Uroš Fürst: "To, kar nas zanima v življenju drugih, ima precej visoko ceno"

Na družbenih omrežjih bi Uroša Fürsta iskali zaman, čeprav je materiala za objave veliko: poleg vlog v Drami, ki je njegov gledališki dom že 20 let, programsko vodi SiTi teater, s katerim je več kot 700-krat nastopil v priljubljenem Jamskem človeku; pojavlja se na tv-ekranih in v filmih - za glavno vlogo Uroša v Vajah v objemu je dobil vesno. Njegova prva ljubezen pa je bila glasba, h kateri se rad vrača: za klavir sede tudi v aktualni predstavi Življenje drugih.

Zgodbo, ki razmere v Vzhodni Nemčiji v času hladne vojne nekaj let pred padcem Berlinskega zidu prikaže iz druge perspektive, skozi oči "stasijevca", je leta 2006 na platna z velikim uspehom prenesel Florian von Donnersmarck - film Življenje drugih je dobil tudi tujejezičnega oskarja - za oder Male drame pa jo je zdaj priredil mladi, še ne 25-letni slovenski režiser Jan Krmelj.

Igrajo Janez Škof kot agent Gerd H. Wiesler, Saša Mihelčič kot igralka Christa-Maria Sieland in Uroš Fürst kot dramatik Georg Dreyman, ki se znajde na črni listi režima in mu začnejo prisluškovati. Ko že vse kaže, da je zaradi (pre)drzne poteze njegova usoda zapečatena, ga v zadnjem hipu reši skrivnostni "angel varuh" ...

"Ljubezen in umetnost lahko spremenita politiko tam, kjer se ta zares začne: v posamezniku. Nujno je prisluhniti temu, kar nas lahko spremeni. Nujno je prisluhniti temu, kar nismo," je v gledališkem listu zapisal Krmelj, ki v svoji odrski priredbi odmevnega filma tematizira tudi sodobno družbo nadzora, v kateri zlo nima več jasnega obraza, a se mu je morda prav zato še težje zoperstaviti.

O tem, zakaj nas življenje drugih tako fascinira, o velikem bratu našega časa, predvsem pa o njegovi aktualni in drugih odrskih ter filmskih vlogah, smo se pogovarjali z igralcem Urošem Fürstom.

Ansamblu Drame ste se pridružili leta 1999, Jan Krmelj se je rodil le nekaj let pred tem. Kako je sodelovati z režiserjem, ki pripada neki drugi generaciji in je še na začetku svoje karierne poti?

Imam to srečo, da trenutno precej časa preživim z mladimi, še z malo mlajšimi od Jana danes, nekje tistih let, ki jih je imel, ko sva leta 2016 prvič sodelovala pri projektu Utopia: Arheologija raja in se mi zdi, da se zato nekako lažje znajdem in sledim vrelcu mladostne zavesti … včasih.

Bistveno je, da leta ostanejo samo v osebnih dokumentih in to se nam je najbrž zgodilo pri procesu nastajanja te predstave. Razen v hecu, let nismo podoživljali. S Sašo sva ista generacija, Janez je malo starejši, Jan in Nika (Prusnik Kardum, asistentka režiserja, op. a.) sta malo mlajša, Diana (Koloini, dramaturginja) je pa ravno tam nekje vmes (smeh).

Kako pa ste ste lotili študija vloge pisatelja Dreymana? Gotovo ste videli von Donnersmarckov film, tam dramatika upodablja nemški igralec Sebastian Koch ... Ste se kdaj bali, da bi se ujeli v past posnemanja izvirnika?

Film je krasen. In to je bilo na začetku strašljivo. Kasneje v procesu pa je samo še kdaj pa kdaj na zadnja vrata potrkal, kot referenca. Zgodba je tista, ki je ostala kot ogrodje, v kateri nastopajo drugačni liki z istimi imeni.

Upam, da mi ne bodo očitali plagiatorstva.

Kot priljubljen igralec ste se že znašli v središču pozornosti tabloidov, ki secirajo zasebna življenja znanih osebnosti. "Kaj je tisto, kar nas pri življenju drugih tako tako močno privlači?" se Jan Krmelj sprašuje v gledališkem listu predstave. Kako bi vi skušali odgovoriti na to, sicer v tem kontekstu retorično, vprašanje?

To, kar nas zanima v življenju drugih, ima precej visoko ceno. V smislu rumenih medijev in družbenih omrežij, na primer. Takoj nam da možnost, da podoživimo nekaj, kar se ne dogaja nam, da o tem sodimo, da zavidamo in se po možnosti primerjamo in opredelimo. Skratka, napor.

Je pa gledališče najbrž obstalo tudi zato, ker tako radi gledamo življenja drugih, še posebej v živo.

Ta hip nas res ne nadzoruje Stasi, a zato naš vsak korak in misel spremlja denimo Google, ena od "živali brez obraza". Kako se sami branite pred velikim bratom sodobnega časa? Kakšen odnos imate, denimo, do družbenih omrežij?

Morda bo čez trideset let v Mali drami predstava, ki bo govorila o ljudeh, ki jim je YouTube izbiral glasbo.

Ne uporabljam družbenih omrežij in se zavedam, da sem za marsikaj prikrajšan, ampak hkrati čutim, da mi je v marsičem tudi prizanešeno. Bojim se, da je to pravzaprav skrajno neprofesionalno, ampak zaenkrat vztrajam.

Kaj pa Netflix in sorodne sodobne spletne platforme, ki so popolnoma spremenile način spremljanja filmske produkcije, ste jim naklonjeni?

Iskreno, da. Ne morem si več predstavljati, da bi lovil serijo na sporedu televizije, po možnosti vsak teden ob isti uri. Čeprav se mi pri nekaterih serijah zgodi prav to, ker so tudi ponudniki vsebin na zahtevo začeli s tedenskimi premierami. Najlepše je, da lahko nekaj pogledaš v svojem ritmu.

V kino grem pa še vedno zelo rad in nekatere filme pač moraš gledati na velikem platnu. V tem pogledu so pa spletni ponudniki zatresli trg. Ampak na koncu bo izbira kina preživela, upam.

Po malce daljši odsotnosti s filmskih platen smo vas tik pred koncem lanskega leta videli v dobro sprejeti kriminalki Korporacija. Se položaj v slovenskem filmu, kot slišimo zadnje čase, vendarle izboljšuje?

Slovenci načeloma domači filmski produkciji ne zaupamo, na žalost. Razlogov je mnogo, tudi upravičenih. Ker ni zasebnega kapitala v slovenskem filmu, je prepuščen izropani državi in politikom in zato je denerja premalo. Predvsem v predprodukciji.

Dobra zgodba se dobro gleda. Film je pomemben nosilec mentalitete naroda in včasih, ko gledam slovensko produkcijo, se tudi sam ne morem izogniti sramu in občutku, da zato, ker smo majhni, ne moremo imeti "velikih" zgodb.

V dveh desetletjih, kar ste del ansambla Drame, ste ustvarili številne vloge. Katera med njimi je bila za vas osebno najbolj prelomna oziroma pomembna in zakaj?

Najbolj prelomna vloga je vedno tista, ki jo zvečer igraš. Gledališče je v tem neizprosno.

To sem se morda naučill v teh dvajsetih letih. Vsak trenutek pred publiko je odlučujoč za naslednjega. V tem je smisel tega, kar počnem. In samo tak pristop mi je v zadoščenje. Zato so mi ljube tiste vloge, pri katerih uživam. Ni vedno lahko, ampak zato imamo vaje, da si to lahko zagotoviš.

Tudi 20. obletnica monokomedije Jamski človek, ki ste jo menda odigrali že več kot 700-krat (!), ni več zelo daleč. Je mogoče še vedno na odru najti vsakič svež navdih?

Jamski človek je danes morda bolj aktualen, kot pred osemnajstimi leti. Naslov izvirnika je Defending The Caveman, torej V zagovor jamskemu človeku.

V tem času, ko se nekatere klišeje razlik med spoloma na novo definira, predstava sporoča, da moški kljub vsemu nismo taki prasci in vabi nežnejši spol (a se to še sme reči?) k spravi in premisleku. Navdiha torej ne zmanjka.

Po vseh teh letih iste besede dobivajo nov kontekst. Še bolj smešen.

Vaš najbolj velikopotezen odrski projekt doslej je gotovo Faust v režiji Tomaža Pandurja. Kakšna je bila vaša izkušnja sodelovanja s pokojnim gledališkim velikanom? Ali je v vzhajajoči generaciji kdo, ki bi ga lahko nasledil?

Tomaž Pandur je velik gledališki umetnik v svetovnem smislu in hvaležen sem, da sem bil lahko delček njegove zgodbe. Predanost. Perfekcija. Iskrenost. Upam, da ima naslednike.

Jana (Krmelja, op. a.) sem v resnici spoznal kot Tomaževega asistenta pri Faustu. Ne bi se spuščal v primerjave, ker so nesmiselne, ampak druži ju izjemen čut za gledališko estetiko, tako prostorsko kot glasbeno.

V Pevčevih Vajah v objemu ste plesali tango, v Ivanovu in prej v Deklici s strunami smo vas slišali peti, v Življenju drugih pa na odru sedete za klavir (za predstavo je izvirno kompozicijo prispeval duo Silence, op. a.) ... Vas bomo morda nekoč videli v kabaretu ali muzikalu?

Z veseljem. Glasba je bila na nek način moja prva izbira. Upam, da se ji bom lahko nekoč oddolžil, da sem jo "prevaral" z igro in gledališčem in se ji bolj profesionalno posvetil in da posledično to ne bo odgnalo preveč gledalcev.

Pa tudi ples je krasna zadeva, sploh če te nihče ne gleda.

Kako se "odklopite" od vlog, na kakšen način si najlaže zbistrite glavo, ko imate malce daljše luknje v gledališkem urniku?

Pravzaprav se čas in denar pri meni izmenjujeta, ko enega ni, drugi je in obratno. To pravim zato, ker si v resnici želim potovati v kraje, kjer še nisem bil, odkrivati nove svetove, ljudi, naravo …

Ampak realno se moram zadovoljiti z bolj običajnimi načini odklopa. Glasba je pogosto prisotna. Dober koncert, savna, nova sezona ljube serije.

Preberite še: Eva Jesenovec v svoji prvi odrski glavni vlogi: "Soliranja" ne maram najbolj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord