Ingrid Pozvek: Pravljičar ustvarja kot dobra vila in vliva lastnosti svojim likom

V njej je še kako živ in zagnan otrok, ki išče odgovore iz otroštva skozi svojo ustvarjalnost. Po komercialnem grafičnem oblikovanju, vsiljivem 'kupi me' svetu, se je odločila za nedolžni in duši bolj prijazen svet, kjer je vse mogoče. Čeprav od tega ne more živeti, sledi klicu srca, temu, kar jo neizmerno veseli, kjer cveti, se razvija, odlikuje in oblikuje. Morda pa nekoč za devetimi gorami ... le uspe. Za trenutek sem pozabila na zunanji svet, ko sem v prijetni družbi ob kavici klepetala s prisrčno Ljubljančanko.

Kaj vas je pripeljalo na pot pravljičarstva?

Ingrid: Že kot otrok sem kar naprej risala oz. nekaj čečkala, nič ni bilo varno, porisala sem vse, kar je imelo centimeter beline, tudi kuharsko knjigo. Zato je bil naslednji logični korak Srednja šola za oblikovanje, ki ji je sledila Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, smer vizualne komunikacije. Po diplomi sem nekaj časa delala kot oblikovalka prek avtorske pogodbe in ugotovila, da je delo grafičnega oblikovalca precej stresno. Hiter tempo ne dovoli, da ideje dozorijo, zato sem se vprašala, v čem bi resnično uživala. Rada izpeljem celoten projekt sama in imam to srečo, da sem spoznala čudovito lektorico in prijateljico Božislavo Čož, ki je tudi neke vrste pravljična in izjemno srčna oseba ter vedno z veseljem uredi moje besedilo. Ilustriram in oblikujem sama, vse do tiska. Ko pišem, imam v mislih že določeno obliko, kako naj bi kaj buli videti, nato se ji kar najbolje približam. Tako je nekako lažje in mi prinaša večje zadovoljstvo, ker je vsak korak moj in neodvisen od drugih. Na ministrstvu za kulturo sem dobila status oblikovalke, ilustratorke in pravljičarke, ki sem ga vzdrževala nekaj dlje kot dve leti. Na koncu sem prevedla oz. na novo napisala knjigo Kako so nastale črke, v angleškem jeziku, The Creation Of Letters, za družabno omrežje za investiranje Kickstarter. To je bil takrat zadnji poskus, da ohranim svoj status kulturne delavke pri življenju.

Od kod ljubezen do pravljic?

Ingrid: V pravljice sem se takoj zaljubila. Zasluga gre predvsem mojemu dedku, ki mi jih je kar naprej prebiral. Imela sem čas, da se potopim v žive predstave in čudovite zgodbe. Zato sem mu tudi posvetila knjigo Oblačno nebo. To je bil najin posebni čas skupaj, ko sva potovala med divjimi zmaji, trepetala pred čarovnico ali vnaprej razmišljala, kako se bo na preprost način razpletla še tako zapletena zgodba. Kasneje mi jih je bral tudi oče in nekatere smešne prigode iz zgodb naju še vedno povezujejo. Zdi se mi, da pravljice stkejo posebno vez, morda sem zato hotela postati del te čarobnosti.

Kaj vas je pri pisanju pravljic najbolj pritegnilo?

Ingrid: Samo pisanje pravljic je preprosto čarobno. Pravljičar ustvarja kot dobra vila in vliva lastnosti svojim likom, do koderkoli mu seže domišljija. Domišljija je čudovita energija, ki steče skozi misli. Takrat se počutim popolnoma svobodno in srečno.
To je neskončen prostor, kjer je vse mogoče. Izolira me od realnosti, je beg, v katerem poskušam ustvariti kar najboljše sporočilo za otroke, ki še niso obremenjeni z izzivi življenja. Stremim k temu, da je sporočilo kar se da uporabno in pusti svoj pečat.

Kako pridete do ideje, za katero se vam zdi, da ima dovolj veliko sporočilnost?

Ingrid: Najprej se vprašam, kaj hočem sporočiti. Na primer pri knjigi Črta sem hotela spodbuditi domišljijo otrok in jim v ta namen tudi pustila veliko praznega prostora, da lahko dorišejo svoje kreacije. Pri knjigi Kako so nastale črke, sem se spraševala, kako sem si sama zapomnila oblike črk. Spomnim se le črk in narisanih predmetov, ki se začnejo na določeno črko. Zato sem se lotila vizualnega izziva, ki je podprto z zgodbami 25 kraljestev. Želela sem olajšati učenje, ki zna biti mučno in je tako bolj sproščeno in poteka nekako sekundarno, ker je v ospredju vseeno zgodba. Namen je, da si otrok lažje zapomni posamezno
črko, ker jo vidi in sliši besedni opis.

Vaša kreativnost res ne pozna meja. Ustvarili ste tudi čarobno dekico.

Ingrid: Ker je bilo treba ustvariti dodatna darila za investitorje, sem se domislila čarobne dekice z vezenimi črkami in zmajčkom na žepu, kamor lahko otrok vtakne listek, na katerega prej napiše, kaj si želi, in se mu to pozneje tudi uresniči. Je neke vrste motivacija, da se otrok loti pisanja. Upam, da bo dekica nekoč dobila priložnost in ugledala svet. Žalostno je le, da se mora umetnik spopadati z birokracijo in financami, ker ima včasih že veliko dela s samo inspiracijo.

Od kod črpata ideje?

Ingrid: Pri pisanju izhajam iz sebe, svojih otroških vprašanj, na katera si skozi domišljijsko zgodbo odgovarjam zdaj. Še vedno imam zelo živega in zagnanega otroka v sebi. Včasih se vse začne s temo, ki jo vzamem iz resničnega sveta in pretopim v pravljičnega. Drugič spet pride likovna zamisel, ki potrebuje spremljevalno zgodbo.

Koliko časa vam vzame ena pravljica?

Ingrid: Odvisno, kako kompleksno zastavim, od inspiracije, okolja … Od čisto prvega utrinka ideje do tega, da datoteka konča v tisku, morda mesece. Ker upravljam besedilo in ilustracije, imam več svobode in lahko oboje spreminjam in prilagajam novi ideji, ki se porodi na poti. Ne razumem ljudi, ki pravijo, da napišejo zgodbo ob kavi. Rada vse dobro premislim, prespim in nadgradim.

Kako ste se počutili, ko ste dobili v roke svojo prvo knjigo?

Ingrid: Zelo hitro se navdušim, pa naj si bom le del večjega projekta kot oblikovalka, ilustratorka, ali pa ustvarim vse sama. Najbolj stresno obdobje je, ko pripravljam datoteko za tisk, zato začutim olajšanje, ko je vsega konec in je vse v redu. Pri moji prvi knjigi pa tudi ponos, da je moj papirnati otrok ugledal svet in ga bodo spoznali tudi drugi. Spomnim se, da so mi poslali en izvod prve knjige Črta, ki bi jo morala prejeti v soboto, hitela sem na pošto, vendar je še ni bilo, zato sta se tisto sobotno popoldne in nedelja tako vlekli. Ko sem jo končno dobila v roke, je bil občutek nepopisen, poln različnih čustev. Najprej pa sem seveda pregledala vse strani, ali so brez napak, nato pa svoj ponos pokazala domačim.

Kakšni so odzivi?

Ingrid: Zelo dobre odzive sem dobila že pri prvi knjigi. V spominu pa mi je najbolj ostal otrok, ki si je zapomnil, kako si celotna zgodba sledi in jo je uporabil za bralno značko. Najboljši odzivi pa so bili za knjigo Kako so nastale črke. Rečeno mi je bilo, da je več otrok začelo pisati besede po tabli v vrtcu, kar je bilo ganljivo in nekako sem dobila potrdilo, da ustvarjam nekaj, kar je res v pomoč.

Ali ste imeli na poti veliko spodbude?

Ingrid: Preden je izšla moja prva knjiga, sem od številnih poslušala, kako že vsak piše, če ima le denar, da natisne knjigo. Ker pa sem čutila, da je to moje edino pravo veselje, sem se ga vseeno lotila, kljub govoricam, in sem s svojo odločitvijo zadovoljna, čeprav ni donosna. Zdaj mi govorijo, naj še naprej pišem, kar tudi počnem.

Kako vi dojemate svet?

Ingrid: Morda malce drugače, ker se hitro zasanjam in zaljubim v kakšno podobo v naravi. Pomembno mi je, da se lotim dela, ko sem dobre volje. Verjamem, da je vse energija, in to se čuti tudi v besedilu ter ilustraciji. Zaradi tega tudi ne spremljam poročil, ki hitro uničijo še tako dobro počutje. Želim si, da bi lahko vsi delali, kar jih resnično veseli, ker bi bili bolj srečni in bolj produktivni.

Kako tržite svoje knjige?

Ingrid: Začela sem ravno v recesiji, zato so izšle knjige v samozaložbi. Kljub moji strastni zagnanosti in veri v moje delo pa se je hitro pokazalo, da pridelujem finančni minus. Na koncu je bilo pri vsaki knjigi pokritih le pol stroškov za tisk. Zmanjkalo pa je tudi denarja za dokončanje zbirke Oblačno nebo. Pred štirimi leti sem obiskovala vrtce in osnovne šole po Sloveniji ter jim brala svoje knjige. Odzivi so bili dobri. V promet pa je šlo bolj malo zaradi varčevalnih ukrepov.

Kje se lahko kupijo vaše knjige?

Ingrid: Takoj po izidu se tri mesece dobijo povsod. Pozneje pa v glavnem prek spletnih trgovin. Tako da se z lahkoto zgodi, da zgrešijo ciljno občinstvo. Ker imam od nedavnega urejen status samozaložbe, se jih da zdaj kupiti tudi pri meni.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Ingrid: V nastajanju je nova zbirka osmih knjižic, ki bo spet poučna in malo bolj humoristično ter nagajivo obarvana. Predvsem pa si želim še naprej čim več ustvarjati in z vsako knjigo predati kakšno dobro in koristno sporočilo. Ne samo otrokom, ampak tudi odraslim.

Tekst Rajka Meše
Foto osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord