Primož Ekart: "Ženska seksualnost je bila stoletja predmet močnih patriarhatov"

S senzualnimi opisi spolnih aktov nas popeljejo v izpovedni svet ženske seksualnosti, povabijo v prostor ženske svobode in te kot gledalca nagovorijo k vpogledu lastne intime, meja, predsodkov in stališč. Ne da bi te ob tem postavili v neprijeten položaj. Gre za predstavo z naslovom To jabolko, zlato. O tej odlični erotični drami smo se pogovarjali z režiserjem Primožem Ekartom.

Januarja letos ste s predstavo Živela vulva! raziskovali misterij ženskega spolnega organa in ženske seksualnosti skozi zgodovino, leto zaključujete z režijo erotične drame To jabolko, zlato, ki prav tako osvetljuje zamolčane skrivnosti in na piedestal postavlja spolnost in odnose, kot jo vidijo ženske. Kaj ste se v teh ustvarjalnih procesih naučili o ženskah?

Vse. (smeh) Kot režiser teh dveh predstav sem se naučil ogromno. Predvsem tega, kako je bila ženska seksualnost stoletja predmet močnih patriarhatov. Še zlasti pri predstavi Živela vulva! je bilo veliko stvari, ne le zame, tudi za igralke, zelo presenetljivih, bizarnih.

Od tega, kako se je ravnalo z ženskim spolnim organom, do tega, da je bila anatomska sestava klitorisa dejansko ugotovljena šele pred dvajsetimi leti.  Šele takrat so se mu toliko posvetili, da so odkrili pravo velikost. Recimo. 

Potem pa so tu še druga odkritja v povezavi s tem, kaj vse se je počenjalo s klitorisom - kako se ga je polivalo s kislino, se mu pripisovalo histerijo, skratka precej poglobljena vsebina. Predstava To jabolko, zlato pa je priložnost, da se odkrito, odprto, skozi dramsko literaturo izraža žensko seksualnost. 

Kaj je po vašem mnenju današnja »kislina«, zatiralec ženske seksualnosti?

Hvala bogu se to ne dogaja več v takšni drastični obliki, tudi žensk se več ne razglaša za čarovnice, so pa seveda v družbi prisotne prikrite oblike pritiska, manipulacije, odrivanja na rob, ki jih srečujemo v vsakodnevnem življenju.

Patriarhat je še vedno močan, kar se najbrž odraža na intimnem, partnerskem nivoju, na družbenem pa bi lahko rekel, da za ženske še vedno obstaja nek steklen strop, ki jim onemogoča, da bi napredovale enako kot moški. Govorim seveda za zahodne civilizacije.  

Kako lahko moški prispevajo k spremembi, oziroma kaj lahko ženske same storimo, da nismo obravnavane (le) kot spolni objekt? Prijaznost in nasmeh se, govorim iz lastnih izkušenj, še vedno zamenjujeta za flirt, če si samska, pa dobiš še malodane nalepko pocestnice ali - po besedah iz teksta zadnje predstave - kurbe.

Predvsem gre za to, da družba kot celota spremeni način razmišljanja, način dojemanja ženske seksualnosti. Kako to narediti, kdo to naredi? Mislim, da vsakdo, ki o tem piše, govori, opozarja ali ustvarja, prispeva k razmisleku družbe o tej tematiki. Tudi naša zadnja predstava govori točno o tem, na nek način o osvobajanju ženske.

Vse te oznake kot so »Glej jo, kurba!«, so stališča, ko nekaj označim kot negativno in s to stigmatizacijo pridobim kontrolo, kar pomeni, da lahko postavim izven zakona, v najslabšem primeru tudi sankcioniram. Posledica tega je, da želim nad tem imeti oblast. Tukaj gre že za politične geste. Družba kot takšna bi morala stremeti k enakopravnosti na vseh področjih, ne le v moško-ženskem vprašanju, ampak povsod, kjer se dogajajo nepravičnosti. Pred nami je še dolg boj, da do tega resnično pride. 

Ste se pri delovnem procesu ustvarjalci intimno odprli drug drugemu? Nenazadnje gre za vsebine, ki vsakega posameznika vodijo tudi v pogovore s samim seboj, odpirajo vpoglede v naša lastna stanja, razmišljanja, stališča. 

Vedno se trudiš, da s soustvarjalci tekom procesa zgradiš en tak varen prostor, kjer se lahko vsak, vključno z mano, razgali in pogovarja o intimnejših stvareh, sploh v teh dveh predstavah, v katerih je bila že tematika takšna. Lahko rečem, da nam je to pri obeh predstavah uspelo. Naši pogovori so segali precej daleč, tudi na polje intime in političnega razmišljanja.

Glede na to, da so glavni akterji v obeh predstavah, z izjemo Primoža Vrhovca v zadnji, ženske, ste čutili kdaj vplive ženskih hormonov, njihovega menstrualnega ciklusa, lune? (smeh)

Lahko rečem, da mi je bilo delati z ženskami enako, kot če bi delal z mešano ekipo. Seveda je bila prisotna ženska energija, ki je dovolj specifična, a na sam proces ni vplivala. Igralke imajo poleg igralske moči precej razjasnjen odnos in stališče do položaja ženske v današnji družbi, zavedajo se zahtevnosti svojega dela, tako da nismo imeli nobenih preprek ali nihanja razpoloženja tekom dneva, ki bi bila povezana s tem.

To jabolko, zlato, delo avtorice Simone Semenič, odpira prostor za razmislek o medčloveški oziroma medspolni komunikaciji, o času, v katerem živijo sodobne ženske, o njihovih fantazijah. Jabolko, kot simbol prepovedanega sadeža, spoznanja, svobode in božanskega. Zakaj je to še vedno tako močna tabu tema?

Intima bo vedno ostajala za štirimi zidovi, kar je tudi prav, saj sicer ne bi bila intima. Vse to je stvar dveh ali treh ali kakorkoli komu že paše, in s tem ni nič narobe, dokler je to stvar dogovora vpletenih, dokler ni v tem nobene prisile.

Do težave pride, kadar znotraj družbe nismo pripravljeni spregovoriti in s tem dopuščamo, da moški del ohranja prevlado, moč, kontrolo. Tukaj se namreč skriva pot do osvoboditve žensk – v odkritih družbenih diskurzih, razbijanju tabujev, pri čemer lahko svoje mesto zasede tudi umetnost, in Simona Semenič je zame ena najboljših dramaturginj tega desetletja.

V predstavi ima pomembno vlogo župnik, h kateremu se zatekajo ženske. Po posluh, izpoved, po razumevanje, odvezo. Koga pa vi vidite kot »župnika« v novodobnih časih?

Kot pripadnik malo starejše generacije še vedno vidim glavnega zaupnika v partnerju, ali pa so to naši prijatelji, prijateljice. Ljudje, ki so nam blizu, s katerimi smo spletli vezi, povezave in jim lahko zaupamo vse, če je to seveda potrebno. Pogosto ljudje za precej intimne izpovedi uporabljajo tudi socialna omrežja, na katerih objavljajo stvari, ki, roko na srce, nikogar ne zanimajo. A pustimo to, to je že druga tema. 

Med predstavo sem pri publiki v določenih trenutkih in pri posameznikih zaznala kanček sramu. Tudi na koncu sem v enem od pogovorov ujela, da na to predstavo pa »ne bi pripeljal svojih staršev«. Gre za zelo individualno doživljanje, kar je sicer vsako umetniško delo, a tukaj se posredno resnično dotaknete tudi naše intime.

Pri takšni tematiki, pri izrekanju in uprizarjanju le te, smo že ustvarjalci znotraj samega procesa naleteli na lastne prepreke, predsodke, sodbe, a sčasoma, z delom, so se ti zidovi začeli rušiti, v njih smo se nekako udomačili.

Ne preseneča me, da so prvi odzivi publike takšni, kot so bili na začetku tudi naši, zato smo bili pozorni, da smo s tematiko nastopili izrazito neagresivno, da smo vzpostavili varen, intimen prostor ravno zato, da se ne bi že a priori ustvarili obrambni zidovi, kot se ob takšni vsebini sicer rado zgodi, seveda pa je vse odvisno od karakterja obiskovalca. To smo si zadali kot eno od pomembnejših nalog.

Glede na količino smeha v dvorani, ki ga ni manjkalo, lahko rečem, da vam je uspelo. Publika se je sprostila. Najbrž pa ni preprosto v na nek način žalostno, kompleksno situacijo, vplesti humor. Vam je to predstavljalo izziv?

Publika se je smejala več, kot smo pričakovali. Mislim, da kombinacija kvalitete teksta in uprizoritve nudita prepoznavnost situacije, nekaj, kar se človeka dotakne, kar je morda tudi sam doživel, ali pa ravno doživlja, a se ravno zaradi ustvarjene distance lahko tej prepoznavi tudi nasmeji. Ravno to je namreč tudi namen pripovedovanja zgodbe skozi gledališče – da se ljudje povežejo z zgodbo, prepoznajo in morda dobijo tudi kakšen nov uvid.

Meja med erotičnim nabojem in pornografijo je zelo tanka, erotika lahko hitro postane vulgarna. Ves čas ste hodili po robu, a čezenj se niste nagnili. Vas je kaj zanašalo?

Če si tako doživela, da se sprehajamo po tej meji in ne zaidemo, oziroma pademo čez, potem je to ta kvaliteta, h kateri smo težili. Ker gre za eksplicitno erotiko, ki je ne moremo do konca uprizoriti, je bilo treba najti pot, kako ta naboj spraviti do gledalca.

Vsak od igralcev se je v tem procesu soočal z lastnimi ovirami, in kot smo medtem pazili nase, pazimo tudi na občinstvo. Trudili smo se ohraniti erotičnost in senzualnost tega teksta, saj gre tukaj tudi za izjemnost žanra, torej erotične drame. V našem ustvarjalnem prostoru namreč nimamo pogosto uprizoritev, v katerih  je avtorica besedila ženska in so glavne junakinje ženski liki.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec