Preveliko Cerkniško jezero je vse do Valvasorja strašilo po mnogih zemljevidih

O pomenu in razvoju zemljevidov smo se pogovarjali z dr. Renato Šolar, skrbnico Kartografske zbirke v NUK in eno od avtoric dvojezične monografije Kartografski zakladi slovenskega ozemlja / Cartographic treasures of the Slovenian territory, ki je v soizdajateljstvu Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU ter Narodne in univerzitetne knjižnice izšla pred kratkim.

Razstava Kartografski zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice na ogled ponuja izbor teh zemljevidov – za zdaj v spletni izvedbi, oktobra pa tudi v prostorih NUK. Razstavo spremlja dvojezična monografija Kartografski zakladi slovenskega ozemlja / Cartographic treasures of the Slovenian territory, pod katero se podpisujejo dr. Primož Gašperič, dr. Renata Šolar in dr. Matija Zorn.

Na spletni razstavi so predstavljeni zemljevidi, ki v kartografskem, zgodovinskem in nacionalnem pogledu veljajo za pomembne. Izbor zemljevidov je zamejen na obdobje od srede 16. stoletja, ko so nastala prva samostojna kartografska dela današnjega slovenskega ozemlja, in vse do sredine 19. stoletja. Posebej so izpostavljeni kartografi, ki so delovali na našem ozemlju, med njimi tudi Coppo, Florjančič, Hacquet, Freyer in Kozler.

Intervju z dr. Renato Šolar

Pravite, da so zgodbe, ki jih pripovedujejo zemljevidi, »epi« o človeški vztrajnosti pri spopadanju z naravnimi ovirami, premagovanju kulturnih predsodkov in iskanju identitete. Kaj vse je v ozadju zgodovine nastajanja zemljevidov?

Zemljevidi prikazujejo raven poznavanja okolja svojega časa. Nudijo vpogled v takratno kulturo in so pomemben vir za razumevanje preteklih krajin. So ogledalo kartografskega razvoja in družbenih ter političnih razmer obdobja, v katerem so nastali. Njihova sporočilna moč je v posredovanju dojemanj prostora, časa in družbenih razmer, v katerih so nastali. Kot pri vseh zgodovinskih virih je tudi pri kartografskih potrebna kritična obravnava. V povezavi s tem je treba poznati zgodovinski kontekst, v katerem so nastali.

Kakšne dragocenosti v svoji kartografski zbirki hrani Narodna in univerzitetna knjižnica?

Najstarejše kartografsko delo v zbirki NUK je izredno redek prepis Ptolemejevih kart z začetka 16. stoletja. Gre za 26 latinskih rokopisnih kart, ki so dodane h komentarju švicarskega humanista Joachima Vadiana o delu rimskega geografa Pomponija Mele.

V 16. stoletju so nastajale kozmografije, opisi celotnega znanega sveta, mešanice zgodovine, geografije, naravoslovja in bajeslovja. Eden najslavnejših kozmografov je bil Nemec Sebastian Münster (1489–1552). Njegova obsežna Cosmographia, ki je prvič izšla leta 1544 – NUK hrani izdajo iz leta 1548 –, je bila dobrih sto let vodilno evropsko kartografsko delo.

Med dragocenostmi je potrebno omeniti tudi različne izdaje prvega atlasa v današnjem pomenu besede, Theatrum orbis terrarum slavnega nizozemskega kartografa Abrahama Orteliusa. Theatrum je prvič izšel leta 1570 v Antwerpnu kot izbor najboljših zemljevidov tedanjih kartografov. Hranimo tudi atlase slavne nizozemske kartografske družine Blaeu, francoskega kartografa Nicholas Sansona, Benečana Vincenza Coronellia, ki je svetovni sloves pridobil z izdelavo globusov, izredno produktivnega nemškega kartografa na prehodu iz 17. v 18. stoletje Johanna Baptista Homanna. Med zemljevidi vsekakor velja izpostaviti veliki zemljevid Štajerske Georga Matthäusa Vischerja iz leta 1678. Ob tem pa tudi najkakovostnejši dosežek domače kartografije 18. stoletja, Horografski zemljevid vojvodine Kranjske Janeza Dizme Florjančiča. In vse izdaje ter poskusni odtis z letnico 1852 Zemljovida slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja.

Kako je razvoj zemljevidov povezan s percepcijo prostora, skupnosti, države in nacionalne identitete?

Odgovor na to vprašanje lahko ilustrira Zemljovid slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja. S pripravami za izdelavo zemljevida je Kozler začel leta 1848 in z njim je želel prikazati Zedinjeno Slovenijo, ki je tisto leto postala slovenski politični program. Sistematično je zbiral in preučeval zemljepisno, narodopisno in statistično gradivo. Oprl se je tudi na znance, ki so poznali krajevno okolje ter mu pošiljali podatke in sezname krajevnih imen. Njegovo vodilo so bile programske zahteve in želja po združitvi vseh Slovencev v eno entiteto.

Proti koncu leta 1852 je Kozler v časnikih objavil možnost predčasnega naročila zemljevida, ki naj bi sicer izšel v začetku leta 1853. Konec leta 1852 so zemljevid že pričeli tiskati, a ga je takratna oblast, ki je delovala pod vplivom Bachovega absolutizma, zaradi poudarjanja slovenstva prepovedala. Zaplenili so tiskarski plošči in vseh 422 že natisnjenih zemljevidov, Kozlerja pa obsodili veleizdaje. Sporen je bil naslov zemljevida, njegove meje ter uporaba izključno slovenskega jezika. Kozler je bil po nekaj mesecih oproščen, vse zaseženo pa so mu na njegovo posebno prošnjo vrnili leta 1856. Zaradi političnih zapletov z objavo je zemljevid v javnost prvič prišel šele leta 1861. Zemljevid je zaradi svojega nacionalnega naboja ter kakovostne kartografske upodobitve izšel v številnih ponatisih.

Kaj so značilnosti prvih samostojnih kartografskih del slovenskega ozemlja, ki so nastala sredi 16. stoletja?

Številčnost kartografskih prikazov slovenskega ozemlja je v 16. stoletju narasla, a so ti zaradi nepoznavanja območja in uporabe netočnih podatkov ter še ne dovolj kakovostnih kartografskih in tiskarskih tehnik vsebovali številne pomanjkljivosti. Zemljevidi iz tistega časa ne poznajo stopinjske mreže, merila in niti prave orientacije po straneh neba. Ortelijevi zemljevidi, izdani v Theatrumu, so brez vsake matematično-astronomske osnove s predimnezioniranim Cerkniškim jezerom, ki je še dolgo, vse do Valvasorja strašilo po mnogih zemljevidih.

Leta 1561 je izšla zbirka enajstih zemljevidov z naslovom Typi chorographici Provinciarum Austriae (Topografski tipi avstrijskih dežel) začetnika avstrijske kartografije Wolfganga Laziusa. Slovensko ozemlje je prikazano na štirih zemljevidih. Med njimi je tudi prvi znani samostojni prikaz vojvodine Kranjske. Gre za navidezno lep ovalni zemljevid v obliki dvoglavega orla, ki ga krasi deset heraldičnih grbov. Vsebuje številne nove podatke, kot na primer prikaz in poimenovanje slapa Savica, vendar ima številne pomanjkljivosti.

Zemljevidi prinašajo ne le pogled na prostor, razvoj tehnike in vednosti, temveč gre tudi za zgodbe o njihovih avtorjih. Na razstavi predstavljen zemljevid Zgornje Kranjske ali Ljubljanskega okrožja iz 18. stoletja je na primer zanimiv tudi zaradi zgodbe o življenju Josepha Karla Kindermanna.

Po sporu z očetom je Kindermann leta 1768 zapustil Avstrijo in odpotoval na Nizozemsko, od koder je istega leta odšel v Južno Afriko v službo Nizozemske vzhodnoindijske družbe. V Cape Townu mu je uspelo dobiti službo tajnika pri guvernerju. Ob redni službi je sledil svojim znanstvenim težnjam, med drugim pa dobavljal eksotične ptice tudi znanemu francoskemu naravoslovcu G. L. Leclercu de Buffonu. V Cape Townu je leta 1772 spoznal izrednega angleškega raziskovalca, morjeplovca in kartografa Jamesa Cooka.

Bival je tudi na Šrilanki, kjer je zbolel. Leta 1774 se je vrnil v Evropo in preselil na Štajersko, ki je od takrat naprej postala njegov dom.

V 19. stoletju se je kartografija razvijala v sodobno vedo, je to pomenilo vse manj pomanjkljivosti?

V 19. stoletju je postala vsebina na zemljevidih vse podrobnejša, podatki pa bolj natančni. Na to je vplival tudi razvoj takrat nove tiskarske tehnike, imenovane litografija ali kamnotisk. Ta je omogočala hitrejše in cenejše večbarvno tiskanje.

Do tega obdobja so evropske države uporabljale različne merske sisteme, v 19. stoletju so poenotili merski sistem in s tem delno olajšali kartografsko delo ter predvsem omogočili lažjo primerjavo. Pri določanju in risanju stopinjskih mrež je od njenih začetkov izhodiščni vzporednik ekvator. Izhodiščni poldnevnik pa si je vsaka država določala po svoje, najpogosteje je bil to tisti poldnevnik, ki je potekal prek ozemlja njihovih držav. V Franciji je bil to recimo poldnevnik, ki poteka preko Pariza v Franciji, v Italiji pa tisti preko griča Monte Mario v bližini Rima. Sedaj splošno sprejet greenwiški poldnevnik je bil kot svetovni standard določen šele leta 1884 na Mednarodni poldnevniški konferenci.

Poudarjate, da je bila kartografska dejavnost v Evropi v 19. stoletju zelo nacionalno usmerjena?

Kartografska dejavnost v Evropi je v drugi polovici 19. stoletja, zlasti pa ob njegovem koncu, postajala zelo nacionalno usmerjena. Njen razvoj so pogosto vodile politika in nacionalne težnje posameznih držav. Obe veji moderne kartografije, tako vojaška kot civilna, sta postali orodje oblasti in vojske. Razvoj kartografskih tehnik in načinov prikazovanja je bil v tem času skoraj izključno v rokah vojaških geografskih in kartografskih ustanov, ki so edine imele dovolj sredstev, izšolanega in usposobljenega osebja in naprav ter dostop do podatkov. Civilni kartografski dejavnosti je bilo dovoljeno posredovanje le omejenega obsega vojaških kartografskih dosežkov. To je tudi obdobje, ko so v Habsburški monarhiji zelo podrobno vojaško kartirali državno ozemlje ter izvajali katastrske izmere. Habsburška kartografija je v tem obdobju v samem svetovnem vrhu.

Kako se razvoj kartografije kot sodobne vede kaže na zemljevidih slovenskega ozemlja?

Za slovensko ozemlje se v 19. stoletju pojavijo zemljevidi v slovenskem ali nemškem jeziku, nekateri pa so dvojezični. Značilni so tudi prikazi manjših območij v velikem merilu, kot tudi zemljevidi, ki prikazujejo slovensko etnično ozemlje.

Izpostavim lahko Special-Karte des Herzogthums Krain (Specialni zemljevid vojvodine Kranjske) Henrika Freyerja. Med letoma 1844 in 1846 je izšlo 16 listov. Merilo zemljevida, ki ima za podlago drugo vojaško kartografsko izmero, je 1 : 113.500. Natisnjen je bil v petbarvnem kamnotisku, takrat novi tehniki. Odlika zemljevida je bogastvo slovenskih krajevnih imen. Označena so nahajališča rudnin in rudarskih objektov.

Kakšno vlogo pa so imeli na zemljevidih umetniški elementi?

Na starih zemljevidih jih najdemo vse do poznega 18. stoletja, ko so zemljevidom postopoma odvzemali umetniško okrasje in jih spremenili v preprostejše, a z meritvami podkrepljene natančnejše vire informacij. V posameznih primerih so polnili prazen prostor. Zemljevid poleg informacij o prostorskih danostih omogoča tudi čustveno izkušnjo.

Kako konkretneje so omogočali čustveno izkušnjo?

V srednjem veku so bili zemljevidi pogosto dekoracije ali miniaturni dodatki k rokopisom, ki so jih najpogosteje risali umetniki. Srednjeveški in renesančni kartografi so zemljevid imenovali podoba sveta (orbis imago) ali slika (pictura). V obdobju lesorezne tehnike in zgodnjega bakrotiska v 15. in 16. stoletju so posamezne ornamente na zemljevidih gravirali in barvali veliki grafični mojstri tistega časa, kot na primer nemška slikarja Albrecht Dürer in Hans Holbein. Tudi pozneje v 17. in 18. stoletju so kartografske delavnice združevale mojstre različnih umetniških veščin, kot recimo graverje, tiskarje, risarje, slikarje in kaligrafe, saj je izdelava zemljevidov zahtevala različne spretnosti. Avtor je uporabljal bogastvo kartografskih in umetniških elementov ter domišljije, ki jih je med seboj prepletal: naslovne kartuše (okvirji, v katerih je naslov zemljevida, avtor, izdaja), upodobitve ljudi v nošah ali pri vsakdanjih opravilih, cehovske grbe, okraske in geometrijske podobe, morske pošasti, ladje ali različno rastje. Na zemljevidih so tudi portreti vladarjev in avtorjev zemljevidov ter vedute trgov, utrdb in mest kot pričevalcev arhitekturnega razvoja.

Kako vse lahko razumemo vrednost zemljevidov – so kartografski, zgodovinski, politični in družbeni viri, pa tudi kulturna dediščina?

Zemljevidi kot kulturna dediščina so odraz ljudske ustvarjalnosti v doživljanju prostora. Po eni strani je zemljevid nematerialni odraz vsakokratnega kulturnega dojemanja prostora, po drugi strani pa materialni sad tehnologije in umetnosti določenega časa. Skozi zgodovino kartografskih prikazov tako spremljamo kognitivni, tehniški in umetniški razvoj človeštva.

Zemljevid je dokument časa, ki na svojstven, grafičen način kodira številne informacije o prostoru, kulturi in družbi. Je orodje za upodabljanje ozemlja, izražanje hrepenenja po prostoru ter je izraz človeške sposobnosti ustvarjanja simbolov in prepoznavanje vzorcev. Zemljevid je nepogrešljivi viri pri kronološkem iskanju pokrajinskih, okoljskih, demografskih, jezikovnih, gospodarskih, prometnih, podnebnih in drugih sprememb. Slovenski zemljevidi, tako kot to velja za vse, odsevajo politične, kulturne, ekonomske in druge vplive. Njihovi avtorji pa so omogočili védenje o tukajšnjem prostoru.

V času globalizacije razumevanje kulturne dediščine, tudi kartografske, spodbuja spoštovanje in dialog med različnimi kulturami. Kulturna dediščina je osrednja sestavina kulturne identitete, raznolikosti in medkulturnega dialoga.

Piše: Agnes Jež

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord