Katrina in Kamala: Zaljubljeni in polni idej!

Okusite svoje sanje je poseben projekt zato, ker je proizvod sanj nekoga, ki si jih je toliko časa želel in se ni mogel sprijazniti z mislijo na to, da jih ne bi okusil. Je paket spodbude za vsakogar, ki želi najti svoje sanje in narediti nekaj več od povprečja. Spodbuja namreč, da ni treba biti popoln, da bi začel, ampak moraš začeti, da se izpopolniš. Pomaga razviti intuicijo, zaupanje vase in v svoje občutke, spremeni razmišljanje, da so vsi izzivi za nas naša malica, ni stvari, ki je ne bi mogli skuhati. Spodbuja, da začneš tam, kjer si, in s tem, kar imaš, narediš največ, kar lahko.

Recepte lahko med seboj kombiniramo, posamezne sestavine pa dodajamo, odstranimo ali zamenjamo. Spodbujajo našo ustvarjalnost in občutek za kuhanje. Barvite fotografije jedi so dopolnjene s pozitivnimi mislimi, ki nas navdihnejo k samozavestnemu ustvarjanju, in tako lahko kartice uporabljamo kot motivacijske slike. Sicer pa so kartice izredno priročne – preprosto jih pripnemo na hladilnik ali postavimo na polico – in že kuhamo.

Posebnost pa je še ta: poleg kartic z recepti in afirmacijami dobimo še mini priročnik, kako delovati, da dosežemo uspeh tako v kuhinji kot zunaj nje. Seveda pa vsebuje tudi koristne napotke za pripravo jedi in ideje za kuharsko ustvarjanje, nas seznani z ozadjem nastanka kartic in ter pojasni, zakaj je ta 'kuharica' takšna, kot je. Recepti so spisani tako, da se ljudje naučijo kuhati po svojem občutku, tako so količine (grami itd.) zapisani le tam, kjer je to res nujno.

Od kod ideja za kartice?

Kamala: Doma sem imela dve ogromni škatli kuharskih knjig, takšnih in drugačnih. In vsakič, ko sva se selili, sva te knjige premikali. Enkrat sem se pri raziskovanju novih okusov zalotila, kako imam veliko kuharsko knjigo na tleh, ker na pultu ni bilo dovolj prostora. Pa še non stop se mi je zapirala, tako da sem morala na sredino postaviti lonec, da se mi ni zaprla. Roke sem si morala vseskozi brisati, če sem hotela obrniti list ... Skratka ... Potem sem enkrat na potovanju kupila komplet kartic z recepti. In ko se je pojavila misel, da bi res izdala svojo kuharsko knjigo, sem se zagledala v tisto škatlo in se odločila: to bodo kartice. Pogledaš sliko, obrneš, pripneš na hladilnik in že kuhaš.

V čem se vajina kuharska knjiga oz. vajin projekt razlikuje od drugih?

Kamala: Že v samem bistvu tega sveta niti dve stvari nista isti, če pa delaš še projekte iz globine svojega bistva, si drugačen in unikaten. Nisva iskali, česa na trgu ni, ampak kaj midve želiva dati sebi, drugim in svetu. Ta projekt sva začinili s svojo ustvarjalnostjo in pogledom na svet ... Skuhali sva ga po svojem okusu. Namen celega kompleta namreč je, da vsakdo najde svoj okus, kaj ima rad, kaj si želi, kako dišijo njegove sanje ... Ker je vsak individualen in ima svojo situacijo v življenju, prav tako kot ima vsakdo v hladilniku različne stvari. V receptih sem napisala, kako jaz naredim jedi, dopuščam pa možnost, da si vsak v skladu s tem, kar ima, naredi takšno jed ali si jo malo priredi po svoje. Za tem projektom ne stoji nobeno veliko podjetje, nobene podpore ni. Narejen je s temi rokami. Je produkt, narejen z osebnimi prihranki, brez zunanje finančne podpore.

Katarina: Gre torej za komplet preprostih, poceni in okusnih idej, ki nam pomaga ustvarjati tako v kuhinji kot zunaj nje. Napisana je po načelu – karkoli imamo v hladilniku, je dovolj, da skuhamo nekaj posebnega zase in za svoje goste.

Kamala: Spodbujajo nas, da razmišljamo s svojo glavo, kdaj je dovolj pečeno, koliko časa kuhati, kaj moram dodati, koliko soli uporabiti ... Dokler sami ne znamo oceniti, kdaj je kruh pečen, ne bomo dovolj samostojni, da si spečemo svoj kruh, zato bomo vedno delali po receptu nekoga drugega. Bistvo te kuharice je torej razviti okus. Uporabnikom želiva dati možnost, da razvijajo svojo ustvarjalnost in lastnost, ki jo imajo najboljši kuharji – občutek.

Komu bi priporočili te kartice?

Vsem, ki radi kuhajo, tako v kuhinji kot kje drugje. Predvsem tistim, ki imajo dovolj tega, kar jim zakuhajo drugi, in bi radi raziskali svoj okus ter že enkrat začeli jesti to, kar res hočejo, in ne tega, kar jim servirajo drugi. Tistim, ki se cenijo in radi vedo, kaj dajo vase; ker ko sam kuhaš, najbolje veš, kakšno hrano ješ. Tistim, ki cenijo tako svoje življenje kot življenje drugih živih bitij. Vsem, ki sanjajo in bi radi okusili svoje sanje. Ter vsem tistim, ki niso 'isti' in se počutijo drugačne ali bi si radi začinili življenje po svoje.

Kako vaju ljudje sprejemajo, ko izvedo, da sta par? Sta kdaj imeli neprijetne izkušnje?

Kamala: To lahko odgovorim z zgodbo, ki sem jo vključila tudi v naslednjo knjigo. Katarina me pokliče: Draga, veš, meni se je malo mudilo v službo ... Ali lahko prosim greš po moje kontaktne leče v tisto optiko blizu tvoje službe?

Pristanem na to. Seveda, mislite, da lahko rečem ne? Vse žene so iste. Vedno potem doma poslušaš, kako nisi pripravljen ničesar narediti zanjo in podobne stvari ... Torej, odprem vrata v optiko, vstopim in z nasmehom pozdravim prodajalca. Povem mu, da sem prišla po leče, rezervirane na ime Katarina Čuk.

Fant mi z lepim nasmehom odgovori: O, ja, seveda ... To ste vi ... takoj prinesem ... 'Ne,' sem rekla, povsem sproščeno, z nasmehom na obrazu. 'Prišla sem jih iskat za svojo drago ... mojo punco', se mi zdi, da sem mu rekla. A veste, kakšno mimiko je naredil na obrazu? Kot da bi pogoltnil kiki bombon, ki ga je še malo prej držal v ustih. Torej ... malo je pogoltnil in se nasmehnil ... Verjetno je bil presenečen nad mojo direktnostjo, a ga ni motilo, uslužen je bil še naprej.

Mi smo sprememba. Vsakodnevno spreminjamo ljudi s tem, ko sprejemamo sebe.

Katarina: Lahko rečeva, da sva imeli nekaj neprijetnih izkušenj ... Neprijeten je bil občutek, ko neka oseba, ki nama je blizu, spremeni odnos do naju, ko izve, da sva par, in ne le prijateljici. Ampak sčasoma takih stvari preprosto ne zameriš in razumeš, da nekdo potrebuje čas, da stvar prebavi. Večinoma pa so najine izkušnje pozitivne. Dostikrat sledita vprašanji, ali bova imeli otroke in katera jih bo rodila.

Kamala: Neprijetno je samo, dokler sam dovoliš, da ti je neprijetno, ko se ne sprejemaš. Ko pa sprejmeš samega sebe, je neprijetno sogovorniku – ker si tako sproščen, se nasmehneš in potrdiš, ja, prav si slišal, to je moja draga ... In potem odreagirajo nekako takole: O, a res, hudo ... Super, kako sta luštni.'

Kakšno je življenje istospolno usmerjenih v Sloveniji?

Kamala: Isto. Polno ljubezni. Odnos je odnos – lahko je ljubeč ali grozeč. Torej, kakor si ga narediš. V Sloveniji pa je za istospolne pač življenje na koruzi.

Katarina: Ja, Kamala to opisuje v naslednji knjigi Vrelec ljubezni: Jaz osebno imam dovolj življenja na koruzi ... Pa do kdaj bom živela na koruzi? Lahko imam svoj dom? Lahko imam družino? Lahko, prosim? Ali pa naj kar naprej živim na koruzi? Saj ni tako težko in narobe živeti na koruzi, a včasih se pa le pojavi želja, da bi imela svoj dom ...

Okej, dobro, zdaj ko smo mladi, lahko živimo na koruzi, ampak ali naj do starosti živim na koruzi?

Kamala: Nisva nacionalistki, niti nisva sentimentalni do nobene države. Pač, če se tukaj ne da, greva drugam. Saj imam izbiro, kje, kako in s kom bom živela. Jaz nisem last nobene države, jaz izbiram. Življenje je v mojih rokah.

Katarina: Tako je. Ne čakava države, da nama bo nekaj omogočila. Ja, radi bi kaj naredili za to, da pride do pozitivnih sprememb, a ne s protestiranjem in pritoževanjem, temveč tako, da kljub vsemu aktivno ustvarjava svoje življenje in k temu spodbujava tudi druge. Če pa pozitivnih sprememb ne bo, bova šli naprej, in vedno živeli tako, kot želiva.

Kaj pa poroka, družina?

Kamala: Poroka? Kje? A se lahko poročiva? A se je kaj spremenilo v družinskem zakoniku, pa midve tega ne veva? Če se je, super, se greva takoj poročit.

Katarina: Seveda, imeli bova tudi družino. Kako in kdaj? Bomo videli, kako se bodo stvari odvijale.

Načrti za prihodnost? Obstajajo ali živita spontano?

Načrt je že narejen. Potovanja, spoznavanje novih ljudi, raziskovanje, kakšen okus imajo drugje, iz česar bodo nastajale nove knjige. Širjenje obzorij sebi in drugim. Kakšno leto v Amsterdamu, stanovanje, dojenček, bestseller in nove izdaje KamAlaCard life friendly cooking. Naslednja z naslovom Vrelec ljubezni je že pripravljena, stoji v marinadi in čaka, da gre v pečico. V glavi sta že vsaj dve novi, kakšni, pa izdava pozneje.

Pripravljava tudi e-knjige oziroma aplikacije za KamAlaCard, ki jih bomo poslali tako na slovenski kot tuji trg. V prihodnosti se vidiva v še večjih projektih, ki vključujejo različne tematike. Imava vizije tudi za dobrodelne projekte, predvsem povezane z otroki in živalmi. Želiva se povezovati, saj smo skupaj močnejši in lahko dosežemo več.

Besedilo: Petra Rozman

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ