S.A.R.S.: "Širimo ljubezen in združujemo tisto, kar poskušajo politiki razdreti"

Vsaj tako sem mislila. A podobno kot se zavem po vsakem intervjuju z nekom "velikim", je bilo tudi tokrat. Žarko Kovačević je – čeprav rad poudari, kako zelo ne mara intervjujev – v resnici zelo prijetna osebnost.

Pevec zasedbe Sveže Amputirana Ruka Satrianija, ki jo bolje poznamo kot S.A.R.S., je še enkrat dokazal, zakaj veljajo za enega najbolj priljubljenih avtorskih bendov na prostoru nekdanje Jugoslavije.

Tako so S.A.R.S. – Sveže Amputirana Ruka Satrianija – dobili ime 

Srbska zasedba S.A.R.S. se skriva za okrajšavo, ob kateri marsikdo naguba predel med obrvmi in skomigne z rameni. Ne, ne gre za sars kot respiratorno infekcijsko bolezen. Gre za sveže amputirano roko legendarnega kitarista Joa Satrianija.

Ta se v njihovem imenu benda ni znašla kot žaljivka ali grožnja. Ime so dobili tako, da je imenitni Satriani ravno takrat nastopil v Beogradu in tedanji člani so se šalili, kako bi mojstru strun amputirali roko in jo našili njihovemu kitaristu. Tako je nastal S.A.R.S.

Žanrsko jih boste res težko popredalčkali, njihova besedila so pogosto družbeno kritična, pa tudi šaljiva in takšna, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti.

S.A.R.S. je v Ljubljani na odru Kurzschlussa v razširjeni zasedbi predstavil težko pričakovani album Glava. Še preden se je v dvorano Gospodarskega razstavišča zgrnila množica oboževalcev, smo pokukali na njihovo tonsko vajo in poklepetali z njihovim frontmanom Žarkom Kovačevićem. 

S.A.R.S. ste od izdaje debitantskega albuma v zadnjih desetih letih nanizali več kot 600 koncertov in trenutno veljate za enega najbolj iskanih avtorskih bendov na prostoru nekdanje Jugoslavije. S čim ste si prislužili tak status in kakšna mora biti glasba, da prebudi ljudi in jim seže v srce? 

Glasba mora biti na prvem mestu iskrena. Pa seveda tudi skomponirana tako, da se nas dotakne. Kaj točno to pomeni, nihče od nas zares ne ve. Najraje pa ustvarjamo glasbo, ki odraža to, kar čutimo, in rezultat tega je, da nas imajo ljudje radi. To, da toliko ljudi uživa v naši glasbi, je v resnici največja zmaga vsakega ustvarjalca. 

Vaša glasba se meša med etničnimi ritmi in primesmi popa, rocka, reggaea, bluesa, jazza in hip hopa, a nikoli se niste radi žanrsko opredeljevali … Je lažje ustvarjati, če si puščate tako odprte roke?

Po vseh teh letih nas vedno vleče v neko smer bolj kot v drugo in imamo žanre, ki so nam ljubši. Hkrati pa se trudimo, da ne ustvarjamo vedno enakih stvari in v resnici želimo biti raznoliki.

Všeč nam je, da se nikoli nismo žanrsko opredelili. 

Že če pogledate tri največje hite zasedbe S.A.R.S. – Lutka, Perspektiva in Buđav lebac, gre za tri popolnoma različne pesmi. In to nam je super. Če bi se omejili z enim, dvema žanroma, bi si naredili večjo blokado za ustvarjanje. Tako nam je igranje z ustvarjanjem različnih stvari še danes zanimivo.

V čem vi najbolj uživate kot glasbenik in kaj iz glasbene industrije vam gre res na živce?

Uživam v nastopih, to je vrhunec vsega. Izmenjava energije z ljudmi z odra je razlog, zakaj sem v tem poslu. To te vodi naprej. Vse ostale stvari, ki niso povezane zgolj z glasbo, pa znajo biti kdaj v breme.

Ogromno potujemo in si lomimo hrbte v kombijih, medtem ko premagujemo številne kilometre med koncerti, kar je lahko utrujajoče. Predvčerajšnjim smo nastopali v Zadru, smo pa izjemoma v Ljubljano prišli že dan pred nastopom, kar je super. Tako imamo malo več časa, da se po dolgem času končno lepo naspimo pred nastopom in za take dneve smo res hvaležni.

Ne me narobe razumeti, da to velja prav za ta trenutek, ampak na splošno nerad dajem intervjuje, sploh kadar nisem razpoložen, ali jih moram tipkati po mailu in ne v živo, še manj pa so mi všeč obiski tv oddaj. Najraje imam, da glasba govori namesto nas. Seveda pa je tudi to del posla. 

Pa pojdiva v čas pred vsem tem. Vaša slava se je začela z viralnim posnetkom pesmi Buđav lebac na omrežju Myspace. Danes je to spletni megahit z več milijoni ogledov na Youtubu. In čeprav je to za današnji digitalni svet nekaj povsem običajnega, je bilo imeti globalno viralen posnetek na spletu pred več kot desetimi leti nekaj RES posebnega. Kaj mislite, da bi se zgodilo s S.A.R.S., če bi se rodil danes, v dobi Instagrama, Facebooka, drugih družbenih omrežji in vplivnežev oziroma influencerjev?

Danes je skoraj vsak lahko viralen, a za tisti čas je bilo to nekaj neverjetnega. Mislim, da se na našem prostoru kaj podobnega v tistem času še ni zgodilo. Tega spletnega zvezdništva je danes ogromno. Večinoma so ti youtuberji neki reperji z milijoni oboževalcev. Če bi se to zgodilo danes, bi bil nekdo od nas verjetno nekakšen influencer za mlade. Verjetno bi imeli nek svoj Instagram ali Youtube kanal, nabirali bi sledilce in potem začeli delati glasbo.

To, kar je doletelo nas, da se je dobesedno čez noč začela norija in manija po Balkanu in prek njega, je bilo v tistem času res noro.

Res je, S.A.R.S. evforija je šla krepko prek meja Balkana. Kako vašo glasbo doživljajo oboževalci, ki sploh ne razumejo jezika?

Tisti najbolj goreči dejansko uporabljajo google translate (smeh). V Nemčiji sem lani spoznal dva oboževalca, ki sta šla dejansko tako daleč, da sta uporabljala prevajalnik in nas spraševala, če sploh prav razumeta, ali gre spet za neke napake aplikacije, ki resnično zna kdaj ustreliti mimo.

Imamo celo oboževalce iz Brazilije, ki so ustvarili skupino S.A.R.S. fanclub. In to prav Brazilci, ne "naši" izseljenci. Nekaj res gorečih imamo celo na Japonskem, kar mi je popolnoma nepredstavljivo. Res je sijajno, kako lahko komunicirata zgolj glasba in naša energija, četudi ne razumejo niti ene besede. 

Imate morda kakšen ritual, preden stopite na oder?

Kakor kdo. Sam bi sicer moral večkrat ogreti glas, pa tega ne počnem prav pogosto, oziroma sploh ne. Spijemo pijačo, se sprostimo in gremo. Nič posebnega. Tehnično se pripravimo že prej, radi pa imamo, da je vzdušje prej karseda sproščeno, da nas čim manj stvari vrže iz tira.

Kje najraje nastopate? Pred večtisočglavo množico ali v intimnih družbah? 

Odvisno, kdo je v občinstvu. Lahko je to 100 ali 200 ljudi proti večtisočim, resnično je odvisno, kdo te posluša in kaj dajejo od sebe. Seveda da več ljudi nek drugačen občutek, večja je evforija, če te spremlja osem tisoč ljudi, ki dihajo s tabo.

Všeč mi je ta občutek pripadnosti plemenu.

Katera je tista pesem, ob kateri množica vsakič znova ponori? 

Nedvomno je to Perspektiva. V živo je to res poseben občutek. Nek svoj duh ima tudi Lutka, ki ima na Youtubu tudi največ ogledov, mislim, da nekje prek 55 milijonov. 

Katera je vam trenutno najbolj pri srcu?

Trenutno je to Veruj mi, čisto sveža pesem z novega albuma Glava. Pravkar smo tudi objavili videospot zanjo. In mislim, da ima potencial, da postane eden od naših novih hitov.

Pred tremi leti ste izdali Poslednji album in prestrašili oboževalce, da je to to. Konec S.A.R.S.! A strah je bil odveč, pravkar ste kot rečeno izdali nov album z imenom Glava. Kako je nastal?

Poslednji album ni bil zadnji. To smo potem tudi pojasnili in namesto albumov smo raje objavljali single. Danes gre v tem glasbenem svetu vse zelo hitro, vsi izdajajo samo še single. Mi smo mislili, da se moramo temu prilagoditi. Poskusili smo s tremi singli, a ugotovili, da to za nas ne deluje. 

Z Glavo smo zbrali vse ideje, ki so se nabrale v tem letu ali dveh, ko nismo izdali ničesar. In nato izdali nov album. Ta forma albuma nam je res najbolj všeč.

Poskusili smo drugače, a smo se vrnili na to, kar čutimo, da je prav.

Glava govori o našem trenutnem razpoloženju, o tem, kar se nas v tem trenutku dotakne. Tak način mi je ljub, saj te tako vsak album popelje nazaj v neko obdobje življenja, ko so pesmi nastajale. Ne vem, koliko ljudem to prikliče spomine na čas, ko so pesmi nastale, ampak nam jih. In v tem je čar glasbe.

Odločili smo se tudi, da v Glavi ne bo nekih žalostink in socialnih tem, saj smo dojeli, da se v desetih letih, kar naslavljamo te teme, v resnici ni veliko spremenilo.

Kar smo peli pred desetimi leti, še danes obstaja in tu ni napredka. Zato smo se odločili, da to zgodbo obrnemo drugače. Da tokrat ponudimo rešitve, ne le izpostavljamo težav.

Za vami je že tonska vaja, ko sem uspela pokukati iz zaodrja, bo tokrat na odru precej več ljudi kot sicer, kar 12! Kakšna posebnost je to?

Vaja je bila odlična. Vse naše pesmi so napisane tako, da imaš pihalno sekcijo, medtem ko imamo na nastopih v klasični S.A.R.S. zasedbi zgolj trobento. To pihalno sekcijo in spremljevalne vokale na odru pri nekaterih pesmih zelo pogrešamo. Ko imamo torej možnost nastopiti v kompletu, s pesmijo v popolnem aranžmaju, je res nekaj posebnega. Odločili smo se, da bomo v razširjeni zasedbi zdaj igrali karseda pogosto.

Prvič smo nekaj podobnega, le s polakustično različico, naredili v Zagrebu. Imeli smo godalni kvartet. Tu bomo imeli klasičen set z razširjeno zasedbo, kar bo nekaj, česar nismo naredili še nikjer in nikoli!

Po čem si želite, da se vas oboževalci spomnijo čez 50 let? 

Mislim, da širimo pozitivno zgodbo, prebijamo predsodke in združujemo tisto, kar so in še danes poskušajo politiki razdreti in razdeliti. Mi se doživljamo kot bend, ki združuje ljudi. Naše glavno poslanstvo in sporočilo je, da širimo mir in ljubezen, kamorkoli pridemo. 

Res ne vem, zakaj ne marate intervjujev, saj vam prav lepo tečejo tudi besede brez glasbene spremljave … Ljudje vas namreč poznajo skozi glasbo, vendar je slišati vaše misli brez glasbene podlage nekaj čisto drugega.

Pa res (smeh)! Verjamem, da ljudi morda res kdaj zanima tudi druga plat, da nas spoznajo tudi skozi neko ozadje.

S.A.R.S. prihaja iz Beograda. Večina Slovencev ob misli na srbsko prestolnico najprej poveže splave in "čevape" na Skadarliji. Pa skleniva ta intervju z vašimi namigi, oziroma najljubšimi kotički belega mesta … 

Vse, razen splavov! (smeh). No, malo šale, pa vendar ne daleč od resnice. Slovenci imate lepa in urejena mesta, čudovito naravo, od gora do celo nekaj morja, imate vse. Hkrati pa je Slovenija precej mirna dežela, kar se tiče nočnega življenja. Ko Slovenci pridete v Beograd, je zato jasno, da boste izkusili tudi nekaj divjega srbskega nočnega življenja, zato so vam splavi tako privlačni. Ti so od devetdesetih naprej postali nek zaščitni znak mesta.

Sam iskreno ne obiskujem veliko tega. Pred kratkim sem bil zunaj s prijateljem, ki prihaja iz Avstralije. In po pol ure sem se pobral domov (smeh). V Beogradu je veliko lepših krajev, ki so vredni obiska. Sam imam raje nek bolj sproščen ambient.

Ob lepem vremenu je obiska vredno na primer umetno jezero Ada Ciganlija. Tudi Kalemegdan, trdnjava v središču mesta, ki stoji ob sotočju dveh velikih rek Donave in Save in od koder se odpira lep razgled na mesto, je vreden obiska. Pridite in se prepričajte.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord