TipoRenesansa, kjer nastaja prav posebna umetnost

Kako se je začelo?

Začelo se je tako, da sem slučajno spoznal človeka, ki je leto dni za tistim, ko sem ga spoznal, postal moj učitelj kaligrafije in klesanja črk v kamen. Ta zgodba se je odvijala v Antwerpnu. Prosil sem ga, naj me vzame za vajenca, in me je vzel. Živel sem v eni izmed ozkih hišic. Zgoraj sem stanoval, spodaj pa je bil atelje, kjer me je čez dan poučeval, gledal sem namreč, kaj dela. Poučeval me je kaligrafijo – lepopis in načrtovanje črk ter klesanje črk v kamen. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem delal pri zdaj že pokojnem mojstru, kamnoseku Udovču v Naklem pri Kranju, kjer smo delali vrhunske kamnoseške stvari. Tam sem svoje znanje iz klesanja črk razširil na celotno kamnoseštvo. Tega je že 20 let.

Ste nadaljevali pri nas?

Za nekaj časa sem malo prekinil in šel študirat. Diplomiral sem na umetnostni zgodovini in bibliotekarstvu. Nekaj časa sem delal kot bibliotekar v Slovenskem etnografskem muzeju in se hkrati ukvarjal s kamnoseštvom. Na neki točki dvojno življenje ni šlo, zato sem se pridružil ženi, oblikovalki Maji Licul, v njenem studiu, kjer sva skupaj delala, dokler ni pred tremi leti zaživela tiskarska zgodba.

Tiskarstvo se mi je začelo odvijati zelo hitro in v zelo kratkem času, zahtevalo pa je pozornost. Vse dneve sem bil na terenu, zbiral opremo, delal intervjuje in fotografiral. Želel sem preveriti, kaj od opreme je na voljo. Ko sem imel delavnico v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, mi je nekdo povedal, da v njihovi ulici en gospod dela s starimi stroji. Gospod Vanja Lesar je vmes umrl, spoznal pa sem njegovega soseda, ki je tudi ročni stavec. Ta me je potem predstavil njegovim kolegam, stavcem in tiskarjem. Odločil sem se, da kupim stroj Heidelberg Tiegel, format A4, ki je star 60 let, čeprav takrat niti nisem vedel, kje se vklopi. V nekaj letih sem se moral veliko naučiti, začel pa sem iz nič.

Kako ste se učili?

Imel sem mojstre, ki so mi pomagali, in bil sem zvedav. Svojo energijo sem popolnoma posvetil ohranjanju tiskarske dediščine, predvsem pa delam z visokim tiskom, ker mi le ohranjanje ni zanimivo, saj bi potem imel muzej. Zanimivo se mi zdi, da se ta tehnika uporablja in se pri oblikovanju upoštevajo vse prednosti, kot so ročna izdelava, majhne serije, poseben občutek pod prsti na papirju, ker je odtisnjen z ročno vstavljenimi črkami v črnilu ... in tudi slabosti te tehnike. Sam v glavnem iščem prednosti v močnem odtisu.

Odtis je specifičen, pri oblikovanju pa ne moremo dosegati toliko prelivov in barv kot pri sodobnih tehnikah in je fino, da smo tako omejeni. Sicer pa delamo na papirjih, debelih tudi po nekaj milimetrov, na katerih drugi stroji ne morejo delati. Papirji, ki jih uporabljamo, so običajno tudi boljše kakovosti, recimo bombažni.

Kako se pripravljajo črke za tisk?

Dva načina dela sta: ali besedilo postavimo iz svinčenih črk, ki jih imam štiri, pet ton, drugi način pa je, da se slike in tudi besedilo tiska s kovinskih plošč, zdaj so to polimerne plošče. Še posebej drugi način je bolj moderen in omogoča, da uporabljamo tudi črkovne vrste v svincu.

Kakšna je priprava za tisk s svinčenimi črkami?

Svinčene črke, ki so kot paličice, moramo najprej zložiti in jih zapreti v okvir, da stojijo pri miru.

Kako ste dobili informacije?

Veliko informacij sem dobil v Tehničnem muzeju Slovenije v Bistri, ker so ravno končali pripravo stalne tiskarske zbirke in sem veliko sodeloval s Tinetom Orehovcem. Sicer pa po svojih kanalih.

Kaj ste izvedeli o tiskarskem poklicu?

Izvedel sem, da ne gre le za en poklic. Da je lahko nastala knjiga, je bilo potrebnih kar 15 različnih poklicev. Danes so od teh poklicev živi le še poklici, ki se tičejo knjigoveštva. Ročnega knjigoveštva je na srečo še kar nekaj, saj so še vedno stari zvezki, ki jih je treba vezati, in knjige, ki jih je treba obnoviti. Tudi pri povsem sodobni knjižni produkciji je lahko še kar nekaj ročnega dela. Recimo trde platnice se že delajo tako. Tako, da so knjigovezi ostali, vsi drugi profili pa so se prekvalificirali.

Kaj počnete v svojem studiu?

Poučujem in imam različne delavnice, poleg tega pa imam lastno produkcijo. Oblikujem različne tiskovine, ki jih prodajam v studiu in na drugih mestih, upam pa, da bom začel tudi v tujini. Sicer tudi tiskam za druge po naročilu, ker v Sloveniji ni prav veliko prostorov s takšno naravnanostjo, pravzaprav sem edini. Tudi oblikovalci so začeli to opažati. Ljudje bi si radi natisnili poročna vabila po starem načinu, tiskam pa tudi vizitke in različna vabila, razglednice, ki so povsem posebne, rokovnike, plakate ...

Ste neke vrste živi muzej?

Besedi muzej se zelo izogibam, ker z muzejem nimam praktično ničesar skupnega. Oni imajo povsem drugo poslanstvo, predvsem zbirajo in predstavljajo določeno vsebino. Ko gre predmet enkrat v muzej, se ga ne sme dotikati. Tukaj je vse dotakljivo, vse funkcionira in se s poslanstvom muzeja nikoli ne identificiram, tudi nikoli se nisem nameraval. Izogibam se tej besedi, tu je pač oblikovalski studio, ki ima namesto sodobnih tiskalnikov staro tiskarsko opremo.

Kaj še spada v vaše poslanstvo?

Drugo poslanstvo tega prostora je ohranjati nekaj znanj, ki so povezana s knjigo: povsem tiskarska znanja, kaligrafijo in ročno vezavo. Do nedavnega smo imeli tudi delavnice oblikovanja črkovnih vrst, ki so bile mednarodne, kar je tudi zelo pomembno. Ljudi, ki obvladajo tehniko visokega tiska, poskušam spodbujati, da pridejo sem in me veliko naučijo, da lahko to znanje posredujem naprej. Nimam pa toliko časa, da bi raziskal zgodovinski vidik do konca, ker si moram zaslužiti plačo, saj nisem plačan za raziskovanje. Raziskujem bolj sproti, predvsem je mišljeno, da preživim od poučevanja, produkcije in od dela za druge in zase.

Kamne še klešete?

Kamen je še vedno prisoten, še vedno imam naročila za različna kamnita korita in plošče, vrtno galanterijo, za napise za sklepnike portalov, hišne številke ...

Kako se vidite?

Rad delam stvari, ki so narejene v tehniki visokega tiska. Upam, da bo vrednost te tehnike spoznalo čim več ljudi in da se bo tudi v Sloveniji začelo obračati tako, kot se v Angliji, Franciji, Ameriki, Nemčiji ...

Tam je naročanje vizitk, poročnih kompletov, vabil in preostalih stvari, ki spadajo zraven, ter menijev za restavracije že dolgoletna praksa. V studiu delamo tudi ovitke za plošče in zgoščenke, tukaj nastajajo posebni plakati, dosti je narejenih na roke.

Ena izmed stvari, ki jih počnemo, je tudi tiskanje z gradbenim valjarjem, kar običajno speljemo v sklopu Festivala črk. Še eno poslanstvo tega prostora je. Tukaj se nabira zelo veliko informacij. Včasih je bilo tako, da sem jaz zbiral, zdaj pa me najdejo kar same. Ljudje mi še vedno prinašajo zelo veliko opreme in starih dokumentov, fotografij, ogromno knjig. Gre za res fine priročnike in temeljno literaturo. Spodbujam jih, da to prinesejo, tudi če je le drobec.

Številni mi rečejo: "Tole je le tipometer, nič takega." Ampak v tiskarni brez tipometra ne bi mogel delati. Že košček orodja zelo veliko pomeni. Zato naj tega ljudje nikar ne mečejo stran, temveč naj poskušajo najti prostor, kamor bi se to lahko dalo in ohranilo.

Besedilo: Suzana Golubov

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ