Žan Serčič: "Ura je bila 22:30, stekel sem izpod tuša. Ob polnoči je bil komad napisan, demo pa posnet."

M: Kakšni so občutki sedaj, ko so določene omejitve padle in vam omogočile, da zopet izvedete koncerte?

To nam predstavlja nekaj, kar smo glasbeniki čakali najdlje. Počutim se svobodnega in zopet lahko služim prvotnemu namenu, zaradi katerega sem sploh začel ustvarjati glasbo. Ne me razumeti narobe - rad sem v studiu in rad ustvarjam pesmi zase in za druge izvajalce, ampak deliti to ljubezen, ki jo čutim z ljudmi pod odrom, je nekaj, kar nam glasbenikom daje smisel. 

M: Je veliko povpraševanja?

Na srečo ja. Lahko bi rekli, da skoraj malo preveč, pa vendar sede po dveh letih suše. (smeh) Vse kaže na to, da bomo do konca leta imeli več kot 50 koncertov - tako z mojim novim bendom, kot tudi z zasedbo Jana Plestenjaka.

M: Kje se lahko končno v živo prepustimo vaši glasbi? 

Prvič smo z ekipo odpirali srca v razprodanem Siti Teatru. Presrečen sem bil, saj so se karte že teden prej razprodale in odziv na prvi koncert v Ljubljani je bil res lep. V novi ekipi so Anže Langus Petrovič, Marko Hrvatin in Goran Moskowsky. Vsi uigrani mački, legende slovenske glasbene scene in moji prijatelji ali kot jim pravim šakali. Rad igram s šakali. (smeh)

Naslednjič pa se v živo srečamo 13. aprila v ljubljanskem Show Restaurant Nebo! 

M: Ni skrivnost, da ste se po štirih letih razšli s svojo punco. Morda veste, kako ona dojema dejstvo, da album temelji na vajinem razhodu? 

Verjetno razume mojo umetniško svobodo, kot jo je vsa štiri leta. Vsaj upam. Ostala sva v dobrih odnosih. 

M: Kaj bi rekli, da je največja razlika med vašim prvim in sedanjim tretjim albumom? Oba albuma temeljita na zlomljenjem srcu, kajne?

Pri obeh sem črpal iz podobnih občutkov, s tem da v novem albumu lahko bolj celostno govorim o teh občutkih, saj jih drugače dojemam.  Z leti se naučiš izražati brez filtra in ugotoviš, da s tem ni nič narobe, čeprav s tem koga odbiješ. Prave ljudi pa po drugi strani ravno zaradi iste stvari privlačiš.

M: V enem izmed intervjujev sem prebrala, da ste idejo za pesem dobili na zelo posrečen način. Začelo se je pod tušem, kajne?

Kar nekaj časa so se ti občutki in melodija valjali nekje v moji podzavesti, ampak nisem imel nič zares oprijemljivega. Zopet se je izkazalo, da vse pride šele, ko popolnoma odklopiš sebe, svojo zavest in ego, pustiš, da se stvari zgodijo same.

Ravno sem si namilil lase, ko je iz mene priletel stavek: "Daj, da te poljubim še zadnjič edina ..." Ura je bila 22:30, stekel sem izpod tuša in ob polnoči je bil komad napisan ter demo posnet.

M: Kako gledate na splošno prepričanje, da so skladbe v večini ljubezenske in da »glasbeniki ne znajo ustvariti druga kot ljubezenske skladbe«?

(Smeh) To zveni kot prepričanje nekoga, ki nima razširjenega poznavanja glasbenih žanrov in konceptov, čeprav po eni strani razumem, zakaj velja to prepričanje. Največje in najodmevnejše svetovne uspešnice temeljijo na teh občutkih in z njimi se lahko poistovetimo prav vsi. Glasba je izražanje čustev in če je ljubezen eno izmed čustev, ki je nekaj najlepšega in hkrati najbolj boli, potem je to tudi najboljši kanal za izražanje nas glasbenikov.

M: Ste se morali kot glasbenik navaditi, da z javnostjo delite delčke svojega življenja in se odpreti?

Nikoli nisem imel težav z deljenjem sebe, v primerih, da lahko iz mojih izkušenj nekdo drug odnese kaj dobrega. Boljše spozna mene, sebe ali pa se celo kaj nauči iz mojih napak.

Vseeno pa razkrijem vedno točno toliko kot hočem in svoje privatno življenje ter Žana, ki je tam, obdržim za ljudi, ki me poznajo najbolje.

M: Pred kratkim smo izvedeli, da ste postali stalni član ekipe Jana Plestenjaka – kitarist in backvokalist. Prav tako pa zanj producirate nekaj njegovih pesmi. Kaj je najboljši in kaj najslabši del producenta?

Res je. Tako kot je Jan pomagal meni pri besedilih in melodijah, sem mu jaz priskočil na pomoč kot koproducent in soaranžer njegovih štirih pesmi. To mi je v veliko čast. Prav tako mi je v veliko čast, da igram v njegovem bendu in na vsakem koncertu zapojem svojo pesem. Biti producent je zelo odgovorno delo in najboljši del tega je uresničevanje idej, za katere ti zaupajo ljudje, ki te kot producenta najamejo. Videti v nekom njegov največji potencial, ki se na vsaki točki lahko ne sklada z glasbenikovi percepciji o samemu sebi, je najlepši del tega, ker skupaj vedno dosežemo še večjo globino in dimenzijo.

Prav to pa je tudi najtežji del. Odgovornost, ki jo prevzameš s tem, ko se ti ljudje odprejo in zaupajo. Tudi sam v studiu potrebujem producenta, ki se sprašuje o moji interpretaciji in iz mene izvablja najboljše.

M: Kažete veliko vsostranskost – od ustvarjanja glasbe, pomoč drugim, delo kot producent, idejne zasnove videospotov in še marsikaj drugega. Imate sploh kaj prostega časa?

Zanimivo je to, ker me veliko ljudi to sprašuje, nase pa vedno gledam kot na svobodnega umetnika, ki nima obvez. Vse, kar počnem, je iz mojega lastnega zadovoljstva in vneme po ustvarjanju kreativnih stvari. Vse od zgoraj omenjenega rad počnem in ne znam si predstavljati početi kaj drugega v življenju.

Sem se pa naučil vzeti čas zase in za ljudi, ki jih imam rad v zadnjih letih. Drugače rad športam, potujem, grem na dober koncert ali pa samo sedim na sončku in odgovarjam na intervjuje - kot sem odgovoril na tega. (smeh)

Preberite tudi preostale Dialoge: Oblikovalka Alja Horvat: "Ne kupuj vsak teden novih stvari, poskusi raje oblačila iz druge roke."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol