Eden zadnjih hokejskih romantikov obesil drsalke na klin in spregovoril tudi o najtežjih trenutkih

"Praktično vse življenje sem odigral v Hali Tivoli, razen ene sezone. Če ne bi bilo zaradi takratnih razmer, bi verjetno tudi tisto sezono drsal v Tivoliju," pravi nekdanji napadalec Aleš Mušič, ki je takrat oblekel dres madžarske Albe.

Mušič je bil hokejski profesionalec 22 let, od tega je 21 sezon nosil zeleni dres Olimpije, vrsto let je na roki nosil kapetanski trak zmajev. Večkrat je v preteklih letih razmišljal, ali nadaljevati kariero ali ne, toda vedno ga je premamilo, da je vztrajal.

Več kot dve desetletji v zelenem dresu

Kot je malce v šali dejal, bi verjetno igral do 50 leta, kot Jaromir Jagr (izjemni češki hokejist je pri 51 še vedno aktiven). "Lani sem govoril, da bom nehal, ni mi bilo več v takšno veselje kot prej. Potem sem se pogovarjal s trenerjem in vodstvom, da si me želijo še eno sezono, pa sem si rekel, da bom odigral še eno," pravi 40-letni Ljubljančan.

Pa se ni izšlo po željah, klub z njim ni podaljšal pogodbe, tako je čez noč končal kariero. Naenkrat se je znašel v vlogi športnega upokojenca, a tranzicija ni bila težka: "Trenutno mi je super, hokeja zaenkrat ne pogrešam. Ukvarjam se s stvarmi, ki me veselijo. Moram reči, da nič ne pogrešam treningov, sestankov, dolgih voženj z avtobusom."

Prizna, da mu manjkajo nekatere stvari, kot sta tovarištvo in pa tekme visoke napetosti, ko je dvorana polna in navijaško vzdušje noro: "Tako tekmo bi še zdaj z veseljem odigral, ker takšnih stvari se po koncu najbolj spominjaš. Pa seveda ni več garderobe, druženja s fanti, vedno smo se dobro razumeli. To je bilo vedno nekaj zabavnega, ta moštvena kemija, to pogrešam."

Zadnji romantik

Zvestoba (v športnem kontekstu) do kluba je bila v starih (preddigitalnih) časih nekaj, o čemer se ni debatiralo. Bil je nepisan kodeks, da je športnik ostajal zvest svojemu matičnemu klubu, oziroma okolju, v katerem je pognal korenine. To je še posebej veljalo za slovenski hokej, kjer sta bila vedno v središču pozornosti ljubljanski in jeseniški klub. Olimpija in Jesenice, oziroma tivolski zmaji in železarji iz Podmežakle. 

Tisti, ki so nosili zeleni ali rdeči dres od mladih nog, so ga v večini primerov slekli šele ob koncu kariere. Skozi leta se je to seveda vedno bolj spreminjalo. Zvestoba enemu klubu je bilo še v časih romantičnega obdobja tradicije nekaj viteškega, ni imelo prav veliko stičnih točk s športom kot poslom, kot je praksa danes. Mladi odhajajo v tujino, v ospredju so finančni vidiki.

"V tujino bi šel lahko kadar bi hotel, vendar me ni vleklo, ni bilo razlike v finančnem pogledu, tudi kar se kvalitete lige bi bilo stanje enako. V Ljubljani sem se dobro počutil, nisem pretirano iskal naokrog in potem leta minevajo. Pri 27., 28. letu sem začel razmišljati, da bi nehal, pa narediš eno sezono, pa še eno, ... Pa si potem star 30, pa dobiš novo pogodbo, podaljšaš in se kar nadaljuje," razloži Kodeljevčan.

Zato lahko Aleša Mušiča, kar se tiče zvestobe klubu, štejemo za enega zadnjih romantikov v slovenskem hokeju. Lani so njegov dres s številko 16 obesili pod strop tivolske velike dvorane. Pred tem je to čast doživel le Tomaž Vnuk, bi si pa kaj takega zaslužilo še kar nekaj nekdanjih zmajev.

Svečanost ob dvigu njegovega dresa so spremljali tudi njegovi bližnji, žena z otrokoma in starša: "Družina, otroci so varno okolje, tudi po slabi tekmi, ko prideš domov ta čaka otrok, ves vesel, dobiš nasmeh in pozabiš slabe stvari. Takoj ti je lažje, družina mi res ogromno pomeni."  

"Velika čast je, da visi tvoj dres pod stropom dvorane, to je neka potrditev, oziroma zahvala, da si dobro delal v vseh teh letih. Bilo je veliko lepih uspehov, bili so tudi manj lepi trenutki, ampak teh se niti nočeš spomniti. Lepo je, da ko prideš v Tivoli vidiš svoj dres tam zgoraj, tudi zato, ker sta to doživela tudi moja otroka. Obenem je to tudi sporočilo, da če si vztrajen in delaven, se to obrestuje," pravi nekdanji kapetan zmajev. 

"Meni kot staršu in športniku je lepo videti, da sta me na tekmah spremljala in bodrila moja starša, pa seveda žena in otroka. To je poseben občutek, ko zadrsaš na led in pogledaš na tribuno in vidiš, da navijajo, to je res posebno doživetje," se spominja nekdanji zmaj.

"Šport in gibanje morata biti del otrokovega vsakdana"

"Moj oče je bil praktično na vseh mojih tekmah, kar sem jih odigral. Hodil je povsod, to mi je veliko pomenilo. Veš, da imaš podporo in tudi, ko mi je bilo težko, sem se vedno lahko obrnil na njega. Bil mi je v veliko pomoč, bil pa je tudi prvi kritik. Želim si, da bi imel tudi z mojima otrokoma tak odnos," pravi ponosni oče hčerke in sina.

Veliko časa nameni otrokoma, zaveda se odgovornosti, ki jo prinaša vzgoja. "Šport in gibanje morata biti del otrokovega vsakdana, še posebej danes, ko je vse digitalno, zato je pomemben tudi vzor, ne glede na to, ali si športnik ali ne. Otroci morajo videti, da je šport pomemben, da je gibanje nujno. Za profesionalne športnike je mogoče lažje, otroci te gledajo, ko igraš, treniraš in vidijo tekme po televiziji. To je del njihovega življenja."

"Igral tudi brez ene noge, če bi bilo treba"

V karieri športnik doživi tudi marsikaj neprijetnega, od poškodb, do finančnih klubskih težav. "Najhujše je, če si poškodovan in so na sporedu ključne tekme sezone, pa ne moreš pomagati. Sam sem imel v končnici zlomljen prst na nogi v sezoni, ko smo osvojili trojno krono. Igral sem s protibolečinskimi tabletami. Bilo je naporno, ampak veš, zakaj igraš. Takrat bi igral tudi brez ene noge, če bi bilo treba, možnost dvigniti pokal je tisto, za kar se trudiš."

Poleg družine, ki mu je bila vedno v oporo, izpostavi še nekaj: "Samozavest je v športu vse. Če si samozavesten, veš, da se ti bodo poklopile stvari, a to lahko čez noč izgine. Izgubiš občutek, a moraš verjeti sam vase. Da imaš pomoč družine, prijateljev je pomembno, pa vrniti se moraš k osnovam, k treningu. Potem gradiš, da prideš nazaj v formo, je pa včasih to zelo težko."

Neko obdobje v preteklosti v klubu ni bilo plač za igralce: "Ljubezen do športa je tisto, kar te takrat drži pokonci pri vseh težavah. Glede plačil je jasno, da je težko, vsak potrebuje denar za preživetje. Leta 2016 smo dobili celo sezono eno samo plačo. Poslušaš obljube, bo naslednji teden, bo čez 14 dni, ... Vseeno smo se fantje tako dobro razumeli, da smo rekli, da bomo odigrali do konca, konec koncev si profesionalec. Poskušaš to odmislti, je pa to bilo prisotno in precejšnja obremenitev."

Slovenski čudež v Vojensu

Eden vrhuncev njegove kariere je bil nastop na zimskih olimpijskih igrah. Na začetku februarja je minilo deset let, odkar se je slovenska hokejska reprezentanca prvič v zgodovini samostojne države uvrstila na OI. Čudež v Vojensu, bi lahko imenovali tisto dogajanje leta 2013. Danska je gostila turnir štirih reprezentanc, v igri so bili poleg gostiteljev in Slovencev še Belorusi in Ukrajinci. 

Same ugledne reprezentance, Slovenci so bili na papirju brez možnosti. Toda risi so pripravili veliko presenečenje in so premagali vse tekmece in se uvrstili na OI, ki jih je gostila Rusija v Sočiju leta 2014.

"Ta zgodba iz Vojensa je res nekaj posebnega. Vsi so govorili, nimate možnosti, kaj boste Slovenci, nimate pojma. Mi pa smo verjeli in vse je bilo podrejeno temu. Uspelo nam je, to je bil nor občutek, še zdaj se mi naježi koža, ko se spomnim. Bili smo prava klapa, prav zaradi tega nam je uspelo."

"OI v Sočiju so bile prve za nas, bil je super občutek biti del te zgodbe. Tega se bom vedno spominjal, za take stvari igraš. Obleči reprezentančni dres je poseben občutek, ko igraš za svojo državo. Pomembna je kemija, klapa, če je garderoba super, potem so rezultati, če tega ni, bodo tudi rezultati težje prišli," na koncu pristavi Mušič.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere