo seks na odru. Na primer: nekoč smo se kot otroci podili za kravami na paš­niku in uprizarjali razne kopulacije, tako da smo s spodnjim delom trebuha, v hlačah seveda, butali, kot bi s ta malim kakšnemu v dimlje, zdaj pa to počnejo po režiserjevih napotkih igralci na odru. Dajte no, kaj pa je zdaj to? V resnih zadevah. In to naj bi delovalo celo tragično ali ne vem kaj. Take stvari odklanjam, ker niso premišljene, ker so praz­ne, nimajo nič v sebi, so domislica sama na sebi. Poleg tega si pa še kradejo drug od drugega. Ker se ta otroška kopulacija nadaljuje iz ene predstave v drugo.

Berger, Živadinov?

Bergerja premalo poznam, da bi lahko kaj rekel, Živadinova pa cenim. Ampak on ima tako ali tako svoj teater in ima vso pravico do teh svojih malo presenetljivih rešitev. Kompletnega Živadinova sicer ne poznam, videl sem pa kakšni dve in ena se mi je zdela imenitna. Uprizoril jo je v garažah pri Zmajskem mostu. Oho organizem. V spominu mi je ostal tudi izjemni Janez Škof kot glavni igralec.

O primernosti ali neprimernosti igralca za kakšno vlogo sem vprašal, ker sem nekje prebral, da vam je soigralka rekla, da niste primerni za vlogo Bedanca, češ da imate pretople oči.

Ja, čeprav Bedanec ni treba, da je čisto prava pošast. Pravilno, po Vandotu, po Kranjskogorcih, se njegovo ime naglaša Bédanc. On je béden človek, ne bedák.

Bojan Štih je za vas tudi dejal, da ste nadvse ljudski in slovenski igralec. S tem je najbrž mislil, da ste popularni med ljudmi?

Kaj je on s tem mislil, ne vem. Pa mislim, da niti ni mislil popularnosti, ker je bil on proti popularnosti. Nesporazum med njim in velikim delom ansambla je bil prav v tem, da Štihu ni šlo za to, da bi predstava imela ne vem kako velik obisk. Glavno je to, je govoril, da je predstava dobra, ali pa jo gledajo, pa ni taka reč. Čeprav je treba vedeti, da čisto tako, kot človek reče, pa zmeraj tudi ni. Žorž Paro, hrvaški režiser, je napisal, da pri meni ta ljudskost ne moti. Napisal je, da bi bil v Angliji Polde Bibič sir, pri nas ga pa imajo radi cariniki in miličniki.

Prav nasproten sem bil od Severja, ki je bil tak buntovnik, jaz pa se do njih nisem nikoli sovražno obnašal. V moji družbi bi imel celo tisti garderober mir pred cariniki. Naklonjenost miličnikov in carinikov, o kateri je govoril Paro, se je najbolj izkazala, ko smo gostovali v Romuniji. Odločili smo se, da bomo potovali z avtobusom, ne čez Prekmurje, ampak čez Avstrijo, kjer so boljše ceste. Pripeljali smo se do karavle pod Ljubeljem, kjer smo naleteli na stoječo kolono. Policisti so namreč tisti dan stavkali. Kako dolgo bo meja zaprta, ni vedel nihče. Nam se je pa mudilo. Rekel sem šoferju naj prehiti kolono in se zapelje do meje. Seveda se je upiral. Čez čas pa ga je premagalo in je pritisnil na plin. Zgoraj sem policistom razložil, kako se nam mudi.

Meje zaradi nas niso odprli, so nam pa dvig­nili rampo na oni strani, kjer se je vstopalo čez mejo in ni bilo avtomobilov, ker so jih Avstrijci zadržali. Pomahali so nam in smo se peljali. Tudi Avstrijci nas niso ustavili in tako smo mejo prečkali pravzaprav ilegalno. Z blagoslovom policije. Mogoče je mislil Štih s tem 'slovenskim', da niti v mojem živ­ljenju niti v igralstvu ni nobenega senzaci­onalizma, da je vse tako preprosto, kmečko, po slovensko. Na to sem pomislil, ko sem prebiral intervju z Borisom Cavazzo, ki je imel v življenju take senzacionalne stvari. Težko bi pravzaprav razložil, kaj je hotel povedati s tem, da je bil moj značaj tako zelo slovenski, ampak samo na popularnost pri tem gotovo ni mislil.

Ker ljudskost v mnogih vejah umetnosti, pa ne vem, kako je z igralsko, pogosto ni razumljena pohvalno.

Ne, nasprotno. Ljudskost je slabšalnega pomena. Ljudski igralec, tisti, ki je popularen. Zame so rekli, da sem ljudski igralec, in tudi ko sem dobil Borštnikovo nagrado, sem jo dobil kot ljudski igralec. [smeh] Kot pohvalo. Zakaj? Ker sta bila tam Vidmar in Gombač s popolnoma drugačnimi pogledi na gledališče kot Bojan Štih ali pa Pirjevec. Manj intelektualno, bolj intuitivno.

Večkrat ste rekli, da igralčeva igra ni minljiva, da živi v legendi. Ste se zato lotili pisanja Soigralcev, Soigralk ... Da bi pomagali legendi, ali ker je bil to vaš način razmišljanja o igralstvu?

Eno in drugo. Predvsem ker splošne zavesti o preteklosti slovenskega gledališča v ljudeh ni. Igralce zelo hitro pozabijo in danes mlajši že mene ne poznajo več. Predvsem taki, ki so iz negledaliških družin, ki niso hodili v gledališče.

Niso nikoli gledali Kekca?

Kekca so že mogoče gledali, da pa bi vedeli, kdo je v tem Kekcu igral, jih pa že ni zanimalo. Cvetje v jeseni, nekateri ja, saj ne pravim, da ne vsi. Saj ti ta mladi že Severja ne poznajo več. V njegovem času absolut­no ni bilo človeka, ki ga ne bi poznal, in starejša generacija navsezadnje pozna še mene pa Šugmana, Sotlerja ... veliko igralcev. Danes je pa tudi gledališče izgubilo svojo moč. Danes je tu televizija, predvsem pa sta glasba in internet. Prvo knjigo sem napisal ne samo zato, da bi ohranjal spomin na igralce, ampak da bi ljudem povedal, kaj igra sploh je, ker te literature pri nas takrat ni bilo. Zdaj je že.

Pravzaprav bi moral, če bi bil pošten, pisati o vseh igralcih, tega pa ne morem, ker nisem fohman, kako naj rečem, nisem strokovnjak. Pišem iz sebe, iz svojega občutja, sem intuitivec. Souček je bil kar malo užaljen, ker nisem pisal o njem. Jaz ga izjemno spoštujem, ampak ne znam te njegove veličine, veličine Kreona in vlog, ki jih je igral, spraviti na papir, o njih preprosto ne znam pisati. In sem ga pač spustil, pa me kar nekaj preganja, da bi tudi o njem kdaj kaj napisal.

Ob prebiranju vaših knjig o gledališču človek opazi, da se je veliko igralcev poslovilo zagrenjenih. Zakaj?

Igralec se zelo težko loči od odra, in to povzroča hude bolečine. Bili so igralci, ki so šli daleč naokrog teatra, samo da ga niso videli. Ker jih je to preveč bolelo. Saša Miklavc, recimo, je zelo zelo trpel, ko je nehal igrati.

Ste bili vi pripravljeni na to, da boste nekega dne nehali?

Ja, ampak jaz sem bil pripravljen na neki drugačen način. Nehal sem pravzaprav zaradi bolezni, ker preprosto nisem več zmogel. To je drugače. Če pa bi me preprosto odrezali, bi bilo tudi z menoj najbrž drugače. Jaz sem šel v pokoj prvi dan, ko je bilo to mo­goče, ampak to pri meni ni pomenilo prenehati igrati. Eno je iti v penzion ali prenehati igrati. Koga takoj po odhodu v pokoj niso več zasedli, čeprav že mogoče prej, ko je bil v službi, ni dobil vloge. Saj veste, da je v teatru toliko in toliko ljudi, ki nič ne delajo, ki ne dobijo vlog. Tisti se najbolj bojijo oditi v penzion, ki pomeni še manj možnosti za vloge, pa penzija je navsezadnje še slabša kot plača.

Vaša prva ljubezen je gledališ­če, nad filmom pa menda niste bili preveč navdušeni. Se motim?

Ah, seveda sem bil navdušen. V mladih letih sem videl vse filme, čeprav je res, da jih ni bilo takrat tako veliko. Se mi je pa film res vedno zdel v primerjavi z gledališčem nekako kot konzerva s svežim biftekom.

Kateri filmi pa so vam všeč?

Zame je še zmeraj najboljši film, ki sem ga videl in ki mi je legel v srce, Fellinijeva La strada. Potem pa še Plačilo za strah v tisti stari Clouseaujevi režiji z Yvesom Montandom ...

Posnet po istoimenskem romanu o prevozu nitroglicerina na goreča naftna polja?

Ja. Zdaj so naredili neke nove verzije, ki pa niso nič. So spet samo zunanji, prazni efekti. Podiranje mostov, ne pa človekova psiha, njegovih občutenj v tistih trenutkih. Všeč mi je Chaplinov Veliki diktator pa Lov za zlatom, v katerem so nekateri odlomki ­krasni, kot celota je pa malo dolgočasen.

Tisti, v katerih jé kuhane čevlje?

Ja, pa ko lovi kuro. Tisti s čevlji je pa sploh genialen.

Kaj pa kakšen modernejši?

Postino. Pa se niti ne spomnim režiserja, niti imena igralca, tistega, ki je med snemanjem umrl. Film me je pripravil do solza.

Po čem pa vas najbolj poznajo?

Po Cvetju v jeseni. Pa po Kekcu [smeh] in vlogi v Ata, socialistični kulak.

Se mi je kar zdelo. Ampak ob prebiranju scenarija Cvetju v jeseni niste napovedovali bleščeče prihodnosti?

Nasprotno, zdelo se mi je, da bo to blazen dolgčas. Ta Tavčarjeva novela, povest je krasna, jaz sem jo imel zelo rad, z vsemi ­tistimi opisi, ampak to je vse eterično in ­sen­timentalno. Tudi sam sebe ne bi nikdar ­zasedel v tej vlogi kot gospoda, starega zaljub­ljenca v mlado punco. Potem sem to igral in sem si pomagal na tak način, da sem si, ko sem govoril tiste nežne stvari, v mislih predstavljal kakšne bolj žmohtne reči.

Vam je bil film potem všeč?

Moram reči, da je mojstrovina in da me je tudi Klopčič neizmerno presenetil. Tudi njega si nisem predstavljal kot pravega režiserja za ta film. On je bil čisti meščanski otrok in o teh stvareh ni imel pojma. Ampak najbrž mu je uspelo prav zaradi tega. Jaz sem si vse preveč po kmečko predstavljal, on pa je tisto kmečkost pomeščanil – recimo, nakladam – pa je zaradi tega tako uspelo. Seveda je tu še Tušar, ki je naredil odlično fotografijo ...

Pa glasba?

Seveda, pa glasba.

Na lestvicah najboljših desetih filmov vseh časov tega ­filma praviloma ni. ­Milena Zupančič je ponudila svojo razlago tega kritiškega fenomena. Rekla je, da je to profesionalno zelo dobro narejen film, režija, glasba, igralci, vse to štima, tudi zgodba je, ampak ker je preveč slovenska, to pa se ne spodobi. Da je za kritike ta film preveč domačijska zadeva.

Nisem vedel, da ga na teh lestvicah ni. Sem mislil, da je [smeh], predstavljal bi si, da je ... Je pa seveda res, da kritiki nimajo pravega odnosa. Saj tudi če pogledate slovenski film danes, ta ne obravnava nobene slovenske teme več. Vse se ravna po tistih čudnih ameriških predlogah. Pa moram reči, da mi s kavbojko, detektivko, horor filmom ali kaj vem s čim ne bomo uspeli, ker tega nikoli ne bomo tako dobro naredili kot Američani. In če Slovenec s čim uspe, uspe z domačim. No, saj nekaj je dobrih, recimo Kruh in mleko, ki je krasen film, pa navsezadnje tudi Petelinji zajtrk.

Vam je bil všeč?

Ja, čeprav imam tudi zanj očitek, da je bil premalo pazljivo selekcioniran. Da je vsaj za pol ure predolg.

Kaj bi pa vrgli ven?

Najprej bi vrgel ven začetek z Emeršičem. Sicer nimam nič proti Emeršiču, ampak tisto je predolgo. Tega ni kriv Emeršič, ki je sijajen, a režijsko je prizor razvlečen.

Tri leta po Cvetju v jeseni je Klopčič posnel Vdovstvo Karoline Žašler, v katerem sta nastopila oba z Mileno, ampak v popolnoma drugačnih vlogah. Vi igrate kmeta, ki mu žena, Milena, nabija rogove in zaradi tega naredi samomor. Kako to, da je Klopčič pomislil na vaju?

To je ta ameriški način zasedanja vlog v filmu. Igralec dobi svojo vlogo, ki jo potem igra vse življenje. Saj ne rečem, da ni pri nas tudi malo podobno, ampak Klopčič ni bil te vrste človek. Jaz sem pri njem že prej igral, in to zmeraj kakšne karakterne vloge. Mene je Klopčič zmeraj vprašal, kaj bi igral, in sem si tega Žašlerja sam izbral. On me je hotel v drugi vlogi, ki je večja, zaslužil bi več, ampak mi je bila ta bolj pri srcu.

Nekje ste zapisali, da na odru ne bi mogli razkazovati svojega spolovila. Še slekli se ne bi. Je to v filmu laže?

Saj ga tudi v filmu nisem kazal. Slekel sem se v televizijskem filmu Nori malar, pa še tam sem kazal samo en del riti. Bil sem pa nag pred tistimi puncami, ki so bile na snemanju, in mi je bilo ob tem izjemno neprijet­no. Na odru tega ne bi naredil. Spomnim se, da sem igral Marata v Zasledovanju in smrti Jeana-Paula Marata, ki je zmeraj v banji, in sem bil pri tem samo zgoraj gol, pa vam povem, da mi je kar hladen pot tekel izpod pazduh od same nerodnosti.

Duša Počkajeva je nekoč odklonila vlogo v predstavi, ki je od nje zahtevala, da na odru nenehno prdi. Bi vas to motilo?

Ne, to me pa ne bi. Če bi lahko prdnil.

Med igralci je pogosto dedovanje poklica. Hči ni šla po vaših stopinjah. Se je sama tako odločila?

Ona sicer zdaj pravi, da je nisem pustil, ampak sam se tega ne spomnim. Po mojem bi jo pustil, če bi sama to hotela. Pa tudi ne vem, ali bi bila talentirana. Je pa šla vnučka, ki zdaj končuje študij na AGRFT.

Ji kaj svetujete?

Pogovarjava se že kdaj, ampak o mnogih stvareh se ne strinja z menoj. Je pač otrok modernejših časov. 

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord