Dr. Matej Tušak: Zmagovalci ne morejo biti prijazni

Pogovor smo začeli – tako kot se za Playboy spodobi – s hlačkami najboljše slovenske športnice.

Ali niso Švicarji s pritožbo čez spodnje perilo Tine Maze šli čez rob vsega?

Ne, mislim, da je v športu veliko namenjeno iskanju rezerv in po drugi strani postavljanju pravil. Vsakič, ko se pojavi kakšna takšna stvar, je prav, da se razišče in poskuša ugotoviti, ali obstoječa novost pomeni odklon od teh pravil. Bolj je problem v tem, da so ugotovili, da odklona ni bilo, odgovor, ki so ga dali, je bil pa čuden.

Ali preiskovanemu novost dovoliš ali ne, ne pa to, da predlagaš, naj jo uporablja po lastni izbiri, oziroma sugeriraš, naj je ne uporablja, stvar je pa dovoljena. Kot bi rekli za doping, da ni v redu, ampak da se pa kar sami odločite, ali ga boste uporabljali. Tukaj se mi zdi, da je ključen problem ta, da nimajo dovolj jasno postavljenih okvirov in zato takšna salomonska rešitev.

Ampak gre vendarle za spodnje perilo?

To se mi zdi v tem primeru naključje. Če pogledamo skakalce: ti imajo čez spodnje perilo oblečen kombinezon, in če bi se pokazalo, da katerakoli stvar deluje tako, da poveča propustnost, se pravi, da bi spredaj prepuščala, zadaj pa ne, pa naj je to spodnje perilo ali kombinezon, je vseeno. Mislim, da je to njihova naloga, da raziščejo.

Je pa zanimivo, ker gre za spodnje perilo, še posebno pri ženskah. Če bi šlo za spodnje perilo Hermanna Mayerja, se ne bi toliko obremenjevali. Se mi je pa zdela izjemno posrečena njena reakcija [smeh], ki je nisem pričakoval in kaže na zabavno Tino in prispeva k njeni prepoznavnosti in k pozitivni podobi.

In ki je takšne stvari, kot kaže, čisto nič ne motijo?

Ko ti gre dobro, te nič ne moti. Takrat poskušaš obstoječo situacijo, dejavnike iz okolice interpretirati pozitivno, iz njih potegniti maksimum. Ko ti gre slabo, te zmoti vsaka stvar. Ali te kdo pokliče ali te ne pokliče. Skratka, Tini pač že nekaj let gre relativno dobro kljub vsem težavam, ki so popolnoma normalne. Normalne v tem kontekstu.

Če si vrhunski športnik, če vrhunsko razmišljaš in hočeš imeti vrhunske dosežke, si stalno na meji dovoljenih, konfliktnih situacij, ker je to vrhunskost težko dosegati. Če hočeš vztrajati, biti tam ali pa posegati po višjem, moraš iskati rezerve na vseh področjih in njena ekipa jih tokrat išče tudi v materialu.

Mimogrede, to, da že nekaj let nismo več tako inovativni, kot smo bili včasih, je ena slabih lastnosti naših športnikov in našega športa. Spomnimo se samo Elana, kaj je včasih počel v smučariji, kaj je delal v smučarskih skokih. Pri tej inovativnosti ves čas capljamo za razvitim svetom ...

Saj smo ja uvedli karving.

Tudi, pa že prej so imeli smučarski skakalci eno tako strehico na smučeh in vse mogoče in nasploh smo bili inovativni pri razvijanju različnih materialov, ki se seveda niso vsi prijeli. Zdaj nas pa dolgo časa ni bilo in tokrat se je s Tino pojavilo nekaj novega, kar lahko prispeva k rezultatu.

Tini, kot pravite, zdaj že nekaj časa gre, ampak bilo je obdobje po začetnem preboju, ko ji ni šlo. Takrat so se hitro pojavila mnenja, češ da gre še za en talent brez šampionskega značaja. Kaj pravi znanost na ta izraz, 'šampionski karakter, material'?

Tina vsaj po motoričnih sposobnostih je šampionski material. Kdorkoli jo je kdaj opazoval na treningu, je lahko videl, da absolutno odstopa. To sem navsezadnje že večkrat omenil.

To se da videti. Kaj pa glava?

Kljub vsem pripombam, ki jo imajo tudi mediji, je ona ta trenutek športnica, ki v tekmovalnem smislu zelo dobro funkcionira. Lahko se vprašamo, ali bi še bolje, ali niso te oscilacije, ki se pojavljajo pri njej, mogoče večje, kot bi lahko bile, ampak kakorkoli je ona, sploh zdaj, ko v smučanju ni več Petre Majdič, naša prva športnica.

To vsekakor kaže na to, da ima dobre psihične značilnosti, da jih zna realizirati. Ne vem, kaj bi lahko rekli o njenih komunikacijskih sposobnostih, ampak dejstvo je, da so vrhunski športniki posebneži in si tudi privoščijo več od tistega, kar je prijazno in prijetno. Če hočeš zmagati, ne moreš biti prijazen, ker moraš vse druge na neki način premagati in osmešiti. Bolj ko jih osmešiš, boljši si.

Tudi pri Petri Majdič je bilo tako, pa čeprav je ona na neki način delovala prijazna, ampak bila je prijazna do medijev, do tekmic pa ne. Če je prišla v finiš tekme poravnana z drugimi, so šle njene izjave ob tem nekako takole: »Nobeni ne bom dovolila, da me premaga. Vse bom naredila za to, da zmagam, ker sem si zmago bolj zaslužila.« Je pa znala v komunikaciji z drugimi to narediti prijazneje.

Nekje sem zasledil oznako vrhunskih športnikov – mislim, da je prav vaša –, ki gre nekako takole: narcis, agresiven, dominanten in egoist. Ne sliši se prav lepo.

Mislim, da točno tako nisem nikoli dejal. Narcisizma nisem omenjal, ker ni sestavni del vrhunskega športa, egoist pa vrhunski športnik do neke mere je. Zagotovo. Dominanten mora biti, ker je to povezano s samozavestjo. Vrhunski športnik mora verjeti, da si zasluži zmago bolj kot kdorkoli drug in da bo v zadnjem trenutku naredil vse, da nasprotnike osmeši in dokaže, da je za razred boljši.

Videl sem številne slovenske športnike, ki so bili v zgodnjih letih zelo prijazni in so se morali transformirati. Petra Majdič je bila včasih takšna. Prijazna, izjemno pripravljena z vsemi deliti sobo, recimo. Ampak potem se je zgodilo, da je bila sostanovalka zelo negativna, zelo prestrašena in je to prenašala na Petro, ki je rekla: »Ja, pa ji je treba pomagati, saj veš ....« »Ne,« sem rekel, »mi se ukvarjamo s tabo, da boš zmagovalka, in vse, kar tebe moti na tej poti, je treba odstraniti. Če nisi ti tega sposobna napraviti, bomo pa mi.«

Če hočeš doseči vrhunski rezultat, ne moreš imeti okrog sebe negativnih ljudi, in če tega športnik ne zna doseči sam, mu mora pomagati vsa ekipa. V desetih, 15, 20 letih se spremeniš. Evolucija v vrhunskega športnika zahteva tudi spremembo osebnostnih lastnosti. Zdaj je pa tako: nekaterim športnikom uspeva to relativno dobro transformirati samo v športnem smislu, v običajnem življenju ostajajo zelo podobni temu, kar so bili nekoč, sploh še, če imajo ponotranjene vrednote, ki so jih prinesli iz družine. Nekaterim gre pa to malo teže.

Tak, kot je na igrišču, tak je tudi v življenju. Brezkompromisen, hoče zmagati. V življenju pa mogoče to ni najbolj sprejeta značilnost. Torej tak lik vrhunskega športnika poleg tega, da je posebnež, da vključuje ekstremno veliko motivacije, samozavesti, določene sprejemljive agresivnosti oziroma instrumentalne agresivnosti, mora imeti tudi močno konotacijo tekmovalnosti, ki v osredje postavlja sebe in zanika druge. To je edina možnost, če hoče zmagati. Tukaj imajo tudi mnogi športniki dileme, ko se morajo transformirati.

Ob tem sem se spomnil zadnjih poletnih olimpijskih iger, olimpijade v Pekingu in Sare Isaković, ki je izjemno prijazno dekle. Bi bila z nekaj manj prijaznosti ona olimpijska zmagovalka, in ne Federica Pellegrini?

Težko rečem za konkretni Peking, ker je bila za Saro Isaković že srebrna medalja velik uspeh. Pol leta pred tem je niso pričakovali.

Spomnim se, da je bila vesela zanjo, privoščila ji je zlato medaljo.

Mislim, da Saro Isaković sprememba v takšno osebnost še čaka. Če bo to naredila, bo zmagovalka, sicer bo pač druga. Saj tudi biti drugi ni slabo, ampak nisi pa zmagovalec. Spomnim se, kako smo se trudili z nekaterimi športniki, kaj vse smo delali, da bi v glavi sprejeli idejo, da bi postali zmagovalci, in ne samo drugi ali tretji.

Po drugi strani smo pa imeli tekmovalca, kot je bil Primož Peterka, ki je zmagal takoj, ko se je pojavila možnost za zmago. Če se ne motim, je v svoji karieri zbral več prvih kot pa drugih ali tretjih mest. Tudi po nekaj letih, ko v tistem trenutku ni bil najboljši skakalec, je izkoristil priložnost in se ni ustrašil zmagati. To je bila ena njegovih najboljših lastnosti, ki bi jo morali mnogi posnemati. To, da znaš zmagati. Nekateri to imajo, drugi se pa morajo tega naučiti.

Ljudje imamo za učenje na voljo vse življenje, športniki ne. Silvo Koželj, ki se ukvarja s filozofijo športa, je nekje izračunal, da vse v njihovi karieri poteka štirikrat hitreje kot pri običajnih ljudeh?

To je njegova ocena in bi ji sam težko pritrdil. Gimnastičarka konča kariero pri 23 letih, smučar pri 33 letih, smukač malo pozneje. Nogometaš lahko igra do 35. leta, potem pa tudi on ne more tekmovati z 20-letniki. Če to primerjamo s povprečnim časovnim obdobjem, ki ga ima na voljo 80 let star človek, je gotovo krajše. Se pa kakovost dela v športu bistveno laže izmeri kot kjerkoli drugje v življenju, tudi v službi.

Zato je tudi ta feedback, ki ga nekdo dobi v svoji službi, bistveno slabši kot v športu. Kot športnik že na začetku sezone, ko se začnejo tekme, vidiš, ali si napredoval ali nazadoval. Športnik lahko takoj korigira svoj input, ker dobiva takojšnji feedback. V življenju pa tri leta investiraš vase, feedbacka ni nobenega in ne veš, ali je to, kar delaš, prav ali ne. V športu gre to takoj.

Diplomirali ste iz agresivnosti v vrhunskem športu. Zakaj ste se odločili za to temo?

Ker je to eden od ključnih dejavnikov pri razvoju vrhunskega dosežka, vsaj v nekaterih panogah, čeprav se zdaj že nekaj let posebej ne ukvarjam s tem. Tudi v svetu so te raziskave zastale, pa ne zato, ker ne bi bilo zanimanja zanje, ampak zato, ker so ocenili, da je večji del tega, kar je treba vedeti, znano. Mnogim danes očitajo, da ne znajo kontrolirati agresivnosti, da to energijo, ki je vir uspeha, trosijo neproduktivno ali pa da preprosto nimajo dovolj agresivnega naboja.

Zanimalo me je predvsem, kako jim to privzgojiti. Kakšno vlogo imajo starši, družina, kakšno trenerji, kako je z naučeno agresivnostjo. Spomnim se, kako smo se ukvarjali s športnicami, ki so imele občutno premalo agresivnosti, in smo jim svetovali, naj se lotijo borilnih športov zato, da si bodo znale v atletiki izboriti prostor, recimo v teku na srednje proge.

Te agresivnosti se torej da naučiti?

Da, ampak to niso stvari, ki bi bile rešljive v dveh mesecih, za takšno transformacijo osebnosti potrebujemo dve, tri, štiri leta. Ob zavestni kontroli športnika, ob tem, da se on odloči za to, da razume, da je to zelo pomembno. Mi vemo, da je spreminjanje vedenja, spreminjanje osebnostnih lastnosti izrazito počasno, ampak v športu imamo veliko prednost.

Športniki so ekstremno motivirani v primerjavi z običajnimi ljudmi, zato so v tisto, kar ocenijo, da jim koristi, pripravljeni vložiti neverjetne napore. Ljudje, ki ne poznajo vrhunskega športa, ne vedo, kaj vse so pripravljeni napraviti vrhunski športniki, da se neka stvar spremeni. Zato je tudi sprememba osebnostnih lastnosti, vedenjskih vzorcev pri športnikih mogoča.

Ali lahko agresivnost povežemo tudi z nacionalnim karakterjem? Janez Šmitek je nekoč, ko je treniral našo smučarsko reprezentanco, dejal, da Norvežani napadajo kot Vikingi, Slovenci kot kmetje.

Mislim, da je nekaj na tem. Spomnim se znanega košarkarskega trenerja, ki je rekel: »Veš, kako je: če hočeš biti dober košarkar, moraš biti ali Bosanec ali Štajerec.« »Kar poglej,« je rekel, »vsi dobri slovenski košarkarji so Štajerci.« Dejstvo je, da si lastnosti, ki so v neki kulturi sprejete in kažejo na agresivnost v športu, pomagajo. S tem, da so športi različni. Strelstvo zahteva povsem drugačnega športnika, absolutno neagresivnega. Natančnega, ekstremno natančnega, tako natančnega, da ti gre že na živce ...

[smeh] Rajmonda Debevca?

Ja, recimo. V hokeju, košarki je spet drugačna oblika agresivnosti. Najboljši rokometni klub je štajerski. Že celo večnost so prvaki Celjani, in ne Ljubljančani ali Gorenjci. Gorenjci, pa tudi Korošci, so bili pa ves čas boljši v smučanju, ki je garaški šport, pri katerem ne smeš biti občutljiv, pri ukvarjanju z njim je veliko bolečine, mraza ... stvari, pri katerih moraš biti potrpežljiv. In kmetje so – pa čeprav jih je Šmitek ponudil v negativnem smislu – potrpežljivejši kot razvajeni ljubljanski fantje in punce, ki imajo vsega preveč.

Te karakteristike torej gotovo igrajo neko generalno vlogo, ampak moramo vedeti, da se ljudje mešajo in ne živijo tega nacionalnega ali pokrajinskega karakterja. Niso vsi Štajerci ali Gorenjci taki in taki, pomembnejša je vzgoja v družini. Težko verjamem, da bi v kakšnem garaškem športu uspelo nekomu, ki prihaja iz razvajene družine, v kateri imajo vsega preveč. Tak preprosto ni navajen iti skozi bolečino in odpovedovanje. V Sloveniji je v zadnjem času nastalo veliko bogatašev, ki so obogateli na hitro, hitro so prišli do rezultata. V športu ne gre tako.

Velikokrat smo se pogovarjali, zakaj v Sloveniji v tenisu ni bilo vrhunskega rezultata. Na eni strani nismo imeli tistih, ki bi se skozi hudo bedo prigarali do vrhunskega rezultata, tudi zato, ker s hudo bedo niti začeti ne moreš igrati tenisa, kaj šele, da ga spelješ skozi 15 let. Po navadi so se tenisa lotili ljudje iz srednjega sloja ali pa celo otroci tistih, ki so na hitro obogateli ...

Mimogrede, spomnim se kolumne Pata Casha izpred let, mislim, da je šlo za Herald Tribune, v kateri je zapisal, da Britanci ne morejo do wimbledonskega zmagovalca zato, ker se s tenisom pri njih ukvarja samo srednji sloj, ne pa delavski.

Ampak po drugi strani pa poznamo Nemce in Američane, kjer so se s tenisom ukvarjali ne bogataši, pač pa otroci intelektualcev, zdravnikov in podobnih, ki so imeli v Nemčiji absolutno dovolj denarja, da so poservisirali otrokov tenis, in pri katerih so bile družine, rodbine navajene, da mora nekdo študirati, vložiti veliko energije v nekaj. Niso bili fizični delavci, so pa bili navajeni delati, študirati. Če pogledaš britanske prince, si rečeš, kako jim je lepo. Pa jim je res?

Vse življenje se morajo učiti, milijon stvari morajo znati. Prav tako kot vsi drugi živijo v internatu, in čeprav so bogataši, jih neke norme, tradicija tako zelo definirajo, da ne morejo postati luzerji. Tam, kjer obstaja višji sloj s tradicijo delovnih navad, delovne kulture, je laže vzgojiti vrhunskega športnika. Pri nas je pa bogatejši sloj nastal drugače. Zadnjič sem na neki šoli otroke v devetem razredu povprašal po njihovih ciljih v življenju in je neka punca dvignila roko in rekla: »S čim manj dela čim hitreje zaslužiti čim več denarja.«

V devetem razredu?

Ja, to je rekla punca v devetem razredu. Kar pomeni: spremeniti namembnost zemljišč, prodati parcele ... na hitro zaslužiti z delnicami ... Saj zato je pa ves svet prišel v krizo. Klasična zgodba o uspehu je drugačna. Več ko delaš, bolje ko delaš, več imaš kot drugi. S takšno delovno kulturo ti v športu lahko uspe, z ono drugo ne.

V kolikšnem času lahko s svojim delom pomagate športnikom? Je za olimpijske igre v Londonu že prepozno?

S številnimi športniki sodelujemo že nekaj časa. Če hočemo resno delati in opraviti resne spremembe, gre največkrat za več let. Če pa pride športnik, ki ima hude težave z realizacijo na tekmi, s tremo, anksioznostjo, pa lahko velikokrat že v pol leta naredimo precej. Ta teden sva začela delati z enim od naših košarkarskih reprezentantov, ki igra v ligi NBL, in za to, da bova postavila osnovne stvari, bova potrebovala dva do tri mesece.

Za velik preskok, da bi postal tip igralca, ki bi bil lahko ključen v ligi NBL, bova pa potrebovala še dve, tri leta. Če bova prišla do intenzivnega sodelovanja, bo tudi takšna realizacija mogoča, ob tem seveda, da se lahko pojavijo poškodbe in drugi dejavniki, ki vse to uničijo. Idealno sodelovanje se pokaže po enem letu dela.

Menda je hipnoza ena od metod vašega dela?

Hipnozo zelo veliko uporabljamo zaradi več razlogov. Prvi je, da je eden najboljših učinkov hipnoze njen relaksacijski učinek. Prednastopna anksioznost je ena glavnih težav športnikov, ker je tekmovanje pač stres, hipnoza pa pomeni dobro protiutež. V koncept priprave na tekmo vključimo vaje iz hipnoze oziroma avtohipnoze, če me ni na tekmah. S tem pred tekmo zmanjšamo anksioznost, ki jo športnik zaradi stresnosti tekmovanja dosega.

Navadna tekma povzroča navaden stres, na olimpijskih igrah, svetovnem prvenstvu, kjer si zadaš zelo visoke cilje, pa je lahko ta anksioznost bistveno povečana. Dvajsetkrat, 30-krat, 50-krat povečana. Učinki anksioznosti so lahko tako hudi, da ljudje zbolijo. Po tem, kar sem slišal, naj bi imel brazilski nogometaš Ronaldo tako hud napad predtekmovalne anksioznosti, ko so igrali proti Francozom v finalu svetovnega prvenstva, da so ga celo morali oživljati. Ampak to so ekstremi.

Dogajalo se je celo to, da zaradi te anksioznosti ljudje sploh niso vedeli, kaj počnejo na igrišču, da niso čutili rok, recimo veslači, da niso mogli zaviti, ker so izgubili občutek v rokah, da so smučarski skakalci skočili na tekmi po 40 metrov manj. Na olimpijskih igrah v Lillehammerju je Jens Weissflog v odmoru med obema serijama na ekipni tekmi, na kateri so se Japonci in Nemci borili za zlato medaljo, stopil do Masahika Harade, ki je veljal za zelo agresivnega Japonca, ki ga pa je znal tudi polomiti, in mu rekel: »Congratulations for the gold medal!« Harada je zaradi tega v drugi seriji skočil 40 metrov manj in so Japonci izgubili zlato medaljo.

Weissflog je bil edini športnik, ki mu je 200 tisoč gledalcev v Lillehammerju na zadnji tekmi na veliki skakalnici žvižgalo, ker se jim je zdelo to, ko se je razvedelo, zelo nepošteno dejanje. Točno je vedel, do koga mora iti, ker je bil Weissflog tak kontroliran športnik ...

Hladen kot špricar?

Ja, in je šel do tistega, ki je bil najbolj rizičen, in ga je onesposobil. Ko začneš razmišljati o medalji, o vrhunskem rezultatu, te to naredi zakrčenega, živčnega. Športnika, ki je tak oziroma se znajde v situaciji, ki je takšna, naučimo sestaviti cel vzorec predtekmovalnega vedenja. Kaj vse bo delal. Do zadnje malenkosti načrtujemo, da športnik ne bi imel časa gledati v zrak in bi se mu v glavo prikradle negativne misli: »Kaj pa če kiksnem?« Vse napravimo za to, da se to ne bi zgodilo, potem pa pride mimo neki nekontroliran nekdo in ga vpraša: »Kaj pa ti misliš, a boš osvojil medaljo?« In z enim stavkom vse uniči. Zato, če gre za velika tekmovanja, načrtujemo tudi to, kdo lahko pride do športnika, da se nam kaj takega ne bi moglo zgoditi.

Vaši osnovni področji dela sta psihična priprava in motivacija športnikov, če se ne motim?

Ja, čeprav sem zavil v zadnjih letih tudi na druga področja. Začel sem kot športni pedagog, danes pa predavam v podjetjih, delam coachinge s podjetniki, politiki, s komerkoli. Predvsem gre za pomoč pri komuniciranju v nastopih, v javnosti.

Ampak če so športniki izjemno motivirani, kot sami pravite, zakaj potrebujejo pomoč pri motivaciji?

Zato, ker so rezultati, ki jih hočejo doseči vrhunski športniki, neprimerljivi z rezultati drugih, recimo naših gospodarstvenikov. Poznam nešteto zgodb o tem, kaj so pripravljeni napraviti športniki za uspeh, kako so za to pripravljeni svoje osebno življenje postaviti na neki peti nivo po pomembnosti. Motivacija v športu ne more biti povprečna ali nadpovprečna, vrhunski športniki so taki posebneži, da si včasih rečeš, da niso normalni. Čeprav pa marsikateri naš vrhunski športnik, ki trenira v kakšnem velikem klubu in veliko zasluži in za katerega ljudje mislijo, da je vrhunski športnik, ker je pač znan in veliko zasluži, ni vrhunski športnik po pristopu.

Lahko pa greste pogledat treninge in pristop judoistov pri Marjanu Fabjanu na Lopati, pa boste videli, kaj je to vrhunski športnik. Trening, judo jim pomeni 90 odstotkov življenja, vse drugo deset odstotkov. Vasilij Žbogar je bil v sezoni zadnjih olimpijskih iger v Pekingu doma vsega skupaj 21 dni. Zdaj že ne vem koliko časa trenira v Valencii, prej je bil v San Diegu in San Franciscu pa v Splitu ... Njegov način življenja je tak, da živi po svetu in s tem nima težav. Če bi jih imel, ne bi mogel biti vrhunski športnik.

Tudi sami ste oče. Bi oziroma ali ste svojega sina usmerili v vrhunski šport?

Moj sin se od drugega leta in pol ukvarja s športnimi stvarmi, ampak nikoli ni pokazal lastnosti, ki bi mu pomagale, da bi bil v vrhunskem športu vrhunski. Če bi jih pokazal, bi jih absolutno spodbujal, pa jih ni in se jih tudi ne trudim izzvati. Veliko bolje se počuti v sferi umetnosti, šport je pa obvezen, ker pomeni močno dopolnilo k vzgoji. Od tega, da se ne bi ukvarjal s športom, pa ne odstopam.

»Tipična želja mnogih staršev, ki pridejo do mene, je, da testiram njihovega otroka in povem, ali se splača vlagati vanj,« ste nekje rekli. Se to res dogaja?

Zdaj, po tej izjavi, rečejo drugače: »Saj mi nočemo, mi nimamo nobenih posebnih ciljev, ampak imamo možnost in bi radi pomagali svojemu otroku ...« [smeh] Zdaj to zelo zapakirajo, da jih ne bi prepoznal v konceptu preambicioznih staršev, ki preveč pritiskajo na otroka. Se je pa to res dogajalo, predvsem v tenisu. Ob tem, da ni nič narobe s testiranjem. Testiranje je sestavni del trenažnega procesa in vzgoje, če hočeš vedeti, v kaj se otrok spreminja, kako mu pomagati.

Zato moraš otroka spoznati, spoznaš ga pa skozi pogovore, opazovanja pri treningu, v življenju in tudi s psihološkimi preizkusi, ki so samo dobrodošli. Ampak ne zato, da bi nam dali odgovor na vprašanje, ali je smiselno toliko let in toliko denarja vložiti v njegov šport, ampak zato, da bi ugotovili, kaj otroku manjka, da mu bo laže v športu in v življenju in da bo uspešen.

Šport moramo v osnovi razumeti kot sredstvo razvoja in vzgoje, in ko pride otrok do nekega nivoja, ko v resnici odstopa po nekaterih telesnih ali psiholoških lastnostih, ko se pokaže, da je material za vrhunskega športnika ‒ in seveda, če ima to željo ‒, je prav, da mu povemo, da je talentiran. Potem naj se pa on odloči, ali mu to veliko pomeni ali ne, in če mu, ga seveda podpremo.

Ampak v osnovi je težava v tem, da številni starši v dražjih športih ne zmorejo plačevati otrokove kariere. Če pogledate povprečno plačo slovenske družine, je kristalno jasno, da si povprečni starši tenisa, recimo, ne morejo privoščiti. Številni kljub temu poskušajo in dihajo na škrge in čakajo na trenutek, ko bo otrok lahko sam zaslužil ta denar. Pri tenisu se to pri moških zgodi pri 23 letih in nihče, ki nima dovolj denarja, tega do takrat ne bo zdržal.

Rekli ste tudi, da je možnost vzgojiti vrhunskega športnika takšna kot zadeti na loteriji ...

Ne da vzgojiš, ampak da napoveš vrhunski rezultat. Pri desetih letih imamo športnika, za katerega se pokaže, da je talentiran, da ima nekatere nadpovprečne sposobnosti. Ampak od tega, da je on talentiran, pa do tega, da bo postal Roger Federer, je loto.

Kljub temu poznamo primere, denimo družino Kostelić, pa tudi Sara Isaković je menda tak družinski projekt.

Saj, takih je veliko, obenem je pa v vsaki državi poleg teh še 30 tisoč zgodb, ki so se končale drugače. Poznamo tiste, ki so se končale srečno. Pa še nekaj moramo vedeti. Gre, če imamo v ozadju družino, pri kateri vse poteka skozi delovno kulturo, ljubezen, odnos ... Verjamem, da je bilo pri Kostelićevih na tisoče prepirov, ampak so pa vsi radi smučali, od majhnega naprej so jim vzgojili to, da samo trdo, ekstremno trdo delo prinaša rezultat.

Ne samo pri Kostelićevih, v vsej hrvaški smučarski reprezentanci velja, da je treba presmučati dvakrat več kolov kot pa skoraj vsi drugi na svetu. In če gre za družino, v kateri ti to vsak dan od majhnega razložijo, pa če si to znal razložiti, nisi vzgojil tako trmastega otroka, da on tega ne bi sprejel. Dolgo časa je kazalo, da je pri Janici to delovalo, pri Ivici pa ne. Sploh ni res. Je delovalo, samo toliko pozneje, ker je imelo moško smučanje mogoče širši vrh.

Športniki, ki jih danes gledamo, ne nazadnje tudi Tina Maze, so še izšli iz sistema, širšega družbenega sistema, ki se je medtem zamenjal. Socializma ni več. Kaj to pomeni za slovenski šport?

Socializma in socialističnega načina podpore športu ni več. Ta podpora športu je bila ne nazadnje ena najboljših oziroma redkih stvari, ki jih je socializem imel. Ampak to ne zdrži več. Še vedno pa moramo najti mehanizme, ki bodo omogočili pravim ljudem s potencialom, da bodo delali z najboljšimi strokovnjaki. Slovenija ima še dodatno težavo, in sicer zelo majhno bazo športnikov, ker ima pač malo ljudi. Zato moramo s športniki delati trikrat bolje. Raziskave kažejo, da tudi delamo.

Če vprašate športnike, ki trenirajo v ligi NBL, kakšni so njihovi trenerji, bodo mnogi rekli, da so slabši, da delajo preveč površinsko. Drugače jim niti ni treba, ker imajo vedno desetkrat preveč dobrih igralcev, ki jih niso oni ustvarili, ampak so jih kupili. Pri nas jih moramo pa vse ustvariti, ne moremo kupiti dobrih košarkarjev ali nogometašev. Vse, kar smo lahko naredili, je bilo to, da smo kupili dobrega biatlonca [smeh], nekoga, ki je prišel še s slabšega.

Tistih, ki v običajnem življenju potrebujejo psihologa, se še vedno rada prime stigma. Kako je s športniki?

Ta stigma je še, sploh v nekaterih ekipnih športnih panogah se bojijo športnega psihologa kot vrag križa, ampak to poskušamo spremeniti, jih izobraziti, da smo športni psihologi del trenerjev, mentalnih trenerjev. Večina športnikov je relativno zelo zdravih osebnosti – večina, ne vsi – in prihajajo k nam, da bi izpopolnili lastnosti, v katerih so že zdaj mogoče bistveno boljši od povprečnih ljudi.

Mi smo tukaj zato, da jim pomagamo optimizirati procese, značilnosti, zato ni nobenega razloga, da bi se počutili ogrožene. Ampak včasih se. Pa saj morajo imeti tudi sicer ljudje zelo hude težave, da se odločijo za to, da bi se odpravili do psihologa, ker je težko sprejeti misel, da sam ne znaš rešiti težav.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel