Svetlana Makarovič o življenju in neživljenju

Je z drugačnostjo kaj narobe?

Odvisno, iz katerega aspekta gledaš. Ženska je recimo drugačna od moškega, neumen človek je drugačen od pametnega, len človek je drugačen od vrednega, pošten človek je drugačen od lopova. Drugačnost je, kot bi se psi in mački prerekali, kateri je bolj drugačen od drugega. V tem pogledu zmaga mačka, ker je mačka še drugačnejša. Drugačnost je tema moje Balade o Sneguročki. Sneguročka je drugačna, ker se je rodila iz posilstva, zato ne zna imeti nikogar rada, in ker nima nikogar rada, je ljubljena.

Kako to?

Ljudje ljubijo to, kar je nedosegljivo. Kakor hitro pa pride pomlad in se odtaja, neha biti ljubljena. Je simbol pomladne žalosti, ki jo občutim vse življen­je, ker je zame pomlad strašen čas. Sem zimski človek, in ko krasne ledene sveče odpadajo v sneg, mi je zanje žal. Žal mi je, ko teče solza po njih in kaplja, potem pa vsa sveča pade dol in je konec.

Ampak balado končam z novim simbolom, s pomladanskimi zvončki, ki se v tisti ruski vasi recimo imenujejo sneguročke. Kar se pa drugačnosti tiče, je tudi drugačnost ljudi, ki so odvisni od denarja. Zelo so mi tuji in drugačni ljudje, ki jih zanima ekonomija, fiskalno pravilo, nepremičnine, mednarodni denarni sklad, bančništvo, slaba banka ... Ker nimam pojma, kaj je to, in me tudi ne zanima.

Gre za različne svetove?

To ni moj svet in težko najdem kontakt s takim človekom, že z mladim človekom, ki se vpiše na ekonomsko fakulteto, ker ga zanima prav to. Nekako še razumem, da koga zapelje, da se vpiše na pravo, ker je toliko naiven in misli, da sta pravo in pravičnost v kakšni zvezi. In tudi ogromno ljudi na sodišču išče pravico. To so taki nepoboljšljivi verniki, čeprav se kdaj zgodi, da zaprejo Hildo Tovšak. Ne zaradi poneverjanja, ker je ukradla bosanskim delavcem denar, ki so ga sami zbrali, si zasluži dosmrtno kazen. Tako gledam na to.

'Hendlajo' z denarjem sem in tja, sklepajo razne pogodbe, dobivajo provizije, to me ne zanima. Ampak ker je Hilda storila hudo ljudem, ki so bili res obupani, si zasluži dosmrtno ječo. Če bo zdaj res obsojena, se sprašujem, kakšen človek je advokat, ki si jo upa braniti? Sem pač drugačna, kot si ti drugačna. Vsak zase je drugačen, ker se vsak najprej vpraša: Kaj mislim? Šele iz tega izhajaš, da vprašaš drugega: Kako pa ti misliš? Če misliš tako kot jaz, potem nismo drugačni drug od drugega, in to dobro dene, malo občutka varnosti da.

Mar ni tako, da se običajno s prstom kaže le na nekatere drugačnosti?

Ljudje, ki so duhovno bedni, kažejo s prstom na ženske brez otrok, na geje, na Rome, na črnce. Šovinizem je vedno znak duhovne bede. Že to, da nekdo uporabi izraz Balkan, ne geografsko, ampak zaničevalno, čeprav mu najbrž ni neznano, da je balkanska kultura dosti bogatejša od slovenske. Recimo Bosna goji sevdah, ki je dragulj. Živel je skozi vojno in še vedno živi, pojejo ga mladi. Kako lahko en 'Slovencelj', ki ne pozna drugega kot narodno-zabavno glasbo, razume, kaj je to sevdah? In prav taki ljudje kažejo s prstom: Ja, Balkanci. Enkrat je na cesti ena ženska rekla: Janković ne more biti župan, je od spodaj. Doživela sem tudi, da je en rekel: Makarovič, saj že priimek pove, naj se vrne tja, od koder je prišla. To je bedasto, je pa znak duhovne impotence.

Nemalokrat se s prstom kaže tudi na tiste, ki si upajo jasno povedati, kaj si mislijo.

Obstaja duhovna, intelektualna hierarhija, duhovna elita, elitni ljudje, množica pa je običajno slepa, gluha, sovražna, šovinistična, rasistična.

Ste kdaj bojite sami sebe?

Sebe imam dostikrat na sumu, da bom ponovno naredila kakšno bedarijo, in to tako bedarijo, da se potem primem za glavo z vprašanjem: Kaj mi je bilo? Se tudi moram bati sebe, ker sem po značaju precej kolerična, čeprav mi ni videti, ker se obvladam. Znam pa biti zelo militantna. Včasih začutim prav morilski naboj in v tem pogledu si ne smem dati duška, razen v izjemnih primerih.

Recimo, če bi naletela na koga, ki masakrira žival ali otroka, se pravi nebogljenega, sem ga sposobna ubiti brez premisleka. Nikoli ne bi mogla ubiti ptice, človeka pa bi. Človeka prime, da bi posploševal. Mene so recimo tudi včasih kakšni 'ociganili'. Gre za lep stari izraz, ker so Romi bili sposobni koga 'ociganiti', saj so zviti, prefrigani, in ker so taki, so se zato tudi obdržali. Ampak vedno moram gledati posameznika. Enega Roma, enega Žida, enega človeka, enega Japonca, nikoli celotne skupine.

Govoriva o predsodkih?

To so predsodki. Zelo nevarno je, da rečeš, ko imaš opravka z Židi, ki so te tudi sposobni prinesti okoli: Seveda, taki so Židje. Iz tega se rodi holokavst, to je prvo seme holokavsta. Tudi Slovencev ne pustim posploševati. Medtem ko so Slovenceljni tista raja, ki ne razmišlja, ki je šovinistična, ki je bedasta in hudobna. Slovenceljna se je za bati, ker v življenju ne misli. Ne da v življenju ni prebral ene knjige, on pravi, da je pisatelj govno, ki nič ne dela, ki le sedi doma in piše knjige. O tej mentaliteti govorim.

Po drugi strani pa so ljudje, kot ste vi, ki znajo najti toliko bogastva v slovenski tradiciji.

Na žalost je tega zelo malo. Če bi krojila šolski program, bi za obvezni predmet določila slovensko ljudsko kulturo, kot imajo to Islandci. Oni enkrat na teden ves dan poslušajo, berejo in pripovedujejo islandske sage. To je stvar kulture. Slovenščina je krasen jezik, če ga znaš uporabljati, je tudi dosti arhaičen.

Za narod je pomanjkanje poznavanja slovenskih ljudskih balad katastrofalno. Že v vrtce bi obvezno uvedla poznavanje slovenske ljudske kulture in slovenskih ljudskih plesov, maturantje pa ne bi plesali dunajske četvorke po slovenskih cestah, temveč bi plesali kakšen slovenski ljudski ples. To bi bilo domoljubje v pravem smislu, ne pa domoljubje tipa Krkovič, v pokvarjenem smislu. Festival domoljubne pesmi je ena gnusoba, to ni nič. Prav bi tudi bilo, da bi različni ansambli imeli slovenska imena. Ne vem, zakaj si je treba dati angleška in francoska imena, kot da je slovenščina manjvredna. Zakaj je lahko vrhunski ansambel Bijelo dugme bil Bijelo dugme?

Je slovenščina spevna?

Slovenščina se mi zdi krasen jezik.

Če človek bere vaša dela, si gotovo lahko obogati besedni zaklad, saj precej črpate iz slovenske tradicije oziroma uporabljate že pozabljene besede.

Je še pobiranje dialektov, kar počne Iztok Mlakar in je genialno. Njegova primorščina je tako slastna, da bi ga kar naprej poslušala.

So pa tudi ansambli, ki se ukvarjajo z izvorno ljudsko glasbo.

Začelo se je z ansamblom Istranova, potem je bilo Trinajsto prase, tudi Katalena je ena izmed njih, ki išče nove poti in je zelo inovativna skupina.

Mar niste s Kataleno tudi sodelovali in celo nastopali z njimi?

Radi se imamo. Kadar se umetniki med sabo vzljubijo, je to pravo. Tako je zdaj z ansamblom Mar Django Qvartet, s katerim sodelujemo pri Sneguročki. Oni pojejo svoje pesmi v ruščini, jaz govorim svojo Sneguročko in svojo poezijo v slovenščini, smo povezani in hkrati samostojni vsak zase, kar se krasno ujame. Vzljubili smo se, ker drugače ne gre. Tudi ko smo v Mini teatru delali Sapramišjo srečo in sem včasih prišla na vaje, smo se vzljubili. Drugače ne gre. Ne moreš se braniti proti temu, ko te nekdo očara s tem, da z radostjo išče nove stvari, kot je Violeta Tomič vmes med vajo v vlogi Regice rekla: Kvakato ergo kvak. Genialna domislica.

Ste te dni šli kaj na vaje v Slovensko mladinsko gledališče, kjer ravnokar pripravljajo predstavo po vašem tekstu Škrat Kuzma dobi nagrado?

Ne, je pa pri meni bil igralec Ivo Godnič in me vprašal, ali si lahko privošči kaj svobode. Rekla sem mu, naj dela, kar če, ker bo gotovo sijajen. Te predstave se veselim, mislim pa, da je Ivo v njej kuharski škrat.

Če sva že pri hrani, se še spomnite obdobja, ko ste jedli kremšnito za kremšnito?

Nisem mogla nehati, bila sem sita, pa sem se še basala. To je bilo v glavi, ker je kremšnita za povojne otroke bila nekaj nedosegljivega. Takrat je bilo dobiti jajce na krožnik nekaj nedosegljivega, kaj šele, da bi jajca porabili za kremšnite. Gre za tisto: Zdaj pa lahko pojem toliko kremšnit, kolikor jih hočem, pa če crknem. Ni dosti manjkalo, pa bi res crknila. Nisem hotela nehati, hotela sem si dokazati, da jih lahko pojem, kolikor hočem, in da mi jih nihče ne sme vzeti. Gre za strah, da bo nekdo prišel in rekel: To ni tvoje, to je moje. Sem pa tudi plačala s slabostjo v želodcu, kar je tudi edino prav. To se nekje neha. Ko se enkrat napokaš kremšnit, si tega potem za vse življenje odrešen.

Gre le za eno obdobje v življenju. Mar ni prav, da gremo v življenju tudi skozi neprijetne stvari?

Tako je bilo tudi v ljubezni, pri seksu, povsod ... In prav je, da smo dali tudi to skozi. Vse to nas določa.

V kakšnem smislu?

Česa smo se naučili. Kremšnite niso bistvene. Bistveno je to, da sem si dovolila pisati poezijo v verzih in z rimami, kar je bila nezaslišana svoboda, ker je takrat veljal le svobodni verz. V šestdesetih letih je svobodni verz preplavil svet, meni pa je bila lepa melodika ljudske pesmi, ritem, rime, vsega, ker se pesem zapoje. Ko jo prebereš, ti odzveni v duši, nosi muziko s sabo, kot tudi sama slovenščina nosi muziko. Slovenščina je zelo onomatopoetski jezik. Recimo rime na i so lahko zelo igračkaste, lahko pa so grozljive. Tako kot se v ciklusu Lovec na ljudi vse rima na i. Ta i je pošasten, ubijalski. Bomo videli, kako bo v Mini teatru aprila z Lovcem na ljudi. Seveda ne gledam naprej, nimam več prihodnosti, živim le tukaj in zdaj. Pač, mislim mesec, dva vnaprej, če bom še živa, bom pač poskušala to narediti.

Ste v redu?

V redu, zlasti če pomislim, kako hudo je že bilo. Kdaj je pa sploh v redu.

Kaj pa zdravstveno?

Zdravstveno pač nisem v redu, ampak to se prenese.

Kar ste navajeni stisniti zobe?

Že kot otrok sem kar naprej uhajala od doma, ker me je mati psihično zlorabljala, in sem to občutila kot pritisk. Nekaj časa ji je to uspevalo, potem pa sem se začela prebujati in upirati. Bila je zagrizena klerikalna katoličanka. Imela sem pošastno klerikalno katoliško vzgojo, to je bila mamina, medtem ko je papa preklinjal Boga. Rasla sem nekje vmes.

Mar se niste naredili povsem po svoje?

Ja, naredila sem se po svoje. Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje. Hudo je, ko zgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči. Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši. Ko nehaš moliti, začneš preklinjati. Molitev sem nadomestila s kletvijo in sledila svojemu papanu, ki je bil Primorec.

Je šlo za osvobajanje?

To je amputacija, če tega ni, se zagnoji in pride do gangrene.

Verjetno to ni edinkrat, ko ste stisnili zobe?

Ko gledam nazaj, mi je zelo pomemben rek, za katerega ne vem, kje sem ga slišala: Nič ni hudega, če padeš, ampak moraš vstati. Ne le ležati in jokati, s tem, da se najprej začneš plaziti, potem pa se spraviš na noge in greš naprej. To je potem nova etapa v življenju in je za ene stvari lažje. Tisti hip, ko padeš, pa se ti zdi, da je konec. Kot je bilo po operaciji, ko me je zadela kap in sem si rekla: Kaj naj zdaj? Naj živim ali naj umrem ali kaj?

Takrat je bil pri meni prijatelj, Primorec, in rekel: Ti kar živi, brez življenja ni življenja. Temu sva se dobro nasmejala. Humor me rešuje. Je pomemben, kot je pomembno, da je včasih kaj tako smešno in se moraš zasmejati. Meni je recimo gledati republiški zbor tako smešno, da se od srca nasmejem. To mi je zabavno in me na neki način spravi v dobro voljo. Če na primer vidim čivavo, ki se grozno razburja, sem ves dan dobre volje. Če vidim tisti koničasti gobček, ki ne ve, da je majhen, kar je tako luštkano.

Glede značajev živali in ljudi ste dober opazovalec in vedno najdete primerne prispodobe.

Včasih sem tudi 'žleht'. Poleg muc hranim tudi ptice. Na eni strani hranim ptice, na drugi pa mačke. Če kakšna neumna ptica zaide na mačjo stran, maček dolgo časa preži in le s končkom repa maha sem ter tja. Potem skoči in zgreši ... Potem sem tako dobre volje.

Ste vi kdaj na kaj prežali in potem zgrešili?

Milijonkrat! Če štejem, kolikokrat sem recimo hotela koga na vsak način osvojiti, ker sem bila vanj zaljubljena. Zaljubljala sem se v vse živo. Pač pride, to je v hormonih, je pa to prekriti nagon po oploditvi in nič drugega, ampak mi smo civilizirani in temu rečemo zaljubiti se. Če pomislim, kako sem se za kakšno družbo 'upicanila', hotela biti šarmantna, pa je tam sedela ena siva miš, v jopici in s kapo, on pa je šel z njo. Ne z mano. To je tako, kot tista mačka, ki je prežala: Ga bom ujela. Nikoli nisem ujela tistega, ki bi ga hotela. Nikoli!

So se kdaj v vas zagledali drugi, ki jih niste opazili?

Ja, včasih. Nisem razumela, kaj ta človek vidi na meni. Kaj mu pa je, je blesav? O Sneguročki vsi fantje sanjajo, ker je nedosegljiva, ker ne zna imeti nikogar rada, potem pa si ta mladenič Aleksej vbije v glavo, da jo pa bo on osvojil. Snegoročka reče: Pusti me, Aleksej, ti bodo ustnice zmrznile, kaj boš pa potem? Še vedno je hodil za njo, zraven pa je Aleksej, zaročen z bogato lepo kmečko hčerjo Akulino, ki gre v jok, ker se ne zmeni za njo. V življenju je zelo redko kdaj, da se dva zagledata drug v drugega v prvem hipu. Meni se je to zgodilo le enkrat v življenju, pa nikoli več.

Je to bilo s pesnikom Gregorjem Strnišo?

Bilo je na prvi pogled. Meni se je zdel tako krasen, imel je svetle oči, goste črne obrvi, goste kodraste lase, z mano je bilo v hipu konec. Bili smo v Slonu, v baru. Osvajal me je njegov prijatelj. Še opazila ga nisem. Z Gregorjem sva sedela za mizo in sva se le gledala. To je trajalo dve leti in pol, skoraj tri leta, preden sva pojedla smetano.

Je bil do vas pošten?

Bil. Kadar ni bil pijan, je bil krasen, ampak imel je obdobja, ko je morilsko pil, takrat se je pač spremenil v beštijo, kot vsak človek. Po tistem obdobju sploh ne pijem alkohola, zelo redko kozarec kakšnega posebnega vina.

Sta bila skupaj, ko ste igrali v predstavah na njegove tekste?

Ne, ampak sem že pisala poezijo. Igrala sem v njegovem Samorogu in Žabah. Ko sem igrala v Samorogu, sva bila še zaljubljena, v Žabah pa sva bila le še prijatelja. Dolgo sva bila prijatelja, dokler me ni njegova žena z intrigami spravila stran. Hotela ga je imeti le zase.

Vam ni lagal glede otrok?

Ko sva bila le prijatelja, bi še enkrat spal z mano. Rekla sem mu: Zdaj pa ne bi, ker to ni več tisto, kar je bilo, razen tega si ne želim še enkrat zanositi. Rekel je, da ne morem zanositi, ker je naredil vazektomijo. Če imaš vazektomijo, nikoli več ne moreš imeti otrok. Ko se je poročil, pa je imel punčko, ki je bila izrezani on.

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel