Maja Ogrizek o učenju skozi zabavo: Z družabno igro spoznajmo Slovenijo

Koliko časa ste se ukvarjali z družabno igro Veliko potovanje po Sloveniji?

Z ekipo sodelavcev smo jo pripravljali skoraj dve leti. Ta družabna igra ni bila preveden projekt, kot je značilno za preostale knjige. Je povsem drugačen projekt založbe Mladinska knjiga, saj je v igri Veliko potovanje po Sloveniji v sistemu vprašanj in odgovorov zaobjeto celotno znanje, recimo Enciklopedije Slovenije, ki je nastajala več kot 20 let.

Glede na to, da je osnova igre zemljevid Slovenije, so vprašanja v glavnem s področja geografije?

Po zemljevidu Slovenije potujemo tako, da preverjamo svoje znanje z različnih področij spoznavanja domovine, med katera spadajo geografija, zgodovina, slovenščina in splošna razgledanost, veliko je etnologije oziroma starih znanj, ki v današnjem času spet postajajo bolj priljubljena. So tudi vprašanja z glasbenega področja in iz športa. Vsega skupaj je 2.700 vprašanj.

Se družina ob igri lahko združi ali se bo ob njej prepirala?

Igra je zasnovana tako, da spodbuja sodelovanje, kar je v nasprotju z marsikatero danes priljubljeno igro. Potrebno je nekaj tekmovalne žilice in nekaj strategije, ampak igro smo pripravljali tako, da predvsem spodbuja sodelovanje med igralci in po mojih izkušnjah tudi tisti najbolj jeznoriti nikoli ne vzkipijo. To ni igra Človek ne jezi se, ker v njej ni negativnih sankcij. Tudi če imaš smolo in dobiš vprašanje, na katero ne poznaš odgovora, se ne zgodi nič slabega, razen to, da ostaneš na mestu.

Pa vsaj izveš odgovor?

Odgovor izveš, ne glede na to, ali je igralec odgovor poznal ali ne.

Kar pomeni, da v vsakem primeru nekaj pridobiš, tudi če odgovora ne znaš.

Ja, igra ima številne didaktične smotre, ne le preverjanje znanja. Eden od glavnih je tudi opazovanje z udeležbo, kar pomeni, da so že na igralni karti napisani številni odgovori na vprašanja, zaradi česa bomo na marsikatero vprašanje znali dobro odgovoriti, če znamo dobro opazovati, hkrati pa je pri igri eden od didaktičnih ciljev sodelovanje med ljudmi, ki ga sicer v družabnih igrah pogrešamo. Za igro sta potrebna najmanj dva igralca, ki med seboj tudi sodelujeta, kar pomeni, da prideta do cilja, če si na nekakšen način pomagata.

Lahko rečemo, da je igra življenjska?

Je, uči nas tudi to, da če hitimo počasi in po pameti, le pridemo do cilja, da si je včasih treba vzeti trenutek za premislek in da je včasih treba prisluhniti sogovorniku.

Kateri ciljni skupini je igra namenjena?

Ciljna skupina so otroci od desetega leta ob pomoči staršev, samostojno nekje od 12 leta dalje, za starejše pa je zelo odprta. V igri bodo zase našle različne zanimivosti različne starostne skupine. Pri otrocih je veselje, ko pravilno odgovorijo, zelo izraženo. Otroci recimo zelo uživajo ob premikanju igralnih figur, medtem ko se odrasli po prvem, drugem krogu, lahko naveličajo in si igro prilagodijo tako, da odgovarjajo le na vprašanja.

To pomeni, da lahko igramo na več načinov?

Lahko si izmislimo povsem svoj način. Mi smo pripravili osnovna navodila, kako bi se naj za začetek igra igrala, da človek spozna sistem vprašanj in odgovorov, zapisan na karticah, potem pa si lahko vsaka igralna skupina pravila priredi po svoje.

Zakaj ste za ustvarjanje igre potrebovali skoraj dve leti?

Predvsem je bilo zahtevno iskanje tematik, ki enakovredno pokrivajo vsa področja vednosti; zgodovina, geografija, etnografija, jezik, ki po drugi strani tudi geografsko pokrivajo vso Slovenijo. Za področje osrednje Slovenije lahko odgovore stresamo tako rekoč iz rokava, zato pa v glavnem prebivalci osrednje Slovenije vemo bolj malo o vzhodni Sloveniji ali recimo o jugovzhodni.

Potrebnega je bilo ogromno iskanja, da je Slovenija enakovredno predstavljena, vse regije, vsi kraji enakovredno zastopani in da je igra tudi v tem smislu poštena. Hkrati sem želela, da so vprašanja zanimiva, da ko neko vprašanje preberemo, ni suhoparno kot v šolskem tekstu, ampak že s samim vprašanjem pritegnemo sogovornika k odgovoru in so hkrati vprašanja sestavljena tako, da ne lovijo na neznanju, temveč so spodbujajoča. Če pozorno poslušamo, je odgovor ali vsaj namig za odgovor velikokrat v samem vprašanju.

Se vam zdi, da zdaj o Sloveniji veste veliko več kot prej?

Veliko več, čeprav sem bila 15 let urednica enciklopedij in leksikonov in me imajo številni za hodečo enciklopedijo. Veliko potovanje po Sloveniji mi je absolutno najljubši izdelek v uredniški karieri, tudi daleč najtežji. Bistveno lažje je namreč napisati geselski članek o pojmu Ljubljana, kot vprašanje, ki bo zanimivo za številne generacije, ki se ga da prebrati na glas, da tisti, ki ga prebere, reče: Joj, kaj bi to bilo? Ali da igralci dobijo idejo za obisk tistega kraja in začnejo razmišljati o domovini malo drugače.

Ste zdaj živa zakladnica znanja o Sloveniji?

Na žalost je tako, da je bilo veliko preverjanja, iskanja in vprašanj, na žalost pa je tudi moja pamet podvržena izgubljanju spomina, saj več kot toliko v 'posodo' ne gre, zato sem marsikaj pozabila. Veliko pa je ostalo, veliko krajev, ki so tu opisani, sem tudi obiskala. Šla sem v vzhodno Slovenijo, v Prekmurje. Vemo, da so v dobi interneta informacije, ki jih najdemo na spletu, lahko tudi nezanesljive. Mi smo za igro uporabili izključno pisne vire in stvari, o katerih nismo bili prepričani, šli preverjat na teren.

Kaj lahko rečete o Sloveniji, če jo pogledate skozi igro?

Da je zelo zanimiva in da je med šolanjem ne znajo prikazati na zanimiv način. V enem šolskem letu se fokusira le na eno tematiko, ki se premleva do obisti. Tega se naješ, z igro pa gremo križemkražem čez Slovenijo in v kratkih vprašanjih, ki so tudi bolj dinamična, spoznavamo njene različne aspekte.

Igra temelji tudi na zelo logičnem razmišljanju, in ne na 'napiflanem' znanju. Vprašanja so zastavljena tako, da zmore nanje vsak odgovoriti, saj jih tisti, ki sprašuje, lahko malo priredi, da pomaga vprašanemu. Igra vsebuje tudi vprašanja, kot so: Na katerem področju Slovenije pojejo Lepa Anka kolo vodi, nekatera so recimo zasnovana tudi tako, da tisti, ki odgovarja, nadaljuje konec pesmi. V igri so tudi otroške izštevanke, stari pregovori.

Vsebuje igra tudi kakšne gibalne naloge?

Ja, ampak zato, da je igra bolj dinamična, kot vsaka dobra igra. Črne pike so za postanke, kar pomeni, da ko pridemo s potovalno figurico do določenega kraja in odgovarjamo na vprašanje, so vprašanja tudi takšna, da se presedemo in zamenjamo igralne figurice. Ravno toliko gibanja je, da se v vse to branje kartic vnese malo dinamike in s tem v igro vplete malo družabne aktivnosti.

Kako igro imenujete vi?

Na začetku smo ji rekli Spoznaj Slovenijo, pa smo potem zaradi različnih premlevanj izbrali naziv Veliko potovanje po Sloveniji, ampak jaz jo še vedno imenujem Spoznaj Slovenijo, ker je cilj igre, da spoznavamo svojo domovino.

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ