Aleš Fevžer: Za športnega fotografa so olimpijske igre izziv, ker se toliko dogaja in je prisotnih več emocij

Ko boste kdaj zašli na kakšno Olimpijino košarkarsko tekmo ali reprezentančno v kateremkoli dvoranskem ali nedvoranskem športu, na Zlato lisico, pokal Vitranc ... boste nekje v kotu, ob robu, pod koši, za golom opazili fotografa s prepoznavnimi belimi profesionalnimi objektivi, ki bo neumorno škljocal. Našega tokratnega sogovornika.

Aleš Fevžer je edini slovenski fotograf, ki je bil delovno na vseh 12 olimpijskih igrah, odkar je Slovenija samostojna država, in je ta trenutek na svojih 13. v Sočiju. S svojim fotoaparatom je ujel vse slovenske medalje, od prve Iztoka Čopa in Denisa Žveglja do tiste najbolj krvavo priborjene Petre Majdič. In vse so ostre.

Tekma v smučanju, reciva smuk ali superveleslalom z eno samo vožnjo. Kam se boste postavili, na cilj ali ob progi?

Odvisno od slovenskih smučarjev. Pri fantih bom na progi, ker me na žalost niso prepričali z letošnjimi rezultati, pri Tini Maze bom pa zanesljivo v cilju, ker si želim, da bi osvojila medaljo in bom potem lahko fotografiral njeno spontano veselje. Seveda je pri tem treba upoštevati tudi njeno startno številko. Če bo šla na progo prva ali druga, se po prihodu v cilj še ne bo veselila, kot bi se s številko 10 ali 15, ko bi že lahko videla, da je blizu medalji. Zame dobra športna fotka ni samo skok čez grbino ali zavoj, kakršnih sem v svojih dobrih 20 letih posnel ne vem koliko. Zame v športni fotografiji šteje največ, če fotograf posname izbruh sreče in nenadnega veselja, ki je neponovljiv. 

Se pravi, da dajete prednost čustvom pred akcijo?

Slike, ki si jih zapomniš, so dejansko fotografije veselja, spontanega veselja. Ne tistega, ko dobi športnik medaljo okrog vratu, ampak veselja, ko se zave, da mu je uspelo. Gre za hipec, ki lahko traja sekundo, dve, če športnik skače, kot je skakal Vasilij Žbogar na jadrnici v Pekingu, ko je po koncu celotedenskega tekmovanja prišel do medalje na zadnji regati. Ali pa razočaranje Petra Kauzerja v Pekingu in nato še v Londonu, ko smo obakrat pričakovali veliko, vsi mi in seveda tudi on. Tudi tisto razočaranje je bilo fotografsko zanimivo zabeležiti, čeprav seveda vsi raje vidimo uspehe.

Nekoč sem slišal za anekdoto, ko je neki fotograf uredniku, s katerim sta se prepirala zaradi fotografij, ki mu jih je ta prinesel, zabrusil, da ostro fotografijo zna pa danes posneti že prav vsak. Zanima me, ali imate pri svojem delu kaj možnosti za eksperimentiranje?

Tudi ostre fotografije ne more posneti prav vsak, še posebno če se nekaj dogaja zelo hitro in je velika možnost napake. Kot športni fotograf iščeš dobro akcijsko fotografijo in pozicij, s katerih bi jo lahko posnel, ni prav veliko. Na slalomski progi sta mogoče dve ali tri. Osnova je, da poznaš šport, ki ga slikaš, ob tem pa moraš imeti dobro opremo. To, da zna dobro fotografijo narediti prav vsak, je daleč od resnice. Zares znamo samo športni fotografi, ker imamo vsakodnevno prakso. Seveda lahko vsak naredi ostro športno fotografijo, če uporabi široki kot in je potem športnik le majhen del posnetka. Tudi moja šestletna hči zna to. Jaz sem pa še stara šola in navajen na filme, pri katerih ni bilo kropa in izrezov na računalniku, pa sem si že takrat dovolil pustiti športnika zelo blizu, da si na fotki videl vsako žilo na telesu. 

Si pa kaj novega na tem področju danes človek težko izmisli? 

V zadnjem času, ko je ta digitalna fotografija tako popularna in ponuja možnost eksperimentiranja brez stroškov, se ljudje lotevajo marsičesa, ampak ko govorimo o položaju, ko imaš kot športni fotograf eno samo možnost, se ne moreš igrati. Če potrebuješ sliko Tine Maze v vožnji, si ne moreš reči: »Če bo, bo, če ne, pa … saj jo bom kasneje slikal v cilju.« Tako se lahko igraš pri številki 45 ali pa pri nekom iz Burundija, ki se tako ali tako pelje malo počasneje, in lahko eksperimentiraš. Če delaš za medij, za knjigo ali za poster, se pa pri teh hitrostih, ki jih dosegajo smučarji, če ostanemo pri njih, tvoje delo zoži na to, da fotografijo sploh imaš.

Ko bo ta revija izšla, boste že na olimpijskih igrah v Sočiju. Se jih veselite?

Soči bodo moje 13. olimpijske igre, sedme zimske, in če sem preživel bombo v Atlanti leta 1996, ki jo je razneslo pred tiskovnim središčem, v katerem sem bil takrat, upam, da bom dočakal tudi konec iger v Sočiju. Lahko pa rečem, da ob teh zadnjih dogodkih v Rusiji [bombnih napadih v Volgogradu v decembru] nisem tako brez­ brižen, kot kažem navzven. Tamkajšnji terori­ sti so malo bolj spretni in bolj nori kot ameri­ški. Tako da si kakšnih večjih izletov v okolico ne bom privoščil. Prej sem vedno pripravil tudi kakšno reportažo ob igrah, vsaj iz tistih držav, v katerih še nisem bil. Na Japonskem 1998 ali Kitajskem 2008 sem šel okrog, čeprav ni bilo veliko časa, in slikal za svojo dušo. To je bilo mogoče samo takrat, ko kak­ šen dan ni bilo slovenskega nastopa. Sicer sem v tistih 17 dneh, kolikor trajajo olimpijske igre, osredotočen le na delo, spanja skoraj ni, noč je zelo kratka, ker hočeš čim več fotogra­ fij sprocesirati, urediti, saj je, ko prideš do­ mov, že toliko drugega dela, da ni časa za urejanje arhiva. Tako sem lani celoten opus predstavil v knjigi Slovenski olimpijski heroji, ki so moj fotografski zapis slovenskih nasto­ pov od samostojnosti naprej.

Nekje ste omenjali, da so olimpijske fotografije kot droga. Se pravi, ne le še eno veliko športno tekmovanje?

Za športnega fotografa so olimpijske igre dejansko izziv prav zaradi tega, ker se toliko dogaja in je prisotnih toliko več emocij, ki se jih tudi gledalci zavedajo. Poglej neka­ tere slovenske športnike, recimo Petkovška in Pegana, ki nikoli nista osvojila medalje na olimpijskih igrah, Pegan sploh ni bil na njih, pa sta oba v svetovnem merilu veliki imeni gimnastike. Tako lahko razumeš, zakaj se športniki tako zelo veselijo, ko na olimpijskih igrah osvojijo kakšno medaljo, ali zakaj je, če jim ne uspe, prisotna toliko večja žalost. Za športnega fotografa so igre kot safari za naravoslovnega oziroma kot kakšna huda bitka za vojnega fotografa.

Boste v Sočiju lahko polovili vse slovenske športnike?

Na mojo srečo slovenskih športnikov ni tako zelo veliko oziroma nismo tako zelo močni v vseh disciplinah, zato upam, da mi bo to uspelo. Zelo sem ponosen na to, da sem v tej svoji 20­letni olimpijski karieri – če priznam, malo tudi po sreči – v živo, se pravi v času nastopa, ujel vse nosilce medalj. Leta 1992 v Barceloni sem šel na veslanje zaradi tega, ker je bilo logistično manj zapleteno kot loviti kajakaške tekme na andorski meji. Kajakaše sem tudi veliko bolje poznal in so bili večji favoriti za medaljo kot veslači, razen Čopa in Žveglja. V vseh teh letih se mi je uspelo hitro premikati s tekme na tekmo in anekdot ob tem je veliko. V Van­ couvru sem se odločil za moško deskanju na snegu, kjer smo imeli več želez v ognju, a sem se, potem ko je postalo jasno, da z medaljo ne bo nič, na hitro odpeljal na slalo­ mišče v Whistlerju in ujel slalomiste v finišu druge vožnje, saj je bil Mitja Valenčič v boju za medaljo. Eno uro sem norel z avtom, da sem ga za las ujel v drugi vožnji in cilju, ampak tudi njemu na žalost ni uspelo. Bi pa bile to vrhunske fotke, ker bi Mitja takrat pripravil veliko senzacijo.

Se pravi, da je uspešnost vašega dela odvisna tudi od uspeha naših športnikov. Fotografije, na katerih se naši veselijo ob osvojitvi medalje, so najbrž boljše od tistih, na katerih jokajo?

Za širšo javnost vsekakor. Vsi raje vidi­ mo veselje kot pa razočaranje, tudi v običajnem  življenju. In jasno, tako sliko veselja laže prodaš v medije in kasneje z njo prideš do kakšnega dodatnega dela. Mislim na razne sprejeme, na koledarje, posterje ipd. Žalo­ stnih fotografij, razen v poročilih takoj po tek­ mi, nihče ne objavlja. Ampak včasih se to postavi na glavo. Nastop Petre Majdič v Van­ couvru in posnetki njene bolečine vsaj tistim, ki smo bili vpleteni, pa najbrž še marsikomu, priženejo solze v oči. Tudi če Petra tam ne bi osvojila medalje, bi se tega verjetno danes še vsi spomnili.

Domnevam, da bi bile fotografije zmage naših hokejistov na prvi tekmi proti Rusiji verjetno veliko bolj zanimive kot fotografije, reciva, bolj priča­ kovanega poraza?

Vsekakor. Toliko več pomenijo zgodbe, ki jih nihče ne pričakuje, in prav zato je šport tako zanimiv, to, da lahko tudi avtsajder zma­ ga na veliki tekmi. Američani še posebno na olimpijskih igrah to počnejo kar naprej, ker premorejo to neverjetno motivacijo. Slo­venci kot nekakšen hlapčevski narod se jih prepogosto lotimo takole: 'Še dobro, da smo se uvrstili ...' In potem, ko ni medalje: 'Saj smo vedeli, da ne gre ...' Prav zato tako zelo cenim Tino Maze in druge naše vrhunske športnike, ki premorejo kljubovalnost in trmo, s katero dosegajo nemogoče. Podobno je tudi s foto­ grafi. Ali premoreš željo narediti dobro foto­ grafijo in si pripravljen zanjo kaj narediti ali pa se boš zadeve lotil bolj po domače: 'Bom šel na olimpijske igre malo slikat ...' Tako ne gre, Soči bo tako kot vse igre doslej garanje. A se ga veselim, ker je smisel mojega življenja.

Ali je specializacija, osredotočenost na slovensko reprezentanco vaš način konkuriranja velikim foto­ grafskim agencijam? Ali lahko svobodnjak iz Slovenije sploh tekmuje z njimi?

Nikoli ne moreš konkurirati velikim agencijam, ki na pomembne tekme pošljejo po pet, šest svojih fotografov, postavljenih pov­ sod. Dva na progi, dva v cilju na različnih kotih, na toliko mestih pa ti hkrati seveda ne moreš biti. Prostor v cilju za fotografe je sicer premišljeno izbran, ne postavijo nas nekam v grmovje, ampak včasih se pa kateri od tek­ movalcev vendarle odpelje na drugo stran, kjer ga pričaka tisti drugi fotograf, ki bo mo­ goče v vsem dnevu napravil eno samo dobro fotografijo, bo pa tista prava. Jaz pa želim imeti najboljše od vseh naših. V dvoranskih športih si te velike agencije privoščijo tri, štiri fotografe ob igrišču, enega na tribuni, še ene­ ga pod stropom in močnejša ko je agencija, večje možnosti ima še za posebna dovoljenja za fotografiranje. To se mi zdi tudi razumljivo, ker oni s svojimi fotografijami oskrbujejo ves svet, jaz pa v najboljšem primeru slovenske medije in pokrovitelje slovenske olimpijske reprezentance.

Vaša olimpijska zgodba se je začela z zimsko olimpijado v Albertvillu leta 1992, prvimi samostojnimi sloven skimi zimskimi olimpijskimi igrami, in od takrat ste edini fotograf, ki je bil na vseh poznejših. Ali so se v teh 20 letih olimpijske igre zelo spremenile?

Blazno. Pritisk medijev se veča iz leta v leto in zato sem lahko zelo srečen, da sem začel leta 1992, ko je bilo priti na zim­ ske igre precej laže kot danes, ko ima Slove­nija na voljo le tri fotografska mesta in deset novinarskih. Z internetom in spletnimi mediji se je pa število novinarjev in tudi fotografov še dodatno povečalo. Mislim, da se zimske olimpijade udeleži 1200 fotografov. Danes, v času medijskega buma, lahko te agencije zlahka posnamejo vse športnike. Včasih smo fotografirali na film in je bilo to teže že zaradi sistema dela. Po 30 smučarjih so fotografi odšli s filmi na razvijanje oziroma so kurirji odnesli filme na razvijanje. Ampak to je pomenilo stroške, in zakaj bi kdo fotografiral slabše smučarje? Tako smo na hribu ostali samo tisti, ki smo čakali še kakšnega z visoko številko.

Kaj pa drugače? Zdaj so olimpijske igre najbolj varovan dogodek na svetu ... 

Z varnostjo na olimpijskih igrah se ukvarjajo po tragediji v Münchnu leta 1972. Že moje prve igre v Albertvillu so bile z varnostnega stališča presenečenje. Prej sem fotografiral svetovni pokal, na katerem si prišel, kamor si hotel. Na olimpijadi pa so bili skenerji, pregledi, akreditacije itn. Ampak sem razumel, da gre za nekaj drugega in da tudi tako dobi tekmovanje svojo veljavo. Zanimivo je bilo v Atlanti leta 1996. V trenutku, ko je bomba počila, so Američani okrog nas iz žepov potegnili izkaznice in vpili: »I'm FBI ... I'm undercover agent ... Na tla, vse bomo uredili ...« Novinarji in fotografi smo seveda takoj stekli iz tiskovnega središča, da bi naredili zgodbo in videli, kaj se je zgodilo, oni pa: »Nazaj, nazaj!« ... ste slišali, kako je počila? Ja, sem. Prav takrat sem delal v tiskovnem središču. Vsi smo trznili, vsi smo se zdrznili.Počilo je, ampak vsi smo vedeli, da nismo v Kabulu ali Bagdadu, da bi še razbijalo. No, z leti pa postane tudi ta varnost del rutine. Fotografe, medije in tudi gledalce sicer to zelo jezi, ker kamorkoli pridejo, naletijo na vrsto. Mediji imamo svojo vrsto, krajšo, ampak še zmeraj nadležno, ko se pojaviš pred njo, natovorjen z 20 kilogrami opreme, ki jo moraš sneti, jo dati skozi skener, se obleči pa mudi se ti ... To te seveda moti. Delaš vse, da bi bil hiter, da bi se hitro premaknil z ene lokacije na drugo, in ko ti to uspe, te pričaka vrsta in ne veš, koliko časa boš potreboval, da se boš prebil skozi. Če boš imel srečo, boš čez v nekaj minutah, sicer pa lahko stojiš tam tudi pol ure. To potem še dodatno zaplete tvoj urnik. Zanimivo je tudi to, kako se je z leti spreminjala tehnika. Do leta 2000, ko so bili v uporabi še filmi, so bili čisto drugi časi. Fotografiral si, potem si moral dati diapozitive ali barvne negativ filme na razvijanje – na srečo je Kodak kot uradni pokrovitelj v press centru dal na voljo svojo razvijalnico – potem si pa čakal dve, tri, tudi štiri ure, preden so ti vrnili diapozitive. Ampak takrat tudi ni bile tega pritiska po takojšnji objavi. Spletnih medijev ni bilo, in ker sem sam na začetku delal z revijami, sem lahko po prvem tednu iger domov poslal prvi izbor najboljših fotografij. V Salt Lake Cityju, ko so se pojavili prvi uporabni in cenovno dostopni digitalni fotoaparati, da smo si ga lahko kupili tudi normalni profesionalci, se je pa to začelo spreminjati.

Ali je šport, ki ga niste fotografirali? 

[premor] Hja, fotografiral sem vse, od curlinga do ameriškega nogometa, bejzbola, športe, ki niso doma v Evropi. Bil sem na vseh celinah, fotografiral jadralni America's Cup na Novi Zelandiji, v Avstraliji sem fotografiral kriket, dirke kamel itd. Poleg tega, da sem športni fotograf, sem tudi športni frik in tako poznam tudi pravila vseh teh športov. Doma imam nenehne borbe z drugimi družinskimi člani, katere televizijske programe bomo gledali, ker bi jaz gledal le šport. Zato poznam tudi pravila kriketa, bejzbola, avstralskega nogometa in vsako leto gledam finale ameriškega nogometa vso noč, ker se Super Bowl konča šele okoli petih zjutraj. 

Ali se na fotografijah pozna, če vam je kakšen šport bolj všeč? 

Bi rekel, da ne. Tudi ko sem fotografiral  kriket v Avstraliji, sem poskušal narediti sliko, za katero sem kot športni fotograf presodil, da bo zanimiva. Kriket, pa čeprav ga igrajo sami mladi, se mi zdi šport starih.
Vsaj fotografi, ki ga spremljajo, so tik pred upokojitvijo. Tako se pozna tudi pristop do fotografiranja. Če fotografiraš z užitkom, če želiš prikazati najboljše, kar lahko neki šport ponudi gledalcu, bodo tudi fotografije zanimive, dobre. Če si pa prišel tja, ker te je poslal urednik, ali pa zato, da boš z novim digitalnim fotoaparatom pokazal svoji mami ali žlahti, ki sedi na tribuni, da si car, pa ne boš posnel nobene pametne slike. Danes na tekmi narediš od tisoč do 1500 fotografij in razlika je ta, da jih bo imel neki amater, magari otrok iz fotografskega krožka, deset pogojno uporabnih, profesionalci bomo pa imeli 100 zanimivih in 20 res dobrih. Jaz bom imel vse ključne fotografije, amater pa po sreči dve, tri. Dejansko pa lahko s temi novimi tehnologijami prav vsi, ki jih to zanima, napravijo zanimivo fotografijo. 

Začeli ste s filmom, na nekem predavanju, ki ga najdemo tudi na Youtubu, pa nam 'grozite' z videom, s fotografijami, ki se jih bo dalo dobiti z videoposnetka. To nas torej čaka v fotografski prihodnosti?

Ja, na žalost ta nova tehnologija tako zelo prodira, da me je dejansko strah, da bo v desetletju kakovost fotoaparatov, ki premorejo videozajemanje, oziroma da bo kakovost videokamer tako visoka, da se bo dalo ustaviti video in z njega pobrati sliko s sprejemljivo kakovostjo. Na žalost pravim tudi zato, ker so kriteriji kakovosti tako fotografije kot videa z novimi mediji v zadnjem času strašno padli. Danes je vse dobro, samo da se nekaj vidi. S tem imamo profesionalci težave, moti nas, če je nekaj dobro, kar bi sami vrgli v smeti. Res je, da tudi meni ti novi mediji omogočajo lažje in hitrejše delo, moti me le to, da mladi sploh ne razumejo ekspozicije, in če bi morali na tekmo spet s fotoaparatom na film, kot smo včasih, dvomim, da bi prinesli kaj uporabnega, saj med tekmo kar naprej buljijo v zaslon in brišejo posnetke. Včasih se amaterji s športno fotografijo niso ukvarjali. Danes se vsi in vse je dobro. Meja med amaterizmom in profesionalizmom se je zabrisala.

Ko je intervjuvanec glasbenik, se skoraj ne morem odreči vprašanju, ali je (bil) bolj za Beatle ali za Rolling Stonese. Ali ni pri fotografih podobna temeljna dilema: Canon ali Nikon? Še vedno? 

Nič več, glede na to, da Sony v zadnjih letih zelo aktivno vstopa na trge, sploh po tistem, ko je kupil Minolto, ki je bila tretja igralka v digitalni dobi. Kot amater sem začel s Praktico in Pentaxom, kot profesionalec pa s povsem mehanskim nikonom. Ko se je pred 20 leti pojavil avtofokus, sem šel h Canonu, ki je imel precej boljši sistem, in tam ostal vse do lani, ko sem začel uporabljati Sonyjeve izdelke. V žepnem segmentu, pri aparatih, ki jih lahko nosiš s seboj pri vsakršnih opravilih in na katere lahko namestiš profesionalne objektive, je dejansko številka ena na svetu. Med vrhunskimi fotoaparati sta Canon in Nikon še vedno vodilna, čeprav se jima tudi tukaj Sony zelo približuje. Moje srce je tako razdeljeno med Canonom, s katerim sem si ustvaril ime, in Sonyjem, čigar izdelki so tisti, ki me v zadnjem času najbolj zadovoljujejo.

Ali ni to med fotografi nekakšno religiozno vprašanje?

Glede na to, da sem zrasel v času filma, moram povedati, da sem poleg vseh nikonov in canonov uporabljal tudi srednjeformatne hasselblade, pentax 67, veliko panoramsko kamero linhof, studijske bliskavice itn. Se pravi, da nisem eden tistih fantov, ki je dobil prvi fotoaparat v roke, ko je že kraljevala digitalna doba. Svojo zgodovino imam za seboj in vedno me je zanimala samo kakovost fotografije. Aparat, ki bi mi omogočal ujeti akcijo in posneti kakovostno fotografijo. Tukaj se krog možnih kandidatov zelo zoži, vse je zelo pogojeno s ceno in vrhunskimi objektivi. Ostanejo samo Canon, Nikon in Sony s Zeissovo optiko. 

Imam znanca, ki se poklicno ukvarja s poročno fotografijo in ki mi je zatrdil, da vedno več fotografij napravi s trotlcem, da ima velike fotoaparate dostikrat s seboj zgolj zaradi imidža. Kako je s tem na vašem področju?

Pri poročni fotografiji to že kar gre, ker je končni izdelek po navadi album z majhnimi fotografijami, ki praviloma nikoli niso večje kot A4. In ker imajo vrhunsko kakovost na teh žepnih fotoaparatih, ki pa stanejo tudi več, kot je povprečna slovenska plača, lahko povsem dostojno ulovijo tiste intimne trenutke na porokah. Tudi sam sem ugotovil, da je za nekatere reči, za reportažne stvari znotraj športnega dogodka, fotografije navijačev, okolice, posnetek stadiona, tak aparat dovolj dober, ker ima dovolj dobro optiko in dovolj pikslov, o katerih vsi govorijo. Kakšno reč lahko danes dovolj dobro posnameš celo s telefonom. Ampak če govorimo o športni fotografiji, ko je treba posneti nekoga, ki pridrvi mimo s 100 kilometri na uro, ki ga ne moreš ustaviti pri vratcih in zaprositi, naj tam malo počaka, je pa druga zadeva.

Kakšna je vaša oprema za zadnje? 

Gre za vrhunske objektive, ki so svetlobno zelo močni, z dobrimi lečami, hitrim ostrenjem ... Športna fotografija zahteva najmanj 300-milimetrski objektiv z zaslonko 2,8, prav pride tudi objektiv 70–200 milimetrov za dvoranske športe, kjer je vse bližje. Zunaj pa včasih potrebuješ tudi 500- ali 600-milimetrski objektiv, ki pa staneta toliko kot kakšen avtomobil srednjega razreda. 

Obstajajo kultne fotografije. Vsi poznamo znamenito Che Guevare, ampak tudi v športu so. Kot naj športna fotografija se ponuja tista iz leta 1965, na kateri stoji Mohamed Ali nad nokavtiranim Sonyjem Listonom. 

Vedeti moramo, da gre tudi pri teh rečeh za vpliv amerikanizacije na svetovno mišljenje. Sploh mi gredo ti prepotentni Zahodnjaki kar precej na živce. Zakaj pa ne bi bila fotografija Leona Štuklja izpred druge svetovne vojne nekaj posebnega? Dokler ni Leon Štukelj leta 1996 prišel na odprtje olimpijskih iger v Atlanti, ga svet oziroma Amerika ni poznala. Tudi jaz imam fotografijo, ko Clinton Štuklju navdušeno odzdravlja na odprtju. Ali pa zakaj ni postal Šlibarjev svetovni rekord v Planici svetovna kultna fotografija? Pa je bilo tisto fotografijo teže narediti kot pa fotografijo Mohameda Alija z Listonom na tleh. Vse je odvisno od konteksta in od tega, kdo stoji za teboj. Sam – ali pa kdo drug – lahko posnamem boljše fotografije s kakšne tekme kot pa kdo iz revije Sports Illustrated, pa jih ne bom mogel prodati. Ampak ker bo njegova objavljena v Sports Illustrated, bo obveljala za super fotografijo. Moja pa ... pač še ena fotografija. Če delaš za svetovno prepoznaven medij, imaš večje možnosti, da te bodo opazili in cenili.

TEKST Tadej Golob

FOTO MAJA TOMC (portret), Aleš Fevžer

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord