Rok Predin: "Kvaliteta življenja je na dolgi rok pomembnejša od kariere"

V svetu animacije ste zelo uspešni. Kdaj vas je animacija začela navduševati?

V otroštvu, ko sem gledal risanke. Na srečo smo bili v Sloveniji izpostavljeni tako vzhodni kot zahodni animaciji. Baltazar, Krtek, Lolek in Bolek imajo drugačno estetiko kot risanke z Zahoda. In z njihovo pomočjo sem razvijal domišljijo. Ljubezen do risank me ni nikdar zapustila, zmeraj je bila prisotna.

Menda ste v otroštvu želeli postati slikar in ne glasbenik, kot vaš oče.

Res je. Glasba me je sicer očarala, vendar sem kitaro odkril šele v puberteti, ko sem opazil, kakšen učinek ima na punce. Potreboval sem namreč pomoč, da sem pritegnil pozornost, zato sem se oklenil kitare. Glasba, ki je moja druga ljubezen, in slika se odlično združita v animaciji, ki je danes moje estetsko domovanje.

Pred desetimi leti ste se z ženo Saro odpravili v London. Kaj je botrovalo k tej odločitvi?

Odšla sva, da bi lahko preživela. V Sloveniji takrat nisem imel pravih priložnosti za preživetje in možnosti, da bi si ustvaril družino. V London sva se odpravila, ker druge izbire ni bilo. Nič nisva imela za izgubiti. Na srečo mi je tam uspelo ustvariti kariero.

Kar se ni zgodilo čez noč. Menda ste vsak dan poslali več mailov s svojimi izdelki.

Prva dva meseca sem poslal vsaj 150 mailov. Najprej sem seveda prejel zavrnitve, šele potem so sledile prve priložnosti. Moral sem se dokazati, saj sem na podlagi svojega dela dobil naslednjo priložnost.

Toda ko pogledam nazaj, ima vse svoj smisel. Potrebno je bilo veliko sreče in vztrajnosti.

Kateri je bil vaš prvi odmeven projekt?

Več jih je bilo. Delal sem reklamo za konopljino olje, za šov Jerryja Seinfelda v New Yorku sem naredil krajšo animacijo. Potem sem podpisal pogodbo s produkcijsko hišo Trunk Animation, za katero sem delal različne stvari – reklame, videospote, koncertno animacijo za Put You in a Song Keitha Urbana, kmalu zatem sem delal za Eltona Johna, in za njegov Million Dollar Piano Show v Las Vegasu naredil animacijo za skladbo Goodbye Yellow Brick Road.

Za praznovanje 60. obletnice vladanja angleške kraljice sem naredil animacijo ob koncertu skupine Madness na strehi Buckinghamske palače. Za The Rolling Stones sem naredil štiri spote. Delal sem tudi za Rito Oro, Take That …

Na kateri projekt ste najbolj ponosni?

Težko rečem. Za Rolling Stonese sem naredil spot za pesem Just Your Fool, ki pa ga nikdar niso objavili. Tisto se mi zdi najboljše, kar sem naredil. Čustveno pa sem najbolj vezan na osebne projekte - kratke filme.

Lirični videospot za pesem Doom & Gloom, pri katerem ste imeli menda precej ustvarjalne svobode, je presegel vsa pričakovanja Rolling Stonesov. Pozneje, ko ste delali spot za Wild Horses, pa so že imeli svoje ideje. Kako najdete ravnovesje med pričakovanji naročnikov in ustvarjalno svobodo?

Zmeraj so neke omejitve, zato sem tega vajen. Vedno delaš za neko fiktivno publiko, pri komercialnih projektih moraš upoštevati želje naročnika, obenem te najamejo, da prineseš dodatno vrednost, vneseš nekaj ustvarjalnosti. Imeti moraš svojo noto, ki pritegne stranke. Omejitve so fantastične, prav tako roki oddaje projekta, ker moraš najti rešitve znotraj določenih okvirjev in biti čim bolj izviren, drzen. V tem sem vedno užival. Če imam popolnoma proste roke, si sam zastavim neke omejitve, vsaj estetske. Prav tako dobro prenesem kritiko, zelo všeč mi je konstruktivna kritika, saj skozi njo rastem.

Pred leti ste dejali, da slovenski trg nima posluha za ustvarjalne poklice. Še vedno verjamete v to?

Družba na splošno nima posluha za ustvarjalne poklice. Zaradi naše majhnosti je včasih umetnost nujno zlo. V tujini se za kreativne ljudi borijo, ker je konkurenca zelo močna. In to je dober občutek. V Sloveniji je veliko neizkoriščenega talenta. Po drugi strani pa je osvobajajoče, da pri nas ni velikega pritiska trga, saj ni potrebno ugajati v tolikšni meri.

V Sloveniji komercialne animacije praktično ni, zato sem moral iti v tujino. Preden sem postal partner pri Trunk Animation sem zanje naredil 80 projektov, ki so bili zelo različni. To raznolikost in kilometrino bi v Sloveniji težko dobil. Zaradi različnih zahtev in želja naročnikov sem se ogromno naučil ter pridobil širok nabor izkušenj. Sedaj lahko naročnikom svetujem, kaj je najbolj učinkovito.

Približno tri leta živite v Mariboru. Zakaj ste se vrnili v Slovenijo?

Ker je kvaliteta življenja tukaj bistveno večja kot v Londonu. S Saro sva se vrnila predvsem zaradi otrok, tukaj jima lahko več nudiva. Kvaliteta življenja je na dolgi rok pomembnejša od kariere.

Najbrž je zaradi vaših bogatih izkušenj sedaj tudi večje povpraševanje po vašem delu v Sloveniji. S kom sodelujete tukaj?

Največ sodelujem s Slovenskim narodnim gledališčem Maribor. Moj dolgoletni prijatelj je režiser Matjaž Latin, s katerim lahko končno po srečnem naključju sodelujeva. Že pri treh projektih sva delala skupaj in sva pri tem zelo uživala. Okužil sem se z gledališčem in želim si še več takšnih sodelovanj. Za SNG Maribor sem delal predvsem scenografije, animirane projekcije.

Trenutno pripravljam scenografijo in luč za opero Marpurgi, ki jo režira Igor Pison. Premiera bo aprila. Prav tako pripravljam predstavo v Lutkovnem gledališču Maribor, obenem pa delam kratki animiran film s produkcijsko hišo Staragara iz Ljubljane.

Sodelovali ste s številnimi svetovno znanimi glasbeniki. Se slovenski glasbeniki zanimajo za sodelovanje z vami?

Ne. Najbrž zato, ker nimajo veliko priložnosti za predvajanje video spotov, animacija pa vendarle nekaj stane, čeprav ne toliko, kot si ljudje predstavljajo. Res pa je, da sem bil v zadnjem času zelo zaposlen in bi težko sprejel še kakšen projekt.

Bi lahko delali za glasbenika, čigar glasbe ne poslušate?

Seveda, to je zame poseben izziv.

Ko ste se ukvarjali z glasbo, se niste mogli otresti očetove sence. Kako je sedaj? Čutite breme priimka?

Dolgo nisem razmišljal o tem. Ko sem se ukvarjal z glasbo, je bilo tega več, ampak sem si sam kriv. Kaj pa sem pričakoval, če je moj oče Zoran Predin?! Seveda so naju primerjali. Zdaj pa tega ni več.

Kar je razumljivo, saj ste uspešni na svojem področju. Kaj menite, da je potrebno za uspeh?

Predvsem moraš imeti rad to, kar počneš. Tako rad, da bi to počel tudi, če te nihče ne bi plačal za to. Res pa je, da nisem imel veliko izbire, saj to, kar počnem, delam v redu, kaj drugega pa ne. Delam to, kar znam delati. Marsikdo najbrž pozna občutek, ko delaš nekaj, v čemer uživaš, saj takrat čas teče drugače. Veliko delam, ampak je vredno, ker v tem uživam.

Študirali ste slikarstvo. Vam je znanje, ki ste ga pridobili v času študija, zelo koristilo?

Zelo. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sem zaživel, veliko sem se naučil. Moja mentorica je bila Metka Krašovec, ki me je ogromno naučila. Na Zahodu so začeli opuščati klasični pristop k študiju, zato smo ljudje z Vzhoda tam zaželeni, ker imamo določeno znanje.

Kaj bi študirali, če ne bi bili sprejeti na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje?

Nisem imel druge možnosti. Prvič nisem bil sprejet, zato sem takrat delal, v drugem poskusu pa mi je uspelo. Nikoli nisem želel početi nič drugega.

Vaša žena je prav tako slikarka, za spot Doom&Gloom je naredila ilustracije. Še sodelujeta?

Trenutno ne, ker imava dve punčki, ki zahtevata veliko časa in pozornosti. Ko bosta nekoliko večji, pa bova z veseljem spet sodelovala.

Ste v Mariboru zadovoljni ali pogrešate London?

Občasno zelo pogrešam London, vendar sem tudi tam pogrešal Slovenijo. Pomembno je, da ne živiš v Mariboru in si želiš stvari, ki so v Londonu. In obratno. Družinsko življenje je umirjeno in je zame tukaj lepše, kot bi bilo v Londonu.

Ko ste delali za Stonese pet noči niste spali, da bi vse naredili pravočasno. Najbrž to ni edini projekt, ki je zahteval delo v nočnih urah.

Seveda ne. Če bi tako delal ves čas, bi težko zdržal. Ker pa je to občasno, je mogoče. Včasih so lahko dolgotrajni projekti naporni, kar je odvisno od naročnikov in njihovih pričakovanj. Vsi ustvarjalci so vajeni čudnih urnikov. Dokler projekt traja, nimam prostih vikendov. Ko ga zaključim, pa si lahko vzamem kakšen prost teden. Naporno je delati več mesecev brez premora, zato je treba poslušati sebe, si vzeti čas zase in za družino. Moja žena mi pri tem pomaga in me prisili, da se ustavim.

Se znate po končanem projektu pohvaliti?

Težko se pohvalim, ko je projekt zaključen, potrebne je nekaj distance. Čez nekaj časa namreč lahko prepoznam v nekaterih stvareh, za katere sem mislil, da so slabe, dobre stvari. Pomembno je, da na dan, ko je potrebno predstaviti projekt, dam vse od sebe, saj si tako pozneje ničesar ne očitam.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord