Boštjan Pižama: "Stand-up si je na televiziji že izboril mesto, a v bolj revialnem smislu"

Ob silnem razcvetu domače stand-up komedije in njenem spajanju z gledališkimi, televizijskimi in spletnimi formati na naših televizijah še nismo uzrli niti enega TV -speciala, kot preskoku uspešnic s stand-up odrov na male ekrane pravijo v tujini. Prvi menedžer stand-up scene, oče festivala Panč in vodja stand-up kluba smeha 10ka Andrej Težak - Tešky je zagrizel v izziv z Boštjanom Gorencem - Pižamo in vse kaže, da se bo kot prva domača stand-up TV-specialka v zgodovino vpisala Pižamova uspešnica 50 odtenkov njive.

Boštjan, zakaj je končno napočil čas za prvi slovenski stand-up TV-special?

Stand-up si je na televiziji že izboril mesto, a v bolj revialnem smislu, kjer komik dobi od pet do deset minut (Planet stand-up) ali kot popestritev oddaje. Dolgometražno si je utrl pot z roasti, kjer pa imajo komiki tudi omejen čas nastopa. Gledali smo tudi prenos Vidovega in Denisovega Udara po moško s Kongresnega trga, ki pa ni bil režiran posnetek dvoranskega šova. Zakaj se ni za celovečerno predstavo odločil že kdo drug, ne vem, pri meni pa je po dveh in pol letih nastopanja s 50 odtenki njive dobilo obliko, ki jo želim ohraniti.

Je izbira Festivalne dvorane načrtna? Predstava je doma v SiTi teatru, ste pa tam že izvedli specialko ob Zimskem Panču.

S Festivalno dvorano imava precej buren odnos. V njej sem vodil prireditve, za stand-up pa mi ni ležala. Dvakrat sem nastopal na Panču s četrt urnim setom, a mi ni uspelo ujeti prave energije. Potem pa so prišli lanski Odtenki, kjer je bilo vzdušje noro. Poleg tega smo z roastom Perice Jerkovića videli, da je primerna za snemanje stand-upa. Izbrali pa smo jo tudi, ker ima enkrat več sedežev kot SiTi teater, ki ostaja dom te predstave.

Koliko so zanimanje televizij za ta format spodbodli roasti? V tujini so najprej snemali specialke in potem roaste.

Smo svojski trg. V Angliji so prvi roast izvedli šele pred leti, pri nas pa smo začeli s tem formatom. Mogoče se televizije lažje odločijo za projekte, polne znanih imen, od katerih niso vsi komiki. Je pa res, da je z revialno stand-up oddajo, kot že omenjeno, led prebijal Planet TV.

Kaj je največj izziv pri prenosu take predstave na TV?

Najtežje je na TV prenesti atmosfero v dvorani. Imam že izkušnje z nastopi, kjer se je dvorana glasno krohotala, a se na posnetku smeha skoraj ni slišalo, ker je bila slabo ozvočena. Ko smo za Val 202 snemali Naval smeha, je bil naš prvi pogoj, da se sliši publiko. Uživanje humorja je skupinski obred in pomembno je čutiti vzdušje.

Bo predstava zaradi snemanja drugačna od 70 izvedb brez kamer?

Za ljudi, ki so si jo ogledali v prvem letu, bo precej novega, saj se material na odrih še medi in oplaja. Za TV jo bomo morali oklestiti na eno uro, toda prisotni na snemanju bodo deležni polne izkušnje.

Kaj se bo zgodilo, ko se bodo Odtenki zavrteli na TV? Ljudje ne bodo želeli več slišati teh zgodb ali bodo želeli, da jih še pripovedujete?

Za naslednje leto že priprav­ljam novo predstavo, tako da me ne skrbi, da bi izginil z odrov, posnetek pa zna dati Odtenkom še kak pospešek, da pridejo ljudje pofirbcat, kako predstava deluje v živo. TV-gledalci pa tudi niso delež- ni mojega zdravilnega znoja, ki ga priporočajo štirje od petih zobozdravnikov.

Katero predstavo želite videti na TV naslednjo?

Rojen v Jugi – ker bi ljudje morali videti več Perice Jerkovića.

Tri obvezne specialke

Bom izpustil klasična imena, ki jih pozna večina, in rekel:

1. Bill Bailey: Remarkable Guide to the Orchestra, ker ima zraven simfonike;

2. Patton Oswalt: Tragedy Plus Comedy Equals Time, ker je debel geek in smešen;

3. Chelsea Peretti: One of the Greats, ker je zelo meta.

Tekst: Gregor Zalokar
Foto: Marko Prijatelj, Tomaž Kos

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ